Jedro

Čeprav ima drugotožnica sicer dostop z občinske ceste parc. št. 437/1 in nato po poti po parc. št. 437/3 na svoji parc. št. 332/2 in 332/1, sodišče ni moglo preveriti, če je možen dostop z vsemi vozili - intervencijskimi in osebnimi ter z delovnimi stroji, ki jih drugotožnica ima, ker je pot po dvorišču med tožničino stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem zelo ozka. To dejstvo bi sicer lahko ovrgel toženec, v kolikor bi z izvedencem ustrezne stroke dokazal nasprotno, vendar izvedenca ni predlagal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani obsodilni del (izrek pod I, točka 1, 2 in 3) in zavrnilni del (izrek pod IV, točka 1 in 2) ter stroškovna odločitev (izrek pod V) sodbe sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v izreku pod I ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča nepremičnine parc. št. 332/2 - dvorišče, gospodarsko poslopje, stanovanjska stavba ter parc. št. 332/1 - pašnik, obe pripisani pri vl. št. 25 k.o. ....., ki sta do celote last drugotožnice E.D., obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi po obstoječi, v naravi vidni poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 333/3 - pot, pripisane pri vl. št. 39 k.o. ........, ki je last toženca V.Š. (točka 1). Tožencu je naložilo izstavitev drugotožnici za vknjižbo primerno listino na podlagi katere bo za potrebe nepremičnin gospodujočega zemljišča mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi po obstoječi poti v breme služečega zemljišča, ker bo sicer takšno listino nadomestila pravnomočna sodba (točka 2), ter mu hkrati tudi prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico opisano v 1. točki (točka 3).

V izreku pod II je tožbene zahtevke prvo, tretje in četrtotožnikov na ugotovitev obstoja stvarne služnosti in na izstavitev listine primerne za vknjižbo služnostne pravice v zemljiško knjigo ter na prepoved vsakršnega poseganja v služnostno pravico (1., 2. in 3. točka izreka pod II), kot neutemeljene zavrnilo.

V izreku pod III je ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi tožene stranke kot tožeče stranke (v nadaljevanju: tožena stranka) proti tožeči stranki kot toženi stranki (v nadaljevanju: tožeča stranka), ko je ugotovilo, da prvotožniku J.D. ml., tretjetožnici C.Š. in četrtotožniku M.Š. ni potreben obstoj stvarne služnosti poti hoje in vožnje po parc. št. 333/3 k.o. ....., ki je v lasti toženca, ker imajo nemoten dostop z vsemi vozili do svojih parcel preko obstoječe javne občinske ceste s parc. št. 437/3 in 320/17, obe pripisani pri vl. št. 196 k.o. ...... (točka 1). Prvotožniku, tretjetožnici in četrtotožniku je naložilo dolžnost opustitve vsake hoje in vožnje po sporni poti, ker služnostna pravica ne obstoji (točka 2).

V izreku pod IV je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe na ugotovitev, da drugotožnici E.D. ni potreben obstoj stvarne služnosti poti hoje in vožnje po obstoječi poti parc. št. 333/3 k.o. ......, ki je last toženca, ker ima nemoten dostop z vsemi vozili do svojih parcel preko obstoječe javne občinske ceste s parc. št. 437/3 k.o. ..... (točka 1), kot tudi, da je drugotožnica dolžna opustiti vsako hojo in vožnjo preko dvorišča toženca po sporni poti s parc. št. 333/3 k.o. ....., ker služnostna pravica ne obstoji (točka 2).

V izreku pod V je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati drugotožnici E.D. pravdne stroške v znesku 511,27 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Proti citirani sodbi je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava - iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Izpodbija 1., 2. in 3. točko obsodilnega dela izreka sodbe pod I ter odločitev pod IV izreka sodbe - o zavrnjenem obsegu zahtevka po nasprotni tožbi in odločitev o pravdnih stroških - izrek pod V sodbe. V pritožbenem predlogu se zavzema za "razveljavitev sodbe v izpodbijanem obsegu in ugoditev tožbenemu zahtevku toženca iz njegove nasprotne tožbe".

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna, ki je pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev o tožbenih zahtevkih iz tožbe in po nasprotni tožbi - vse v izpodbijanem obsegu, je namreč sodišče prve stopnje pravilno in tudi v tolikšni meri ugotovilo, da je na podlagi teh lahko sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Kot pravno podlago svoji odločitvi je povzelo določilo Občega državljanskega zakonika - ODZ in določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, čeprav bi moralo glede na čas vložitve tožbe (14.11.2003) in veljavnost Stvarnopravnega zakonika - SPZ (1.1.2003) svojo odločitev opreti na določila SPZ, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete in izpodbijane odločitve. Določila SPZ o trajanju priposestvovanja - 269. člen v zvezi z 217. členom SPZ so namreč izenačena določilom ZTLR, pri čemer je dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR glede trajanja priposestvovalne dobe izenačen z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ. Sprejeto odločitev je natančno in vsestransko obrazložilo, pri svojem delu pa tudi ni storilo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Slednje zato v celoti povzema razloge prvostopenjske sodbe v izpodbijanem obsegu kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa dodaja: Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje, ko je drugič opravilo ogled na kraju samem, ni upoštevalo spremenjenega stanja po opravljenem prvem pregledu, ker da je v korist tožnikov bila "urejena občinska cesta in položen asfalt", kar naj bi pomenilo, kot nadalje navaja pritožba, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z listinami in dokazi v spisu, kar bi kazalo na bistveno kršitev določb procesnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijane sodbe povzelo na drugem ogledu ugotovljeno spremenjeno dejansko stanje in je na podlagi tega tudi sprejelo odločitev o tožbenem zahtevku prvo, tretjo in četrtotožnikov ter v enakem obsegu odločitev o nasprotni tožbi, ki pa ni predmet pritožbene graje. Ravno tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno obrazložilo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku drugotožnice E.D., čeprav, kot trdi pritožba in kot je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo na ogledu, ima drugotožnica sicer dostop z občinske ceste parc. št. 437/1 in nato po poti po parc. št. 437/3 na svoji parc. št. 332/2 in 332/1, vendar pa ni moglo preveriti, če je možen dostop z vsemi vozili - intervencijskimi in osebnimi ter z delovnimi stroji, ki jih drugotožnica ima, ker je pot po dvorišču med tožničino stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem, kar je dobro vidno na fotografiji na list. št. 7 v odgovoru na tožbo, zelo ozka. To dejstvo bi sicer lahko ovrgel toženec, v kolikor bi z izvedencem ustrezne stroke dokazal nasprotno, vendar izvedenca ni predlagal, zato je v nasprotju s podatki v spisu tudi nadaljnja pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje na naroku glavne obravnave dne 12.3.2008 zavrnilo izvajanje dokaza z izvedencem gradbene stroke, "katerega je ves čas zahteval". Na tem naroku je sodišče prve stopnje sicer res zavrnilo predlog z izvedencem gradbene stroke, vendar je tega predlagala tožeča stranka v dokaz njenim trditvam, medtem ko tožena stranka takšne trditve v postopku na prvi stopnji niti ni postavila in tudi ni predlagala dokaza z izvedencem gradbene ali ustrezne stroke. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP), česar pa tožena stranka v navedeni smeri ni storila. Zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da je nelogično, da bi drugotoženka E.D. vozila do svoje hiše po cca. 500 m gramozirani in slabo vzdrževani služnostni poti, ko pa ima tako, kot ostali tožniki urejeno alsfaltirano cesto do svoje hiše, kot tudi izvajanja, da ne glede na dejstvo, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, bi lahko samo na ogledu ugotovilo in presodilo primernost ceste. Res za ugotovitev, ali je alsfaltirana cesta bolj ugodna od "neurejene šodrane ceste" ni potreben izvedenec, vendar to dejstvo ni bilo predmet presoje v obravnavani zadevi in tudi ne bistveno vprašanje, ki bi se naj razčistilo ob ogledu, saj je glede na ugotovitve bistveno, ali je za drugotožnico dostop z javne alsfaltirane ceste z vsemi vozili na njene nepremičnine zaradi ozkega dela, ki poteka po dvorišču med tožničino stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem, sploh možen. Tega sodišče prve stopnje na ogledu ni ugotovilo, takšnemu ogledu pa tožena stranka na kraju samem ni ugovarjala in tudi pozneje na prvem naroku po opravljenem ogledu, ne, zato so tudi neupoštevna pritožbena zatrjevanja, da je bil ogled na kraju samem površen in skrajno formalističen.

Že glede na razloge izpodbijane sodbe, da toženec ni dokazal, da služnostna pot za potrebe gospodujočega zemljišča za drugotožnico ni več potrebna, so neutemeljena tudi pritožbena zatrjevanja, da je o tem dejstvu sodišče prve stopnje zašlo v razlogih v medsebojno nasprotje, ker da je hiša "mladih" bližje toženčevim zemljiščem kot zemljišče drugotožnice E.D. in torej gre asfaltirana cesta mimo njene hiše do hiše ostalih tožnikov, zaradi česar ni logično, da cesta, ki teče mimo dveh vzporednih hiš ni v korist obeh hiš in zemljišč. V razlogih izpodbijane sodbe je to pravilno in natančno pojasnjeno.

Neupoštevna je tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče Z.K, lastnika sosednjega zemljišča, po katerem teče služnostna pot in ki ne dovoli vožnje E.D in ostalim tožnikom po njegovem zemljišču, ker za to ni nobene potrebe. Priče Z.K tožena stranka ni predlagala, pač pa je predlagala zaslišanje priče A.K., ki je lastnik sosednjega zemljišča, po katerem teče v nadaljevanju od toženčevega služnostna pot, ta priča pa je izpovedla, da nikoli ni rekla, da tožniki ne bi smeli voziti po poti, ki v nadaljevanju teče po njegovem zemljišču (list. št. 62 in 63 v spisu).

Pritožbena zatrjevanja, da drugotožnica E.D. zadnja tri leta ne vozi po sporni služnostni poti, ker za to nima nobene potrebe in da je tožena stranka v letu 2008 pričela graditi novo hišo, ki je od parc. št. 333/3, ki predstavlja služnostno pot oddaljena 3 m, balkon pa 2 m, glavni vhod v hišo pa vodi iz parc. št. 333/3, ki je oddaljen od poti 3 m, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožena stranka ni pojasnila, zakaj tega dejstva ni mogla pravočasno uveljavljati že v postopku na prvi stopnji - 337. člen ZPP.

Stroškovne odločitve pritožba v razlogih ne graja, materialnopravni preizkus te pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških ob upoštevanju temeljnega načela - načela uspeha v postopku.

Glede na vse navedeno pritožbi ni bilo moč priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje - 353. člen ZPP.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.

O v pritožbi uveljavljanem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo bo moralo odločiti sodišče prve stopnje.