Jedro

Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis bi morala stranka določno navesti katero listino oziroma izpoved katere priče naj se v konkretni zadevi v dokazne namene prečita in kaj s tem toženec dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan izprazniti stanovanje v II. nadstropju stanovanjske hiše L., ki meri 55, 78m2 in ga praznega oseb in stvari izročiti tožniku v roku 90 dni, da ne bo izvršbe. Tožencu je tudi naložilo, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.451,50 EUR v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, od tedaj dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo postopek. Ko je toženec zvedel, da je pri sodišču v P. v teku pravda med tožnikom in toženčevim delodajalcem glede lastništva spornega stanovanja pod opr. št. P, je v vlogi z dne 01.06.2005 predlagal, da se v dokazne namene v tekoči pravdi izvedejo vsi dokazi, ki so bili izvedeni v pravdi P. Sodišče pa je v dokaznem postopku prečitalo samo izpovedi prič F. in R., glede ostalih dokazov se ni opredelilo in niti ni dokaznega predloga toženca zavrnilo. Ker niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi, je s tem kratena toženčeva pravica, da dokazuje svoje trditve. Poleg tega je predlagal tudi, da se pribavi kazenska obsodilna sodba zoper F. kot dokaz v tem postopku, pa sodišče tudi tega dokaza ni izvedlo. Toženec je tudi predlagal, da se pribavi iz kazenskega spisa zoper Z.F. kazenska ovadba in se jo prečita kot dokaz, pa tudi ta dokaz ni bil izveden in to je še ena kršitev v škodo toženca. Če bi sodišče izvedlo vse dokaze in jih obravnavalo,ne bi moglo priti do takšnega zaključka, kot ga je sprejelo in sicer, da tožnik ni prodal spornega stanovanja toženčevemu delodajalcu. Iz kazenske ovadbe zoper Z.F. sledi, da je tožnik sam dobil kupca za sporno stanovanje, podjetje I.. I. je šele potem pooblastil odvetnika F., da uredi vse formalnosti v zvezi s prodajo. Ob podpisu pooblastila za prodajo stanovanja, mu je F. povedal, da se bodo predpisi v zvezi s prodajo spremenili, zaradi česar mu je svetoval fiktivno zamenjavo in to je bil razlog, da je bila sklenjena predpogodba z M.B., ki pa s prodajo spornega stanovanja nima nič skupnega. F. je na račun kupnine in na podlagi tožnikovega pooblastila prejel najprej 50.000 DEM, nato še 25.000 DEM, potem pa še več manjših plačil za 990.428,00 SIT. O vseh plačilih je obvestil tožnika in mu svetoval, da denar naloži v neko podjetje iz L., ki mu je nudilo veliko zaslužka. Ker tožnik ni privolil v takšen dogovor, je kupnino posodil F. s 6% obrestmi. Iz kazenske ovadbe se vidi, da je del kupnine tudi bil izplačan tožniku in sicer 27.12.1993 znesek 9.500 DEM in 06.05.1994 znesek 7.000 DEM. F. je od dogovorjene kupnine pokasiral 97.000 DEM in s tem je bila sklenjena zadnja posojilna pogodba med tožnikom in F. za to celotno vsoto. Glede na vsebino kazenske ovadbe je očitno, da je tožnik stanovanje prodal toženčevemu delodajalcu. Do tega zaključka bi se prišlo tudi, če F. ne bi podpisal pooblastila in če bi F. prodal brez pooblastila. Ker je kupnino posodil F. in tudi sam sprejel 16.500 DEM, je iz tega razvidno, da je naknadno odobril prodajo. V spisu je pooblastilo tožnika dano F., da stanovanje proda. Poleg tega je v spisu dopis O. z dne 10.12.2003, v katerem se navaja, da tožnik ni več lastnik stanovanja in da je lastnik stanovanja H.P. Tožnik je na PTT prepisal na toženca telefonsko številko, pri E.P. pa se je odjavil kot naročnik in prijavil toženca. Ovadil je F. zaradi zlorabe pooblastila, ki mu ga je dal in če se k temu doda še izpoved priče R., ni nobenega dvoma, da je tožnik stanovanje prodal. Pribava kazenske sodbe bi samo potrdila te toženčeve navedbe, če je bil F. spoznan za krivega, ker je zlorabil pooblastilo tožnika in ga ogoljufal v zvezi s prodajo, ni nobenega dvoma v resničnost toženčeve trditve, da je tožnik sporno stanovanje prodal toženčevemu delodajalcu. Tožnik je proti F. uveljavljal premoženjskopravni zahtevek in če je bilo temu zahtevku ugodeno v kazenskem postopku, zahtevek v tej zadevi ni utemeljen. Vse to je toženec zvedel iz časopisnih člankov, zato je predlagal pribavo te sodbe. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Glede zatrjevanih kršitev postopka: V pripravljalni vlogi z dne 01.06.2005 (list. št. 117 spisa) je toženec predlagal, da izvede sodišče tudi vse dokaze, ki so predlagani oziroma izvedeni v pravdi P. Takšen dokazni predlog je preveč splošen, da bi mu sodišče moralo slediti, saj 212. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) jasno stranki nalaga, da mora navesti o katerih dejstvih naj se izvede konkretno predlagani dokaz. Zato bi tudi pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis, morala stranka določno navesti katero listino oziroma izpoved katere priče naj se v konkretni zadevi v dokazne namene prečita in kaj s tem toženec dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Če dokazni predlog ni ustrezno substanciran, sodišče takšnega dokaznega predloga ni dolžno izvesti. Zato s tem, ko ni izvedlo dokaza z vpogledom v celotni P spis ni kršilo postopka, v skladu s konkretnim dokaznim predlogom pa je izvedlo dokaz z vpogledom v izpoved priče M.R. in Z.F., ki sta bila zaslišana v pravdi P. Na glavni obravnavi 21.03.2005 je toženec res tudi predlagal, da se pribavi kopija kazenske obsodilne sodbe zoper Z.F., ker naj bi bilo najbrž v tej sodbi tudi pričanje tožnika. Tožnik pa je v pripravljalni vlogi z dne 30.05.2005 pojasnil, da je bil v kazenskem postopku obtoženec Z.F. za kaznivo dejanje goljufije v zvezi s spornim stanovanjem v tožnikovo škodo oproščen (list. št. 121 spisa). Če je bil Z.F. oproščen tega kaznivega dejanja, potem kazenska obsodilna sodba za druga kazniva dejanja v ničemer ne vpliva na odločitev v konkretnem sporu. Sicer pa tudi če bi bil v kazenskem postopku obt. Z.F. obsojen za kaznivo dejanje goljufije v zvezi s spornim stanovanjem na škodo tožnika, takšna obsodilna sodba ne bi utemeljevala toženčevega ugovora v tem sporu. Zato tudi neizvedba tega dokaznega predloga ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Ker je bila zoper Z.F. že izdana v kazenskem postopku sodba, tudi okoliščina, da sodišče ni pribavilo kazensko ovadbo v tej zadevi, ni takšna, da bi vplivala na pravilnost in zakonitost te sodbe. Toženec pa tudi ni pojasnil, katero dejstvo bi se s čitanjem kazenske ovadbe ugotavljalo in zakaj naj bi bil ta dokaz pomemben za odločitev v tem sporu.

Glede pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava: Toženec zaseda stanovanje, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih last tožnika. Ker je ugovarjal, da podatki zemljiške knjige ne ustrezajo dejanskemu stanju, saj je njegov delodajalec (H.P.) stanovanje odkupil in je dejanski lastnik tega stanovanja to podjetje, je sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje v sporu ugotavljalo, ali je res lastnik tega stanovanja toženčev delodajalec. Toženec se namreč v postopku lahko brani tudi z ugovorom tožnikove ugasle pravice. V takem primeru mora postaviti trditve o dejstvih katerih pravna posledica je ukinitev oziroma prenehanje tožnikove pravice oziroma trditve, ki substancirajo pravico, ki izključuje tožnikovo. Za konkretni primer to pomeni, da bi moral toženec dokazati, da je njegov delodajalec lastnik spornega stanovanja. Če se upoštevajo vse navedbe, ki jih toženec v konkretni zadevi zatrjuje in za katere ponuja dokaze, pa mu tega dejstva tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati. Tudi če drži, da je tožnik pooblastil Z.F. za prodajo stanovanja, je bil posel izpeljan tako pomanjkljivo, da v nobenem primeru glede na dosedanje podatke spisa, lastninska pravica ni prešla na toženčevega delodajalca. Če bi toženčevemu delodajalcu uspelo dokazati, da je bila realizirana kupoprodajna pogodba glede tega stanovanja, bi imel šele zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine in bi šele na podlagi vpisa v zemljiški knjigi prišlo do prehoda lastništva nanj. Vsekakor pa ob sedanjih podatkih spisa lastninska pravica na toženčevega delodajalca še ni prešla, zato se toženec v tem postopku neutemeljeno upira tožnikovemu zahtevku za izpraznitev, saj ne razpolaga z listino, (najemno pogodbo lastnika stanovanja), ki bi mu dajala pravico bivati v spornem stanovanju. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).