Jedro

Sodišče nima pooblastila za odločanje o razporeditvah delavcev na posamezna delovna mesta, niti ne delavcem določati plače, temveč lahko kontrolira pravilnost in zakonitost postopkov in odločitev delodajalcev o pravicah in obveznostih delavcev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zahtevek za razveljavitev odločb in sklepov tožene stranke z dne 24.11.1994 in 28.12.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnicam; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnicam izdati odločbo, da jim pri njej preneha delovno razmerje z dnem 31.12.1994, ker jim je z dnem 1.1.1995 zagotovila sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas v C d.o.o., z nespremenjeno osnovo osebnega dohodka, ker bo sicer to odločbo nadomestila sodba in, da jim je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka, v roku 8 dni, se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka in pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepe in odločbe tožene stranke z dne 24.11. in 28.12.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnic in določilo, da je tožena stranka dolžna tožnicam izdati odločbo, da jim pri njej preneha delovno razmerje z dnem 31.12.1994, ker jim je z dnem 1.1.1995 zagotovila sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas v C d.o.o. J., z nespremenjeno osnovo za obračun osebnega dohodka, ker bo sicer to odločbo nadomestila pravnomočna sodba, da je tožena stranka dolžna tožnicam povrniti stroške postopka v znesku 63.066,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe in da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je tožnicam prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnim delavkam in po postopku, ki je bil izveden v skladu z zakonom. Kot invalidom so se jim zagotovile vse pravice v družbi, ki jih je prevzela, pri čemer je postopek razporejanja tožnic oz. odločitev, da čakajo na delo, samo v pristojnosti novega delodajalca. Poleg tega družba C d.o.o. ni stranka v sporu. Zato toženi stranki ni mogoče naložiti, da ureja njihovo delovno razmerje za to družbo in tožnicam določa tudi višino plače. Iz teh razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so bile tožnice pri toženi stranki pravilno opredeljene za trajno presežne delavke, saj je šlo v organizacijski enoti, kjer so bile v delovnem razmerju, v celoti za ukinitev dejavnosti in prenehanje dela vsem zaposlenim delavcem. V tej zvezi je tožena stranka izdala tožnicam odločbe o prenehanju delovnega razmerja, s kateremi je pravilno ugotovila, da jim v skladu z določilom 36. d čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) kot invalidom delovno razmerje ne more prenehati, zaradi česar bodo z vključitvijo v socialni program družbe C d.o.o. (v nadaljevanju: novi delodajalec) v tej družbi lahko z njim neprekinjeno nadaljevale. Poleg tega je imel prehod delavcev, ki jim je trajno prenehalo delo pri toženi stranki, podlago sporazumu o prevzemu delavcev, sklenjenim med njo in novim delodajalcem, s katerim je med ostalim določeno, da delavci nadaljujejo z uresničevanjem pravic iz delovnega razmerja in da delavcem z izločilnim kriterijem (med njimi tudi invalidom) delovno razmerje ne more prenehati. Tožnicam je dejansko, kot izhaja iz podatkov njihovih delovnih knjižic, prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 31.12.1994, z dnem 1.1.1995 pa imajo določeno delovno razmerje pri novem delodajalcu, ki jim še traja.

Izpodbijane odločbe in sklepi sicer ne vsebujejo datumov o prenehanju delovnega razmerja oz. njegovi sklenitvi pri novem delodajalcu, kot tudi ne navedbe o razporeditvi na novo delovno mesto. Vendar po zaključku pritožbenega sodišča, ob že ugotovljenih dejstvih pravilnega prehoda delavk k novemu delodajalcu, ki očitno v celoti ustreza pogojem iz določila 11. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93), in ko je šlo pri tožnicah med ostalim tudi za neprekinjeno nadaljevanje delovnega razmerja, zgolj formalna opustitev navedbe datumov v odločbah in sklepih, ne more biti odločilna in imeti za posledico nezakonitost takšnega postopka. Predvsem pa je pomembno, da so tožnice pri novem delodajalcu dejansko v delovnem razmerju za nedoločen čas, pri čemer jim kot invalidom in v svojstvu tako varovanih oseb, to ne more prenehati. Nenazanje je v primeru prehoda delavcev novi delodajalec dolžan zaposliti delavce na delovnih mestih, ki ustrezajo njihovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim oz., če takšnih del ni na razpolago, določiti ustrezno čakanje na delo. Glede na navedeno gre torej pri tožnicah za zaposlitev zgolj na ustrezna delovna mesta, zaradi česar ne morejo zahtevati razporeditev že na konkretno delovno mesto in z konkretno določeno obračunsko osnovo plače. Sodišče namreč nima pooblastila odločati o razporeditvah delavcev na posamezna delovna mesta, niti ne delavcem določevati plače, ker je to v izključni pristojnosti organov pri delodajalcu. Funkcija sodišča je le v tem, da kontrolira pravilnost in zakonitost postopkov, v katerih se odloča o pravicah in obveznostih delavcev.

Glede na tako ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje zmotno razsodilo, ko je razveljavilo izpodbijane odločbe in sklepe o prenehanju delovnega razmerja tožnic ter naložilo toženi stranki, da izda novo odločbo o prenehanju oz. sklenitvi delovnega razmerja, vključno z nespremenjeno osnovo za obračun plače. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 3. tč. 373. čl. ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zahtevek tožnic v celoti stroškovno zavrnilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Glede stroškov postopka, katerih povrnitev je zahtevala tožena stranka, pa je odločilo, da jih trpi ta stranka sama, saj v skladu z določilom 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) v postopku o prenehanju delovnega razmerja nosi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.