Jedro

Pri izpodbijani odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je z uveljavitvijo in začetkom uporabe ZJU-1 v novem sedmem odstavku 23. člena določen način, po katerem javni uslužbenec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja (po določbah drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 23. člena ter prvega odstavka 26. člena tega zakona). S tem je določena obligatornost notranje poti s pritožbo na komisijo za pritožbe tudi za čiste denarne terjatve, s čimer je izključena uporaba splošne določbe četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožbo tožnika zavrglo (točka I izreka) in odločilo, da je dolžan tožnik toženki povrniti stroške postopka v višini 550,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka II izreka).

2.Zoper tako prvostopno odločitev se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa glede uporabe novega zakona za postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo novega Zakona o javnih uslužbencih1 neobrazložena, protispisna in zmotna. Poleg tega se ne da preizkusiti, ker je sodišče povsem spregledalo dejstvo, da je tožnik v postopku pred delodajalcem že 27. 2. 2025 podal zahtevo za odpravo kršitev, o kateri pa delodajalec tožnika ni odločil, česar sodišče ni upoštevalo. Postopek se je pred delodajalcem začel že pred uveljavitvijo ZJU-1. Ker tožnik uveljavlja čisti denarni zahtevek, v času podaje zahteve za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja ni bil dolžan izkoristiti notranjega postopka pred delodajalcem, temveč je bilo dovoljeno neposredno sodno varstvo. Zato tožnik do 31. 12. 2025 ni vložil pritožbe pred delodajalcem. ZJU-1 ne vsebuje določb o tem, kako se spremenjeno določilo ZJU-1 glede zahtevkov za čiste denarne terjatve uporabi za postopke, ki so se začeli pred delodajalcem pred začetkom uporabe ZJU-1 (do 31. 12. 2025), v zvezi s katerimi delodajalec do pričetka uporabe ZJU-1 še ni odločil na prvi stopnji. Nerazumno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je bilo potrebno izkoristiti notranji postopek pred delodajalcem, saj je bil namen zakonodajalca do 31. 12. 2025 očiten: delavec ima pravico vložiti tožbo za denarne zahtevke na sodišče. Javnim uslužbencem, ki so podali zahteve pred 31. 12. 2025 in je do tega dne potekel rok za pritožbo, je bilo pravno varstvo popolnoma odvzeto. Tožnik predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb niti takih kršitev, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik. Odločitev o zavrženju tožbe je ustrezno utemeljena na veljavnih zakonskih določbah (ZJU-1), kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve tudi dovolj podrobno obrazložilo. Zgolj okoliščina, da se s tako odločitvijo tožnik ne strinja in je ne sprejema, ne potrjuje utemeljenosti pritožbenih očitkov neobrazloženosti in zmotnosti izpodbijane odločitve. O odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini za odločitev relevantnih dejstev in dokazov in med samimi temi dejstvi ter listinskimi dokazi v spisu, zato je neutemeljen tudi pavšalni pritožbeni očitek "protispisnosti".

6.Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki je predmet pritožbe, tožbo zavrglo iz razloga, ker tožnik ni izkoristil pravnega varstva po 23. členu ZJU-1, to pa je procesna predpostavka za vložitev tožbe (prvi odstavek 26. člena ZJU-1).2 Zato je sodišče skladno z drugim odstavkom 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 tožbo zavrglo.

7.Pri izpodbijani odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je z uveljavitvijo in začetkom uporabe ZJU-1 v novem sedmem odstavku 23. člena določen način, po katerem javni uslužbenec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja (po določbah drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 23. člena ter prvega odstavka 26. člena tega zakona). S tem je določena obligatornost notranje poti s pritožbo na komisijo za pritožbe tudi za čiste denarne terjatve, s čimer je izključena uporaba splošne določbe četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih.4

8.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je predhodni postopek pri delodajalcu od 1. 1. 2026 5 naprej tudi za denarne terjatve obligatoren. Prvi odstavek 26. člena ZJU-1, na katerega tudi v zvezi z denarnimi terjatvami izrecno napotuje sedmi odstavek 23. členu ZJU-1, namreč določa, da je zoper sklep o pravici, obveznosti ali odgovornosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. V skladu z drugim odstavkom tega člena lahko javni uslužbenec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva sodno varstvo v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (komisija za pritožbe) ali od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe.

9.Neutemeljena je pritožbena graja, da ZJU-1 ne vsebuje določb o tem, kako se spremenjeno določilo ZJU-1 glede zahtevkov za čiste denarne terjatve uporabi za postopke, ki so se začeli pred delodajalcem pred začetkom uporabe ZJU-1 (do 31. 12. 2025), v zvezi s katerimi delodajalec do pričetka uporabe ZJU-1 še ni odločil na prvi stopnji. Procesno ustrezno ravnanje v takih primerih je mogoče razbrati iz določb ZJU-1. V skladu z že izpostavljenim 191. členom ZJU-1 se ta začne uporabljati 1. januarja 2026. Izjeme od tega določa ZJU-1 v 180. in 181. členu. Slednji v zvezi s postopki z vloženimi pravnimi sredstvi določa, da se postopki v zvezi s pravicami, obveznostmi ali odgovornostmi javnih uslužbencev, glede katerih je bilo do 31. decembra 2025 že vloženo pravno sredstvo, končajo po določbah ZJU6, ki urejajo delo komisij za pritožbe iz 1. in 2. točke drugega odstavka 35. člena ZJU. Sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji ni spregledalo, da je tožnik v postopku pred delodajalcem sicer 27. 2. 2025 podal zahtevo za odpravo kršitev pravic, saj je to izrecno zapisalo v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ob tem pa je utemeljeno izpostavilo, da tožnik ni podal pritožbe na komisijo (kljub temu, da o njegovi zahtevi delodajalec vse do vložitve tožbe 5. 1. 2026 ni odločil). Kar pa hkrati pomeni, da ni izpolnjen pogoj po 181. členu ZJU-1, torej da bi bilo v postopku v zvezi s tožnikovimi pravicami do 31. decembra 2025 že vloženo pravno sredstvo. Zgolj v takem primeru bi se v skladu z izpostavljeno zakonsko določbo postopki morali končati po prej veljavnih določbah ZJU, ki urejajo delo komisij za pritožbe iz 1. in 2. točke drugega odstavka 35. člena ZJU.

10.Neutemeljena je pritožbena graja, da naj bi bilo javnim uslužbencem, ki so podali zahteve za odpravo kršitev pravic pred 31. 12. 2025 in je do tega dne potekel rok za pritožbo, pravno varstvo popolnoma odvzeto. Tožniku je bilo ves čas na voljo ustrezno pravno varstvo njegovih denarnih terjatev, le da so se z uveljavitvijo ZJU-1 spremenili procesni pogoji za njihovo uveljavljanje. Medtem ko je imel do 31. 12. 2025 zanje v skladu s takrat veljavnimi določbami ZJU v zvezi s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 na voljo neposredno sodno varstvo, je od 1. 1. 2026 tudi za čiste denarne terjatve javnih uslužbencev določena obligatornost notranje poti s pritožbo na komisijo za pritožbe, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj. Pri spremenjenih procesnih zahtevah po presoji sodišča druge stopnje ne gre za prehude ovire tožniku pri pravnem varstvu njegovih denarnih terjatev, tembolj upoštevaje, da tožnika že ves čas, tudi ob podaji zahteve pri delodajalcu 27. 2. 2025, zastopa kvalificirani pooblaščenec. Tožnik pravilno izpostavlja, da je imel do 31. 12. 2025 delavec (tudi javni uslužbenec) možnost in pravico vložiti tožbo za denarne zahtevke neposredno na sodišče. Spregleda pa, da take neposredne tožbe v času, ko je to možnost imel, ni vložil.

11.Vse obrazloženo je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena tega zakona povrniti njene potrebne in utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Ti v skladu z veljavno Odvetniško tarifo7 znašajo: 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), kar upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR) znaša 225,00 EUR. Skupaj z 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) pa je dolžan tožnik toženki povrniti 229,50 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1ZJU-1; Ur. l. RS, št. 32/2025.

2Tožnik je podal samo zahtevo za odpravo kršitev pravic z dne 27. 2. 2025, ni pa podal pritožbe na komisijo za pritožbe kljub temu, da o njegovi zahtevi ni bilo odločeno.

3ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 s spremembami in dopolnitvami.

4ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami. V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem.

5V skladu z drugim odstavkom 191. člena ZJU-1 se ta zakon začne uporabljati 1. januarja 2026.

6Zakon o javnih uslužbencih; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami.

7OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami.