Jedro

Protipravno ravnanje je našlo v opustitvi namestitve omejilcev na konca lesenih prečk, ki bi preprečila nekontrolirano premikanje jeklenih palic. To ravnanje je v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu.

V konkretnem primeru je bila tožnikova naloga sicer enostavna, vendar že samo dejstvo, da je moral stati v bližini delovnih sredstev, iz katerih izvira povečana škodna nevarnost za okolico, oziroma jim streči, zadostuje, saj je bil s tem vključen v nevarno dejavnost. Prelaganje 500 kg težkih palic, ki so se sposobne kotaliti, nedvomno predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: »1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 6.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.06.2007 dalje do plačila, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.007,14 EUR v 15 dneh od prejema prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 235,92 pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v višini 10.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.06.2007 dalje do plačila v roku 15 dni. Naložilo ji je še povračilo njenih pravdnih stroškov v znesku 2.518,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. V presežku - glede teka zakonskih zamudnih obresti za čas od izdaje sodbe do poteka 15-dnevnega paricijskega roka - je zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila toženka, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi izpodbija temelj odgovornosti in višino prisojene odškodnine. Po njenem mnenju subjektivna odgovornost njenega zavarovanca ni podana, ker tudi namestitev omejilcev na lesene prečke, na katere so se odlagale jeklene palice, ne bi preprečila zdrsa krajše palice, ki je bila neustrezno položena. Do zdrsa bi prišlo bodisi znotraj omejilcev bodisi na sredini prečk. Palica je zdrsnila na tla z višine 10 – 15 cm, kolikor je debela prečka, in tako padla palica ne more predstavljati nobene nevarnosti, saj se zaradi svoje teže ne more skotaliti praktično nikamor. Zagozde na prečkah se uporabljajo le pri lažjih, saj se težje zaradi same teže ne premikajo in jih ni treba na kakršenkoli način ustavljati, kot izhaja tudi iz izpovedbe priče I. M.. Tudi v tem primeru se nista premikali, šele ko je tožnik skušal palico popraviti, mu je zdrsnila iz rok in ga poškodovala. Do poškodbe torej ni prišlo zaradi nekontroliranega kotaljenja palic, ampak zaradi nepremišljenega ravnanja tožnika. Splošno znano je, da človek ne more dvigniti 500 kg težke palice. Teža jeklenih palic je očitna tudi laiku, še toliko bolj pa tožniku, ki je z njimi delal vsak dan. Tudi sam je povedal, da je palice že kdaj prej poravnaval, vendar lažje. Priči I. M. ni bilo znano, da bi to kdaj delal. Zaradi vsega navedenega je tožnikovo ravnanje edini vzrok za nesrečo. Toženka nadalje ugovarja ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost njenega zavarovanca za nastalo škodo. Meni, da se tožnikovo delo ne more šteti za nevarno dejavnost, saj je bila njegova naloga le, da namesti leseni prečki na tla in se umakne. To je tudi storil. Drugih nalog v konkretnem primeru ni imel. Zato stališče sodišča pomeni neupravičeno širjenje instituta objektivne odgovornosti, saj bi bilo po njem za uporabo le-tega dovolj ugotoviti, da se v obratu, v katerem je bil zaposlen tožnik, izvaja nevarna dejavnost. Sodišče bi moralo presojati posamezno opravilo, saj se lahko tudi znotraj posamezne dejavnosti, ki je sicer lahko nevarna, izvajajo posamezna enostavna opravila, iz katerih ne izvira nobena večja škodna nevarnost za okolico. Takšno opravilo je bilo v konkretnem primeru tudi tožnikovo.

Toženka je iz previdnosti podala tudi ugovor tožnikovega soprispevka. Pri tem priznava, da je v nasprotju z zakonodajo dejstvo, da tožnik ni imel periodičnih izobraževanj iz varstva pri delu. Vendar kršitev ni v vzročni zvezi z nesrečo, saj je tožnik vedel, kako je treba varno ravnati pri delu in je tako tudi vedno ravnal. Njegovo ravnanje kritičnega dne ni posledica nepoznavanja pravil varstva pri delu, ampak njegove trenutne nepremišljenosti. Nepravilna je navedba sodišča o njegovi nevednosti o teži jeklenih palic, saj je v obratu zaposlen že od leta 1999. Navedba sodišča, da tožnik ni niti pomislil, da je teža prevelika in da je ne bo mogel zadržati, nima nobene podlage v njegovi izpovedbi. Nepravilno ugotavlja, da je že pred škodnim dogodkom na enak način preprečeval zdrs palic in da mu je do takrat to vedno uspelo, ker so bile lažje. Iz tega bi se dalo razumeti, da do takrat niso nikoli transportirali tako težkih palic, kar pa iz tožnikove izpovedi ne izhaja. Toženka meni, da je prišlo do nesreče izključno zaradi tožnikovega ravnanja in zato izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da zanjo ni soodgovoren.

Nazadnje toženka ob pogoju, da bi pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj temelja, izpodbija še višino dosojene odškodnine. Po njenem mnenju je sodišče pri tem zmotno uporabilo 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ni upoštevalo sodne prakse ter odločilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem, in zato tožniku po vseh postavkah prisodilo previsoko odškodnino, ki ni odraz individualnih okoliščin primera ter stopnje in trajanja duševnih bolečin. Glede na ugotovitve izvedenca o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem, ki jih je utrpel tožnik, bi bila primerna odškodnina 2.500,00 EUR. Hude bolečine je namreč kumulativno trpel le 8 dni, 4 dni občasne hude, preostali čas zdravljenja pa lahke, ki so bile le sprva stalne, kasneje pa občasne. Odškodnina za strah je previsoka, ker tožnik sploh ni trpel primarnega strahu, samo trajanje in potek zdravljenja pa mu tudi nista mogla povzročati tako velikih skrbi, da bi opravičevala odškodnino, ki presega sicer prisojene v podobnih primerih. Primeren bi bil znesek 500,00 EUR. Najbolj pretiran pa je dosojen znesek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj bo tožnik glede na izvedensko mnenje kljub oviranosti še vedno lahko opravljal vsa dela, verjetno pa bo moral v uspeh vložiti več truda. Izvedenec je funkcionalno izgubo ocenil na izgubo 10% funkcije ene roke, kar bi po mnenju toženke opravičevalo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. V celoti neupravičena pa je ugoditev zahtevku za duševne bolečine zaradi skaženosti. Toženka se strinja z izvedencem, da delno amputiran kazalec za odraslega moškega ne predstavlja skaženosti.

Toženka iz navedenih razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali o njem drugače odloči, v tem primeru naj ponovno odloči tudi o pravdnih stroških, podredno pa, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišče prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v nesreči pri delu, katere končna posledica je bila amputacija prvega členka desnega kazalca. Njegova naloga je bila, da pripravi leseni prečki, na kateri je nato inštruktor z viličarjem odložil dve jekleni palici, vsaka izmed njiju je tehtala približno 500 kg. Tožnikova naloga je bila le pripraviti prečki, nato pa se umakniti iz delovnega področja viličarja, kar je tudi storil. Palica na zunanji strani je bila krajša in nepravilno (postrani) postavljena s strani inštruktorja, tožnik je priskočil in jo skušal popraviti, palica pa se je prevalila in mu stisnila prst. Izvedenec za varstvo pri delu je ugotovil, da predpisi o varnosti pri delu niso bili spoštovani, prvič zato, ker tožniku niso bila zagotovljena ustrezna izobraževanja, drugič pa, ker na leseni prečki niso bili nameščeni omejilci, ki bi preprečili nenadzorovano kotaljenje palic in posledično do nesreče ne bi prišlo. Toženka, pri kateri je imel tožnikov delodajalec zavarovano odgovornost, je iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, v teku celotne pravde zagovarjala, da vzročna zveza kljub temu ni podana.

Pritožbeno sodišče po presoji zadeve ugotavlja, da sta podani tako objektivna kot tudi subjektivna odgovornost toženkinega zavarovanca in posledično njena odškodninska odgovornost proti tožniku. Pravno podlago za krivdno odgovornost predstavlja 1. odstavek 131. člena OZ, po katerem je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan le-to povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj vseh štirih elementov, ki morajo biti podani za odgovornost. Protipravno ravnanje je našlo v opustitvi namestitve omejilcev na konca lesenih prečk, ki bi preprečila nekontrolirano premikanje jeklenih palic. To ravnanje je v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu. Iz fotografij, ki so del izvedenskega mnenja, je razvidno, da toženkin ugovor, da bi prišlo do nesreče tudi, če bi omejilci bili, ne drži. Jasno je mogoče videti, da sta bili prečki postavljeni dovolj blizu skupaj, da tudi krajša palica ne bi mogla pasti na tla niti znotraj omejilcev niti na sredini prečk. Takšne omejilce bi bilo zato nujno treba postaviti, da bi se udeleženim v delovnem procesu zagotovilo varno delo. Ni mogoče namreč pritrditi stališču toženke, da takšna palica ne predstavlja nobene nevarnosti, saj se zaradi svoje teže ne more skotaliti praktično nikamor. Obravnavani dogodek dokazuje ravno nasprotno – da se je sposobna premakniti in pri tem povzročiti tudi škodo. Toženkino stališče, da se je prevalila šele, ko jo je tožnik skušal popraviti, do takrat pa se ni premikala, nima realne podlage in mu nasprotuje tudi sama, saj, kot navaja v pritožbi, ročno poravnavanje tako težkih palic izkustveno ni mogoče. Gotovo je tožnik ni sam prekotalil na svojo roko, saj je zaradi njene teže ne bi mogel premakniti. Edina smiselna razlaga škodnega dogodka je tožnikova – torej, da je palica že nihala na robu prečke in se dokončno prevalila ravno, ko jo je spodaj prijel, da bi jo popravil. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je opustitev namestitve omejilcev torej predstavlja ključno protipravno ravnanje, ki je pripeljalo do nastanka škode, in za katero lahko toženkinemu zavarovancu pripišemo krivdno odgovornost, saj je posledica malomarnosti. Moral in mogel bi se namreč zavedati, da takšna opustitev lahko privede do nastanka škode, vendar je neutemeljeno mislil, da do nje ne bo prišlo.

Pravno podlago za objektivno odgovornost vsebujeta 2. odstavek 131. člena in 149. člen OZ. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo. Pri tem obstaja domneva vzročnosti, ki se lahko izpodbije samo, če se dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali odvrniti, ali če je nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki je imelo takšne značilnosti (1. in 2. odstavek 153. člena OZ). Upošteva se tudi zgolj prispevek oškodovanca k nastanku škode (3. odstavek istega člena). V nasprotnem primeru odgovarja za škodo od nevarne dejavnosti tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre pri dejavnosti toženkinega zavarovanca za nevarno dejavnost in da je zato podana toženkina odgovornost tudi na tej podlagi. Toženka tej ugotovitvi nasprotuje oziroma meni, da tudi znotraj opravljanja nevarne dejavnosti lahko obstajajo posamezne naloge, iz katerih ne izvira povečana nevarnost za okolico. Tožnikovo delo je bilo takšno, saj ni imel druge dolžnosti, kot da namesti prečki in se nato umakne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnikova naloga v konkretnem primeru sicer enostavna, vendar že samo dejstvo, da je moral stati v bližini delovnih sredstev, iz katerih izvira povečana škodna nevarnost za okolico, oziroma jim streči, zadostuje, saj je bil s tem vključen v nevarno dejavnost. Prelaganje 500 kg težkih palic, ki so se sposobne kotaliti, nedvomno predstavlja nevarno dejavnost. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogovanju sodišča prve stopnje tudi glede zatrjevanega tožnikovega prispevka k nastali škodi. Toženka meni, da je odgovornost izključno na njegovi strani, ker bi moral vedeti, da je teža palice prevelika in je ne bo mogel zadržati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo v tem primeru za tipično situacijo, v kateri ljudje hitro odreagirajo brez racionalne presoje situacije in možnih posledic. Tožnikova reakcija je bila z njegovega vidika logična – ocenil je, da se bo palica prevalila, zbal se je posledic in priskočil, da bi jo zadržal. Takšno ravnanje je še bolj razumljivo, če upoštevamo njegovo izpovedbo, da je že večkrat prej na tak način uspešno posredoval (seveda pri lažjih predmetih). Tudi priča I. M. je povedala, da je bilo smiselno popravljati palice v primerih, ko niso bile pretežke. Tožnik je napačno presodil, da bo lahko palico zadržal. Če bi bil v skladu s predpisi o varstvu pri delu pravilno poučen, bi vedel, da tega v nobenem primeru ne sme storiti. Tožnik je vedel samo, da se ne sme zadrževati v območju viličarja, česar tudi ni storil, saj se je viličar že umaknil. Ni mu mogoče očitati neskrbnosti, saj se je držal vseh pravil o varstvu pri delu, ki jih je poznal. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pritožba utemeljena v delu, v katerem ugovarja zoper višino prisojene odškodnine. Zato je v tem delu sodbo spremenilo, za kar obstaja podlaga v 5. alinei 358. člena ZPP, saj gre pri odmeri pravične odškodnine za uporabo materialnega prava, dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Sodišče je pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo načelo objektivizacije. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku priznalo odškodnino v višini 5.000,00 EUR, kar je glede na obstoječo sodno prakso pretirano, sodišče pa takšnega odstopa ni obrazložilo. Kumulativno je tožnik trpel 12 dni hudih in 40 dni lahkih telesnih bolečin, poleg tega pa je trpel neugodnosti, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje in niso sporne, zato jih tukaj nima smisla ponavljati. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera in sodne prakse na tem področju pritožbeno sodišče meni, da je pravična odškodnina iz tega naslova 2.500,00 EUR. Tudi za prisojen znesek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti velja enako. Kot je utemeljeno opozorila toženka, gre le za 10% zmanjšanje funkcije desne roke, ki tožniku ne onemogoča opravljanja večine dejavnosti, samo ovira ga. Zato je primerna odškodnina iz tega naslova 3.000,00 EUR. Za strah je mu sodišče prve stopnje priznalo 1.250,00 EUR. Tožnik primarnega strahu ni utrpel; zdravljenje je res bilo dolgotrajno in tožnika je bilo upravičeno strah za izid, vendar je ne glede na to prisojena odškodnina pretirana. Zato jo je pritožbeno sodišče znižalo na znesek 600,00 EUR. Določitev višine odškodnine iz naslova skaženosti na 500,00 EUR pa je pravilna. Toženkini trditvi, da delna amputacija kazalca ne predstavlja skaženosti, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj objektivno gre za skaženost in ne zgolj za kozmetični defekt. Medicinska opredelitev se tukaj razlikuje od pravne, pri kateri je bistveno, ali objektivno gre za skaženost, zaradi katere oškodovanec trpi duševne bolečine, pri tožniku pa nedvomno gre prav za to.

Ker je pritožbeno sodišče zmanjšalo znesek prisojene odškodnine, je uspeh tožnika v pravdi manjši in je zato treba na novo odločiti tudi o pravdnih stroških (2. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Upoštevaje 100% uspeh po temelju in 60,27% uspeh po višini znaša končni tožnikov uspeh v pravdi 80,14%. Toženka ni izpodbijala odmere stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje po posameznih postavkah. Tožnikovi stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 2.518,10 EUR, ob upoštevanju kriterija uspeha mu je toženka dolžna iz tega naslova povrniti 2.018,00 EUR. Toženka je priglasila kot strošek takso za odgovor na tožbo v višini 54,70 EUR, tožnik ji je dolžan povrniti 10,86 EUR. Po pobotanju je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 2.007,14 EUR prvostopenjskih stroškov. Kot stroške v zvezi s pritožbo je sodišče tožniku ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) kot potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP) priznalo naslednje stroške: za odgovor na pritožbo 625 odvetniških točk, za materialne stroške 12,5 točke ter 20% DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 351,14 EUR. Toženka mu je glede na uspeh dolžna povrniti 281,40 EUR. Toženka je v zvezi s pritožbenim postopkom priglasila sodno takso v višini 219,00 EUR in za administrativne stroške 10,00 EUR, skupaj torej 229,00 EUR, glede na uspeh ji gre 45,48 EUR. Po pobotu vseh navedenih zneskov je toženka dolžna tožniku iz naslova pritožbenih stroškov plačati 235,92 EUR.