Jedro

Zakon o pravdnem postopku v 29. poglavju ureja izdajo plačilnega naloga, če se tožbeni zahtevek tiče denarne terjatve in je ta terjatev dokazana z verodostojno listino. V konkretnem primeru so bile izpolnjene vse predpostavke za izdajo plačilnega naloga in prvostopno sodišče je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka plačilni nalog tudi izdalo. Številko žiro računa dolžnika je potrebno navesti, če upnik, ki je pravna oseba, vloži izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine. Ker je tožnik v tem primeru obrtnik, ki ne more vložiti izvršilnega predloga po 21.členu ZIP, zanj ne velja določilo 5.odst. 446.člena ZPP, torej ni razloga, da ne bi mogel vložiti mandatne tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov v višini 8.220,00 sit, ki so nastali, ko je tožeča stranka uveljavljala plačilo zapadle terjatve in je sodišče o zahtevku odločilo s sklepom o plačilnem nalogu.

Tožnik v pravočasni pritožbi izpodbija navedeni sklep o stroških zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka iz 13.točke 354/II ZPP, ker je sklep v nasprotju z obrazložitvijo. Navaja še, da prvostopno sodišče ni pravilno odločilo o stroških, ko je priznalo po odvetniški tarifi nagrado samo za vložitev mandatne tožbe v višini 60 točk, ne pa nagrade za vložitev redne tožbe v višini 240 točk. Tožba je bila potrebna, ker je tožnik obrtnik in za vložitev mandatne tožbe ne more pridobiti potrebne številke žiro račun tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopni sklep v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Sodišče prve stopnje je na podlagi 347.člena v zvezi z 342. členom ZPP dne 28.3.1994 izdalo sklep, s katerim je popravilo očitno pomoto pri označbi strank in tako je odpadel pritožbeni razlog bistvene kršitve pravdnega postopka zaradi nasprotja med izrekom in razlogi sklepa.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo o pravdnih stroških, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju povzema razloge iz izpodbijanega sklepa in dodaja: Zakon o pravdnem postopku v 29.poglavju ureja izdajo plačilnega naloga, če se tožbeni zahtevek tiče denarne terjatve in je ta terjatev dokazana z verodostojno listino. V konkretnem primeru so bile izpolnjene vse predpostavke za izdajo plačilnega naloga in prvostopno sodišče je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka plačilni nalog tudi izdalo. Številko žiro računa dolžnika je potrebno navesti, če upnik, ki je pravna oseba, vloži izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine. Ker je tožnik v tem primeru obrtnik, ki ne more vložiti izvršilnega predloga po 21.členu ZIP, zanj ne velja določilo 5.odst. 446.člena ZPP, torej ni razloga, da ne bi mogel vložiti mandatne tožbe.

Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče, po skrbni presoji vseh okoliščin, samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155/II člen ZPP). Pooblaščenec tožnika bi lahko vložil mandatno tožbo, saj bi že s tem pravdnim dejanjem tožnik lahko prišel do izvršilnega naslova za poplačilo svoje terjatve. Zato priglašena nagrada po odvetniški tarifi nima osnove v 10. in 155.členu ZPP.

Iz navedenih razlogov je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilih členov 166/I in 154/I ZPP.