Jedro

Pritožbenih navedb, iz katerih izhaja, da ima tudi tožena stranka do tožeče svojo terjatev, zaradi česar naj bi prišlo do pobotanja obeh terjatev, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IX Ig 314/95 z dne 7.3.1995 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške.

Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo.

Pritožbenega razloga ne navaja, po vsebini pa se pritožuje zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki I. odstavka 353 člena ZPP.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ugotavlja, da iz pritožbe ne izhaja, da vtoževanega zneska tožena stranka tožeči ne dolguje ter da je imela tožena stranka možnost pristopiti na glavno obravnavo in ugovarjati tožbenemu zahtevku, pa tega ni storila.

Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V spisu ni nikakršnega pooblastila, iz katerega bi bilo razvidno, da je tožena stranka za zastopanje v tem sporu pooblastila odvetnika.

Zato je pritožbeno ugotavljanje, da pooblaščenec tožene stranke ni pristopil na glavno obravnavo, neutemeljeno. Morebitna kršitev določil pravdnega postopka torej ni podana.

Pritožbenih navedb, iz katerih izhaja, da ima tudi tožena stranka do tožeče svojo terjatev, zaradi česar naj bi prišlo do pobotanja obeh terjatev, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Po določilu 1. odstavka 496.a člena ZPP se smejo v pritožbi v gospodarskih sporih navajati nova dejstva le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave, tega pa tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje. Sicer pa se tožena stranka razpisanih narokov, na katerih bi mogla postaviti ugovor pobotanja, ni udeležila.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odstavek 365. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo niti absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP niti nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka ni navedla ničesar, kar bi lahko doprineslo k odločitvi o pritožbi. Ker je bila pritožba enostavna, laično sestavljena in v njej tožena stranka ni (več) ugovarjala utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odgovor na pritožbo nepotreben.

Zato je zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka kot neutemeljen zavrnilo (1. odstavek 166. člena, v zvezi s 155. členom ZPP).