Jedro

Dokler zapuščinski postopek ni končan, v pravdi še ni mogoče odločati o delitvi stvari, ki spadajo v zapuščino, kakor tudi ne odločati o pravici tožnikov (dedičev) do posesti spornih nepremičnin, ki spadajo v zapuščino, in še manj prisojati denarne zneske, ki tvorijo zapuščinsko maso.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi pete tožnice zoper sodbo se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na peto tožnico, razveljavi ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka zoper sodbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je pri navedbi strank postopka v uvodu te odločbe izhajalo iz uvoda prvostopne sodbe, v katerem so bile že upoštevane zadnje spremembe na aktivni strani tekom postopka na prvi stopnji zaradi smrti nekaterih tožnikov (tožnice M.K. in tožnika D.N. - list. št. 387 spisa). S tem se pojasni in opraviči navidezno neskladje med uvodom izpodbijanega prvostopnega sklepa in uvodom drugostopne odločbe.

2. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožnikov zoper naloge za plačilo sodne takse II P 52/2011 z dne 23. 1. 2015 ter odločilo, da so tožniki dolžni z vročenimi plačilnimi nalogi odmerjene sodne takse plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti prvostopnega sklepa, sicer bo sodišče ravnalo v skladu s pouki iz plačilnih nalogov.

3. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tako primarni kot oba podrejena tožbena zahtevka, s katerimi so tožniki od vsakega od tožencev posebej zahtevali vrnitev v last in posest s primarnim tožbenim zahtevkom (točka I izreka) zapuščino v obliki USD in DEM z obrestmi, in sicer vsakemu poimensko navedenemu tožniku posamično v primarnem tožbenem zahtevku natančno opredeljene zneske USD in DEM. V prvem podrejenem tožbenem zahtevku (II. točka izreka) so tožniki na enak način (od vsakega od tožencev posebej in v korist vsakega od tožnikov posamično) terjali vrnitev v last in posest zapuščine v obliki obveznic SOS2 s pripadajočimi obrestmi, to je zapadlimi kuponi, v številu oz. znesku EUR, kot podrobneje izhaja iz prvega podrejenega tožbenega zahtevka, z drugim podrejeno postavljenim tožbenim zahtevkom (III. točka izreka) pa so tožniki od vsakega od tožencev posebej terjali vrnitev v last in posest zapuščine v denarni obliki EUR, in sicer vsakemu tožniku posamično v višini v tem zahtevku podrobneje opredeljenih zneskov. V IV. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških, ki so jih tožniki dolžni povrniti tožencem.

4. Zoper prvostopni sklep se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujejo tožniki. Navajajo, da niso dolžni plačati takse za prvi in drugi podrejeni zahtevek. Glede plačila taksne obveznosti za podrejeni zahtevek je namreč po mnenju pritožnikov uporabiti Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju (ZST-1), ki je veljal v času vložitve tožbe (20. 7. 2010) in plačila takse za podrejeni in alternativni zahtevek ni predpisoval. Šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1B), ki je pričel veljati 10. 8. 2013, je namreč določil plačilo takse tudi za podrejeni in alternativni zahtevek. V kolikor bi sodišče odločilo v razumnem roku, to je še pred sprejetjem ZST-1B, po mnenju pritožnikov sedaj ne bi bilo spora o plačilu takse. Poleg tega naj bi tožniki takso že preplačali, saj so plačali takso za primarni zahtevek v polni višini vrednosti spora, čeprav so tekom postopka svoj zahtevek prepolovili. Primarno predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa skupaj z razveljavitvijo nalogov za plačilo sodne takse.

5. Zoper prvostopno sodbo po svojem pooblaščencu vlaga pravočasno pritožbo zgolj peta tožnica za njen zavrnjeni zahtevek oz. dedni delež, ki znaša 2.858,77 EUR s pripadki, medtem ko je popravek pritožbe vložila prepozno. Uveljavlja vse pritožbene razloge, v okviru bistvene kršitve določb pravdnega postopka predvsem kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja, da so tožniki tekom postopka tožbeni zahtevek spreminjali na pobudo sodišča, ki jim je sicer grozilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, kateri zahtevek je pravilen, pa naj uganejo sami. Gre za en in isti zahtevek, ki je izražen v treh vrednostno enakih alternativnih oblikah. Sodišče je na poravnalnem naroku takoj pričelo razlagati o vseh možnih pomanjkljivostih tožbe, namesto da bi stranke spodbudilo k poravnavi in se jim pomagalo poravnati. Kot nepravilno graja odločitev sodišča prve stopnje, da ni upoštevalo s strani tožnikov ponujenih dokazov A 52, A 53 in A55, ker naj bi bili vloženi po prvem naroku, torej prepozno. Teh dokazov niso predložili tožniki, temveč priča P., zato je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da bi jih lahko pooblaščenec tožnikov priskrbel že prej, saj k njihovi predložitvi navedene priče ni mogel prisiliti. Tožnica izpostavlja, da imajo toženci vso zapuščino v posesti, zaradi česar so obogateni, vendar morajo ta del zapuščine vrniti po zoper njih vloženi dediščinski tožbi, ki zajema tako premoženje po zapustniku M.H. kot tudi po zapustniku M.K., ki je dedič oz. pravni naslednik A.K., vsi pa so pravni nasledniki M.H.. Pritožnica ne razume, zakaj bi morala še dodatno trditi, da je M.K. sredstva dal tožencem, ko pa so bila ta sredstva nakazana na njegov račun za vse tožence skupaj, saj izvedeni dokazi dokazujejo, da so toženci vse urejali skupaj, denar je bil zgolj nakazan enemu od njih. Napačna naj bi bila ugotovitev izpodbijane sodbe, da je denarna sredstva prejel samo M.K., ker so bila nakazana na njegov TRR, zaradi česar naj bi bil samo on neupravičeno obogaten. Vsi toženci so si namreč prizadevali in sodelovali pri urejanju denacionalizacije, prva toženka pa je P. (skrbniku za posebni primer) tudi posredovala TRR svojega očeta, kamor naj sredstva nakaže. Navedeno po prepričanju pritožnice dokazuje, da so bila denarna sredstva nakazana veji M.K., ki jih je zastopal po pooblastilu. Z drugačnim zaključkom naj bi sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje se peta tožnica strinja s stališčem, da je sklep o dedovanju deklaratoren, vendar je šele z njim ugotovljeno, kdo so dediči in kolikšen je njihov dedni delež, šele ko je to vprašanje rešeno, je mogoče naperiti konkretni dajatveni zahtevek. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) predpisuje roke za zastaranje pravice zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič od posestnika zapuščine (141. člen ZD), pri čemer ti zastaralni roki ne veljajo, če je za kakšen drug zahtevek predpisan drugačen rok, kar velja v primeru dedovanja denacionaliziranega premoženja po določbi 77. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ko desetletni objektivni rok teče od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in ne od dneva uvedbe dedovanja. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožnica nadalje smiselno graja zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo. Navaja, da je potrebno šteti, da je bila dediščinska tožba naperjena zoper dediče denacionalizacijskega upravičenca M.H., saj so v končni fazi posestniki zapuščine toženci, ki so njegovi pravni nasledniki. Tožnica ni mogla zoper M. K. naperiti tožbe zaradi neupravičene obogatitve, ker še ni imela sklepa o dedovanju po M.H. Dajatveni zahtevek je lahko tožnica vložila šele po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka, pred tem je bilo zastaranje njenega zahtevka na izročitev dediščine pretrgano s priglasitvijo v zapuščinskem postopku.(1) M.K. je bil nepošteni posestnik spornega premoženja, saj je tožnike poznal in vedel, da so v sorodu. Zapuščina je na zakonite dediče (tudi tožnike) prešla šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Tudi dediščinsko tožbo zoper M.K. bi lahko tožnica vložila šele po izdaji sklepa o dedovanju po M.H. Ker M.K. ni več živ, dediščinska tožba zoper njega ni več mogoča, kar velja tudi glede na sklep o dedovanju po M.H., po katerem so lahko dediščinsko toženi le toženci (le dediči istega zapustnika). Tožnica še vedno vztraja na dediščinski tožbi in trdi, da zastaranje po njej še ni nastopilo. Smiselno predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri ugoditve njenemu tožbenemu zahtevku ter priglaša pritožbene stroške.

6. Toženci na pritožbo zoper sodbo niso odgovorili.

7. Pritožba tožnikov zoper sklep ni utemeljena, pritožba pete tožnice zoper sodbo pa je utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter (glede pritožbe zoper sklep) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb ter je pravilno uporabilo materialno pravo. V izpodbijanem delu prvostopne sodbe, glede katerega sodišče druge stopnje ni ugotovilo uradoma upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

Odločitev o pritožbi zoper sklep (I. točka izreka):

9. Pravilna je prvostopna odločitev, da so tožniki dolžni plačati takso tudi za prvi in drugi podrejeni tožbeni zahtevek. Le-te so tožniki postavili šele s pripravljalno vlogo z dne 5. 11. 2014, torej že v času veljavnosti ZST-1B, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da v kolikor bi sodišče odločilo v razumnem roku - še pred sprejetjem ZST-1B, sedaj ne bi bilo spora o plačilu takse. Kot pravilno je povzeti prvostopno stališče, da so tožniki za take samostojne zahtevke (2) dolžni plačati sodno takso po predpisih, veljavnih v času nastanka taksne obveznosti (v času postavitve podrejenega zahtevka - 1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1), torej v skladu z ZST-1 z vključeno novelo ZST-1B, ki za podrejene tožbene zahtevke določa taksno obveznost v višini tretjine takse, predpisane za ta zahtevek (tretji odstavek 18. člena ZST-1). Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da je bila z novelo ZST-1 že prej uzakonjena sodna taksa tudi za podrejene tožbene zahtevke kot samostojne zahtevke zgolj znižana na tretjino. Višina posameznim tožnikom odmerjene sodne takse ni bila predmet izrecne pritožbene graje, zato je s tem v zvezi zadoščal uradni preizkus, ki ni pokazal uradoma upoštevnih nepravilnosti. Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom povsem utemeljeno zavrnilo ugovore tožnikov zoper naloge za plačilo sodne takse. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi tožniki takso že preplačali s plačilom takse za primarni zahtevek v polni višini vrednosti spora, čeprav so tekom postopka svoj zahtevek prepolovili, sodišče druge stopnje pripominja, da v skladu z 32. členom ZST-1 praviloma prvotna vrednost ostane podlaga za plačilo takse ne glede na to, ali se ta vrednost med postopkom spremeni.

10. Vse navedeno je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe zoper sklep in njegovo potrditev.

Odločitev o pritožbi zoper sodbo (II. in III. točka izreka):

11. Bistvo obravnavane zadeve je zahteva zakonitih dedičev po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu M.H. na plačilo na posameznega od njih (oz. po obravnavani pritožbi zgolj na peto tožnico) odpadlega dednega deleža. Po denacionalizacijskem upravičencu je bil glede denacionaliziranega premoženja po treh denacionalizacijskih odločbah, izdanih v letih 1999, 2000 in 2008, izpeljan zapuščinski postopek, zaključen s sklepom o dedovanju II D 649/2002 z dne 14. 10. 2009, v katerem kot zakoniti dediči (med drugimi) nastopajo tudi tožniki in toženci. Vendar naj bi si toženci po navedbah v tožbi že pred tem premoženje, ki je bilo predmet zapuščine po prvih dveh denacionalizacijskih odločbah, predhodno razdelili, neupoštevaje tožnike - prav tako razglašene kot zakonite dediče v kasneje izdanem sklepu o dedovanju. S tem naj bi bili toženci neupravičeno obogateni do višine dednih deležev, ki pripadajo tožnikom (sedaj le še peti tožnici, ki se edina pritožuje zoper prvostopno sodbo). Toženci med postopkom niso prerekali svojega statusa dediča po denacionalizacijskem upravičencu, podani ugovor pasivne legitimacije pa so utemeljevali na zatrjevanem, da odškodnina (obveznice Slovenske odškodninske družbe oz. njihova vrednost) po prvih dveh denacionalizacijskih odločbah njim (kot edinim dedičem po pokojni A.K., dedinji denacionalizacijskega upravičenca) ni bila izplačana. Tudi po navedbah tožnikov naj bi bila namreč navedena denarna sredstva s strani skrbnika za posebni primer (po prepričanju tožencev neutemeljeno oz. brez pravne podlage) izplačana očetu tožencev M.K., o čemer toženci po lastnih navedbah niti niso bili obveščeni in o tem nimajo nobenih dokazov. Toženci so nadalje ugovarjali zastaranje zahtevkov.

12. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi primarnega in obeh podrejeno postavljenih tožbenih zahtevkov utemeljilo na naslednjih zaključkih: - Polovico sredstev, pridobljenih s prodajo obveznic iz prvih dveh (in edinih spornih) denacionalizacijskih odločb (iz let 1999 in 2000), ter sredstev iz naslova že unovčenih kuponov teh obveznic, je skrbnik nakazal na račun M.K., očeta tožencev. Da bi slednji sredstva, nakazana na njegov račun, pred svojo smrtjo izročil tožencem, tožniki niso zatrjevali niti dokazali obrazložitev prvostopne sodbe v točki 7).

- V obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, s katero se dedna pravica (izjemoma) uveljavlja v pravdi, v kateri se rešuje spor o dedni pravici. Značilnost take tožbe je, da z njo tožnik kot dedič zahteva zapuščino oz. njen del ali posamezne predmete iz zapuščine od osebe, ki trdi, da ima to premoženje v posesti na temelju svoje dedne pravice, ki se torej tudi šteje za dediča. Tožba, s katero dedič zahteva izročitev predmetov zapuščine potem, ko je bilo o njegovi pravici do teh predmetov zapuščine že pravnomočno odločeno v zapuščinskem postopku (kot v obravnavanem primeru), ni dediščinska tožba (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9).

- Uveljavljani zahtevek (zahtevki) bi lahko bil utemeljen na podlagi neupravičene obogatitve v smislu 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), do katere je prišlo na strani M.K., katerega dediči so toženci, ki v skladu s 142. členom ZD kot dediči odgovarjajo za njegove (zapustnikove) dolgove. Vendar je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v zvezi z neupravičeno obogatitvijo utemeljen uveljavljani ugovor zastaranja, saj za zahtevke iz naslova neupravičene obogatitve v skladu s 346. členom OZ velja splošni petletni zastaralni rok, v zastaranje pa se všteje tudi čas, ki je potekel v prid dolžnikovim prednikom (338. člen OZ). Po stališču sodišča prve stopnje je, s pravnomočnostjo v tem postopku relevantnih odločb o denacionalizaciji, premoženje, ki je bilo predmet teh odločb, prešlo tudi na tožnike. Že v trenutku, ko je skrbnik navedena sredstva nakazal na račun M.K., bi tožniki zoper njega lahko uveljavljali svoj zahtevek, zoper tožence kot njegove pravne naslednike pa vse od smrti M.K. dne 17. 12. 2001. Ker so tožniki tožbo vložili 20. 7. 2010, je njihov zahtevek po stališču sodišča prve stopnje zastaral. Zapuščinski postopek II D 649/2002 (po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu) na tek zastaralnega roka ni vplival. Tožniki bi lahko ob potrebni skrbnosti za dejstvo, da je skrbnik del sredstev že izročil M.K., izvedeli bistveno prej, kot so izpovedali sami (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12).

13. Kot je razbrati iz zgoraj povzetih pritožbenih navedb, pritožnica (peta tožnica) kot nepravilnega graja pretežni del odločilnih prvostopnih zaključkov, čemur sodišče druge stopnje ne more v celoti pritrditi. Tudi po presoji sodišča druge stopnje peta tožnica v obravnavani zadevi ni uspela dokazati, da so bila s strani skrbnika za posebni primer denarna sredstva iz naslova prodaje obveznic, ki so bila nakazana na račun M.K. (očeta tožencev), dejansko nakazana (tudi) neposredno tožencem oz. v njihovo korist. Da je sredstva iz tega naslova (na podlagi dogovora o začasni razdelitvi zapuščine z dne 28. 2. 2000 - B4, ki ga toženci niso sklenili) nakazal zgolj M.K. in ne tudi tožencem, je prvostopno sodišče pravilno razbralo tudi iz izpovedbe kot priča zaslišanega skrbnika. Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov, ki so jih z namenom dokazovanja nasprotnega tožniki od navedene priče pridobili šele v času njenega zaslišanja na eni izmed kasnejših glavnih obravnav in jih sodišču šele takrat ponudili v dokaz. Vendar je po presoji sodišča druge stopnje povsem sprejemljivo prvostopno stališče, da tožniki za tako prepozno predložitev navedenih dokazov niso izkazali opravičljivih razlogov. Čeprav gre za listinske dokaze priče, s katerimi tožniki niso neposredno razpolagali, so tožniki z navedeno pričo že pred uvedbo predmetnega postopka dokazano komunicirali, pa od nje niso zahtevali vseh listin v zvezi s predmetno (denacionalizacijsko) zadevo, ki jim jih glede na njihov status dedičev po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu priča - v denacionalizacijskem postopku postavljeni skrbnik za posebni primer ne bi mogla (smela) odreči. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožniki priče (skrbnika) k predložitvi (vseh) navedenih listinskih dokazov niso mogli prisiliti, glede na ugotovljeno, da je v tej smeri očitno niso niti pozvali. Sicer pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi predložitev navedenih listin tožniki lahko pravočasno dosegli tudi s posredovanjem sodišča (228. člen ZPP), česar se niso poslužili. Po vsem obrazloženem je neutemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko navedenih prepozno predloženih dokazov v skladu z 286. členom ZPP (utemeljeno) ni dopustilo.

14. Iz zgoraj pojasnjenega posredno izhaja tudi pravilnost prvostopnega stališča v zvezi s pravno naravo obravnavane tožbe. Sodišče je zavzelo pravilno stališče, da ne gre za dediščinsko tožbo, kar je izčrpno pojasnilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9). Glede na to, da je bila zapuščina (oz. njen del) po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu (neupravičeno) izplačana očetu tožencev M.K. in ne tožencem oz. tudi ne v njihovo korist (kot je bilo pojasnjeno zgoraj), slednjih, čeprav, za razliko od njihovega očeta, nesporno pravnih naslednikov po denacionalizacijskem upravičencu (po njihovi pokojni materi, ki je bila njegova nečakinja), ni mogoče šteti kot posestnikov zapuščine v smislu 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Ni torej mogoče šteti, da imajo (če ga sploh imajo, saj so to zanikali) toženci zapuščinsko premoženje v posesti na temelju svoje dedne pravice, kar je pogoj za opredelitev tožbe kot dediščinske tožbe.(3) Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da tožba, s katero dedič zahteva izročitev predmetov zapuščine po tem, ko je bilo o njegovi pravici do teh predmetov zapuščine že pravnomočno odločeno v zapuščinskem postopku (kot v obravnavani zadevi), ni dediščinska tožba.(4) Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je zapuščinski postopek. Izjemoma se dedna pravica lahko uveljavlja tudi v pravdi. Pot pravde pride v poštev praviloma takrat, kadar oseba, ki misli, da ji pripada dedna pravica, te pravice ne more uveljaviti v zapuščinskem postopku.(5) V obravnavani zadevi po vsem zgoraj pojasnjenem ne gre za tak primer.

15. Utemeljena pa je pritožbena graja prvostopnega zaključka o zastaranju obravnavanih zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve, saj se tak zaključek po presoji sodišča druge stopnje zaenkrat izkaže vsaj kot preuranjen. Pravilno je sicer prvostopno stališče, da za zastaranje terjatev iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). V skladu s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Teoretično pravilno je prvostopno stališče, da je s pravnomočnostjo v tem postopku relevantnih odločb o denacionalizaciji premoženje, ki je bilo predmet teh odločb, prešlo tudi na tožnike (dediče denacionalizacijskega upravičenca). V skladu z drugim odstavkom 78. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem postopku (6), preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Tudi po presoji sodišča druge stopnje pa ni mogoče brez pomislekov sprejeti prvostopnega stališča, da bi že v trenutku, ko je v denacionalizacijskem postopku postavljeni skrbnik za posebni primer navedena sredstva (oz. del le-teh) neupravičeno nakazal na račun M.K., tožniki lahko zoper njega (pravnega prednika tožencev) uveljavljali svoj zahtevek (iz naslova neupravičene obogatitve), s čimer bi začelo teči tudi zastaranje terjatve iz tega naslova.

16. Ni namreč mogoče spregledati med postopkom na prvi stopnji ugotovljenega, da so bili tožniki šele s sklepom o dedovanju II D 649/2002 z dne 14. 10. 2009 razglašeni za posamezne (od skupno kar štiridesetih!) zakonitih dedičev po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu in sicer zapuščine v obliki z denacionalizacijskimi odločbami vrnjenega premoženja oz. odškodnine v obveznicah SOD (sklep o dedovanju v prilogi A27). Res je sicer, da je sklep o dedovanju deklaratorne narave in da je v skladu z že omenjenim drugim odstavkom 78. člena ZDen pokojnikova zapuščina, ki je bila predmet denacionalizacijskega postopka, na njegove dediče prešla že s pravnomočnostjo odločb o denacionalizaciji. Vendar je bilo v postopku na prvi stopnji nadalje ugotovljeno, da so bile obveznice SOD kot odškodnina za nacionalizirano premoženje po navedenih denacionalizacijskih odločbah izročene v posest skrbniku za posebni primer (kar izhaja tudi iz relevantnih denacionalizacijskih odločb - A28 in A29), ki jih je bil dolžan varovati do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po upravičencu (kot izrecno izhaja iz izreka prve odločbe v prilogi A 29). Na to so se dediči lahko zanašali in kljub temu, da so lahko vedeli, da so denacionalizacijski postopki v teku oz. posamezni že končani, je prestrogo prvostopno stališče, da bi se morali tožniki ob potrebni skrbnosti pozanimati in ugotoviti, da je skrbnik navedeno obveznost hrambe (varovanja) obveznic zanje prekršil, s tem, ko je del teh sredstev že predhodno (na podlagi dogovora o začasni razdelitvi zapuščine iz leta 2000) izročil M.K..

17. Med splošnimi določbami OZ ureja tudi, kdaj začne zastaranje teči, in sicer (pravilo) začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, razen (izjema) če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Začetek zastaranja je torej odvisen od trenutka oziroma časa, od katerega pridobi upnik pravovarstveni zahtevek ("rojstvo tožbe" - actio nata); ta je odvisen od pravil, ki določajo čas izpolnitve obveznosti (zapadlost oziroma dospelost).

(7) Glede na zgoraj predstavljeno specifično situacijo v obravnavani zadevi, ko je bila zapuščina, sestavljena iz denacionaliziranega premoženja, izročena skrbniku za posebni primer, ki jo je bil dolžan varovati do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po denacionalizacijskem upravičencu, je utemeljeno pritožbeno stališče, da zastaranje ni moglo začeti teči pred pravnomočnim zaključkom zapuščinskega postopka. Dokler zapuščinski postopek ni končan, v pravdi še ni mogoče odločati o delitvi stvari, ki spadajo v zapuščino, kakor tudi ne odločati o pravici tožnikov (dedičev) do posesti spornih nepremičnin, ki spadajo v zapuščino, in še manj prisojati denarne zneske, ki tvorijo zapuščinsko maso.(8) V zapuščinskem postopku mora sodišče ugotoviti vsaj, kdo so dediči in druge stranke v postopku in kaj ti uveljavljajo. Po določbi drugega odstavka 78. člena ZDen res preide pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v denacionalizacijskem postopku, na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ko dediči ob analogni uporabi 132. člena ZD in 29. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pridobijo posest na zapustnikovih stvareh, toda pred tem je treba s sklepom o dedovanju ugotoviti, kdo je dedič. Dotlej še ni gotovo, ali bo dedič zapuščino sprejel in obdržal. Ta negotovost pa vpliva na pravni položaj dediča: na njegove pravice in dolžnosti v razmerju do morebitnih sodedičev in do tretjih oseb glede zapuščine. V času negotovosti se dedičev pravni položaj razlikuje od položaja, ki ga ima potem, ko je s sklepom o dedovanju tudi ugotovljen kot pravi dedič (9).

18. Po vsem obrazloženem tudi po presoji sodišča druge stopnje do začetka teka zastaralnega roka v obravnavani zadevi ni moglo priti pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ko so tožniki kot eni izmed (številnih) dedičev po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu glede denacionaliziranega premoženja šele lahko oblikovali konkretni tožbeni zahtevek na izročitev dela zapuščine, ki pripada njim, pa je bil (oz. naj bi bil) neupravičeno izplačan M.K. (pravnemu predniku - očetu tožencev). Pred tem pa je bilo zastaranje zahtevka tožnikov (konkretno pete tožnice) tudi iz naslova neupravičene obogatitve po analogiji z dediščinsko tožbo pretrgano s priglasitvijo v zapuščinskem postopku (10). Ob tem ni odveč dodati v postopku na prvi stopnji ugotovljenega, da je bil M.K. eden od pomembnih akterjev v relevantnih denacionalizacijskih postopkih, ki se je predstavljal in nastopal kot dedič dedinje (nečakinje) denacionalizacijskega upravičenca, čeprav kot tak po kasneje (po pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb) izpeljanem zapuščinskem postopku po dedinji ni bil razglašen. Upoštevaje pojasnjeno se glede teka zastaralnega roka kot smiselna pokaže analogija z dediščinsko tožbo, kot je bilo pojasnjeno zgoraj.

19. Po vsem obrazloženem je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o poteku zastaralnega roka za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve ostalo pravno relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti. Ker so bili tožbeni zahtevki zavrnjeni zaradi napačnega materialnopravnega stališča o zastaranju terjatve, jih sodišče prve stopnje v pretežni meri sploh še ni vsebinsko obravnavalo. Vse navedeno je v skladu s 355. členom ZPP narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem se nanaša na pritožnico - peto tožnico (vključno s tem delom stroškovne odločitve) in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

20. Odločitev o pritožbenih stroških pritožbe zoper sodbo se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1) : Pritožnica se sklicuje na podobna stališča, zavzeta v Sodbi in sklepu VS RS II Ips 239/1996 z dne 27. 1. 1998 in Sodbi VS RS II Ips 1071/2007 z dne 20. 1. 2011. Op. št. (2) : Ob že uveljavljenem stališču, da pri zahtevku za plačilo v devizah in pri zahtevku za plačilo tolarske protivrednosti ne gre za isti zahtevek, v obravnavani zadevi tudi pri zahtevku za plačilo v obliki USD in DEM (primarni zahtevek) ne more iti za isti zahtevek kot pri zahtevku za plačilo v obliki obveznic SOS2 (prvi podrejeni zahtevek) in pri zahtevku za plačilo zapuščine v denarni obliki EUR (drugi podredni zahtevek).

Op. št. (3) : Z dediščinsko tožbo zahteva tožnik kot dedič, to je iz naslova zatrjevane dedne pravice, zapuščino, del zapuščine (dedni delež) ali posamezne predmete iz zapuščine od osebe, ki trdi, da ima to premoženje v posesti na temelju svoje dedne pravice. Tožnik mora (dalje) dokazati, da ima toženec zapuščinske predmete v posesti, in tudi to, da jih ima v posesti sklicujoč se na dedno pravico. Tako Zupančič K. v: Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 210 - 211. Op. št. (4) : Tako tudi Zupančič K. v: Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 211. Op. št. (5) : Tako Sodba in sklep VS RS II Ips 744/2008 z dne 7. 7. 2011. Op. št. (6) : Mišljen je denacionalizacijski postopek.

Op. št. (7) : Tako I. Strnad v: Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb, Podjetje in delo, 2015, št. 2, str. 310. Op. št. (8) : Tako Sodba in sklep VS RS II Ips 239/1996 z dne 27. 1. 1998 in Sodba VS RS II Ips 1071/2007 z dne 20. 1. 2011. Stališči sta sicer zavzeti v zvezi z dediščinsko tožbo, vendar sta po presoji sodišča druge stopnje analogno uporabni tudi za obravnavani specifični primer, kot bo podrobneje pojasnjeno.

Op. št. (9) : Tako tudi Zupančič K. v: Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 159. Op. št. (10) : Tako Sodba VS RS II Ips 1071/2007 z dne 20. 1. 2011.