Jedro

Pritožbeno sodišče lahko samo ugotovi dejstva, ki so bila neprerekana in se zato štejejo za priznana, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave.

Tožnik ni imel vpogleda v kazenski spis le do tedaj, ko je bil v kazenskem postopku zaslišan kot priča, kar se je zgodilo en mesec pred zaključkom glavne obravnave, zato so novo predloženi dokazi v pritožbenem postopku prepozni.

Neskrbnosti drugega toženca pri pridobivanju dokazov ne opravičuje njegovo pričakovanje, da bo dokaz predložil prvi toženec.

Izrek

I. Pritožba tožeče in pritožba drugo tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko A. d.o.o. (točka I izreka), zahtevku zoper drugo toženo stranko V. P. pa je ugodilo delno za znesek 39.993,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2006 dalje do plačila, razliko (do zneska 40.000 EUR) pa je zavrnilo (točki II in III izreka). Glede stroškov je odločilo, da je drugo tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 4.035,84 EUR, tožeča pa prvo toženi stranki 1.791,00 EUR stroškov s pripadki.

2. Pritožujeta se tožeča in drugo tožena stranka. Tožeča stranka izpodbija odločitev pod točko I izreka ter stroškovno odločitev pod točko V, drugo tožena stranka pa odločitev pod točko II ter stroškovno odločitev pod točko IV. Tožeča uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Drugo tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP, predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ne gre za navidezno pogodbo, z ugotovitvijo o izročitvi 40.000 EUR in svoji dobrovernosti. Ne strinja pa se s presojo sodišča, da drugi toženec ni imel pooblastila prve toženke in je pogodbo zato sklenil kot neupravičeni pooblaščenec. V nadaljevanju obširno povzema svoje trditve, ki jih je v zvezi s tem dal v vlogi z dne 18. 2. 2011, 18. 4. 2011 in 10. 6. 2011. Opozarja, da je predlagal zaslišanje številnih prič, ki bi lahko potrdile, da je drugi toženec dejansko opravljal vse naloge pokojnega direktorja. Sodišče jih ni zaslišalo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Judikata II Ips 738/2006 v pogledu prve toženke ni mogoče uporabiti, saj je bil v tej zadevi tožen le neupravičeni zastopnik. Sodišče je pri presoji, ali je drugo toženi imel pooblastilo, spregledalo navedbe tožeče in drugo tožene stranke in izpovedbe prič. Tako je drugo toženi že v odgovoru na tožbo trdil, da je pooblastilo imel in se nanj skliceval. Sodišče ga k predložitvi nikoli ni pozvalo. Ker tožeča stranka z njim ni razpolagala, ga sama ni mogla predložiti. Prav tako, dokler v kazenski zadevi IV Kpr 6127/2011 ni bil zaslišan drugo toženi kot obdolženi, ter tožnik in njegova mama kot priči, ni smel vpogledati v spis. Pooblastilo je uspel pridobiti šele 7. 5. 2012, ko so mu ga poslali s preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da tožnik začasno biva v S.. Predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi 337. člena ZPP nov dokaz upošteva. Pooblastilo potrjuje, da je V. N. kot direktor prvo tožene stranke drugo toženega pooblastil za zastopanje družbe brez omejitev. Pooblastilo s smrtjo ni prenehalo. Prilaga tudi dokument N. z dne 2. 9. 2010, ki ga je prav tako dobil iz kazenskega spisa in iz katerega izhaja, da je bil od 7. 12. 2001 za gotovinsko poslovanje, podpisovanje nalogov in elektronsko poslovanje pooblaščen drugo toženec. Tako pooblastilo je obdržal še po tem, ko je banka evidentirala novega zakonitega zastopnika. Drugo toženec je, ko je bil zaslišan, izjavil, da je bil pooblaščenec prvo tožene stranke na podlagi notarskega pooblastila. Tudi zakoniti zastopnik prvo tožene stranke, P. H., je povedal, da je drugo toženec imel pooblastilo in da je po smrti direktorja podpisoval vse listine, ki jih mora podpisovati direktor. Potrdil je, da so se v času, ko prvo tožena stranka ni imela zakonitega zastopnika, sklepali posli, pogodbe je podpisoval drugi toženec. Pooblastilo je, ko je postal direktor, preklical. Če pooblastilo ne bi obstajalo, ga ne bi bilo treba preklicati. Kljub vsemu temu je sodišče zaključilo, da drugi toženec ni imel pooblastila in s tem storilo kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je drugi toženec imel veljavno pooblastilo in le-to ni bilo omejeno na določene pravne posle, ni relevantno, ali je prišlo do naknadne odobritve pogodbe. Sodišče se ni opredelilo do dogovora, ki ga je zapisal odvetnik G. in tudi ni zaslišalo le-tega. Potrdil bi, da so dogovori potekali z obema toženima strankama. Ponudbo prvo tožene stranke, da delno poplača terjatev, je šteti kot naknadno odobritev pogodbe. Tudi ob prekoračitvi pooblastila bi bilo potrebno uporabiti 5. odstavek 72. člena OZ po kateri sta zastopnik in zastopani solidarno odgovorna za škodo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugoditi tudi zahtevku zoper prvo toženo stranko. Ker je odločitev v tem delu nepravilna, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Drugo toženec v pritožbi vztraja, da je šlo pri pogodbi o depozitu za simuliran pravni posel in opozarja na nekatere okoliščine, ki to po njegovem mnenju dokazujejo. Razlogi za navidezen posel so bili davčni, poleg tega pa je bil tožnik državni uslužbenec. Nobenega razloga tudi ni bilo, da se posel ne bi izpeljal na enak način kot predhodni. Bil je pooblaščenec prvo tožene stranke. Po izpovedbi P. H. je imel „neko pooblastilo“, bil je fizično prisoten v prostorih prvo tožene stranke, imel je svojo pisarno, za prvo toženo stranko je opravljal posle na nepremičninskem področju in svetovanje na finančnem. V času, ko je bilo podjetje brez direktorja, je podpisoval listine, v tem času je sklenil več pogodb (nakup nepremičnine na S., sklenitev leasing pogodbe za nakup prostorov na D., pogodba z ga. D.). Izpoved zakonitega zastopnika H. P. je v delu, ko je povedal, da mu sporni posel ni poznan, sprenevedanje. V podjetju je bil prisoten od leta 2000. Šele po prejemu sodbe je drugo toženec uspel pridobiti kopijo pooblastila z dne 18. 10. 2001, na katerega se je skliceval v odgovoru na tožbo. Z njim je namreč razpolagala prvo tožena stranka, drugo tožencu pa je bil dostop do prostorov prvo tožene stranke preprečen. Menil je, da bo pooblastilo predložila prvo tožena stranka. Po številnih poizvedovanjih je pooblastilo uspel dobiti od nekdanjega poslovnega partnerja, ki ga je shranil. Predlaga, da se ga na podlagi 337. člena ZPP upošteva.

5. Na pritožbo drugo toženca je odgovoril tožnik. Nasprotuje trditvam o simuliranem poslu, pritrjuje pa tistim o danem pooblastilu za zastopanje. Predlaga, da se predloženo pooblastilo upošteva kot pravočasno. Sicer predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Prva tožena stranka, ki ji je sodišče vročilo obe vloženi pritožbi, odgovora ni vložila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pod točko III postala pravnomočna, saj v tem delu s pritožbama ni izpodbijana. V preostalem delu je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v obsegu razlogov, ki se uveljavljajo s pritožbama, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je prvostopno sodišče v zvezi z zaključkom, ali je drugo toženec imel pooblastilo prvo tožene stranke za sklenitev sporne pogodbe, zagrešilo bistveno kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Ugotovitev sodišča, da drugo toženec ni imel pooblastila, namreč ne pomeni napačnega prenosa zapisa iz zapisnika o zaslišanju prič oziroma strank ali katere od listin, ampak gre za dokazno oceno sodišča, s katero se tožnik očitno ne strinja in gre torej kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Drugo toženec v teku postopka na prvi stopnji trditev, ki bi utemeljevale navideznost pogodbe o depozitu, ni pravočasno postavil. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, se je šele na naroku dne 13. 9. 2011 pridružil v tej smeri postavljenim trditvam prve tožene stranke, kar pa je prepozno. Ker sta toženi stranki v razmerju navadnih sospornic, dejanja in opustitve ene od njiju tudi ne koristijo in ne škodujejo drugi od njiju. Prepozne so zato tudi takšne pritožbene trditve (337. člen ZPP). Zgolj v pojasnilo drugo tožencu pa pritožbeno sodišče dodaja, da glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o okoliščinah sklepanja pogodbe, izročitvi depozita in plačevanju obresti, nima nikakršnih pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da ni šlo za navidezno pogodbo in se v celoti pridružuje tudi razlogom, ki jih je za to navedlo.

11. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko in ugoditvi večjemu delu zahtevka zoper drugo toženca oprlo na ugotovitev, da drugi toženec v času sklepanja depozitne pogodbe ni bil zakoniti zastopnik prve tožene stranke, prav tako pa ni imel njenega pooblastila in je pogodbo s tožnikom sklepal kot neupravičeni pooblaščenec (73. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ker prva tožena stranka pogodbe naknadno tudi ni odobrila, izjava volje, ki jo je v imenu prvo tožene stranke izjavil drugo toženi, za prvo toženo ne učinkuje. Do sklenitve veljavne pogodbe ni prišlo. Ker prvo tožena stranka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi tožnikove izpolnitve ni prejela, tudi vrnitveni zahtevek zoper njo ni utemeljen, je pa utemeljen zoper drugo toženca.

12. Da drugi toženec ni bil zakoniti zastopnik prve tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Res je sicer, da je vpis zakonitega zastopnika v sodni register zgolj deklaratorne narave, vendar pa ima konstitutivno naravo ustrezen sklep o imenovanju. Da bi bil tak sklep sprejet, pa ni bilo zatrjevano. Tudi to, da je drugi toženec po smrti V. N. morda res opravljal tisto, kar bi sicer bila naloga poslovodje (direktorja), ne more nadomestiti takšnega (konstitutivnega) sklepa. Izvajanje dokazov (zaslišanje prič) v tej smeri je bilo zato nepotrebno in je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je njihovo izvedbo zavrnilo. Konstitutivnega sklepa o imenovanju (novega) poslovodje tudi ni moglo nadomestiti morebitno pooblastilo dedinje N. N. drugo tožencu, ki ga v pritožbi omenja tožnik (pri čemer pa ne pojasni, kdaj naj bi bilo dano, niti v kakšni obliki (1)), upoštevaje pri tem tudi to, da N. N. do delitve zapuščine tudi sicer ni mogla samostojno odločati o tem vprašanju. Kot izhaja iz s strani tožnika predloženega dogovora (priloga A19) so dediči dogovor, kdo bo postal imetnik poslovnega deleža, sklenili šele v juniju 2008, torej bistveno kasneje kot pa je bila sklenjena sporna depozitna pogodba. Podlage, da bi drugo tožencu bilo mogoče priznati položaj zakonitega zastopnika, pa seveda ne daje niti fiduciarna pogodba. Pritožba tožnika je zato v delu, v katerem ponavlja trditve o tem, da je bil drugi toženec v spornem obdobju zakoniti zastopnik prve tožene stranke, neutemeljena.

13. Oba pritožnika v pritožbah vztrajata pri trditvi, da je drugi toženec imel pooblastilo za zastopanje prve tožene stranke dano s strani njenega zakonitega zastopnika, to je V. N. in menita, da je sodišče to dejstvo zmotno ugotovilo. Opozarjata, da je (že) na podlagi izvedenih dokazov mogoč zaključek, da je takšno pooblastilo bilo dano, oba pa svoji pritožbi pisno pooblastilo prve tožene stranke dano drugo tožencu dne 18. 10. 2001 tudi prilagata (priloga A 69 in B 33). Predlagata, da ga pritožbeno sodišče pri presoji, v skladu z 337. členom ZPP, tudi upošteva. Tožeča stranka dodatno vlaga v spis tudi odgovor N. z dne 2. 9. 2010 (priloga A 70).

14. Po 337. členu ZPP sme pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato najprej opravilo presojo razlogov, ki sta jih za svojo zamudo navedla pritožnika.

15. Tožeča stranka je, kot izhaja iz datuma na spodnjem delu pooblastila (priloga A 69), ta dokaz (in dokaz v prilogi A 70) pridobila šele 7. 5. 2012, torej že po izdaji izpodbijane sodbe. Poslan ji je bil s strani preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, kjer, kar izhaja tudi iz podatkov spisa (glej npr. list. št. 184), teče postopek zoper drugo toženega V. P. zaradi k.d. po členu 234 a / II in I KZ. Drži sicer, da ZKP pozna nekatere omejitve pri pravici do vpogleda (kazenskega) spisa in prilog, vendar pa za oškodovanca (in tožnik je v tem kazenskem postopku oškodovanec) velja omejitev le dokler ni zaslišan kot priča (2). Tožnik je bil, kot navaja v pritožbi, zaslišan 29. 11. 2011, torej več kot mesec dni pred zaključkom glavne obravnave v tej zadevi. To je dovolj časa, da bi tožnik, še pred zaključkom postopka na prvi stopnji, lahko spis vpogledal in zaprosil za kopijo pooblastila in dopisa N., ali pa sodišču (v tem postopku) predlagal, da te listine pridobi. To, da biva v S., upoštevajoč, da ga zastopa kvalificirana pooblaščenka, na presojo ne more vplivati. Novo predloženi dokazi so zato v pritožbenem postopku neupoštevni.

16. Tudi drugo toženec v pritožbi (prepozno) predloženega pooblastila ni ustrezno opravičil. Pri presoji njegovih navedb je tako potrebno upoštevati, da je bilo pooblastilo dano njemu osebno in da je na njegovi podlagi sklenil tudi več poslov. Vedel je torej s kom je posloval in komu vse je kopijo pooblastila predložil. Vsaj verjetno je sicer, da je o tem, kdo je shranil pooblastilo, moral poizvedovati, vendar pa ni mogoče slediti temu, da so te (neuspešne) poizvedbe trajale vse od septembra 2009, ko je vložil odgovor na tožbo, v katerem se je na pooblastilo tudi skliceval. Pritožbeno sodišče je zato prepričano, da bi, če bi pokazal ustrezno skrbnost, ki se od stranke pričakuje, kopijo pooblastila, na enak način kot ga je pridobil po izdaji sodbe, lahko dobil v teku postopka na prvi stopnji. Neskrbnosti seveda ne opravičuje niti pričakovanje, da bo pooblastilo v spis vložila prvo tožena stranka. Da se originalno pooblastilo nahaja pri njej, niti ni navedel, niti ni predlagal, da ga le-ta predloži (primerjaj 227. člen ZPP). Tudi s strani drugo toženca predloženega dokazila pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo.

17. Držijo pa očitki obeh pritožnikov, da že doslej izvedeni dokazi kažejo na to, da je drugo toženi v spornem obdobju imel (splošno) pooblastilo prve tožene stranke za zastopanje. To velja predvsem za izpovedbo zaslišanega zakonitega zastopnika prve tožene stranke H. P.. Iz nje izhaja, in na to obe pritožbi utemeljeno opozarjata, da je prvo tožena stranka, kljub smrti zakonitega zastopnika, v času do imenovanja novega, normalno poslovala in da je pooblastilo res obstajalo. Zakoniti zastopnik je potrdil, da je drugo toženi, v času po smrti V. N., za prvo toženo stranko opravljal določene posle in podpisoval listine kot zastopnik podjetja, pri čemer so bili nekateri posli celo posebej izpostavljeni. Drugo toženi je tudi imel svojo pisarno. Nadalje je izpovedal, da je po svojem imenovanju pooblastila drugo tožencu preklical. To seveda ne bi bilo potrebno, če ne bi obstajala. Vse navedeno v povezavi z izpovedbo drugo toženca, tožnika ter priče M. R. (torej brez upoštevanja s pritožbama predloženega pooblastila) zato utemeljuje zaključek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v pogledu ugotovitve, da drugo toženec pooblastila prvo tožene stranke ni imel. Sodišče prve stopnje je, čeprav ni bilo vezano na dokazna pravila, po mnenju pritožbenega sodišča dalo bistveno preveliko težo le listinskim dokazom, predvsem pa dejstvu, da drugo toženec pooblastila, na katerega se je sicer skliceval, ni predložil. Posledično so ostali drugi izvedeni dokazi v tem pogledu spregledani. Drži tudi, da dano (splošno) pooblastilo, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, s smrtjo zakonitega zastopnika ni prenehalo (3) in je torej veljalo tudi v času, ko je bila sklenjena sporna depozitna pogodba.

18. Vendar pa obstoj splošnega pooblastila oziroma v tem pogledu zmotna ugotovitev tega dejstva, upoštevajoč (neprerekane) trditve in nekatere druge dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ni vplivala na pravilnost odločitve. Povedano drugače: tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je drugi toženec v času sklepanja depozitne pogodbe imel splošno pooblastilo, to ne bi narekovalo drugačne odločitve.

19. Tako oba pritožnika spregledata, da splošno pooblastilo, tudi če ga je drugo toženec imel, le-temu ni dopuščalo sklepanja vseh pravnih poslov. Po 2. odstavku 76. člena OZ so tako pooblaščencu, ki ima splošno pooblastilo, dovoljeni samo pravni posli, ki spadajo v redno poslovanje, po 3. odstavku istega določila pa je potrebno za prevzem menične obveznosti celo posebno pooblastilo. Gre za zakonsko omejitev sicer splošnega (torej med pooblastiteljem in pooblaščencem neomejenega) pooblastila, ki učinkuje tudi v razmerju do tretjih oseb.

20. Da sklepanje depozitnih pogodb ne sodi v njeno redno poslovanje, je prvo tožena stranka trdila že v odgovoru na tožbo. Ta trditev je s strani obeh pritožnikov ostala neprerekana. Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP), jih tudi ni potrebno dokazovati. Ugotovi in upošteva jih zato lahko tudi pritožbeno sodišče, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave.

21. Ker splošno pooblastilo drugemu tožencu, upoštevajoč 2. odstavek 76. člena OZ in dejstvo, da sklepanje depozitnih pogodb ni sodilo v redno poslovanje prve tožene stranke, ni dovoljevalo sklenitve konkretne depozitne pogodbe, velja, da jo je sklenil kot neupravičeni pooblaščenec prve tožene stranke. To pa je enak položaj, ki ga je, čeprav na drugačni podlagi, ugotovilo že sodišče prve stopnje. Slednje je v zvezi s tem že pravilno pojasnilo, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Če do odobritve ne pride, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena (73. člen OZ).

22. Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da prvo tožena stranka konkretne pogodbe ni odobrila. Na podlagi izvedenih dokazov, predvsem korespondence med strankami, drugačen zaključek ni mogoč. Ob tem tudi ni mogoče slediti pritožbeni trditvi tožnika, da je prišlo do konkludentne odobritve, saj sodelovanja prve tožene stranke v pogajanjih pred vložitvijo tožbe in v tem okviru dane poravnalne ponudbe, ni mogoče šteti za odobritev pogodbe. Ker do veljavne sklenitve pogodbe tako ni prišlo, prva tožena stranka tudi ni imela nobenega razloga, da bi njeno veljavnost izpodbijala.

23. Zahtevek zoper prvo toženo stranko na pogodbeni podlagi je glede na obrazloženo neutemeljen, neutemeljen pa je tudi na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, saj denarja (depozita v višini 40.000 EUR), kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni prejela, pač pa ga je prejel drugi toženec.

24. V zvezi z zahtevkom zoper prvo toženo stranko se tožnik neutemeljeno sklicuje še na 5. odstavek 72. člena, ki določa solidarno odgovornost zastopanega in zastopnika v primeru, da zastopani noče odobriti pogodbe. V konkretnem primeru namreč ni šlo za prekoračitev pooblastila, ki jo ima v mislih ta določba (4), ampak za neupravičeno zastopanje (5). Posledice neupravičenega zastopanja v pogledu odškodninske odgovornosti pa ureja 4. odstavek 73. člena OZ. Po tej določbi, če druga pogodbena stranka ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da tisti, ki je nastopal kot pooblaščenec, ni imel pooblastila, pa za škodo odgovarja zgolj neupravičeni pooblaščenec. Je pa v zvezi z sklicevanjem tožnika na odškodninsko odgovornost potrebno pojasniti, da zahtevek na tej podlagi tudi sicer ni utemeljen (torej tudi zoper drugega toženca ne), saj izročeni znesek 40.000 EUR, ki ga tožnik zahteva nazaj, ne more predstavljati njegove škode. Edina škoda, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim zastopanjem, je tista (navadna) škoda, ki je nastala drugi pogodbeni stranki zaradi njenih nadaljnjih pravnoposlovnih ravnanj, ki jih je opravila v zaupanju, da je pogodba veljavno sklenjena, torej zato, ker ni vedela in ni bila dolžna vedeti za zastopnikovo neupravičenost za zastopanje (6). Takšne škode pa tožnik ni zatrjeval. 25. Tožnikov zahtevek ima zato naravo kondikcije, utemeljen pa je lahko le zoper drugo toženca, ki je denar prejel. 26. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na obrazloženo pravilna, pritožbi tožnika in drugo toženca pa neutemeljeni.

27. Pritožnika sta odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka izpodbijala zgolj v posledici vložene pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Ker je ta odločitev pravilna, za poseganje v stroškovno odločitev ni podlage.

28. Pritožbeno sodišče je, saj ob uradnem preizkusu ni ugotovilo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, zato obe pritožbi zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

29. Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Tožnik sam nosi tudi stroške vloženega odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi (155. člen v zvezi z 165. členom ZPP).

(1) Tožnik je v spis predložil zgolj pooblastilo dedinje z dne 22. 5. 2008 (priloga A20), ki pa za nazaj ne more veljati.

(2) Tako 3. odstavek 59. člena ZKP določa, da imajo oškodovanec, oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec pravico pregledovati spise in si ogledati dokazne predmete, oškodovancu pa se sme odreči pregled spisov, dokler ni zaslišan kot priča. (3) Prenos upravičenja za zastopanje (ko zakoniti zastopnik pravne osebe za zastopanje pooblasti nekoga drugega) je bil pravni posel, ki ga je (zakoniti) zastopnik opravil v imenu zastopane družbe in je učinkoval neposredno zanjo. Ker družba ni prenehala, ni zakonske podlage, da bi pooblastilo s smrtjo zakonitega zastopnika nehalo veljati (79. člen OZ). S smrtjo zakonitega zastopnika je nastala zgolj možnost, da novi zakoniti zastopnik pooblastilo prekliče ali da bi to storili dediči, saj je bil V. N. istočasno tudi edini družbenik te družbe. Da bi bilo pooblastilo na ta način v času sklepanja pogodbe (že) preklicano, ni bilo zatrjevano.

(4) O prekoračitvi upravičenja za zastopanje tako govorimo takrat, kadar zastopnik sicer ima upravičenje za zastopanje - ko torej obstaja veljaven pravni temelj za zastopanje pri določenem pravnem poslu - vendar pa pri zastopanje prekorači meje tega upravičenja (N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, stran 443).

(5) O neupravičenem zastopanju govorimo, če nekdo v imenu zastopanega poda izjavo volje, potrebno za sklenitev pravnega posla, pri katerem zastopanega ni upravičen zastopati ( ravno tam, stran 444).

(6) Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga stran 451 in 457 ter druga knjiga stran 222; tako tudi VS RS v odločbi II Ips 738/2006.