Jedro

Vročitev vabila na narok je bila toženi stranki opravljena zakonito oziroma pravilno, konkretnih pritožbenih trditev v smeri, da je bila oziroma zakaj je bila vročitev napačna, pa tožena stranka ni navedla. Sklicevala se je le na krivičnost fikcije vročitve, s čimer ne more biti uspešna.

Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče na narok vabiti tudi pričo, katere zaslišanje je predlagala tožena stranka. Slednje namreč ne vpliva na odločitev o tem, ali so v konkretnem primeru bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz tretjega odstavka 454. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave je sodišče odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 159815/2014 z dne 25. 11. 2014, ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 1.017,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 do plačila, ter v celoti v 3. odstavku izreka. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 106,00 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Gre za laično pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov. Navajala je, da ji vabilo na narok za glavno obravnavo ni bilo niti poslano niti vročeno, zato je izpodbijana sodba, ki temelji na fikciji vročitve vabila na narok krivična. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sicer lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), vendar gre v konkretnem primeru za sodbo na podlagi pripoznave (316. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 454. člena ZPP), ki pa jo je na podlagi tretjega odstavka 338. člena mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ji vabilo na narok za glavno obravnavo ni bilo niti poslano niti vročeno. Slednje ne drži. Iz vročilnice pripete k redovni št. 17 izhaja, da je bilo vabilo na narok toženi stranki poslano na njen poslovni naslov, ki je vpisan v sodni register (tretji odstavek 139. člena ZPP). Iz vročilnice izhaja, da naslovnika ob vročitvi ni bilo na naslovu, zato je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo z navedbo kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora naslovnik dvigniti. Ker ga naslovnik v roku 15 dni ni dvignil, mu je bilo vabilo na narok puščeno v hišnem predalčniku, kar je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP. Na podlagi navedenega je nedvomno, da je bila vročitev vabila na narok toženi stranki opravljena zakonito oziroma pravilno, konkretnih pritožbenih trditev v smeri, da je bila oziroma zakaj je bila vročitev napačna, pa tožena stranka ni navedla. Sklicevala se je le na krivičnost fikcije vročitve, vendar glede na ugotovljeno zakonito opravljeno vročitev, s tem ne more biti uspešna. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja še, da so bile vse vročitve, z izjemo delnega umika tožbe z dne 5. 5. 2015, toženi stranki opravljene s fikcijo, pri čemer iz spisa izhaja, da je bila tožena stranka z vsemi vročitvami nedvomno seznanjena (vključno z izpodbijano sodbo), saj je nanje v postopku odgovarjala.

7. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je tožena stranka v svoji drugi pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 1. 8. 2015, izrecno predlagala izvedbo naroka za glavno obravnavo. Vabilo na narok za dne 11. 11. 2015 je bilo toženi stranki izdano na obrazcu Vab-smv-D2, v katerem je izrecno navedeno tudi opozorilo, da bo sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo, če tožena stranka, ki je predlagala izvedbo naroka, ne pride na narok, pa je bila v redu vabljena, in ne gre za zahtevek, s katerim ne more razpolagati (tretji odstavek 454. člena ZPP). Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče na narok vabiti tudi pričo, katere zaslišanje je predlagala tožena stranka. Slednje namreč ne vpliva na odločitev o tem, ali so v konkretnem primeru bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz tretjega odstavka 454. člena ZPP.

8. Glede na navedeno je sodišče pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 454. člena ZPP in izdalo sodbo na podlagi pripoznave, saj tožena stranka, ki je predlagala izvedbo naroka, nanj kljub pravilnemu vabljenju, ni pristopila.

9. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava, ki pa nista dovoljena pritožbena razloga zoper sodbo na podlagi pripoznave (tretji odstavek 338. člena ZPP), zato na te pritožbene navedbe sodišče ni odgovarjalo.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče pripominja še, da iz spisa izhaja, da je tožeča stranka po koncu glavne obravnave, delno (za znesek 729,82 EUR) umaknila tožbo. Skladno z drugim odstavkom 188. člena ZPP, lahko tožeča stranka tožbo umakne vse do konca glavne obravnave, če v to privoli tožena stranka. S to sodbo je višje sodišče odločilo o pritožbi tožene stranke po stanju na dan izdaje izpodbijane sodbe 11. 11. 2015, zato izjave o delnem umiku tožbe z dne 23. 11. 2015, v tej sodbi pri odločitvi ni upoštevalo.