Jedro

Sodišče druge stopnje ni bilo dolžno presojati preostalih pritožbenih navedb, uperjenih v grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, saj jih sodišče druge stopnje ni štelo za odločilne in s tem v zvezi tudi obrazložilo s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP.

Ker ugotovljeno in v revizijskem postopku neizpodbojno dejansko stanje po vsebini in obsegu zadošča za materialnopravno pravilno odločitev v sporu, ni mogoče pritrditi revizijskemu očitku, po katerem izpodbijane sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih naj ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine iz naslova toženčeve poslovne odškodninske odgovornosti. Pogoj za nastanek te je kršitev pogodbeno prevzete - torej poslovne obveznosti. Tožnikovo smiselno zavzemanje za presojo obstoja toženčeve obveznosti na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti (s sklicevanjem na določbe 154. člena ZOR) je neutemeljeno, saj zahtevka za plačilo odškodnine ni opiral na toženčeve kršitve morebitnih zakonskih ali sicer predpisano odrejenih obveznosti, temveč na kršitve toženčevih poslovnih obveznosti. Do teh pa ni moglo priti glede na ugotovljeno zvestobo strank v dogovoru.

Obremenjenost pogodbene volje z grožnjo lahko ima za posledico le izpodbojnost pogodbe. Ugotovljena vsebina dogovora o "poslovnem sodelovanju" je znotraj okvira proste dispozicije pogodbenih strank. Zato je v reviziji terjano poimenovanje pogodbe in predpisa, s katerim bi bila pravno urejena, brez slehernega pomena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob ponovnem sojenju tokrat v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik terjal od toženca plačilo zneska 2.330.306 SIT s pripadki kot odškodnino za premoženjsko škodo, nastalo mu v navedeni višini zaradi bistveno zmanjšanega pridelka spričo zapoznelega sajenja jagod na sicer toženčevem zemljišču v letu 1996 ter protipravnega odvzema dela namakalne opreme, ki naj bi mu jo povzročil toženec s kršitvijo pogodbeno prevzetih obveznosti iz njunega najemnega razmerja - predvsem s prepovedjo sajenja in s posegi v namakalni sistem. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da med pravdnima strankama ni šlo za najemno razmerje, temveč za dogovor o poslovnem sodelovanju (skupnem pridelovanju jagod) s tem, da je toženec dal na razpolago zemljišče in soprispeval tudi z lastnim delom, tožnik pa je bil do poplačila svoje investicije (prvi dve leti) upravičen do dobička, po odplačilu investicije pa bi si razdelila rastlinjake in začela pridelovati vsak zase ali skupaj delila dobiček. Ugotovilo je še, da je v letu 1996, ko bi bilo treba saditi jesensko letino, prišlo med strankama do spora ter da je tožnik celo odstopil od sodelovanja in začel iskati drugo zemljišče. Ker v tem ni uspel, je posadil jagode pri tožencu, vendar z zamudo. Ker med strankama ni šlo za najemno razmerje, tožnik že zaradi tega ne more uspešno uveljavljati toženčeve odgovornosti iz naslova kršitve najemnega razmerja. Sicer pa so bili po oceni sodišča prve stopnje razlogi za prepozno sajenje jagod v letu 1996 na strani tožnika, razen tega pa sta pravdni stranki po njunem dogovoru že na samem začetku sodelovanja prevzeli skupni rizik poslovanja (po enakih delih), kar po stališču sodišča prve stopnje izključuje možnost nastanka škode le eni stranki. Sodišče prve stopnje pa je tudi štelo za realiziran dogovor, da pravdni stranki ločeno obdelujeta vsaka točno določene parcele po predhodni razdelitvi sadik in da si temu ustrezno delita jesenski pridelek za leto 1996. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklicevalo se je predvsem na tožnikovo priznanje dejstva (tudi še v pritožbi), da je poleti 1996 privolil v vse toženčeve zahteve, zaslišan kot stranka pa je tudi potrdil dogovor, da tožencu odstopi polovico jagodnih sadik in da si stranki razdelita rastlinjake ter namakalni sistem. Na tožnikovo trditev, da je bil tak dogovor le navidezen, ker je bil izsiljen in kot tak neveljaven, je sodišče druge stopnje odgovorilo, da po tožniku zatrjevano navidezno soglašanje s tožencem glede spornega dogovora ne pomeni, da je bila sklenjena navidezna pogodba v pomenu določbe prvega odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in ki implicira situacijo, v kateri obe stranki v resnici ne želita sklenitve pogodbe. Tožnikove trditve o pristanku na toženčeve zahteve, ker se je bal grozeče škode, bi po stališču sodišča druge stopnje nakazovale kvečjemu na zatrjevanje napak tožnikove volje, vendar ni tožnik dogovora iz tega razloga nikoli izpodbijal. Ker še vedno veljavni dogovor izključuje uveljavljanje odškodnine zaradi kršitve najemne pogodbe, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek neutemeljen in zato sodišče druge stopnje preostalih pritožbenih navedb, ki jih ni štelo za odločilne, ni presojalo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da za sklepanje sodišč prve in druge stopnje ni podlage v izvedenih dokazih, iz razlogov sodb pa ni razvidno, kakšno pogodbo naj bi pravdni stranki sploh sklenili oziroma s katerim predpisom je ta pogodba pravno urejena. Vztraja pri trditvi, da je šlo med strankama za najemno razmerje, kar je dokazano ne le z najemno pogodbo, temveč tudi z listinami v spisu in z izpovedbami zaslišanih prič. Res je toženec od tožnika izsilil oziroma ga prisilil v pristanek na toženčevo sodelovanje pri pridelovanju jagod, vendar zato tak dogovor ni le izpodbojen, temveč ničen in s tem brez slehernih pravno upoštevnih učinkov. Sicer pa bi bil tudi v primeru obstoja dogovora o poslovnem sodelovanju tisti partner, ki s svojim ravnanjem povzroči škodo drugemu partnerju, temu odškodninsko odgovoren. Ob upoštevanju dejstva, da je do prepoznega sajenja jagod prišlo po izključni krivdi toženca, je podlaga za njegovo odškodninsko odgovornost v določbah 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. V nadaljevanju revizijskih navedb pa tožnik podrobno in natančno povzema vse tiste ugovore in očitke iz pritožbe, s katerimi je izpodbijal v razlogih prvostopne sodbe ugotovljeno dejansko stanje, vendar jih sodišče druge stopnje ni presojalo oziroma se z njimi v obrazložitvi svoje sodbe sploh ni ukvarjalo. Zaradi tega izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar ima za posledico bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnik predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V tem sporu so odločilnega pomena dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, po katerih je tožnik poleti 1996 privolil v vse toženčeve zahteve in se z njim dogovoril, da mu odstopi polovico jagodnih sadik in da si stranki hkrati razdelita rastlinjake ter namakalni sistem. Te ugotovitve temeljijo na tožnikovem lastnem priznanju dejstva (tudi še v pritožbi) o njegovi privolitvi v toženčeve zahteve ter na v pritožbenem postopku sprejeti dokazni oceni sodišča prve stopnje, oprti v tem delu predvsem na izpovedbo samega tožnika, zaslišanega kot stranke. S procesnega vidika ima to za posledico, da sodišče druge stopnje ni bilo dolžno presojati preostalih pritožbenih navedb, uperjenih v grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, saj jih sodišče druge stopnje pravilno ni štelo za odločilne in je svoje postopanje s tem v zvezi tudi obrazložilo s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP. Pravkar obrazloženo velja, ob upoštevanju še nadaljnje in v postopku s pritožbo neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil zgoraj povzeti dogovor pravdnih strank tudi v celoti realiziran, vključno z delitvijo pridelka v skladu s predhodnim dogovorom o razdelitvi sadik in obdelovanju v ločenih rastlinjakih - o čemer sploh ni bilo spora med pravdnima strankama. Ker tako ugotovljeno in v revizijskem postopku neizpodbojno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP) po vsebini in obsegu zadošča za materialnopravno pravilno odločitev v sporu, ni mogoče pritrditi revizijskemu očitku, po katerem izpodbijane sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih naj ne bi bilo mogoče preizkusiti in kar naj bi imelo za posledico bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine iz naslova toženčeve poslovne odškodninske odgovornosti. Pogoj za nastanek te je kršitev pogodbeno prevzete - torej poslovne obveznosti (262. člen in naslednji tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Možnost nastanka toženčeve poslovne odškodninske odgovornosti zaradi kršitve njegovih z najemno pogodbo prevzetih obveznosti je že pojmovno izključena spričo dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da med pravdnima strankama ni šlo za najemno razmerje, temveč za dogovor o poslovnem sodelovanju - skupnem pridelovanju jagod. Obveznosti iz te pogodbe pa niso bile kršene, temveč nasprotno v celoti izpolnjene tako, kot so bile dogovorjene - o čemer med pravdnima strankama sploh ni bilo spora. Ker tožnik tudi še v reviziji ocenjuje tak dogovor kot izsiljen s strani toženca (z obrazložitvijo, da je nanj pristal v strahu pred grozečo ogromno škodo), je treba tožnika napotiti na materialnopravno pravilne razloge sodišča druge stopnje s tem v zvezi, saj ima morebitna obremenjenost pogodbene volje s tovrstno napako lahko za posledico le izpodbojnost pogodbe (prvi odstavek 60. člena in 111. člen ZOR). Zato je neutemeljeno revizijsko zavzemanje tožnika za uporabo ničnostne sankcije glede takšnega dogovora pravdnih strank, s tem pa posledično tudi tožnikovo odrekanje slehernih pravnih učinkov takšnemu dogovoru. V zvezi z revizijskim očitkom o odsotnosti pravne opredelitve takšnega dogovora oziroma pogodbe v obrazložitvah sodb sodišč prve in druge stopnje pa zadošča pojasnilo, da je ugotovljena vsebina dogovora o "poslovnem sodelovanju" znotraj okvira proste dispozicije pogodbenih strank. Zato je v reviziji terjano poimenovanje pogodbe in predpisa, s katerim bi bila pravno urejena, brez slehernega pomena (ne glede na tudi siceršnja in v času sklenitve pogodbe še upoštevna pravna pravila iz paragrafa 1175 in naslednjih ODZ s tem v zvezi).

Iz doslej obrazloženega pa izhaja končno tudi sklep o neutemeljenosti tožnikovega smiselnega zavzemanja za presojo obstoja toženčeve obveznosti na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti (s sklicevanjem na določbe 154. člena ZOR), saj tožnik zahtevka za plačilo odškodnine ni opiral na toženčeve kršitve morebitnih zakonskih ali sicer predpisno odrejenih obveznosti, temveč na kršitve toženčevih poslovnih obveznosti. Do teh pa ni moglo priti glede na ugotovljeno zvestobo strank dogovoru, da si razdelita jagodne sadike, rastlinjake in namakalni sistem, temu ustrezno pa tudi pridelek, ter glede na ugotovljeno realizacijo takšnega dogovora.

Ker izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.