Jedro

Skladno z določbo drugega odstavka 245. člena ZPP sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. V takšnem primeru se stroški in nagrada izvedencu ne odmerjajo po Pravilniku o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, pač pa je nagrada predmet izrecnega dogovora med sodiščem kot naročnikom in izvedencem ali pa se določi po vnaprej znanem ceniku oziroma v višini, kot se običajno plačuje za tako delo.

Pritožbeno sodišče se pri presoji nagrade izvedencu v pravilnost izvedenčevega mnenja ne spušča in ga po vsebini ne ocenjuje, saj to ni kriterij za odmero nagrade. Vendar je treba pritrditi pritožbenim očitkom, da izvedenec računa ni ustrezno specificiral tako glede utemeljenosti zaračunanja posameznih postavk v specifikaciji računa, kot tudi obsega porabljenih ur za posamezne postavke ter višine urne postavke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom priznalo izvedencu A., d.o.o., za izdelavo izvedenskega mnenja stroške po računu št. 026/19 v višini 3.952,80 EUR ter odločilo, da se ta znesek nakaže na TRR izvedenca. Pravdnima strankama in stranskemu intevenientu je naložilo, da so dolžni doplačati skupaj še 2.511,60 EUR za dokončno poplačilo izvedenca.

2. Tožeča stranka se proti temu sklepu pritožuje ter predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sklepa. Navaja, da odločitev sodišča ni pravilna, saj priznani stroški niso upravičeni, niti izkazani, stroškovnik pa ne obsega realnega dejanskega stanja. Ugovarja obračunu stroškov po vseh postavkah, tako za preučitev dokumentacije, izdelavo mnenja, diskusijo z uporabniki merilnih naprav, analizo poškodb senzorjev in računalnika, posvet s strokovnjaki stroke in testiranje izpada senzorja. Poudarja, da se izvedensko mnenje ne opira ali opredeli do dokumentacije v sodnem spisu, niti do podanih izjav in izpovedb prič, niti do izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke. Število ur, ki naj bi jih izvedenec porabil za pregled dokumentacije (30 ur) je že na prvi pogled nerealno. Obračun, da naj bi bilo za izdelavo mnenja porabljenih 16 ur, presega vse razumne meje. Glede diskusije z uporabniki merilnih naprav ni konkretno navedeno, kdo in s kom je diskutiral o merilnih napravah. V mnenju ni niti besede o tem, kakšna analiza poškodb v življenjski dobi senzorjev in računalnika konkretno naj bi bila narejena, kako je bila narejena in kaj točno se je analiziralo, kdo jo je naredil, kakšni so zaključki analize. Tožeča stranka se sprašuje, kakšen posvet naj bi bil narejen, kdo ga je naredil in s katerimi strokovnjaki. V izvedenskem mnenju ni navedeno, da je podjetje opravilo testiranje izpada senzorja, niti ni navedeno, pri kakšni intenziteti trka, kakšni so zaključki tega testiranja, kje se je opravilo, s katerimi senzorji in kakšne so bile posledice. Samo mnenje je vsebinsko napisano na dveh straneh brez kakršnihkoli podlag, uporabljeni viri pa so le splošno navedeni. Sodišče ni bilo kritično do vsebine mnenja, prav tako tudi ne do stroškov, ki naj bi jih realno imelo podjetje z narejenim mnenjem.

3. Pritožba je bila vročena izvedencu, toženki in stranskemu intervenientu. Odgovora na pritožbo niso vložili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 245. členu določa pravila, po katerih sodišče postopa pri postavitvi izvedenca. V obravnavani zadevi je izvedeniško delo s sklepom III P 2717/2016 z dne 31. 1. 2019 zaupalo družbi A., d.o.o., ker nobeden od v imeniku imenovanih sodnih izvedencev strojne oziroma elektro stroke glede na specifično področje izvedenstva (ocena poškodb in ustrezne zaščite ter hrambe specialne opreme, ki je bila vgrajena v tovorno vozilo tožeče stranke) izdelave mnenja ni želel prevzeti. Četudi v pritožbi ni sporno, pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja glede imenovanja družbe A., d.o.o., za izvedenca v tej zadevi, da je skladno z določbo drugega odstavka 245. člena ZPP, po kateri sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, se v takšnem primeru stroški in nagrada izvedencu ne odmerjajo po Pravilniku o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih,1 pač pa je nagrada predmet izrecnega dogovora med sodiščem kot naročnikom in izvedencem ali pa se določi po vnaprej znanem ceniku oziroma v višini, kot se običajno plačuje za tako delo.2

6. Iz podatkov spisa je razvidno, da izrecnega dogovora med sodiščem in izvedencem o višini nagrade pred izdelavo mnenja ni bilo, pač pa je sodišče prve stopnje po prejemu izvedenskega mnenja in računa št. 026/19 za plačilo preučitve celotne dokumentacije in izdelave mnenja skupaj z DDV v znesku 3.952,80 EUR, izvedenca dvakrat pozvalo, naj pošlje specifikacijo računa ter primeroma navedlo, kaj vse bi morala specifikacija vsebovati. Hkrati je bil izvedenec izrecno opozorjen, da v podobnih primerih sodni izvedenci glede na določbe pravilnika priglasijo občutno nižjo nagrado ter da sodišče ni bilo opozorjeno, da je za izdelavo izvedenskega mnenja založeno premalo predujma. Izvedenec je sodišču poslal specifikacijo, v kateri je navedel šest postavk, za vsako število porabljenih ur (za preučitev dokumentacije 30 ur, za izdelavo mnenja 16 ur, za diskusijo z uporabniki merilnih naprav 8 ur, za analizo poškodb senzorjev in računalnika 5 ur, za posvet s strokovnjaki stroke 5 ur, za testiranje 10 ur) ter urno postavko od 40,00 do 45,00 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti priznalo izvedencu zahtevani znesek po računu in specifikaciji računa.

7. Pritožba ima prav, da sodišče prve stopnje priglašenih stroškov ni kritično preverilo, zato izpodbijanega sklepa o odmeri izvedenine tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je očitno ocenilo, da je izvedenec na vsa njena vprašanja zadovoljivo odgovoril, torej naloženo izvedensko delo opravil. Pritožbeno sodišče se pri presoji nagrade izvedencu v pravilnost izvedenčevega mnenja ne spušča in ga po vsebini ne ocenjuje, saj to ni kriterij za odmero nagrade. Vendar je treba pritrditi pritožbenim očitkom, da izvedenec računa ni ustrezno specificiral tako glede utemeljenosti zaračunanja posameznih postavk v specifikaciji računa, kot tudi obsega porabljenih ur za posamezne postavke ter višine urne postavke. Ni jasno niti iz specifikacije računa niti iz mnenja, katero dokumentacijo naj bi preučil glede na uveljavljeno število 30 ur. Nadalje ima prav pritožba, da je že na prvi pogled porabljeno število ur tako za izdelavo mnenja (16 ur), kot tudi pri ostalih postavkah, pretirano. Izvedenec ni pojasnil, iz izvedenskega mnenja pa tudi ne izhaja, zakaj je bila potrebna diskusija z uporabniki merilnih naprav ter s katerimi uporabniki je ta potekala in v kakšnih okoliščinah, niti ni tega, kakšna analiza poškodb v življenjski dobi senzorjev in računalnika je bila narejena. Zakaj je izvedenec potreboval posvet s strokovnjaki stroke, kakšen posvet, s katerimi strokovnjaki, tudi ni pojasnjeno. Pritožba se končno utemeljeno sprašuje, zakaj izvedenec v stroških omenja testiranje izpada senzorja, če teh zaključkov v izvedenskem mnenju sploh ne omenja. O primernosti višine urne postavke sklep tudi nima razlogov.

8. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj ugotovljeno procesno kršitev odpravi (tretja točka 365. člena ZPP). Najprej je potrebno ponovno pozvati izvedenca, da svoj račun za izdelavo izvedenskega mnenja natančno specificira glede na vse v pritožbi navedene očitke tožeče stranke, na katere mora odgovoriti. Šele potem bo lahko prvostopenjsko sodišče o višini nagrade izvedenca lahko ponovno odločalo.

1 Ur. l. RS, št. 84/2018. 2 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Komentar k 245. in 249. členu.