Jedro

Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki je pravilno ugotovilo, da dejanje, ki se očita osumljenim M.F. in pravni osebi F.L. d.o.o. D., ni kaznivo dejanje, ker iz opisa kaznivega dejanja ni razviden namen osumljenih, kot temeljni zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije iz člena 228/I KZ-1. Iz opisa dejanja ne izhajajo okoliščine, ki naj bi jih osumljeni M.F. oškodovancu kot tožilcu v času primopredaje hotela ali kasneje lažno prikazoval in ga s tem preslepil, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa.

Izrek

I. Pritožba oškodovanca kot tožilca A.J. se zavrne kot neutemeljena.

II. A.J. je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje o zahtevi za preiskavo subsidiarnega tožilca A.J. z dne 28. 9. 2016, dopolnjeni dne 4. 5. 2017, o nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo z dne 25. 8. 2017, v skladu s sedmim odstavkom 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter 1. točko prvega odstavka 181. člena ZKP sklenil, da se zahteva za preiskavo oškodovanca kot tožilca A.J. zoper osumljena M.F. in pravno osebo F.L. d.o.o., D., zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. čelna Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s členom 42 KZ-1 ter v zvezi s členi 4. in 25. Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, zavrne.

2. Zoper tak sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec, in sicer smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz njegove pritožbe je razbrati, da se zavzema za to, da se preiskava zoper osumljena dovoli.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki je pravilno ugotovilo, da dejanje, ki se očita osumljenim M.F. in pravni osebi F.L. d.o.o. D., ni kaznivo dejanje, ker iz opisa kaznivega dejanja ni razviden namen osumljenih, kot temeljni zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije iz člena 228/I KZ-1. Iz opisa dejanja ne izhajajo okoliščine, ki naj bi jih osumljeni M.F. oškodovancu kot tožilcu v času primopredaje hotela ali kasneje lažno prikazoval in ga s tem preslepil, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa. S temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki le še glede na pritožbene navedbe oškodovanca kot tožilca dodaja:

5. Bistvo pritožbe je v trditvah, da je osumljeni M.F. pritožniku lažno prikazoval dejanske okoliščine svojega poslovanja in na ta način pri njem ustvaril zmotno predstavo, kar bi lahko potrdile priče, ki so z oškodovancem in kasneje z osumljenim delale, pa jih sodišče prve stopnje sploh ni zaslišalo, zaslišalo pa tudi ni pritožnika.

6. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj se sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da osumljenim očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov, pravilno ni opravilo zaslišanj oškodovanca kot tožilca in prič, na katere se ta sklicuje v pritožbi. Opis kaznivega dejanja, kot ga je oškodovanec kot tožilec navedel v zahtevi za preiskavo, namreč ne vsebuje zakonskega znaka preslepitve drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Pomanjkljivosti v opisu osumljenim očitanega kaznivega dejanja ne morejo biti sanirane z morebitno vsebino dokaznega gradiva. Zato se zavzemanja pritožnika za zaslišanje prič in njega samega kot oškodovanca, pokažejo kot neuspešna.

7. Konkretizacija osumljenim očitanega kaznivega dejanja ne vsebuje zgoraj navedenih zakonskih znakov, saj iz opisa ni razvidno, katere okoliščine je osumljeni lažno prikazoval ali jih prikrival in s tem preslepil oškodovanca ter v čem je bil njegov preslepitveni namen. Iz opisa namreč izhaja, da je osumljeni ob prevzemu blaga oškodovancu kot tožilcu ustno zagotovil, da bo prevzeto blago poravnal, pa tega kasneje ni storil, zaradi česar je oškodovanca oškodoval za najmanj 1.836,20 EUR. Samo dejstvo, da obdolženi ni plačal računov, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni zgolj kršitev civilnopravne obveznosti in ne predstavlja konkretizacije očitanega kaznivega dejanja.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, pritožba oškodovanca kot tožilca pa neutemeljena, saj niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa.

9. Ker torej dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 181. člena ZKP zahtevo za preiskavo za osumljena M.F. kot za pravno osebo F.L. d.o.o., zavrnilo, saj je odgovornost osumljene pravne osebe vezana na odgovornost njene odgovorne osebe.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče o pritožbi oškodovanca kot tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

11. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določilu členov 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, njena višina pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.