Jedro

Delovni čas pri toženi stranki ni bil enakomerno razporejen, ampak se je delo ob sobotah opravljalo kot delo preko delovnega časa, tožnik pa je imel višek ur že tekom delovnega tedna, zaradi česar je potrebno šteti, da v soboto z dela ni izostal neupravičeno. Ker je tako neupravičeno izostal z dela le štiri delovne dni, ni obstajala zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja in sta izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 19.6.2001 in z dne 11.7.2001 (1. točka izreka), ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 12.6.2001, ampak mu je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do 24.11.2003 (2. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 12.6.2001 do 24.11.2003 izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz 3. točke izreka sodbe ter davke in prispevke na neto zneske plač, regres za letni dopust za leto 2002 in 2003 v višini 104.418,10 SIT oziroma 109.701,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2002 oziroma 2.7.2003 dalje do plačila ter od dosojenega regresa davek (4. točka izreka), za delo na proste dneve, praznike in nedelje plačati znesek 13.823,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz 5. točke izreka sodbe. Kar je tožnik zahteval več oziroma drugače, je zavrnilo (6. točka izreka). Tožbo na plačilo odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja je zavrglo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 422.800,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper 1., 2., 3., 4., 5. točko izreka sodbe in 2. točko sklepa sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma podrejeno, da samo odloči in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne kot neutemeljen ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

Navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali je bila sobota 16.6.2001 pri toženi stranki delovni dan ali ne, oprlo svojo odločitev na napačno ocenjeno dejansko stanje in v posledici zmotno uporabilo materialno pravo. Ocenilo je, da je tožena stranka že v obrazložitvi odločbe z dne 11.7.2001 navedla, da ji je 19.6.2001 potekel že šesti dan neupravičene odsotnosti, kar kaže na dejstvo, da je tožena stranka že sama upoštevala, da 16.6.2001 ni bil delovni dan. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da odločbe ni pisala tožena stranka sama, temveč odvetnik, ki je pri tem ravnal skrajno malomarno in kar ni šteti v škodo tožene stranke. Tako tožnik kot toženec naj bi po zaključku sodišča prve stopnje izpovedala, da sobota 16.6.2001 ni bil delovni dan, pri tem pa sodišče ne pojasni, iz katere izjave je naredilo takšen zaključek. Tožnik naj bi 12.6.2001 začel delati na X, vendar se na X ni zglasil, ampak je že 11.6.2001 jasno dal vedeti, da daje odpoved. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe toženca, ni zaslišalo bivšega direktorja podjetja Y, niti ni izvajalo drugih dokazov tožene stranke, kot dokaz navedb, da je bila pri delodajalcu delovna sobota dne 16.6.2001. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo le z vprašanjem delovnega časa in delovnih ur, ni pa se ukvarjalo z napotilom Vrhovnega sodišča, ali je bil za tožnika pri toženi stranki delovni dan tudi v soboto 16.6.2001. Navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni analiziralo odsotnosti tožnika po 19.6.2001. Da se tožnik ni nameraval vrniti k toženi stranki na delo, dokazuje tudi njegova pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za postopek prenehanja delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti, je v konkretnem primeru pomembno le, ali je bila sobota delovni dan, kar je potrebno presojati z vidika delodajalca, ki organizira delo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Prereka pritožbene navedbe ter navaja, da je sodišče prve stopnje dejstvo, da sobota 16.6.2001 za tožnika ni bil delovni dan, ugotovilo z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil delovni teden pri toženi stranki 40-urni, delovni čas ni bil prerazporejen čez celo leto, pri toženi stranki pa se je delalo skozi vse leto v obsegu delovnih ur, ki je bistveno presegalo delovno obveznost delavca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in sodbo opr. št. Pdp 1597/2002 z dne 8.10.2003 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožnikovemu zahtevku in kot nezakonita razveljavilo sklep in odločbo tožene stranke z dne 19.6.2001 in 11.7.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnika.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 55/2004 z dne 9.11.2004 reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Ugotovilo je, da je bil tožnik neupravičeno odsoten od 14.6.2001 do 19.6.2001, to je štiri delovne dni. Glede vprašanja, ali je bila sobota dne 16.6.2001 za tožnika pri toženi stranki delovni dan ali ne, je ugotovilo, da je pri toženi stranki veljal 40-urni delovni teden, delo pa se je opravljalo tudi ob sobotah, včasih tudi nedeljah in praznikih, če je bila potreba. Ugotovilo je, da delovni čas pri toženi stranki ni bil neenakomerno razporejen, temveč da so delo ob sobotah (nedeljah in praznikih) opravljali kot delo preko polnega delovnega časa (nadure) in zato prejeli plačilo v gotovini. Ker so imeli delavci, med njimi tudi tožnik, višek ur že po poteku delovnega tedna, je delo v soboto lahko pomenilo le delo preko polnega delovnega časa. Zato je zaključilo, da tožnik v soboto dne 16.6.2001 ni neupravičeno izostal. Ker je neupravičeno izostal le štiri zaporedne dneve, mu je tožena stranka nezakonito izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 – 71/93).

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter da še vedno traja. Tožena stranka je tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90 in 7. alinee 5. odstavka 40. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (v nadaljevanju pogodba, Ur. l. RS št. 26/91), ker se od vključno 12.6.2001 do dneva izdaje sklepa dne 19.6.2001 ni javil na delovno mesto. Tožnik ni imel odobritve koriščenja letnega dopusta, za katerega je zaprosil, dne 12.6. pa se je tudi razdolžil svoje delovne obleke in pripomočkov. Tožena stranka ni izpeljala disciplinskega postopka za kršitev delovne obveznosti po določbah kolektivne pogodbe in tudi ni pravilno izvedla postopka po 6. alinei 1. odstavka 100. člena ZDR/90, zato je izpodbijane sklepe pravilno razveljavilo.

Po določbi 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90 delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo, s prvim dnem odsotnosti z dela.

Glede na določbo 4. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstoji resen razlog, je na delodajalcu (točka 1, 2. odstavka 9. člena konvencije). Če se delavce pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo ali tak razlog obstaja (točka b, 2. odstavek 9. člena konvencije).

V konkretnem primeru ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v spornem času ni neupravičeno izostal z dela najmanj pet delovnih dni zaporedoma, temveč le štiri delovne dni, pomeni, da ni obstajala zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja iz 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati neupravičenega izostanka dne 12.06.2001 in 13.6.2001, glede na ugotovitev, da je navedena dneva opravil del svojih delovnih obveznosti s tem, da se je dogovarjal z ženo delodajalca, se razdolžil orodja ter predal gradbeni objekt, da je lahko delo na objektu potekalo dalje. Pravilno je tudi ugotovilo, da sobota 16.6.2001 za tožnika ni bila delovna sobota. Do navedenega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo že na podlagi odločbe tožene stranke z dne 11.7.2001, iz katere izhaja, da je že tožena stranka sama štela, da sobota 16.6.2001 ni delovni dan, ko navaja, da je dne 19.6.2001 potekel že šesti dan neupravičene odsotnosti (šteto od 12.6.2001 do 19.6.2001). Zato je sklicevanje pritožnika na malomarnost pooblaščenca, ki je sestavil odločbo neprimerno, saj je tožena stranka samo pooblastila odvetnika za pripravo sporne odločbe in je to stvar njunega medsebojnega razmerja. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je delo pri toženi stranki opravljalo tudi ob sobotah (občasno tudi ob nedeljah in praznikih), kar sta izpovedala tako tožnik, kot toženec. Ker delovni čas pri toženi stranki ni bil neenakomerno razporejen čez celo leto, temveč se je delo opravljalo v okviru 40 oziroma 42-urnega delovnega tedna, tudi preko polnega delovnega časa (kar izhaja iz evidence opravljenega dela pri toženi stranki), ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da je tožena stranka tista, ki organizira delo in delovni proces. Če je bila običajna praksa pri toženi stranki, da se delo preko polnega delovnega časa (nadure) opravlja tudi ob sobotah, torej izven rednega delovnega časa, zato tak izostanek ni mogoče šteti za neupravičen.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni analiziralo tožnikove odsotnosti po 19.6.2001, ker se na delo tudi po tem datumu ni vrnil. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da predmet obravnave v tem sporu ni bila tožnikova odsotnost z dela nasploh, ampak samo neupravičena odsotnost z dela do 19.6.2001. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, je ugodilo tudi zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, in sicer mu je priznalo nadomestilo plače do 8.12.2003, ko je tožnik podal odpoved delovnega razmerja. Priznalo mu je tudi regres za letni dopust za leto 2002 in 2003 ter plačilo za opravljeno delo na dela proste dele za čas od avgusta 2000 do maja 2001. Prisojenih zneskov pa tožena stranka izrecno tudi ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stroške pritožbe stranki nosita sami, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k rešitvi zadeve.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Revizija zoper odločitev, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja in na plačilo plače, je dovoljena že po zakonu samem. Zahtevek iz naslova regresa za letni dopust in delo na proste dneve pa ne presegata zneska 1.000.000,00 SIT, zato v tem delu revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.