Jedro

Delodajalec ima pravico določati organizacijo svojega dela in zato ukiniti določeno delovno mesto. Zaradi ukinitve delovnega mesta postane delo delavca trajno nepotrebno, zato mora delodajalec v okviru postopka razreševanja presežkov delavcev določiti ukrepe za preprečitev ali omilitev prenehanja delovnega razmerja delavcem, med takšne ukrepe pa lahko spada tudi razporeditev delavca na drugo delovno mesto.

Ker je tožena stranka zaradi ukinitve delovnega mesta "ekonom" v postopku razreševanja trajno presežnih delavcev tožnika razporedila na delovno mesto "KV kuhar", pri čemer je tožnik izpolnjeval pogoje zahtevane stopnje in vrste strokovne izobrazbe za zasedbo tega delovnega mesta, je razporeditev zakonita. Dejstvo, da se določena dela, ki so se opravljala v okviru ukinjenega delovnega mesta "ekonom", opravljajo na drugem delovnem mestu, ne pomeni, da ni obstajala potreba po ukinitvi delovnega mesta "ekonom".

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo modificirani tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi se razveljavil dopolnilni sklep tožene stranke št. 809/98 z dne 25.9.1998 in odločba št. 1217/98 z dne 26.11.1998 ob ugotovitvi, da gre v navedenem primeru za kršitev celotnega postopka za ugotavljanje trajno presežnih delavcev, toženi stranki naj bi se naložilo, da tožnika razporedi nazaj na delovno mesto ekonoma, katerega je opravljal pred izdajo dopolnilnega sklepa ter mu povrne pravdne stroške, poleg tega pa je odločilo, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 78.552,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženo stranko pa zaveže še k plačilu pritožbenih stroškov oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je pritožnik brez utemeljenega razloga uvrščen med trajno presežne delavce, ker njegovo delo pri toženi stranki ni postalo nepotrebno. Tožnik je namreč tudi po razporeditvi, ki jo je tožena stranka izvedla v okviru razreševanja trajno presežnih delavcev, opravljal v bistvu povsem enaka dela kot pred razporeditvijo. S sporno razporeditvijo je bil sicer tožnik razporejen na delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, vendar pa bi ga morala tožena stranka na to delovno mesto razporediti na podlagi 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ne pa v okviru razreševanja presežnih delavcev. Tožnik se pritožuje tudi glede stroškov postopka in navaja, da le ti niso obrazloženi, poleg tega pa bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o teh stroških upoštevati določbo 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V odgovoru na pritožbo navaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki potreba po delu "ekonoma" ugasnila, da takšnega profila delovnega mesta ni več zajetega v Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti in da tožnik na novem delovnem mestu opravlja drugačno delo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima delodajalec pravico določati organizacijo svojega dela in v okviru te pristojnosti tudi ukiniti določeno delovno mesto. Ukinitev delovnega mesta se uvršča med nujne operativne razloge za prenehanje oz. zmanjšanje potreb po delavcih, ki jih opredeljuje 29. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, ki je bil v spornem obdobju v veljavi). Zaradi ukinitve delovnega mesta postane delo delavca v zvezi s tem delovnim mestom trajno nepotrebno, zato mora delodajalec v okviru postopka razreševanja presežkov delavcev, izvedenega na način in pod pogoji, kot to opredeljuje III. poglavje ZDR, določiti tudi ukrepe za preprečitev ali kar največjo omilitev prenehanja delovnega razmerja delavcem, katerih delo postane trajno nepotrebno. Med takšne ukrepe lahko spada tudi razporeditev delavca na drugo delovno mesto.

Ker je tožena stranka zaradi ukinitve delovnega mesta "ekonom", na katerem je bil do sporne razporeditve razporejen tožnik, v postopku razreševanja trajno presežnih delavcev tožnika razporedila na delovno mesto "KV kuhar", pri čemer je tožnik izpolnjeval pogoje zahtevane stopnje in vrste strokovne izobrazbe za zasedbo tega delovnega mesta, takšna razporeditev ni bila nezakonita, kar je sicer pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da tožnik zaradi sporne razporeditve po lastni izpovedbi ni bil prikrajšan pri plači, čeprav to dejstvo na presojo zakonitosti razporeditve nima vpliva.

Pritožbeno zatrjevanje tožnika v zvezi s tem, da tudi na novem delovnem mestu opravlja v bistvu enaka dela, kot pred razporeditvijo, za presojo zakonitosti razporeditve niso bistvena. Dejstvo, da se določena dela, ki so se opravljala v okviru ukinjenega delovnega mesta "ekonom", opravljajo na drugem delovnem mestu, ne pomeni, da ni obstajala potreba po ukinitvi delovnega mesta "ekonom". V pristojnosti delodajalca je, da zaradi racionalizacije oz. večje učinkovitosti delovnega procesa preoblikuje delovna mesta ali določena mesta ukine. To velja tudi za toženo stranko, pri čemer je bila tožena stranka še dodatno vezana na Odredbo o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (Ur.l. RS, št. 57/96 - B 6), ki jo je izdal pristojni minister. Navedena odredba delovnega mesta "ekonom" v vrtcih ni več predvidevala.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka uporabiti določbo 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94, 20/98). Na podlagi citirane določbe trpi delodajalec ne glede na izid postopka svoje stroške postopka v sporih o prenehanju delovnega razmerja, predmetni individualni delovni spor pa ne sodi med tovrstne spore. Sodišče prve stopnje je glede na to priglašene pravdne stroške tožene stranke (B 21) pravilno odmerilo ob upoštevanju določbe 154. čl. ZPP. Po 1. odst. citiranega čl. mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 156. čl. ZPP ki določa, da v primeru, če sodišče zavrne ali zavrže pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.