Jedro

Tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Z nekonkretizirano navedbo revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Ljubljana, št. DT4212-1684/2015-3 z dne 12. 8. 2015. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel prepozno priglasitev ugotavljanja davčne osnove tožeče stranke z upoštevanjem normiranih odhodkov za davčno leto 2015. Odločeno je bilo, da davčni zavezanec sam trpi svoje stroške davčnega postopka, pritožba zoper sklep pa ne zadrži njegove izvršitve. Tožena stranka je z odločbo, št. DT-499-04-37/2015-4 z dne 1. 12. 2015, zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju: revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015 in številnih kasnejših odločbah).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje za izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazana neenotna sodna praksa sodišč prve stopnje, da Vrhovno sodišče revizijo sprejme v vsebinsko obravnavo (2. točka drugega dostavka 83. člena ZUS-1), izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010).

7. Z nekonkretizirano navedbo, da gre po vsebini za pomembno pravno vprašanje, ker „gre v konkretnem primeru za področje davčnih napovedi, ki so v davčnem sistemu izjemno pogoste in zadevajo vsakega davčnega zavezanca, ki opravlja kakršnokoli dejavnost, v času opravljanja te dejavnosti pa se njegov status spremeni iz davčnega zavezanca, obdavčenega po dejanskem dohodku v davčnega zavezanca normiranca na podlagi zavezančeve ustrezne priglasitve“, revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način.

8. Ker uveljavljan pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

9. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).