Jedro

O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanja nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženi stranki očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema države, kamor se prosilca predaja. S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanje bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema. Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Francoski republiki, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je še, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 26. 2. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 3. 2. 2026 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3.Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen, in sicer 8. 2. 2019 v Francoski republiki ter 19. 3. 2025 v Helenski republiki. Glede na navedeno je pristojnemu organu Francoske republike v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem. Dne 25. 3. 2026 je prejela odgovor, da Francoska republika sprejema pristojnost za obravnavo tožnika skladno z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe.

4.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Med drugim je povedal, da je bil po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito nastanjen v zasebnem stanovanju, ker je bil takrat postopek priznanja mednarodne zaščite tak, da nastanitev ni pripadala tistim, ki so se na ozemlju države nahajali več kot 3 mesece ilegalno. Nikoli ni bil nastanjen v azilnem domu. Prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je vložil leta 2018. Ostali prosilci so prejemali 300 EUR na mesec, on pa ne. Zaradi tega po šestih mesecih ni podaljšal dokumentov in je s tem prošnjo umaknil. Približno 7 let se je v Francoski republiki nahajal ilegalno. Povedal je še, da ni imel nobenih težav z uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite. Enkrat pa mu uradna oseba ni dovolila, da bi spremenil odgovor, ko ga je vprašala, če se je v Francoski republiki nahajal več kot 3 mesece.

5.Tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik večino časa nahajal v Francoski republiki ilegalno. Težave, ki jih je imel pri urejanju dovoljenja za prebivanje, za katerega očitno ni izpolnjeval pogojev glede višine dohodka, se v nobenem primeru ne nanašajo na postopek mednarodne zaščite in so zato pri presoji predmetne zadeve povsem nerelevantne. Povedal je, da z uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite ni imel težav. Problematiziral je sicer, da mu uradna oseba ni dovolila, da bi spremenil odgovor, ko ga je vprašala, če se je v Francoski republiki nahajal več kot 3 mesece, kar je po mnenju tožene stranke povsem razumljivo, saj se izjav, podanih v tovrstnih postopkih, ne sme samovoljno spreminjati za nazaj. Izjave tožnika ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Francosko republiko. Med Republiko Slovenijo in Francosko republiko velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Francosko republiko podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

6.Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da njegovih navedb ni ustrezno individualno obravnavala, ampak jih je zgolj pavšalno zavrnila z navedbo, da v Franciji ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Oprla se je predvsem na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami Evropske unije in ni opravila zadostne individualne presoje konkretnega položaja tožnika. Tožnik pred francoskimi organi ni imel enakih možnosti kot ostali, prav tako mu niso dovolili, da bi spremenil odgovor. Tam je bila njegova prošnja umaknjena in se tako šteje, kot da ne bi bila vložena, kar po je razlog, da je Republika Slovenija pristojna za obravnavo njegove prošnje. Tožnik v Franciji ni prejemal sredstev in ni imel brezplačne zdravstvene oskrbe, kar je zanj pomenilo izpostavitev življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Vse to kaže na sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik je prava neuka stranka in v postopku ni imel ustrezne pravne pomoči, da bi lahko jasno in popolno predstavil vse relevantne okoliščine. Izpodbijani sklep je tudi pomanjkljivo obrazložen. Ni pojasnjeno, zakaj navedbe tožnika ne povečujejo verjetnosti, da bi bil ob predaji Francoski republiki izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Zgolj sklicevanje na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami Evropske unije samo po sebi še ne pomeni, da individualna presoja konkretnega primera ni potrebna. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se težave, ki jih je imel tožnik pri urejanju dovoljenja za prebivanje, za katerega očitno ni izpolnjeval pogojev glede višine dohodka, ne nanašajo na postopek mednarodne zaščite in so nerelevantne pri presoji predmetne zadeve. Tožnik je povedal, da z uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite ni imel težav. Nadalje tožena stranka navaja, da je opravila individualno presojo vseh navedb tožnika. Napačna je tudi tožnikova interpretacija Dublinske uredbe, češ da ker je bila prošnja v Franciji umaknjena, to pomeni, da bi morala biti za obravnavo njegove prošnje pristojna Republika Slovenija. Pri tem citira določilo 18. člena Dublinske uredbe. Tožnik v tožbi tudi izpostavlja, da ni imel brezplačne zdravstvene oskrbe, kar pomeni nečloveško oziroma ponižujoče ravnanje. Tožnik je izpostavil zgolj težave, ki naj bi jih imel, ko sploh ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Njegove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Francoski republiki tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik ni imel ustrezne pravne pomoči, pa tožena stranka odgovarja, da je dejansko stanje vsekakor presojala skrbno in pri odločitvi upoštevala vse izjave tožnika. Tožnik je imel možnost, da si uredi pravno zastopanje v postopku, a tega ni storil. V zvezi z navedbami, da bi morala tožena stranka aktivno ugotavljati dejansko stanje, pa tožena stranka citira stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, iz katerega izhaja, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložila tožeča stranka, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. V obravnavanem primeru so lahko materialno pravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. Da pa bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju francoskega azilnega sistema, morajo z izjavo tožeče stranke zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja pa ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi bila tožena stranka dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Francoski republiki. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8.Sodišče je v navedeni zadevi dne 15. 6. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil, pri čemer je njegova pooblaščenka navedla, da se je ni udeležil zaradi tega, ker ne more izostati iz dela. Tožeča stranka je sicer v tožbi predlagala kot dokaz tudi poročila o razmerah glede sprejema prosilcev v Francoski republiki, zaradi česar ji je sodišče dalo rok 3 dni, naj predloži ta poročila, vendar jih v postavljenem roku ni predložila, zaradi česar sodišče šteje ta dokazni predlog za umaknjen.

K točki I izreka:

9.Tožba ni utemeljena.

10.Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da se tožena stranka pri svoji odločitvi sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, dejansko pa citira besedilo iz določila c točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Vendar pa je iz upravnega spisa razvidno, da so francoski organi odgovorili, da Francija sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki pa določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in kje je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Ne glede na navedeno pa je v obeh primerih odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje Francoska republika, zaradi česar so neutemeljene tožbene navedbe o tem, da bi morala Republika Slovenija obravnavati njegovo prošnjo iz razloga, ker naj bi tožnik v Franciji prošnjo umaknil.

11.Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Francoski republiki ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

12.Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da njegovih navedb ni ustrezno individualno obravnavala, temveč preveč posplošeno. Sodišče se s temi navedbami ne strinja, saj je tožena stranka v obrazložitvi sklepa dovolj natančno obrazložila tudi okoliščine tožnikovega konkretnega primera. Opredelila se je do navedb, kjer je tožnik navajal težave z pridobitvijo dovoljenja za prebivanje, ker ni imel dovolj denarnih sredstev in je s tem v zvezi pojasnila, da to ni povezano s postopkom mednarodne zaščite. Opredelila se je do njegovih navedb, češ da mu uradna oseba v Franciji ni dovolila, da bi spremenil svoj odgovor, ko ga je vprašala, če se je tam nahajal več kot 3 mesece. Sicer pa je tožnik sam povedal, da drugih težav z uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščito ni imel, ostale navedbe v zvezi z bivanjem v Franciji v obdobju, ko ni imel status prosilca za mednarodno zaščito, pa so v tej zadevi nerelevantne.

13.Tožnik v tožbi tudi navaja, da pred francoskimi organi ni imel enakih možnosti kot ostali prosilci za mednarodno zaščito. S tem v zvezi je na osebnem razgovoru povedal, da so drugi prosilci prejemali 300 EUR na mesec, tožnik pa ne. To pa še ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu, saj je treba podrobneje poznati razloge, zakaj je bilo temu tako, kar pa iz tožnikovega osebnega razgovora ni razvidno. Navajanje težav pri urejanju dovoljenja za prebivanje pa, kot je bilo že pojasnjeno, ni relevantno pri oceni, ali v Franciji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, saj so pri tej presoji relevantne le tiste okoliščine, ki se nanašajo na osebo, ki ima status prosilca, ne pa tudi status tujca, ki si ureja dovoljenje za prebivanje.

14.Tožnik v tožbi tudi navaja, da v postopku ni imel ustrezne pravne pomoči, da bi lahko jasno in popolno predstavil vse relevantne okoliščine. Tožnik je na osebnem razgovoru na vprašanje, ali ima pooblaščenca, odgovoril nikalno, kar pomeni, da je bil opozorjen na to možnost. Ne glede na navedeno pa mu to ni bilo v škodo, saj mu je bilo zelo podrobno pojasnjeno, zakaj je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Francoska republika in je imel tudi možnost pojasniti razloge, zakaj se ne želi vrniti v Francijo.

9.Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da naj bi bil izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen. Tožena stranka je pojasnila, da je tožnik sam povedal, da z uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite ni imel težav, temveč da je problematiziral zgolj dejstvo, da mu uradna oseba ni dovolila, da bi spremenil odgovor, ko ga je vprašala, če se je v Francoski republiki nahajal več kot 3 mesece, kar pa je po mnenju tožene stranke razumljivo, saj se izjav, podanih v tovrstnih postopkih, ne sme samovoljno spreminjati za nazaj. Tožena stranka torej obrazložitve sklepa ni utemeljila zgolj z navedbami o načelu vzajemnega zaupanja med državami članicami, ampak tudi s konkretnimi navedbami glede tožnikovega primera. Ker večjih težav v zvezi s postopkom mednarodne zaščite ni izpostavil, tožena stranka tudi ni mogla sklepa bolj obsežno obrazložiti. Bolj aktivno pa tožena stranka dejanskega stanja, kar je tudi tožbeni očitek, ni bila dolžna ugotavljati. Kdaj se vzpostavi dolžnost države članice, da samoiniciativno pridobiva informacije o stanju azilnega sistema, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, kjer je navedlo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanja nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženi stranki očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema države, kamor se prosilca predaja (točka 12 obrazložitve citiranega sklepa). S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanje bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema (tč. 15 obrazložitve citiranega sklepa). Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo.

10.Tožeča stranka ob koncu tožbe omenja tudi to, da je vsebinska presoja okoliščin bistvena zaradi načela nevračanja in da bi morala tožena stranka konkretno individualno oceniti, ali bi bila predaja tožnika Francoski republiki zanj varna. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da tudi če bi se v Franciji začel postopek vrnitve tožnika v izvorno državo, se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcem zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju. Tujca v postopku odstranitve varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Tožnik pa v tožbi ni navedel razlogov, zakaj Francoska republika tega ne bi upoštevala.

11.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

12.Sodišče je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrglo, saj je tožnikova pooblaščenka svetovalka za begunce, svetovalci za begunce pa imajo skladno s prvim odstavkom 11. člena Zakona o mednarodni zaščiti pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrglo.