Jedro

Namen postopkov osebnega stečaja po 382. členu ZFPPIPP je v tem, da bi iz premoženja stečajnega dolžnika vsi upniki hkrati in v enakih deležih prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika. Postopek osebnega stečaja je torej namenjen poplačilu stečajnih upnikov znotraj stečajnega postopka hkrati in v enakih oziroma v sorazmernih deležih (1. odstavek 382. člena ZFPPIPP). Če obstoj stečajne mase za vsaj delno poplačilo upnikov, kot dejanska predpostavka za zasledovanje tega namena, ni izpolnjen, sodišče takega postopka ne začne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč, sedaj tožena stranka, na podlagi 2., 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči zavrnil prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP), datirano z dne 3. 12. 2012, v kateri navaja, da je prezadolžen, da ima dolg do banke A. d.d., banke B. d.d., Zavarovalnice C. d.d. in drugih upnikov v višini preko 20.000,00 EUR, zato želi vložiti predlog pri sodišču za uvedbo osebnega stečaja, ker je prezadolžen in prejema le majhno plačo ter prosi za BPP v obsegu oprostitve začetnih stroškov stečajnega postopka v skladu z določili ZFPPIPP in ZBPP. Tožena stranka ugotavlja, da je predhodno tožnik že 1. 10. 2012 vložil za enako zadevo prošnjo za BPP, ki je bila z odločbo Bpp 403/2012 z dne 6. 12. 2012 zavrnjena, upoštevni pa so tudi podatki iz spisa Bpp 403/2012 (priloga C/3 – tožba zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok v varstvo, vzgojo, določitev stikov in določitev preživnine zaradi prenehanja življenjske skupnosti prosilca z ženo Č.Č.). Po 381. členu ZFPPIPP je dovoljeno voditi postopek osebnega stečaja nad premoženjem vsake fizične osebe, po 2. odstavku 383.a člena istega zakona pa se BPP lahko dodeli v obliki oprostitve plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z ZBPP, vsi pa morajo biti izpolnjeni kumulativno. Nadalje glede finančnega položaja tožena stranka ugotavlja na podlagi podatkov, ki jih je v prošnji in dopolnitvi prošnje v tej zadevi in zadevi Bpp 403/2012 navedel tožnik, in sicer, da je zaposlen v družbi D. d.o.o., v kateri je tudi direktor z mesečno plačo, ki je do meseca novembra znašala 763,03 EUR bruto na mesec, od dne 1. 11. 2012 dalje pa 1.200,00 EUR bruto na mesec. Neto plača po sklenjenem aneksu je tako za mesec november 2012 znašala 826,92 EUR in bo takšna glede na sklenjeni aneks tudi vnaprej, tako da je v obdobju zadnjih treh mesecev pred dnem vložitve prošnje povprečna mesečna plača tožnika znašala 542,37 EUR, odslej pa bo višja. Ob upoštevanju izplačane preživninske obveznosti za preživljanje mladoletnega otroka (sina E.E., starega 16 let) oziroma stroškov za njegovo preživljanje, za katera se zmanjša njegov lastni dohodek, je tožena stranka ugotovila, da dohodek tožnika v zadnjih treh mesecih skupaj znaša 1.627,11 EUR na podlagi prejetih plač v mesecu septembru, oktobru in novembru 2012. Zmanjšana za stroške za preživljanje mladoletnega otroka v višini 300,00 EUR, kot jih je navedel prosilec (v vloženi tožbi), tako višina lastnega dohodka tožnika znaša 1.327,11 EUR v treh mesecih oziroma povprečno mesečno 442,37 EUR in upoštevaje njegove dohodke v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje sicer izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevaje določilo 8. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih in 1. odstavka 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, po katerem znaša minimalni dohodek 520,00 EUR, kar je dohodkovni cenzus za odobritev brezplačne pravne pomoči. Vendar ob upoštevanju 41. člena ZBPP tožena stranka še ugotavlja, da mora prosilec pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega se mu odobri brezplačna pravna pomoč ter da je potrebno kakršnokoli spremembo, ki bi vplivala na pravico do brezplačne pravne pomoči ter na obseg in obdobje prejemanja, sporočiti strokovni službi v 8-ih dneh, ko izve zanjo, saj se v nasprotnem primeru po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ki jo je dolžan vrniti upravičenec, ki mu je bila BPP dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov, oziroma, ki ni sporočil sprememb podatkov (2. odstavek 43. člena ZBPP). Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstev, da bo tožnikova mesečna plača od 1. 11. 2012 po sklenjenem aneksu približno 826,00 EUR in četudi se od tega zneska odšteje izplačana preživnina v višini 100,00 EUR, kar znaša 726,00 EUR, tožena stranka ugotavlja, da dohodek tožnika v času po vložitvi predmetne prošnje tako presega minimalni dohodek (to je 520,00 EUR), kar pomeni, da bi bilo v primeru, če bi mu bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, potrebno po uradni dolžnosti začeti postopek ugotavljanja (ne)upravičenosti do brezplačne pravne pomoči in bi moral prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti. Zato je po presoji tožene stranke nesmotrno in neracionalno, da bi tožniku v konkretni zadevi dodelila brezplačno pravno pomoč, ki bi jo moral tožnik praktično takoj tudi vrniti, upoštevajoč njegove dohodke po dnevu vložitve vloge, to je prejete plače v mesecu novembru 2012. Ker tožnik v trenutku odločanja o prošnji za BPP ne izpolnjuje več finančnega pogoja za dodelitev BPP in tako ni več upravičen do nje, je njegovo prošnjo tožena stranka zavrnila.

2. V tožbi tožnik izpostavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pod točko 9 ugotovila, da v času vložitve prošnje tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, v točki 11 pa, da jih v bodoče ne bo izpolnjeval, oziroma, da jih že v času odločanja tožene stranke ne izpolnjuje več, ker ima tako visoke dohodke, vendar je spregledala, da se lahko kasneje spremeni višina preživnine, ki jo tožnik plačuje za otroka, kar se je tudi dejansko zgodilo, saj je v mesecu decembru 2012 tožnik plačal višjo preživnino za otroka oziroma je svoje preživninske obveznosti izpolnil v večji višini kot do tedaj, in sicer v višini 350,00 EUR, ker so bile take potrebe otroka, česar pa tožena stranka ni upoštevala pri izdaji izpodbijane odločbe, pač pa je upoštevala le stanje ob vložitvi prošnje, kar je sicer pravilno. Ni pa pravilno, da je pri odločitvi upoštevala drugačno stanje glede dohodkov tožnika in povprečnega mesečnega dohodka kot je bilo ob vložitvi prošnje za BPP, saj se ti dohodki tožnika kasneje lahko spremenijo in so tudi dejansko se, saj se je plača tožnika zaradi slabega finančnega stanja delodajalca ponovno znižala in je od vključno meseca decembra 2012 ponovno nižja, ker ponovno znaša 763,06 EUR bruto na mesec oziroma neto 542,37 EUR. Zato tožnik kot neutemeljeno označuje ugotovitev tožene stranke, da bi moral tožnik kot prosilec odobreno BPP tudi takoj vrniti, ker bi že z mesecem decembrom 2012 presegal znesek minimalnega dohodka v višini 520,00 EUR. Tožnik poudarja, da je ugotovitev tožene stranke nepravilna tudi iz drugega razloga, saj je za BPP zaprosil za začetne stroške stečajnega postopka, kar pomeni, da bi takoj, ko bi dobil zaprošeno BPP, vložil vlogo za začetek stečajnega postopka in bi vsi njegovi dohodki, z izjemo dohodka v višini, ki je potrebna za preživljanje njega in njegovega otroka, šli v stečajno maso oziroma njegovim upnikom. Tudi iz tega razloga ne bi prišlo do situacije, da tožnik po odobritvi BPP ne bi bil več do nje upravičen. Dodatno poudarja, da tožena stranka lahko odloča o prošnji za BPP le po stanju ob vložitvi vloge ter pri tem premoženjsko stanje prosilca presoja v skladu z določili ZBPP glede na dohodke oziroma drugo premoženje prosilca v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge, saj se v času po vložitvi vloge do odločitve tožene stranke lahko dohodki in premoženjsko stanje spremenijo, kar pa se lahko upošteva šele naknadno, po izdaji odločbe, ne pa na tak način, kot je tožena stranka to storila z izpodbijano odločbo po stanju na dan njene izdaje in prošnjo tožnika zavrnila, ne da bi ga pozvala, da sporoči, ali se je kaj spremenilo glede njegovih dohodkov in premoženja do dne izdaje odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem med drugim navaja podatke o višini tožnikove bruto plače, kot izhaja iz spisov v zadevah Bpp 244/2012, Bpp 403/2012 in v predmetni zadevi, v kateri je tožnik ponovno vložil prošnjo za BPP dne 4. 12. 2012 in sam v prošnji označil, da od 1. 11. 2012 dalje njegova bruto plača znaša 1.200,00 EUR mesečno. V tej zvezi opozarja na svoje ugotovitve pod točko 9 in 11 izpodbijane odločbe, ki ju podrobno povzema. Dodatno opozarja, da je tožnik šele k tožbi priložil nov aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 12. 2012 (tožbena priloga A/8), ne da bi o tej okoliščini seznanil toženo stranko v postopku odločanja o njegovi prošnji za BPP, v kateri je bila dne 27. 12. 2012 izdana izpodbijana odločba, ki jo je tožnik prejel šele 3. 1. 2013, čeprav je njegova dolžnost, da o vseh spremembah obvešča organ za BPP. Vendar tožnik o sklenjenem aneksu z dne 20. 12. 2012 o zmanjšanju plače tožene stranke ni obvestil. Poleg tega po mnenju tožene stranke ni verjetno, da bi se razmere na trgu spremenile v tako kratkem času (7 dni) ter da je nenavadno, da se spreminja višine plače za nazaj s sklenjenim aneksom z dne 20. 12. 2012 za čas od 1. 12. 2012 dalje. Za toženo stranko je ob dejstvu, da je tožnik direktor družbe D. d.o.o., v kateri je zaposlen, suspektno dejstvo, da prihaja do takšnih sprememb v plači tožnika, ki je ključna pri dodelitvi BPP, kar označuje kot neverjetno naključje. Nadalje opozarja, da tožnik v sami tožbi ni predložil nobenih dokazov, da je bila višina preživnine, ki še ni sodno določena, v decembru 2012 višja kot 100,00 EUR, in sicer celo 350,00 EUR, kar v tožbi navaja zgolj pavšalno, ter da so bile take potrebe otroka, ne da bi tožnik kakorkoli izkazal s predložitvijo listin ali podobno, da so bile potrebe otroka v resnici takšne, niti ni natančneje navedel, kakšne so bile te potrebe oziroma za kakšne izdatke je šlo v konkretnem primeru, zato se takšne pavšalne in neargumentirane trditve za toženo stranko zdijo nesprejemljive. Poleg tega pa tožnik tudi o tej okoliščini tožene stranke ni seznanil vse do dneva izdaje izpodbijane odločbe, ki jo je je prejel 3. 1. 2013. Dodatno tožena stranka navaja, da bi bilo glede na vse navedeno potrebno ugotoviti, da plača tožnika ne bi predstavljala oziroma ne bi šla v stečajno maso in da ob dejstvu, da tožnik poleg plače nima drugih dohodkov ter tudi nima nobenega premoženja in tega v tožbi tudi ne zatrjuje, ničesar ne bi predstavljalo stečajne mase ter torej ne obstaja nobeno premoženje. Tudi višina dohodkov ni takšna, da bi lahko predstavljala stečajno maso, oziroma, da bi omogočala kakršnokoli poplačilo njegovih upnikov. To pomeni, da namen osebnega stečaja ne bi bil realiziran ter bi tako v stečajnem postopku nastajali samo stroški stečajnega postopka, do delitve stečajne mase in poplačila upnikov pa sploh ne bi prišlo in torej tožnik, četudi bi izpolnjeval finančni pogoj, ne bi izpolnjeval vsebinskega pogoja za dodelitev BPP ter tako vseeno ne bi bil upravičen do BPP v obliki oprostitve plačila predujma za začetek stečajnega postopka. Sodišču predlaga, naj zaradi ugotovitve, da tožnik ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev BPP, pri čemer je nesporno, da drugega premoženja in dohodkov tožnik nima, zavrne tožbo, oziroma podrejeno, da naj zadevo samo reši in odloči o zavrnitvi prošnje za BPP iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2013 v zvezi s trditvami tožene stranke, da ni bila obveščena o spremembi plače poudarja, da je toženo stranko želel obvestiti o spremembi svoje plače, vendar ga je tožena stranka prehitela, ker je prej izdala izpodbijano odločbo. Njeno sklicevanje na to, da je tožnik ni pravočasno obvestil o spremembi plače, in o tem, da je bila izplačana višja preživninska obveznost, označuje za pravno irelevantno, ker ta obveznost obstaja samo za tiste prosilce, katerih prošnje so bile ugodno rešene in sicer za čas po izdaji odločbe, medtem ko tožnikovi prošnji ni bilo ugodeno. Nadalje meni, da navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo kažejo na njeno nerazumevanje poslovanja gospodarskih družb in tržnega gospodarstva kot celote, saj je pri poslovanju gospodarskih družb potrebno hitro sprejemati pomembne odločitve, ker to narekujejo hitre spremembe na trgu. V zvezi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki so enake navedbam v izpodbijani odločbi in odločbi št. Bpp 403/2012 z dne 6. 11. 2012 tožnik navaja, da slednja nima nobene neposredne zveze s predmetno tožbo ter vztraja pri svojih navedbah v tožbi, da mora tožena stranka ob izdaje odločbe upoštevati pogoje iz časa ob vložitvi prošnje v skladu z določili ZBPP, ne pa kasneje. V zvezi z navedbami o neizpolnjevanju vsebinskih pogojev za dodelitev BPP ter glede na dejstvo, da tožnik nima nobenega premoženja, tožnik izpostavlja, da se sploh ne ve, kakšno je sedaj premoženjsko stanje tožnika in ali ni morebiti pridobil dodatno premoženje ter ali se ni njegova plača morebiti ponovno zvišala ter ali plačuje višjo preživnino za sina ali nižjo, torej ni nesporno, da tožnik nima premoženja, kot trdi tožena stranka ob tem, da za svoje trditve ne predloži nobenega dokaza. Dodatno v zvezi z navedbami tožene stranke, češ da tožnik nima premoženja in da zato v stečaju upniki ne bodo mogli dobiti ničesar in da zato niso izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka tožnik poudarja, da je v prošnji za BPP navedel, da bo vložil predlog za uvedbo osebnega stečaja in predlog za odpust obveznosti, kar pomeni, da v skladu s 1. odstavkom 389. člena ZFPPIPP v stečajno maso spadajo tudi plača in drugi prejemki, ki jih bo tožnik še pridobil med postopkom osebnega stečaja, razen prejemkov, ki so izvzeti iz stečajne mase ali spadajo v stečajno maso v omejenem znesku, kot tudi premoženje, ki ga bo tožnik še lahko pridobil na podlagi morebitnega dedovanja ali na drugih podlagah med postopkom trajanja osebnega stečaja. Tožnik tako meni, da stečajno maso ne predstavlja samo premoženje in dohodki tožnika ob vložitvi prošnje za BPP oziroma ob izdaji odločbe o BPP, temveč tudi dohodki in drugo premoženje, ki ga bo tožnik še naknadno pridobil v času trajanja postopka osebnega stečaja, to je v obdobju od najmanj dveh in največ petih let od začetka stečajnega postopka, torej tudi vse premoženje in dohodki, ki jih bo tožnik pridobil oziroma ustvaril kasneje. Zato meni, da je zatrjevanje tožene stranke, da v stečajno maso ne bo šlo nič in da zato ni izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP, neutemeljeno, ker tožena stranka ne more vnaprej vedeti, kakšni bodo dohodki tožnika ter ali bo kaj dedoval oziroma mu bo kaj podarjeno ali pa bo kaj zadel na loteriji. Zato kot neresnično in neutemeljeno označuje stališče tožene stranke, da v stečajno maso ne bo šlo nič, saj tožena stranka tega pred izdajo odločbe ne more vnaprej vedeti ali o tem sklepati oziroma predpostavljati.

K točki 1:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo finančni položaj tožnika in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP) po stanju (v pravnem pogledu in glede na relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera) na dan izdaje zadevne odločbe (1. odstavek 8. člena v povezavi z 2., 3., 4., 5. in 6. točko 1. odstavka 214. člena ZUP in 2. odstavka 34. člena ZBPP), ne pa kot zmotno in brez navedbe pravne podlage zatrjuje tožnik v tožbi, da bi naj tožena stranka ob izdaji izpodbijane odločbe upoštevala zgolj dejansko stanje ob vložitvi prošnje za BPP. Finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavlja na podlagi prejemkov in premoženja prosilca in njegovih družinskih članov. Šteje se, da je finančni pogoj izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca oziroma njegovih družinskih članov ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki je v času odločanja tožene stranke znašal 520,00 EUR ob upoštevanju določila 8. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih v povezavi s 13. členom ZBPP in 1. odstavkom 4. člena Zakona o dodanih interventnih ukrepih za leto 2012, kot je pravilno navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi pod točko 6. 7. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo tožene stranke, navedeno pod točko 4 izpodbijane odločbe, da morajo biti pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP kumulativno izpolnjeni, poleg finančnega, tudi vsi drugi pogoji, določeni z ZBPP. Med te pogoje je zakonodajalec z določili 24. člena ZBPP uvrstil tudi tako imenovane vsebinske pogoje.

8. Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve BPP namreč kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna in da ima verjeten izgled za uspeh, zaradi česar je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alinea 1. odstavka 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (3. odstavek 24. člena ZBPP).

9. V tej zvezi po presoji sodišča tožena stranka pravilno v odgovoru na tožbo opozarja, da v obravnavanem primeru vsebinski pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči tožniku ni bil izpolnjen, četudi to v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni posebej obrazloženo. Tožena stranka prav tako pravilno pojasnjuje v odgovoru na tožbo zakoniti namen osebnega stečaja, ki v konkretnem primeru ne bi bil dosežen ob dejstvu, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožnik ob vložitvi prošnje in ob izdaji izpodbijane odločbe razpolagal s kakršnimkoli premoženjem, ki bi tvorilo stečajno maso. Namen postopkov osebnega stečaja po 382. členu ZFPPIPP je namreč v tem, da bi iz premoženja stečajnega dolžnika vsi upniki hkrati in v enakih deležih prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika. Postopek osebnega stečaja je torej namenjen poplačilu stečajnih upnikov znotraj stečajnega postopka hkrati in v enakih oziroma v sorazmernih deležih (1. odstavek 382. člena ZFPPIPP). Če obstoj stečajne mase za vsaj delno poplačilo upnikov, kot dejanska predpostavka za zasledovanje tega namena, ni izpolnjen, sodišče takega postopka ne začne. Tožena stranka se v zvezi s tem torej v odgovoru na tožbo pravilno sklicuje na neizpolnjevanje vsebinskega pogoja za odobritev brezplačne pravne pomoči v konkretnem primeru, za kar morajo biti, kot pravilno poudarja že v izpodbijani odločbi, kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, ne zgolj samo finančni pogoj. Sodišče navedenim stališčem tožene stranke pritrjuje ob upoštevanju sedaj ustaljene sodne prakse, kot se je izoblikovala med drugim na podlagi sodb Upravnega sodišča RS št. I U 21/2012 z dne 24. 1. 2012, II U 251/2012 z dne 4. 7. 2012, I U 1534/2012 z dne 21. 11. 2012, v katerih je sodišče odločalo v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana zadeva v tožnikovem primeru. Tako je med drugim v zadevi št. II U 21/2012 z dne 24. 1. 2012 sodišče navedlo tudi: „Postopek osebnega stečaja je namenjen poplačilu stečajnih upnikov znotraj stečajnega postopka. Če obstoj stečajne mase kot dejanska predpostavka za zasledovanje tega namena ni izpolnjen, sodišče takega postopka ne začne. Če pa je že začet, se postopek ustavi. Po drugi strani sprožitev osebnega stečaja ne bi povzročila prenehanja terjatev. V skladu z 2. odstavkom 283. člena ZFPPIPP namreč terjatve upnikov v delu, v katerem še niso poplačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika, ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka“.

10. Sodišče v obravnavanem primeru zato nima zakonite podlage, da bi odstopilo od navedene sodne prakse, vezano pa je tudi na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) in mimo citiranih določb Ustave in zakona ne more oblikovati drugačnih odločitev, ki bi si jih želel tožnik.

11. Tožnik prav tako ne more uspeti s tožbenimi navedbami glede morebitne oziroma hipotetične poznejše pridobitve premoženja iz naslova dedovanja ali pravnih poslov, kot so hipotetične morebitne bodoče darilne pogodbe ali morebitni bodoči loterijski zadetki, saj je tožena stranka v skladu z določili 1. odstavka 8. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP pri odločanju vezana na ugotovitev resničnega dejanskega stanja in v ta namen ugotovitve vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo v času njene izdaje, medtem ko na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko odloči le v primeru, da tako določa zakon (2. odstavek 8. člena ZUP), vendar določila ZBPP ne dajejo podlage za odločanje toženi stranki zgolj na podlagi verjetno izkazanih ali bodočih negotovih dejstev.

12. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke v konkretnem primeru zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 3. alinee 2. odstavka 63. člena ZUS-1 iz razlogov, ki so navedeni v tej sodbi.

K točki 2:

13. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo, kot v konkretnem primeru, zavrne, kot tudi če jo zavrže ali se postopek ustavi.