Jedro

Posebni pogoj povrnitve škode lahko sodišče v okviru pogojne obsodbe določi, kadar obdolženčevo obveznost poravnati škodo, ki je nastala s kaznivim dejanjem, ugotovi v okviru adhezijskega postopka, ali ko je le-ta ugotovljena v civilnem sodnem postopku, ter pod nadaljnjim pogojem, da v času izrekanja sodbe obdolženec te svoje obveznosti še ni izpolnil. Ker je bilo o obsojenčevi odškodninski obveznosti do oškodovanca pravnomočno že odločeno v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, je sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom pravilno napotilo na pravdo (2.odstavek 105. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je S.Š. (obsojenca) spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter posebni pogoj, da v roku petih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovancu povrne premoženjskopravni zahtevek (pravilno: škodo) v višini 244.260,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1993 dalje do plačila. V enakem obsegu je oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obsoječevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Spremembo prvostopne sodbe v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku je utemeljilo s tem, da glede na to, da je imel oškodovanec za terjatev do obsojenca že pravnomočen naslov, v kazenskem postopku ni bil upravičen uveljavljati premoženjskopravnega zahtevka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca pravočasno, dne 29.9.1999, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki (zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku-ZKP) in 2. točki (zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP) 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) navaja, da sodišče s tem, ko je opravilo glavno obravnavo v obsojenčevi nenavzočnosti, ni kršilo zakona, saj so bili za to podani v 442. členu ZKP določeni pogoji. Po njegovem mnenju pa je pritožbeno sodišče storilo uveljavljano kršitev materialnega prava, saj obsojenec ne more izpolniti posebnega pogoja plačila odškodnine, ker ta sploh še ni določena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da drugostopno odločbo spremeni tako, da se obsojencu posebni pogoj ne določi, sicer pa naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnika podana, ker je bila glavna obravnava dne 15.4.1999 v nasprotju z zakonskimi pogoji (1. odstavek 442. člena ZKP) opravljena v nenavzočnosti obsojenca, saj obsojenec na to glavno obravnavo ni bil v redu povabljen. Vložnik navaja, da iz spisa (poročilo U. z dne 3.4.1999) sicer izhaja, da je bila opravljena nadomestna vročitev vabila obsojencu po 123. členu ZKP z zataknitvijo sodne pošiljke na vrata in še to na naslovu obsojenčeve delavnice in ne na naslovu njegovega stalnega bivališča, ker naj bi obsojenec prejem pošiljke odklonil, vendar to ne drži. Obsojencu o tem vročanju ni znanega ničesar. Vabila ni prejel, niti ni bil z njim seznanjen niti ga ni odklonil. Pa tudi ob predpostavki, da je obsojenec res odklonil sprejem sodne pošiljke, vročitev opravljena po 123. členu ZKP ni pravilna, saj gre za vabilo na glavno obravnavo, ki se po 1. odstavku 120. člena ZKP vroča osebno na način, kot ga določa 118. člen ZKP, le-ta pa v obravnavanem primeru ni bil upoštevan.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je vročevalska agencija U. d.o.o., ki ji je sodišče prve stopnje odredilo vročitev vabila obsojencu za glavno obravnavo dne 15.4.1999, obsojencu vabilo vročila dne 6.4.1999 v obsojenčevi delavnici na naslovu G.C., in sicer je obsojenec sprejem vabila odklonil in mu je bilo zato pisanje zataknjeno za vhodna vrata. Z navedbami, da obsojenec vabila za glavno obravnavo ni prejel, z njim ni bil seznanjen niti ga ni odklonil ter da obsojencu o domnevnem vročanju ni znanega ničesar, zagovornik izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje glede vročitve predmetnega vabila. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), kar pomeni, da Vrhovno sodišče pravilnosti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, ne more presojati. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljano procesno kršitvijo tudi ni nastal upošteven dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila glede te vročitve ugotovljena v izpodbijani odločbi (427. člen ZKP). Na podlagi teh dejstev pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec na glavno obravnavo dne 15.4.1999 v redu vabljen. Opravljena namreč ni bila nadomestna vročitev (1. odstavek 119. člen ZKP), kot zatrjuje zagovornik, ampak osebna vročitev (118. člen ZKP), saj je vročevalska agencija obsojenca našla na njegovem delovnem mestu, kjer se sodna pisanja tudi lahko vročajo, vendar obsojenec pisanja ni hotel sprejeti, zato mu je vročevalec v skladu s 123. členom ZKP pisanje pustil v prostoru, kjer dela. Zatrjevana procesna kršitev iz 3. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 1. odstavkom 442. člena ZKP zato ni podana.

Ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde, obsojenčev zagovornik meni, da bi pritožbeno sodišče prvostopno sodbo moralo spremeniti tudi v odločbi o pogojni obsodbi v delu posebnega pogoja, da mora obsojenec v roku petih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovancu povrniti nastalo škodo. Ker tega ni storilo, je po njegovem mnenju istočasno zagrešilo procesno kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena in kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena v zvezi s 3. odstavkom 50. člena KZ ni podana. Posebni pogoj povrnitve škode lahko v okviru pogojne obsodbe sodišče določi, kadar obdolženčevo obveznost poravnati škodo, nastalo s kaznivim dejanjem, ugotovi v okviru adhezijskega postopka, ali ko je le-ta ugotovljena v civilnem sodnem postopku, ter pod nadaljnjim pogojem, da v času izrekanja sodbe obdolženec te svoje obveznosti še ni izpolnil. V obravnavanem primeru je bila obveznost obsojenca oškodovancu povrniti s kaznivim dejanjem nastalo škodo pravnomočno že ugotovljena in obsojenec v času izrekanja izpodbijane sodbe svoje obveznosti do oškodovanca še ni izpolnil, zato je posebni pogoj, ki je bil obsojencu določen v pogojni obsodbi, zakonit. Očitek, da se obsojencu ne more naložiti izpolnitev obveznosti, o kateri še ni bilo odločeno, ni utemeljen, saj je bilo o obsojenčevi odškodninski obveznosti do oškodovanca, kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, pravnomočno že odločeno v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine. Zaradi tega je pritožbeno sodišče tudi pravilno oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. ZKP (2. odstavek 105. člena) namreč za primer neobstoja negativne procesne predpostavke za obravnavo civilnega zahtevka (kar je premoženjskopravni zahtevek po svoji pravni naravi), da o predmetnem zahtevku še ni bilo pravnomočno razsojeno (ugovor "res iudicata") ne določa zavrženja premoženjskopravnega zahtevka, kot bi s tožbo storilo sodišče v pravdnem postopku, ampak se po ZKP tudi v tem primeru oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Tudi procesna kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je, kot je razumeti iz zahteve, po mnenju zagovornika podana, ker je izrek sodbe nerazumljiv oziroma nasprotuje sam sebi, ni podana. Kot je bilo že navedeno, lahko sodišče v okviru pogojne obsodbe posebni pogoj povrnitve s kaznivim dejanjem nastale škode določi tudi, kadar oškodovancu ne prisodi premoženjskopravnega zahtevka, če je bila oškodovancu odškodnina (kot je bilo v obravnavanem primeru) pravnomočno že prisojena. Tudi to, da sodišče prve stopnje v odločbi o pogojni obsodbi namesto pravilnega izraza "povrniti škodo" napačno uporablje izraz "povrniti premoženjskopravni zahtevek", izreka ne dela nerazumljivega ali nasprotujočega samemu sebi.

Po mnenju vložnika se sodbe sodišča druge stopnje ne da preizkusiti glede razlogov o odločilnih dejstvih (absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), saj pravilnost postopanja prvostopenjskega sodišča glede sojenja v nenavzočnosti višje sodišče obrazlaga s pravilno uporabo 3. odstavka 371. člena ZKP in 1. odstavka 432. člena ZKP, ki s tem nista v nobeni zvezi.

Četudi sodišče druge stopnje v svoji odločbi (4. odstavek 2. strani sodbe) res pomotoma navaja, da so pogoji za sojenje v nenavzočnosti v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem določeni v 1. odstavku 432. člena ZKP namesto v 1. odstavku 442. člena istega zakona, vložnikov očitek ni utemeljen. Razlogi pritožbenega sodišča o tem, da v pritožbi uveljavljana procesna kršitev iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker so bili tudi po mnenju sodišča druge stopnje izpolnjeni pogoji za sojenje obsojencu v nenavzočnosti, kljub pomoti v številki člena namreč niso popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, zaradi česar bi bila podana zatrjevana procesna kršitev.

V zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi z 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.