Jedro

Višina odškodnine za materialno škodo opreme, ki je ostala v lokalu in ki jo je tožena stranka uporabljala, ko je najela lokal, ustreza dejanski vrednosti opreme v tistem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 71.468,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1991 dalje do plačila. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 42.897,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1998 dalje do plačila. Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje toženec. Navaja, da je opravil okvirni izračun vsote, ki jo mora plačati in znaša 900.000,00 SIT. Opisuje svoj težek gmotni položaj. Pripravljen je sicer plačati pošteno dosojeni znesek za omaro, smatral je, da bo vsota realna. Načrt za omaro, ki mu ga je izpostavila tožnica po dogovoru, ni bil načrt za knjižno omaro. Kot dokaz prilaga načrt. Za vso opremo za v lokal je takrat tožnica plačala 3.000 DEM, jo uporabljala še eno leto, sam mora plačati trikratni znesek te vrednosti. Kot dokaz predlaga zaslišanje staršev. Od njega se zahteva, da plača obresti od dne, ko je bil podpisan dogovor in ne od tistega dne, ko poteče rok za izdelavo omare. Tako je pripravljen plačati tržno vrednost nove knjižne omare dimenzije 3,2 m x 2,2 m. Pritožba ni utemeljena. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja - da sta se pravdni stranki dogovorili (dogovor A2), da toženec izdela tožnici kot protivrednost pohištvene opreme v lokalu G., knjižno omaro do 15. maja 1992, - da toženec te svoje obveznosti ni izpolnil. Ker je toženec tudi po svojih pritožbenih navedbah pripravljen plačati odškodnino za neopravljeno storitev, je glede na njegovo pritožbeno izvajanje sporna le še njena višina. Izdelava omare je bila dogovorjena kot odmena za opremo lokala, zato je prvo sodišče utemeljeno oprlo svojo odločitev o utemeljenosti tožničinega zahtevka po višini na mnenju izvedenca oziroma cenilca z dne 28.12.1990. To cenitev je tožnica vzela za podlago višine svojega zahtevka, cenitvi tudi toženec (razen po obsegu, glej odgovor na tožbo na list. št. 6), ni oporekal. Zato je potrebno zavrniti toženčevo pritožbeno oceno o nerealnosti prisojene odškodnine, na njeno višino pa njegov gmotni položaj ne more vplivati. Le zaradi popolnosti je potrebno povedati, da je tožnica sama navajala, da je plačala za opremo v času, ko jo je kupila in z njo opremila lokal, skupaj okoli 10.000 DEM. Ta znesek v času nakupa opreme v letu 1990, ko je bilo razmerje med dinarjem in nemško marko 7:1, znaša preračunan v takratne dinarje 70.000,00 din. Torej odškodnina za opremo, ki je ostala v lokalu in jo je tožena stranka uporabljala, ko je najela lokal, ustrezna dejanski vrednosti opreme v tistem času. Ko pritožnik govori v svoji pritožbi o tem, da mora plačati 900.000,00 SIT, ima očitno v mislih plačilo glavnice in obresti. Vendar pa so obresti objektivna posledica njegove zamude in predstavlja glavnico le znesek 71.468,10 SIT. Pravilno je prvo sodišče odločilo tudi o teku obresti. Cenitev je bila namreč opravljena leta 1990 in ni bila valorizirana. Toženec pa je vsaj od 23.12.1991 dalje tožničino opremo uporabljal, vendar brez dane odmene in je tožnici zato škoda vsaj takrat tudi nastala (primerjaj 185. 186. člen ZOR). Vse ostalo, kar toženec navaja v pritožbi, za odločitev o tožničinem zahtevku ni pomembno in zato tudi predlagana širitev dokaznega postopka ni potrebna. Ker je zaradi povedanega odločitev sodišča prve stopnje v dejanskem, procesnem in materialnopravnem pogledu pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP.