Jedro

Pogodba je v delu, kjer je dogovorjena bodoča obveznost preživljanja, po svoji naravi tvegana (aleatorna), kar pomeni, da vsebuje tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja. Prav zaradi te aleatornosti sta pogodbeni stranki nase prevzeli riziko, da izpolnjene obveznosti toženke po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Take pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 412,50 EUR.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je izročilna pogodba, ki sta jo sklenila tožena stranka in pokojna M. K. dne 4.3.1996, po svoji naravi darilna pogodba ter da je tožena stranka dolžna vrniti v dedno maso po pokojni M. K. premoženje, ki je bilo predmet takšne izročilne pogodbe, to je parc. št. 817/9, hiša v izmeri 98 m2, njiva v izmeri 51 m2, dvorišče v izmeri 246 m2 in parc. št. 817/10, travnik v izmeri 199 m2, vl. št. 366 k.o. H. Tožbo tožeče stranke pa je zavrglo glede ugotovitve, da je tožeča stranka nujni dedič po pokojni M. K. do višine ¼ zapuščine ter da se na podlagi pravnomočne sodbe pri navedenih nepremičninah vknjiži solastninska pravica na tožnika do ¼. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.880,33 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se zoper odločitev pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Sklicuje se na 110. člen Zakona o dedovanju, ki je določal, če se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, se s tistim delom premoženja ravna kot z darilom, ki ga je prednik dal dediču. Nelogično je, da je bila tožeča stranka pozvana na vložitev tožbe za dokazovanje nečesa, kar je zakon jasno določal. Zato bi moralo zapuščinsko sodišče napotiti toženo stranko k vložitvi tožbe, v kateri bi dokazovala, da ne gre za darilno pogodbo, temveč za odplačni pravni posel. Tako pa je breme dokazovanja, da gre za neodplačni pravni posel, sodišče očitno naprtilo tožeči stranki, ki je morala dokazovati nekaj, kar je zakon predpostavljal in za kar velja pravna norma. Nesporno je pokojna M. K. z izročilno pogodbo izročila toženki premoženje izredno velike vrednosti, pri tem pa si je izgovorila bivanje v hiši, ki je bila tako ali tako njena in pa delno oskrbo, za katero pa je plačevala prevzemnici. Tožena stranka je izpolnjevala samo tisto minimalno, kar je običajno, da otroci skrbijo tudi za svoje starše. Očitno je tožena stranka vedela, da pogodba ni bila odplačna, saj je ves čas skušala dokazati, da je bil tožnikov oče dedno odpravljen in da torej ni upravičen do dedovanja. Sodišče se je oprlo na to, da naj bi bila pogodba po svoji naravi dejansko pogodba o dosmrtnem preživljanju, kar nakazuje na to, da naj bi šlo za aleatorni pravni posel, pri katerem je gotovost oziroma vrednost nudenja oskrbe nemogoče vnaprej pričakovati. Sodišče je tako dalo pogodbi status, ki ji ga niso dale pogodbene stranke, niti odvetnik in notar. Ob upoštevanju visokih dohodkov zapustnice je jasno, da nihče ne more z občasnim kuhanjem kosila prislužiti tolikšnega premoženja, kot je priznalo sodišče toženi stranki. Izpoved priče M. K. je sodišče tolmačilo preveč svobodno in preveč v smeri želje zavrniti tožbeni zahtevek. Tožena stranka bi morala dokazati odplačilo darila, tega ni storila, zato je nelogična ugotovitev sodišča, da je tožena stranka dokazala, da je šlo za odplačni pravni posel. Sodišče bi moralo odločiti, da je izročilna pogodba po svoji naravi darilna pogodba in toženo stranko napotiti na vložitev tožbe, da dokaže, da je to darilo dejansko odplačala. Tožeča stranka se pritožuje glede odmere dosojenih pravdnih stroškov. Pravdni stroški so dosojeni previsoko. Stroške s postopkom zavarovanja dokazov je povzročila izključno tožena stranka.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil tožnik kot dedič po pokojni M. K. zaradi zatrjevanega prikrajšanja nujnega dednega deleža s sklepom zapuščinskega sodišča napoten na pravdo zoper sodedinjo in toženko na ugotovitev, v kolikšnem delu predstavlja izročilna pogodba, ki jo je sklenila toženka z zapustnico 4.3.1996, odplačen pravni posel ter v kolikšnem delu predstavlja ta pogodba darilo. Tožnik je sledil napotitvi in v obravnavani pravdni zadevi zahteva ugotovitev, da je navedena izročilna pogodba po svoji naravi darilna pogodba ter vrnitev izročenega premoženja v zapuščino pokojne M. K. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitve, da sklenjena izročilna pogodba po svoji vsebini dejansko vsebuje vse elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju, čeprav je bil zemljiškoknjižni prenos premoženja izvršen že ob sklenitvi pogodbe. Zato je pogodba po svoji naravi odplačna pogodba in ne dedna pogodba, saj si je izročevalka izgovorila odplačne koristi v breme prevzemnice oziroma protidajatve, ki ustrezajo pojmu in vsebini preužitka. Na podlagi izpovedi pravdnih strank in zaslišanih prič je nadalje ugotovilo, da je toženka izpolnjevala pogodbene obveznosti in ustrezno skrbela za pokojno mamo M. K. Ugotovilo je še, da je pokojna zaradi izgube vida nekako od leta 1998 potrebovala pomoč toženke.

Zakon o dedovanju (ZD), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, je izročilno pogodbo urejal v določbah členov 106 do 116. Za primere, ko se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo premoženja, je v 1. odstavku 110. člena ZD vzpostavil domnevo, da je bila sklenjena darilna pogodba glede delov premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem. Ta domneva je bila v obravnavani zadevi izpodbita, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za odplačno pogodbo, kot je zatrjevala tožena stranka in ne za pravo izročilno pogodbo, opredeljeno v 106. členu ZD. Do takšnega zaključka je prišlo po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo vse listine ter zaslišalo pravdni stranki in predlagane priče. Pri tem so brez podlage očitki pritožbe, da je sodišče dokazno breme nepravilno prevalilo na tožečo stranko. Ugotovitev o odplačnosti ali neodplačnosti pogodbe je res na strani tožene stranke, pri čemer pa je bila ta ugotovitev sprejeta na podlagi dokazne ocene, ki jo je potrebno obravnavati kot celoto in iz katere izhaja, da je tožena stranka dokazala odplačnost pogodbe. Sodišče je namreč verjelo njeni izpovedi in izpovedi zaslišanih prič, ki jih je predlagala o tem, v kolikšen obsegu je izpolnjevala obveznosti iz izročilne pogodbe, nenazadnje na odplačno naravo pogodbe kaže njena vsebina, iz katere je razvidno, da si je pokojna zapustnica ob izročitvi nepremičnin izgovorila poleg dosmrtnega brezplačnega bivanja v izročeni nepremičnini tudi nego in pomoč ter ostale oblike pomoči in oskrbo pogreba ter vzdrževanje družinskega groba. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene o tem ter zavrača kot neutemeljene vse pritožbene očitke, ki se nanašajo na neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti toženke ter na zmanjšanje pomena teh obveznosti (češ da zapustnica do leta 2000 ni potrebovala nobene oskrbe ter da se je delo toženke nanašalo le na občasno kuhanje kosila). Opozoriti pa je potrebno še na okoliščino, ki jo pritožnik sicer v pritožbenih trditvah izrecno zavrača. Pokojna M. K. si je v pogodbi izgovorila dosmrtno nego in pomoč ter bivanje, kar nadalje pomeni, da ob sklepanju pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo obveznosti toženke v bodoče, torej gre za pogodbo z elementi tveganja oziroma za pogodbo aleatorne narave. Taka narava pogodbe pa izključuje uporabo pravil o enakovrednosti nasprotnih izpolnitev (sodbe VSRS II Ips 292/2006, II Ips 791/2008, II Ips 811/2008). Zato, tudi če gre za odplačen pravni posel, toženka ni bila dolžna z izvedencem ali kako drugače dokazati, kolikšna je vrednost njene dajatve v primerjavi z izročenim premoženjem, kot ji očita pritožba.

Glede odločitve o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik nujni dedič po pokojni M. K. do višine ¼, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sklepa, da za takšen zahtevek tožnik nima pravnega interesa. Zapuščinski postopek po pokojni M. K. je bil prekinjen, zaradi trditev tožnika o prikrajšanju njegovega nujnega dednega deleža. Pravdne stroške je sodišče prve stopnje toženi stranki odmerilo glede na vrednost spornega predmeta 12.500,00 EUR, torej ji je za odgovor na tožbo priznalo 500 točk in ne več, kot zmotno meni pritožba. Glede stroškov postopka za zavarovanje dokazov pa niti iz zapisnika o zaslišanju priče, niti iz kasnejših ugotovitev sodišča ne izhaja, da bi bil ta dokaz in zato tudi strošek nepotreben.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa ni našlo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo ter utemeljeno priglasila povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi 165. člena ZPP ter v skladu z določili odvetniške in taksne tarife.