Jedro

V postopku v sporih majhne vrednosti se v skladu s 1. odstavkom 457. člena ZPP sodba sicer res razglasi takoj po koncu glavne obravnave, vendar pa kršitev te postopkovne določbe lahko predstavlja kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v tovrstnih postopkih ni dopusten pritožbeni razlog.

Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da mu je ravno toženec povzročil zatrjevano škodo, je pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati že prve predpostavke civilnega delikta toženca.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka za sanacijo škode na parceli 89/2 k.o. ..., last tožnika S. M., roj. ... , stan. ... , to je škode na poškodovani ograji, stebrih ograje, vratih ograje z vodili ter za odstranitev žične zapore na vhodu v tožnikovo klet na parceli 89/2 k.o. ..., plača oz. povrne škodo v višini 1.113,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do dneva plačila, v roku 15 dni od izdaje sodbe pod izvršbo, pod točko II. izreka pa je tožeči stranki še naložilo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 549,00 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožil v celoti iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki (v nadaljevanju: tožencu) pa naloži, da mora tožniku poleg stroškov na prvi stopnji povrniti tudi pritožbene stroške. V pritožbi tožnik najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj meni, da se po vsebini izvedenih dokazov, t.j. izpovedi večine zaslišanih prič, izpovedi tožnika in ogledu fotografij pokaže nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe in med temi izvedenimi dokazi. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 457. člena ZPP iz razloga, ker izpodbijane sodbe ni razglasilo takoj na koncu glavne obravnave. Sklicujoč se na izpovedi tožnika in prič: H. M. (mati tožnika in toženca), K. M. (sestra tožnika in toženca), M. D. (iz firme S. d.o.o.), pa tudi policista T. R. in B. M., tožnik vztraja, da so bile potrjene njegove trditve, da je škodno ravnanje storil toženec, sodišče pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi sprejelo izpodbijano sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz tega razloga zato tožnik sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, ki v izvedenih dokazih nimajo opore. Nadalje tožnik sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava in sicer določila 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki je po njegovem mnenju posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Priznava sicer, da res ni operiral z neposrednimi dokazi o identifikaciji povzročitelja škodnega stanja na njegovi parceli št. 89/2 k.o. ..., ko je konec maja 2018 okoli te parcele zasledil na več mestih podrto in polomljeno žično ograjo skupaj s podrtimi kovinski stebri ograje, poškodovana kovinska vrata z okvirjem v tej ograji ter z lesenimi zagozdami zabita vhodna vrata v njegovo klet in z bodečo žico prepleten betonirani vhod s stopniščem v klet. Glede na to, da toženec stanuje v hiši nad tožnikovo parcelo št. 89/2 in ima pregled nad to parcelo, kot tudi nad vsakim pristopom tožnika na to parcelo, da je v drugi polovici maja 2018, ko je tožnik kosil na travniku svoje parcele št.89/2 k njemu pristopil toženec in mu sovražno napovedal razdejanje te parcele, da je toženec na dovoz do tožnikove parcele št. 89/2 čez cesto, ki jo je gradil tožnik, postavil rampo, za katero ključe ima le toženec in s tem onemogočil dovoz na to parcelo, da zabetoniranih kovinskih stebrov žične ograje in ograjo ročno ni mogoče podreti, da tožnik nima traktorja, ki ga ima le toženec na sosednji parceli, da vozne sledi k žični ograji in način poškodovanja zabetoniranih kovinskih stebrov žične ograje skupaj z žično ograjo kažejo na uporabo toženčevega neregistriranega traktorja Ferguson 56, da so velike količine na tožnikovo parcelo št. 89/2 navoženega mešanega odpada, ki ga je po priznanju toženca v pravdi P 85/2018 tja navozil toženec, da se je toženec že dne 3. 5. 2018 z neregistriranim traktorjem Ferguson 56 vpričo tožnika zaletaval v tožnikov avtomobil HYUNDAY Gec, reg. št. ..., za katerega škodo je pri naslovnem sodišču v teku pravda P 172/2018, je po mnenju tožnika na dlani utemeljen zaključek, da je škodno ravnanje povzročil le toženec. Ob tem tožnik še izpostavlja, da je tožnikova izpoved dokaz, zato ne drži zapis pod točko 14. obrazložitve v izpodbijani sodbi, da tožnik ni predlagal nobenega dokaza. Tožniku se sicer zdi razumljivo toženčevo zanikanje teh tožnikovih trditev, nesprejemljiva pa je po njegovem mnenju dokazna ocena (točka 15. obrazložitve) sodišča prve stopnje, ki je o zadevi meritorno odločilo v nasprotju s skladnostjo tožbenih trditev z izvedenimi dokazi. Tako izpostavlja, da je H. M. kot priča potrdila: da je konec maja 2018, ko je s tožnikom šla na parcelo št. 89/2, na svoje oči videla podrto ograjo, bodečo žico čez klet ter ″enega klumpa nametanega″, da ji je toženec rekel, da tam nimajo kaj delati, ker je vse to njegovo, da je toženec na dovozu na tožnikovo parcelo št. 89/2 naredil rampo, ki jo zaklepa, da ona ve, da je vse to naredil toženec, ki je stalno govoril, da bo vse podrl, da bo smreke podrl, ograjo ″onegal″ in da jih bo spravil dol s parcele, da M. (tožnik) mora iti dol...., da je bila tam (t.j. na tožnikovi parc. št. 89/2) klet zabita z zagozdami in bodečo žico, da jo je tam zgrabil toženec, tako da je padla na tla, da nimajo sovražnikov in da ni možno, da bi škodno ravnanje storil tretji, da so se spori pričeli, odkar je gor B. M., da je od takrat tam katastrofa, da je to lahko storil le toženec, ki ima traktor, s katerim je podrl železni steber... Tožnik meni, da ob zakonski zapovedi, da mora priča govoriti resnico, ker je krivo pričanje kaznivo in ob dejstvu, da je bila izpoved priče H. M. spontana, konsistentna in ganljiva ter ob dejstvu, da je ta priča mati tožnika in toženca, ni sprejemljivo sodno odrekanje verodostojnosti njenega pričanja samo zato, ker kot mati živi pri tožniku. Nadalje izpostavlja še izpoved K. M., ki je kot priča izpovedala, da je konec maja 2018 na tožnikovi parceli bilo razdejanje, ko je sama tam videla podrto ograjo in žico nad kletjo, da na način kot je bila ograja z betonskimi stebri podrta, to ni bilo mogoče storiti z rokami, pač pa je po izjavi priče to lahko s traktorjem storil le toženec, ki edini ima traktor. Glede na to, da po izjavi te priče ima le toženec edini ključ od rampe (ki zapira dovoz do tožnikove parcele 89/2), je lahko (po izpovedi priče) to storil le toženec, ki je imel pred rampo parkiran svoj traktor, da dovoz ni bil mogoč. Ta priča je po mnenju tožnika tudi potrdila, da v sodni spis vložene fotografije tožnika potrjujejo dejansko stanje kot ga je sama videla. V zvezi z njeno izpovedbo tožnik še izpostavlja, da je še potrdila, da je ob predhodnem prihodu na tožnikovo parcelo tam videla večjo količino odpadkov (kar je bilo predmet zaključene pravde P 85/2018 - opomba odvetnika). V nadaljevanju pritožbe tožnik izpostavlja tudi izpoved kot priče zaslišanega policista T. R., ki je izpovedal, da ni znano, ali so v maju 2018 tja prihajali tudi drugi policisti in tako pustil ″odprta vrata″ za verjetnost teh tožnikovih trditev ob nespornem dejstvu, da je bilo v letu 2018 na spornem kraju več policijskih obiskov, kot priče zaslišanega B. M., ki je toženca imenoval ″Rambo″ in povedal: ″ko on pride gor, je vse narobe″, ko pa pride M. gor, je vedno bilo neko vpitje, pa tudi kot priče zaslišanega M. D. iz firme S. d.o.o., ki je potrdil višino škode na ograji, ki si jo je ogledal, izmeril in za tožnika napravil predračun za sanacijo ograje. Tožnik tudi še meni, da ni mogoče slediti toženčevi trditvi, da si je tožnik sam naredil škodo, ki je predmet te pravde P 104/2018 (poškodovana ograja) in pravde P 172/2018 (avto škoda), saj bi to kazalo na patologijo, ki tožniku ni lastna. Po pravni domnevi se šteje, da je tožnik prišteven, zato bi toženec moral dokazovati neprištevnost tožnika, ki naj bi potrditvah toženca sam sebi povzročal škodo, ker pa je v sporu le s tožencem, ni razlogov, da bi mu škodo povzročal kdo tretji. Ob zaključku pritožbe pa tožnik še sklepa, da bo zavrnilna sodba tožencu dala dodaten polet, saj bo indoktriniran v prepričanju, da ni ranljiv in da lahko na škodo tožnika počne, kar se mu zahoče. 3. Toženec na pritožbo tožnika ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je v tem pravdnem postopku od toženca zahteval odškodnino za premoženjsko škodo na poškodovani ograji, stebrih ograje, vratih ograje z vodili ter škodo, nastalo zaradi odstranitve žične zapore na vhodu v tožnikovo klet, na parceli 89/2 k.o. ... v skupni višini 1.113,83 EUR. Trdil je, da sta s tožencem brata in da je med njima več sporov, da je sam lastnik parcele 89/2 k.o. ..., na kateri ima travnik in objekte, toženec pa je posestnik sosednje parcele 89/1, prav tako k.o. - ..., ki je v formalni lasti njegove hčere A. S. Glede na predhodne dogodke, ko je toženec potrditvah tožnika tožniku napovedal uničenje njegove parcele, ko se je toženec že dne 3. 5. 2018 z neregistriranim traktorjem Ferguson 56 vpričo tožnika zaletaval v njegov avtomobil HYUNDAY Gec, reg. št. ..., vozne sledi k žični ograji in način poškodovanja žične ograje pa kažejo na uporabo toženčevega neregistriranega traktorja Ferguson 56 ter veliko količino na tožnikovi parceli 89/2 navoženega mešanega odpada, ki ga je v precejšnjem delu sestavljajo napolnjene večje in težje vreče, je tožnik sklepal, da je ograjo poškodoval toženec in da je toženec tisti, ki je na tožnikovo parcelo tudi navozil mešan odpad, pri tem pa je prepričan, da toženčevo ravnanje vsebuje tudi znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 220/1 členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Za sanacijo oz. popravilo ograje, stebrov ograje, vrat z vodili ter odstranitev žične zapore na vhodu v klet, je tožnik pri firmi S. d.o.o. dobil ponudbo št. 056/18 z dne 29. 6. 2018 v višini 1.113,83 EUR, kolikor znaša neto premoženjska škoda, ki jo tožnik v tem pravdnem postopku tudi vtožuje.

7. O utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločalo pravilno na podlagi določb 10. člena1 in 1. odstavka 131. člena OZ2. 8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku3 ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta brata, ki sta v zadnjih letih (po letu 2015) v sporih, glede katerih so pri tukajšnjem sodišču tekli (in še vedno tečejo) civilni sodni postopki, da je tožnik lastnik nepremičnine, parc. št. 89/2 k.o. ..., ograjene z žičnato ograjo, hči toženca pa lastnica sosednje nepremičnine, par. št. 89/1 k.o. ..., da je del žičnate ograje tožnika s stebri poškodovan, nad vhodom v tožnikovo klet je nameščena bodeča žica, na vratih pa lesena zagozda, pa tudi, da je na cesti, ki pelje do parcele tožnika, toženec v letu 2017 namestil dvižno zapornico, ki jo zaklepa kadar je zdoma. V nadaljevanju pa je zaključilo, da je sicer tožniku nastala določena premoženjska škoda, vendar pa tožnik ni uspel dokazati s stopnjo prepričanja protipravnega ravnanja toženca, s katerim bi ta povzročil zatrjevano škodo tožniku, zato je njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

9. V postopku v sporih majhne vrednosti se v skladu s 1. odstavkom 457. člena ZPP sodba sicer res razglasi takoj po koncu glavne obravnave, vendar pa kršitev te postopkovne določbe lahko predstavlja kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v tovrstnih postopkih ni dopusten pritožbeni razlog4. 10. Tožnik niti ne konkretizira, s katerimi razlogi v izpodbijani sodbi naj bi bil v nasprotju izrek izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa kakšnega takšnega nasprotja v izpodbijani sodbi ni zasledilo, zato se izkažejo trditve tožnika, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, za neutemeljene. Pritožbene navedbe, da razlogi sodbe v izvedenih dokazih nimajo opore, pa ne predstavljajo te postopkovne kršitve, temveč lahko predstavljajo zgolj pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v postopku v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga.

11. Povsem pavšalni so tudi očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, saj ne navaja konkretizirano domnevnih nasprotij med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov izvedenih dokazov (izpovedi večine zaslišanih prič, izpovedi tožnika in fotografij), in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče niti ne more konkretneje opredeliti. Pritožbeno sodišče pa bo branju teh listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov v izpodbijani sodbi v delih, v katerih je sodišče prve stopnje povzemalo vsebino izvedenih dokazov5, kakšnih takšnih nasprotij tudi ni zasledilo, zato je očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Tudi sicer pa je iz nadaljnje vsebine pritožbe tožnika razvidno, da le-ta pod krinko te absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (podobno, kot je bilo predhodno obrazloženo tudi glede zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) dejansko želi uveljaviti v tovrstnih sporih nedopustni pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Enak cilj tožnik zasleduje tudi z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava (t.j. določila 1. odstavka 131. člena OZ), za katerega pa že sam v pritožbi navaja, da je podan zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa predstavlja v tovrstnih sporih nedopustni pritožbeni razlog.

13. Tudi s pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnik kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje, podaja svojo lastno enostransko dokazno oceno, predvsem s pripisovanjem velike dokazne vrednosti določenim izvedenim dokazom (še zlasti dokazu z zaslišanjem priče M. H.), povzema svojo izpoved in izpovedi kot prič zaslišanih M. H., M. K., R. T., M. B. in D. M., se sklicuje na predložene fotografije in na obstoj drugih sporov med pravdnima strankama, na njihovi podlagi pa izvaja svoje dejanske zaključke in vztraja pri trditvah, da je škodno ravnanje storil ravno toženec, ter posledično nasprotuje drugačnemu zaključku sodišča prve stopnje, da mu ni uspelo s stopnjo prepričanja dokazati, da mu je škodo povzročil ravno toženec, tožnik uveljavlja v postopku v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

14. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožniku povzročil škodo nekdo tretji, prav tako pa tudi ni ugotovilo, da si je tožnik škodo naredil sam, zaključilo je namreč zgolj to, da ni dokazal, da mu je škodo povzročil ravno toženec, so že iz tega razloga pravno povsem nepomembne pritožbene navedbe tožnika, ki tudi sicer predstavljajo nedopustni pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da je v sporu le s tožencem, in da zato ni razlogov, da bi mu kdo tretji povzročil škodo, njegove navedbe, da ni mogoče slediti toženčevi trditvi, da si je škodo povzročil sam, saj bi to kazalo na patologijo, ki tožniku ni lastna, pa tudi navedbe, da se prištevnost tožnika domneva in da bi zato moral toženec dokazovati njegovo neprištevnost. 15. Ker je sodišče prve stopnje (ob pravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu) zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da mu je ravno toženec povzročil zatrjevano škodo, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 10. člena in 1. odstavka 131. člena OZ, tudi povsem pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati že prve predpostavke civilnega delikta (oziroma odškodninske odgovornosti) toženca, zato je posledično tudi pravilna njegova odločitev, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne v celoti.

16. Tožnik stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari tožnik s pritožbo ni uspel, je posledično neutemeljena tudi njegova pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

17. Pri odločanju sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), materialno pravo pa je, kot je bilo obrazloženo, uporabilo pravilno, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v celoti v skladu s 353. členom ZPP.

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 10. člen OZ določa: ″Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.″ 2 1. odstavek 131. člena OZ določa: ″Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.″ 3 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 528/2016 z dne 22. 11. 2016. 5 Za protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa (v tem konkretnem primeru iz zapisnika oz. prepisa zvočnega posnetka dokaza z zaslišanjem tožnika in prič oziroma iz listine-fotografije) nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo, ko bi torej šlo za napako v tehniki prenosa.