Jedro

Tožnik, ki še ni dopolnil 63 let starosti in še lahko opravlja drugo lažje delo v polnem delovnem času (III. kategorija invalidnosti), nima pravice do invalidske pokojnine. Kot državljanu ZDA, ki v Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje in v Sloveniji stalno ne prebiva, mu na podlagi III. kategorije invalidnosti drugih pravic (razen invalidske pokojnine) ni mogoče priznati, ker bi se kot tujec lahko prijavil pri zavodu za zaposlovanje le, če bi imel osebno delovno dovoljenje (97. člen ZPIZ-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita dokončna odločba št. ... z dne 5. 12. 2008 ter odločba prve stopnje št. ... z dne 24. 7. 2008, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mu tožena stranka prizna invalidnost I. kategorije ter pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2008 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter mu s tem v zvezi prizna povračilo stroškov. Navaja, da je bil zaposlen v gradbeništvu, zdravnik pa pogojev dela v gradbeni stroki ne more ocenjevati in zato tudi ne more ugotoviti ali takšno delo tožnik lahko opravlja brez nevarnosti, da se mu invalidnost poslabša. Invalidska komisija druge stopnje je organ tožene stranke, verodostojnost njenega mnenja je zato dvomljiva. Tožnik že pri osebnih opravilih trpi hude bolečine, ki jih mora lajšati z zdravili, to pa ima posledice tudi na drugih organih. Noben delodajalec in tudi ne njegov mu ne more zagotoviti pogojev dela, ki bi ga lahko na podlagi omejitev opravljal. Zanj ni boleča le prisilna drža telesa, bolečine čuti že ob sedenju, vstajanju, težko hodi in se tudi težko vleže. Poškodba hrbtenice je trajna, operacija pa mu je bila odsvetovana. Dejansko je nezmožen za vsako pridobitno delo, zaradi starosti rehabilitacija ni primerna. V ponovljenem postopku naj sodišče postavi izvedenca gradbene stroke, ki bo lahko pojasnil, kakšne so tožnikove možnosti zaposlitve z omejitvami, po potrebi pa naj tudi postavi neodvisnega medicinskega izvedenca, ki bo, ob upoštevanju pogojev dela v gradbeništvu, ocenil dejansko tožnikovo zmožnost za delo v tej stroki. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, kot očita pritožba, dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovilo ter na to pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik po podatkih v upravnem spisu ni državljan Republike Slovenije, živi pa v ZDA. Po podatkih matične evidence tožene stranke je v obveznem zavarovanju v Sloveniji dopolnil 18 let 11 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe. Na podlagi mnenj obeh invalidskih komisij, prvostopenjske z dne 9. 6. 2008 in komisije druge stopnje z dne 27. 11. 2008, je bilo ob upoštevanju medicinske dokumentacije ugotovljeno, da je tožnikova glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, druge vrste opredeljeni premik medvretenčne ploščice, gre za protruzijo diska L5-S1. Poleg tega ima tožnik okvaro sluha, invalidski komisiji sta ugotovili obojestransko zaznavno naglušnost. Invalidski komisiji sta strokovna organa, ki na podlagi 261. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v postopkih uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja pri toženi stranki dajeta izvedenska mnenja o invalidnosti. Komisiji sta bili ustrezno strokovno sestavljeni, pri delu obeh sta sodelovali specialistki medicine dela in strokovnjaka za področje varnosti pri delu, pri delu prvostopenjske tudi specialistka internistka ter pri delu drugostopenjske specialist ortoped. Po določbi 2. odst. 18. čl. Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik), ki ga je tožena stranka sprejela na podlagi pooblastila iz 7. odst. 261. čl. ZPIZ-1, pri izbiri posameznih izvedencev predsednik invalidske komisije upošteva zdravstveno prizadetost obravnavanih zavarovancev. Izvedensko mnenje invalidska komisija prve stopnje na podlagi 1. odst. 36. čl. Pravilnika poda na podlagi popolne medicinske in delovne dokumentacije, pri čemer osebni pregled zavarovanca, ki stalno prebiva v tujini ni obvezen, kot določa 2. alineja 37. čl. Pravilnika. Iz izvedenskih mnenj obeh komisij izhaja, da sta upoštevali vso zbrano medicinsko dokumentacijo, ki jo je poslal tožnik ter tudi tožnikovo delovno anamnezo. Neutemeljene so zato tožnikove trditve, da nista upoštevali narave dela. Invalidski komisiji sta skladno ugotovili, da je pri tožniku od 28. 1. 2008 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil v Republiki Slovenije nazadnje razporejen, še vedno pa lahko v polnem delovnem času in brez nevarnosti, da se mu invalidnost poslabša opravlja drugo lažje delo. Delovna zmožnost pri njem ni v celoti izgubljena, zato ni mogoče ugotoviti I. kategorije invalidnosti in mu na tej podlagi priznati pravico do invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je izvedlo temeljit dokazni postopek. Pridobilo je tožnikov zdravstveni karton z vsemi podatki o boleznih oz. zdravljenjih do leta 1997, ko je tožnik zapustil Slovenijo. V dopolnilnem mnenju, ki ga je podala invalidska komisija druge stopnje je bila upoštevana medicinska dokumentacija, ki jo je tožnik predložil po zdravljenju v ZDA ter delovna dokumentacija, ki jo je na zahtevo sodišča predložil zadnji tožnikov delodajalec v Republiki Sloveniji, C. iz N.. Tudi v tem dopolnilnem mnenju, pri katerem sta sodelovala poleg specialistke medicine dela specialist ortoped in specialist otorinolaringolog, je komisija vztrajala pri ugotovitvah, da je tožnik od 28. 1. 2008 invalid III. kategorije invalidnosti, ker še vedno lahko s polnim delovnim časom opravlja fizično nezahtevno delo, le občasno v prisilni drži in z občasnim pripogibanjem, ni pa zmožen za delo v ropotu nad 85 dBA in tam, kjer je potreben normalen sluh. Mnenje je bilo, kot izhaja iz vročilnice, priložene listu št. 32 v sodnem spisu, dne 7. 9. 2010 vročeno tožnikovi pooblaščenki s pozivom, da morebitne pripombe poda v roku 15 dni. V postavljenem roku tožnik oz. pooblaščenka nista sporočila nobenih pripomb, sodišče prve stopnje je že iz navedenih razlogov obrazloženo mnenje, v katerem se je invalidska komisija opredelila do zdravniških izvidov in upoštevala opis delovnega mesta, pravilno upoštevalo in razsodilo, da tožnik ni invalid I. kategorije invalidnosti in mu, glede na starost, rojen je leta 1957, ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine.

Tožniku, ki v Republiki Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje in tu tudi stalno ne prebiva, ni mogoče priznati drugih pravic iz obveznega zavarovanja, ker se po 97. čl. ZPIZ-1 zavarovancem, ki ob nastanku invalidnosti niso obvezno zavarovani, dajatve po ZPIZ-1 priznajo, le če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oz. po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavijo pri Zavodu za zaposlovanje. V času izdaje dokončne odločbe se je tujec lahko prijavil pri Zavodu za zaposlovanje RS kot brezposelna oseba le, če je imel osebno delovno dovoljenje. Tožnik ni niti trdil, da ima takšno dovoljenje, niti da se namerava prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje v Republiki Sloveniji (2. odst. 69. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami). Glede na navedeno lahko uveljavlja le pravico do invalidske pokojnine, če bi zato izpolnjeval pogoje. Sodišče prve stopnje in že prej tožena stranka sta na podlagi obrazloženih mnenj invalidskih komisij utemeljeno ugotovila, da tožnik ni invalid I. ali II. kategorije invalidnosti, na podlagi III. kategorije invalidnosti, ki so jo izvedenski organi ugotovili z 28. 1. 2008, pa bi pravico do invalidske pokojnine lahko uveljavil le, če bi že dopolnil 63 let starosti, kot določa 3. alineja 67. čl. ZPIZ-1. Ker je tožnik po vseh mnenjih še vedno zmožen opravljati v polnem delovnem času drugo lažje delo mu pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati. Ob tem ni pomembno, da tožniku v okviru gradbene dejavnosti ni mogoče zagotoviti drugega dela saj I. kategorija invalidnosti v smislu definicije iz 1. alineje 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1 pomeni, da zavarovanec ni več zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela oz. nima več preostale delovne zmožnosti, kar z medicinskimi mnenji, ki so upoštevala tudi dokumentacijo o zdravljenju v ZDA, ni ugotovljeno.

Tožnik neutemeljeno očita neobjektivnost mnenj invalidskih komisij. Res so organi tožene stranke, vendar to še ne pomeni, da so ugotovitve, če so skladne z ostalo medicinsko dokumentacijo, prepričljive in se je v njih komisija opredelila do ugotovitev zdravnikov, brez dokazne vrednosti. Mnenje invalidske komisije, izdano na podlagi pristojnosti, določene v zakonu, pomeni javno listino. Listina, ki jo v predpisani obliki izda nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odst. 169. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Po 1. odst. 171. čl. ZUP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar so za izpodbijanje teh dejstev potrebne konkretne navedbe in opozorila na neskladja in nejasnosti, kot se je že večkrat izjasnilo Vrhovno sodišče RS (na primer sodba opr. št. VIII Ips 246/2005 z dne 12. 9. 2006, sodba opr. št. VIII Ips 194/2007 z dne 17. 11. 2008 in sodba opr. št. VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009).

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel je sodišče sklenilo, da stroške pritožbe, v skladu z določbo 154. čl. ZPP, nosi sam.