Jedro

V zadevi je bistvena le skladnost predvidene gradnje s prostorskim aktom, zato na drugačno odločitev ne more vplivati odločba Zavoda za gozdove, ki tožniku zgolj dovoljuje krčitev dela gozda v kmetijske namene, ne pomeni pa spremembe namenske rabe zemljišča, ki je določena v prostorskem aktu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo dvojnega vezanega kozolca – toplarja, na parceli št. ... k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je zemljišče nameravane gradnje po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Tržič (Uradni list RS, št. 8/94-75/08, v nadaljevanju PUP) po namenski rabi opredeljeno kot gozdno zemljišče z oznako G. Ker je dvojni kozolec – toplar po enotni klasifikaciji vrst objektov (CC-SI) razvrščen med nestanovanjske kmetijske stavbe – stavbe za spravilo pridelka s šifro 12713, po drugem odstavku 8. člena PUP pa so na gozdnih površinah gozd (G) dopustni posegi za dejavnosti gozdarstva, lova in ribolova, nameravana gradnja ni skladna z drugim odstavkom 8. člena PUP. Zato je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pojasnjuje, da sprememba namembnosti zemljišča iz gozdnega v kmetijsko ni možna z odločbo Zavoda za gozdove RS o krčitvi gozda v kmetijske namene, na katero se sklicuje tožnik. Namenska raba zemljišč se določa oziroma spreminja s prostorskim planom občine, po postopku, predpisanem z zakonom, za katerega izpeljavo je pristojna občina obravnavanega območja.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu je Zavod za gozdove z odločbo z dne 29. 1. 2009 dovolil krčitev gozda v kmetijske namene, v obsegu 0,3 ha, na točno določenem delu parcele št. ... k.o. ..., ki je grafično opredeljen v odločbi. Sprememba namenske rabe zemljišča v prostorskih aktih, ki je posledica takšne kršitve, bi se morala urediti ob spremembi oziroma dopolnitvi občinskih prostorskih aktov.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je zemljišče parc. št. ... k.o. ... v PUP opredeljeno kot gozdno zemljišče z oznako G, saj tega tožnik ne prereka, to pa izhaja tudi iz projekta št. 04/11, ki ga je tožnik priložil zahtevi (v nadaljevanju projekt). Tožnik tudi ne prereka ugotovitve toženke, da gre za objekt (dvojni kozolec toplar), ki je namenjen kmetijski dejavnosti, in ne gozdarstvu, lovu ali ribolovu. Da gre za objekt, ki je po namembnosti kmetijski, saj bo služil spravilu sena in kmetijske mehanizacije, izhaja tudi iz projekta. Sporno tudi ni, da gre za objekt, ki po Uredbi sodi med manj zahtevne objekte, saj tožnik tega izrecno ne prereka, poleg tega se je na gradnjo takega objekt glasila tudi njegova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja. Sporno pa je, ali je predvidena gradnja dopustna.

Po 1. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 pristojni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, preveri, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Po drugem odstavku 8. člena PUP so na gozdnih površinah gozd (G) dopustni posegi za naslednje dejavnosti : gozdarstvo, lov in ribolov.

Ker v obravnavani zadevi ne gre za poseg za navedene dejavnosti, pač pa za poseg, namenjen kmetijski dejavnosti, gre za nedopusten poseg, kar posledično pomeni, da predmetni projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Odločitev toženke je bila zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je v zadevi bistvena le skladnost predvidene gradnje, ki izhaja iz projekta, s prostorskim aktom, na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje tožnika na odločbo Zavoda za gozdove o dovolitvi krčitve gozda v kmetijske namene na delu parcele št. ... k.o. ... Navedena odločba, izdana na podlagi šestega odstavka 21. člena ZG, tožniku zgolj dovoljuje krčitev dela gozda v kmetijske namene, ne pomeni pa spremembe namenske rabe zemljišča, ki je določena v prostorskem aktu ne glede na to, da bo morda podlaga za takšno spremembo, ko bo do nje prišlo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnika pa tudi ni vabilo na sejo senata, saj kaj takega ZUS-1 ne predvideva. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.