Jedro

Razpon mogočega jezikovnega pomena zakonskega znaka odvzema premične tuje stvari je torej začrtan, na enem koncu spektra, z odvzemom telesne in obvladljive samostojne stvari, ki ni v lasti storilca in ki ni nepremičnina (15. in 18. člen SPZ), na drugem koncu pa z neupravičenim razpolaganjem s pridobljeno ali zbrano energijo za svetlobo, toploto itd. (šesti odstavek 99. člena KZ-1). Razlaga, po kateri je kot odvzem tuje premične stvari treba razumeti tudi neupravičeno razpolaganje s tujim premoženjem v obliki sredstev, vpisanih (deponiranih) pri banki v dobro imetnika računa (kar za deponenta pomeni prikrajšanje pri razpolaganju s premoženjskimi pravicami v razmerju do banke), je nedvomno v mejah možnega jezikovnega pomena besedila prvega odstavka 204. člena KZ-1. Stališče, na katerega se Vrhovno sodišče v tej sodbi opira, je bilo v času storitve kaznivega dejanja že predvidljivo in, s pomočjo ustaljenih razlagalnih metod, dopuščenih v kaznovalnem pravu, dostopno vsem naslovnikom.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o pravni opredelitvi spremeni tako, da se kaznivo dejanje opredeli kot tatvina po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika.

Obsojenki se izreče pogojna obsodba in se ji na podlagi prvega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika določi kazen 2 (dva) meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne stori novega kaznivega dejanja.

V preizkusno dobo se všteje čas od 29. 12. 2021 dalje.

II.V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je obravnavani zadevi A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, z nadaljnjim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi A., d. o. o., povrne 3.708,00 EUR protipravno pridobljene premoženjske koristi. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ji je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

2.Zagovornica je zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 22., 25. in 29. člena Ustave, 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ter "očitno zmotno ugotovljenih odločilnih razlogov za sodbo". Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pritožbenemu sodišču.

3.Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec. Navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in pravilno odmerilo višino zneska, ki ga je kot posebni pogoj pri pogojni obsodbi v plačilo naložilo obdolženki. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4.Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojenki in njeni zagovornici. Izjavo je podala slednja, v kateri vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in dodatno pojasnjuje tam zatrjevane kršitve.

5.Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 22. 9. 2022 zahtevi glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o zakonski označbi in ga pravno opredelilo kot tatvino po prvem odstavku 204. člena KZ-1. V odločbo o kazenski sankciji je poseglo tako, da se je obsojenki izrekla enaka kazenska sankcija, le da se je kazen zapora določila na podlagi prvega odstavka 204. člena KZ-1.

6.Ustavno sodišče je z odločbo Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča z dne 22. 9. 2022. Ugotovilo je, da je Vrhovno sodišče zaradi spremembe pravne opredelitve, o kateri se obsojenka ni imela možnosti izjaviti, kršilo pravico do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe. Pri tem se je oprlo na besedilo četrtega odstavka 6. člena Direktive 2012/13/EU z dne 22. 5. 2022 in njeno razlago, ki jo je podalo Sodišče EU v sodbi C-175/22 z dne 9. 11. 2023. Z vidika varstva pravic obrambe ne zadošča stališče, da naj bi obravnavani očitek neizogibno vključeval tudi prvine izvršitve tatvine. Vrhovno sodišče ni opravilo primerjave med zakonskimi znaki prejšnjega in novega kaznivega dejanja.

B.

O kršitvi kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja poneverbe

7.Vložnica z navedbami, da v opisu dejanja ni zadostno konkretiziran zakonski znak zaupanosti premoženja, po vsebini zatrjuje kršitev kazenskega zakona. Navaja, da v izreku prvostopenjske sodbe manjka navedba okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da je obsojenka imela pravico razpolagati z denarjem oškodovane družbe. Ne strinja se z obrazložitvijo nižjih sodišč (9. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 4. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), da za konkretizacijo zakonskega znaka zaupanosti premoženja zadostuje navedba v opisu dejanja, da je "obdolženka zaposlena kot vodja poslovalnice podjetja A. d. o. o.", kar po oceni obeh sodišč zadošča za sklepanje, da je obdolženka imela možnost razpolagati z denarjem te družbe.

8.Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da si je obsojenka protipravno prilastila denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo, s tem da si je kot vodja poslovalnice družbe A. v Izoli, s tekočega računa tega podjetja nakazala znesek 3.708,00 EUR na svoj tekoči račun brez vednosti in dovoljenja direktorja podjetja B. B. ter si navedeni denar na škodo te družbe protipravno prilastila.

9.Sodišči sta konkretizacijo zakonskega znaka zaupanosti premoženja prepoznali že v sami navedbi delovnega mesta, torej vodje poslovalnice podjetja A.. Višje sodišče je pojasnilo, da navedeno zadošča za sklepanje, da je obsojenka imela pravico razpolagati z denarjem te družbe. V nadaljevanju pa je kot pravilno ocenilo navedbo okrožne državne tožilke, da pomembna predvsem obsojenkina možnost razpolaganja s premoženjem, ki da jo je v konkretnem primeru obsojenka tudi imela.

10.Če bi držalo, da za konkretizacijo zakonskega znaka zaupanosti premoženja zadostuje dejanska možnost razpolaganja z zaupanim denarjem, bi bil opis nedvomno sklepčen. Vendar pa takšne razlage tega, za opredelitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 bistvenega zakonskega znaka, ni mogoče sprejeti. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 50523/2010 z dne 20. 11. 2014, ki jo navajajo tudi vložniki, pojasnilo, da pri tem kaznivem dejanju storilec ne poseže samo v tuje premoženje, temveč to izvrši na način, da izkoristi dano zaupanje v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo dano (v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem določene dejavnosti, dolžnosti skrbnika ali kot uradni osebi). Zakonski znak, da je bil storilcu zaupan denar, druga premična stvar ali premoženje, pomeni, da je storilec imel pooblastilo za razpolaganje z njimi. Zaupanost premoženja kot zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe je treba razlagati kot pravico storilca na pravno veljaven način razpolagati s tujimi premoženjskimi pravicami na način, da jih prenaša, obremenjuje, spreminja ali razpolaga na drug način.

11.Zahtevam konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti premoženja kot zakonskega znaka (poneverbe) je mogoče zadostiti na dva načina.

Na eni strani bo lahko zadoščala navedba delovnega mesta, nalog ali položaja storilca (v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem gospodarske dejavnosti, skrbništvom ali položajem uradne osebe), iz katere je mogoče prepoznati pravno podlago za razpolaganje s premoženjem, katerega prilastitev se očita. V tem smislu je zahtevam konkretiziranosti tega zakonskega znaka zadostila navedba funkcije vodje gradbišč (ki mu je bilo zaupano prejemanje gotovinskih plačil; sodba I Ips 16475/2014 z dne 21. 3. 2019); navedba opravljanja računovodskih nalog (sodbe I Ips 42238/2012 z dne 2. 10. 2018, I Ips 50523/2010 z dne 10. 11. 2016 in I Ips 20437/2010 z dne 20. 9. 2012); navedba funkcije generalnega sekretarja (prim. sodba I Ips 97133/2010 z dne 4. 2. 2016) in navedba nalog prokurista (sodba I Ips 26897/2010 z dne 19. 1. 2017, pri čemer ni šlo za razpolaganje z nepremičnim premoženjem).

V drugih primerih bo poleg navedbe delovnega mesta, nalog ali položaja storilca treba navesti tudi pravno podlago za razpolaganje z zaupanim (in prilaščenim) premoženjem. Takšne primere je Vrhovno sodišče obravnavalo v zadevah I Ips 4557/2015 z dne 16. 2. 2017 (avtoprevoznik, ki mu je bil v uporabo na podlagi najemne pogodbe zaupan priklopnik) in I Ips 20437/2010 z dne 20. 9. 2012 (v kateri je bil zakonski znak zaupanosti premoženja konkretiziran z navedbo delovnega mesta in delovnih nalog, v katerih je bilo mogoče prepoznati pooblastilo razpolagati s prilaščeno stvarjo).

12.Ob upoštevanju teh stališč o konkretizaciji zakonskega znaka zaupanosti premoženja ni mogoče sprejeti stališč v izpodbijani sodbi. Iz opisa nedvomno izhaja, da je imela obsojenka dostop do sredstev na bančnem računu oškodovane družbe in možnost razpolagati z njimi. Vendar pa opis njene zaposlitve ("vodja poslovalnice") sporoča kvečjemu, da ji je v zvezi z zaposlitvijo bilo zaupano le premoženje, ki sodi v okvir poslovalnice (na naslovu, ki je naveden v izreku sodbe) in v zvezi z dejavnostjo, ki se je izvajala v okviru tako opredeljene poslovalnice. Opis dejanja ne ponuja konkretizacije podlage, ki naj bi obsojenki zagotavljala razpolagalna upravičenja v zvezi s premoženjem družbe A., ki bi presegalo okvirje poslovalnice na navedenem naslovu. Poimenovanje zaposlitve zato v tem primeru ne pomeni zadostne konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti prilaščenega premoženja, tj. sredstev na bančnem računu oškodovane družbe.

O pravni opredelitvi obsojenkinega ravnanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (tatvina)

13.Kljub izostanku zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 to ne pomeni, da dejanje, ki se očita obsojenki, ni kaznivo.

14.Obsojenko in njene zagovornike je Vrhovno sodišče z dopisom (list. št. 298 in 299) pozvalo, naj se v osmih dneh opredelita o pravni opredelitvi očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (tatvina). O opredelitvi so se je izjavili obsojenkini zagovorniki. Navajajo, da vztrajajo pri stališčih, ki jih je podala obsojenka v ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča z dne 22. 9. 2022. Hkrati navajajo, (i) da naj bi bil rok 8 dni prekratek za izjavljanje o drugačni pravni opredelitvi, in (ii) da bi moralo Vrhovno sodišče zaradi učinkovitega izvrševanja pravic obrambe (vložitve dokaznih predlogov) pravnomočno sodbo razveljaviti.

15.V obravnavani zadevi je na tem mestu predmet presoje izključno pravno vprašanje, tj. vprašanje, ali je na mestu opredelitev očitanega dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1. S to možnostjo je bila obramba prvič seznanjena (ne glede presojo Ustavnega sodišča) z vročitvijo sodbe Vrhovnega sodišča z dne 22. 9. 2022. Razmislek o drugačni pravni opredelitvi za obsojenko ne pomeni (več) presenečenja, primeren čas, ki je bil obsojenki na voljo za pripravo obrambe, pa ni le čas od vročitve poziva k izjavi v ponovljenem postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, ampak vsaj od vročitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 14. 3. 2024, s katero je bila zadeva vrnjena Vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje. V tej je bila kršitev, ki jo je treba v ponovljenem postopku odpraviti, jasno opredeljena, prav tako pa tudi poti, ki naj bi bile Vrhovnemu sodišču na voljo. Stališče, ali obsojenkino ravnanje izpolnjuje zakonske znake tatvine, je lahko obsojenka v celoti oblikovala v okviru zatrjevanja kršitve 28. člena Ustave v ustavni pritožbi (in ga tudi je), pri teh stališčih v ponovljenem postopku vztraja, dodatnih navedb pa ne ponuja. Vrhovno sodišče hkrati ugotavlja, da ni ne podlage ne potrebe po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Prvič zato, ker je pooblastilo za razveljavitev sodbe namenjeno odpravi kršitev v postopku do pravnomočnosti sodbe, ki jih, kot bo pojasnjeno, Vrhovno sodišče ni prepoznalo; drugič pa zato, ker z vidika pravne opredelitve po 204. členu KZ-1 ni mogoče prepoznati dejanskih vprašanj, o katerih se obramba še ne bi imela možnosti izjaviti ali prispevati k dokaznemu postopku (četudi izhajajočem iz teze, da njeno ravnanje pomeni poneverbo po prvem odstavku 209. člena KZ-1), in glede katerih pravnomočna sodba ne bi že vsebovala razlogov.

16.Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti nasprotujejo pravni opredelitvi obsojenkinega ravnanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Vztrajajo pri stališčih v ustavni pritožbi z dne 12. 12. 2022: (i) da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje konkretizacije zakonskih znakov tatvine, konkretneje odvzema premične stvari, kar pomeni ravnanje, s katerim storilec pridobi v posest stvar, sebi omogoči dejansko razpolaganje z njo, hkrati pa onemogoči posest drugega; (ii) da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja prilastitveni namen, tj. da si prilasti denar, ki si ga je nakazala na svoj transakcijski račun, in da na prilastitveni namen ni mogoče sklepati iz samega dejstva, da je obsojenka denar prenakazila na svoj račun; (iii) da prenakazilo denarja z računa družbe na obsojenkin račun ne more biti izvršitveno ravnanje (pri čemer se sklicuje na elektronski sporočili B. B. z dne 19. 1. 2018 in z dne 11. 12. 2017); (iv) da obsojenka ni mogla imeti naklepa pridobiti premoženjsko korist od denarja, ker je nameravala zanj opraviti storitev za stranke, ki so denar vplačale; in (v) da se je Vrhovno sodišče oprlo na razloge pravnomočne sodbe, ki se nanašajo na dejstva, pomembna le z vidika opredelitve dejanja kot poneverbe, in ne tatvine.

16.Kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 stori, kdor "vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil." Pri presoji, ali je podana kršitev kazenskega zakona, se Vrhovno sodišče omeji na vsebino opisa v izreku pravnomočne sodbe. Zato stališča, ki se nanašajo na vprašanja dejanskega stanja in dokazne ocene, na tej točki niso pomembna.

17.Domet te določbe je že zakonodajalec razširil onkraj pomena v smislu odvzema posesti samostojnega telesnega obvladljivega predmeta, ki ni nepremičnina (15. in 18. člen Stvarnopravnega zakonika1 - SPZ). V šestem odstavku 99. člena KZ-1 se zrcali določba drugega odstavka 15. člena SPZ,2 tako da se za premično stvar po KZ-1, veljavnem v času očitanega kaznivega, "šteje tudi vsaka pridobljena ali zbrana energija za svetlobo, toploto, obsevanje, pogon, premikanje ali prenos glasu, slike ali besedila na daljavo."

18.Vrhovno sodišče je pomen besedne zveze "[...] vzame [...] tujo premično stvar" utrjeno razlagalo tudi tako, da je odvzem premične stvari v smislu kaznivega dejanja tatvine prepoznalo tudi v (iz različnih razlogov) neupravičenem razpolaganju s sredstvi na tujem bančnem računu. To je Vrhovno sodišče prepoznalo že s sodbo I Ips 461/2007 z dne 31. 1. 2008, kjer je spletni vdor v bančne račune in prenos sredstev na račun storilca opredelilo kot (veliko) tatvino. Na to stališče se je oprlo tudi v sodbi I Ips 20437/2010-72 z dne 20. 9. 2012, v kateri je nakazila, opravljena s pomočjo neupravičeno pridobljene kartice za spletno bančno poslovanje, s čimer si je storilec prilastil prenakazana sredstva, opredelilo kot (veliko) tatvino. V odločbi I Ips 4345/2015 z dne 14. 5. 2020 je Vrhovno sodišče, med drugim, kot (veliko) tatvino opredelilo uporabo odtujene plačilne kartice z dvigom gotovine.

19.Vrhovno sodišče se je pri razlagi zakonskega znaka odvzema premične stvari oprlo ne le na jezikovno, ampak tudi na sistemsko in namensko razlago zakonskega besedila. V odločbi I Ips 4345/2015 z dne 14. 5. 2020 je sprejelo stališče, da je pri razlagi "zakonskega znaka odvzema je [...] treba izhajati iz namena dobrine, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, to pa je izvrševanje oblasti nad premoženjem." V sodbi I Ips 21072/2014 z dne 15. 10. 2020 je sprejelo stališče, da je "pri razlagi pojma stvari treba upoštevati brisanje meje med predmeti, pri katerih fizično pojavnost nadomešča virtualna resničnost, ki lahko z vidika pridobivanja in prikrajšanja (kot tipičnih izvršitvenih dejanj), učinkuje enako." Oprlo se je na razlago (še vedno veljavne) 5. točke 4. člena Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih3 (ZPlaSSIED), po kateri med denarna sredstva spadajo " bankovci in kovanci, knjižni denar in elektronski denar [...]", zaradi česar "zunanja pojavnost denarja v materialni ali nematerialni obliki ne more biti odločilna za njegovo kazenskopravno varstvo, saj je varovana dobrina, kot je razvidno tudi iz naslova triindvajsetega poglavja KZ-1, ki vsebujejo tovrstna kazniva dejanja, tuje premoženje, temeljno izvršitveno dejanje pa njegov odvzem iz oblasti upravičenca oziroma prilastitev." Enako določbo je vsebovala 7. točka 4. člena Zakona o plačilnih storitvah in sistemih4 (ZPlaSS), veljavnega v času storitve dejanja, ki se očita obsojenki.

20.K temu velja dodati tudi, da se na podlagi tretjega odstavka 3. člena SPZ določila zakonika, ki veljajo za stvar, uporabljajo tudi, kadar je predmet stvarne pravice premoženjska pravica. V skladu s 13. členom ZPlaSS je transakcijski račun plačilni račun, denarna sredstva na računu pa štejejo kot vpogledni denarni depozit. Na račun se v dobro in breme deponenta (tj. tistega, ki denarni znesek položi) vpisuje vse terjatve in dolgovanja, ki izvirajo iz poslov z deponentom ali za deponenta s tretjimi (1036. člen Zakona o obligacijskih razmerjih5 - ZOR). To pomeni (drugi odstavek 1038. ZOR), da ima deponent računa pravico ob vsakem času razpolagati z delom salda ali s celim saldom. Banka je v razmerju do deponenta dolžna izplačevati z računa v mejah razpoložljivih sredstev.

21.Razpon mogočega jezikovnega pomena zakonskega znaka odvzema premične tuje stvari je torej začrtan, na enem koncu spektra, z odvzemom telesne in obvladljive samostojne stvari, ki ni v lasti storilca in ki ni nepremičnina (15. in 18. člen SPZ), na drugem koncu pa z neupravičenim razpolaganjem s pridobljeno ali zbrano energijo za svetlobo, toploto itd. (šesti odstavek 99. člena KZ-1). Razlaga, po kateri je kot odvzem tuje premične stvari treba razumeti tudi neupravičeno razpolaganje s tujim premoženjem v obliki sredstev, vpisanih (deponiranih) pri banki v dobro imetnika računa (kar za deponenta pomeni prikrajšanje pri razpolaganju s premoženjskimi pravicami v razmerju do banke), je nedvomno v mejah možnega jezikovnega pomena besedila prvega odstavka 204. člena KZ-1. Stališče, na katerega se Vrhovno sodišče v tej sodbi opira, je bilo v času storitve kaznivega dejanja že predvidljivo in, s pomočjo ustaljenih razlagalnih metod, dopuščenih v kaznovalnem pravu, dostopno vsem naslovnikom.

22.To pomeni: (i) da je treba pojem "premične stvari" razlagati tako, da obsega tudi sredstva, vpisana (deponirana) v dobro deponenta na transakcijskem računu; (ii) da je treba za imetnika stvari (namesto tistega, ki ima stvar v posesti oziroma v oblasti) šteti deponenta, tj. tistega, ki je odprl bančni račun oziroma imetnika računa, in ki je v razmerju do banke upravičen razpolagati s sredstvi, deponiranimi na računu; in (iii) da je treba kot izvršitveno ravnanje (namesto odvzema stvari) šteti neupravičeno razpolaganje z delom salda ali celotnim saldom na računu, v breme deponenta in v korist storilca.

23.V obravnavanem primeru je položaj podoben zgoraj povzetim primerom, s katerimi se je srečalo Vrhovno sodišče, le izvršitveno ravnanje je drugačno: opisano je, da je obsojenka s prenakazilom na svoj bančni račun razpolagala s sredstvi na tujem računu proti volji imetnika tega računa, družbe A., ki jo zastopa in zanjo izjavlja poslovno voljo njen direktor.

23.V pravnomočni sodbi je opredeljen: (i) račun oškodovane družbe pri banki Intesa Sanpaolo Bank; (ii) deponent, tj. upravičenec do razpolaganja s sredstvi na računu, družba A.; (iii) razpolaganje z delom salda na računu tj. nakazilo zneska 3.708 EUR; (iv) razpolaganje v breme oškodovane družbe (s prenakazilom na drug račun); (v) protipravnost prenakazila, ker je bilo opravljeno proti volji deponenta, družbe A., ki jo zastopa direktor B. B., in ki je imetnica računa, s tem pa upravičena razpolagati s sredstvi, navedba, da je bila obsojenka vodja poslovalnice družbe A. v Izoli, pa ne pomeni, da so ji bila zaupana tudi sredstva na računu te družbe in da je z njimi smela razpolagati; in (vi) razpolaganje v korist obsojenke, s prenakazilom na njen račun pri banki Nova KBM, kar pomeni, da se prenakazani znesek po prenakazilu vpisuje v njeno dobro na njenem računu.

23.To pomeni, da je mogoče v opisu dejanja, ki se očita obsojenki, ob pravilni razlagi prvega odstavka 204. člena KZ-1, prepoznati konkretizacijo zakonskih znakov odvzema tuje premične stvari.

24.Vložniki zatrjujejo tudi, da v izreku sodbe ni mogoče prepoznati opisa prilastitvenega namena, tj. da je obsojenka ravnala z namenom, da bi si tujo premično stvar (torej sredstva, deponirana na tujem bančnem računu) prilastila.

Za to, da so izpolnjeni zakonski znaki tatvine zadošča že, da storilec onemogoči drugemu razpolaganje s premoženjem, zato, da bi si premoženje prilastil. Za izpolnitev biti inkriminacije se torej ne zahteva, da do same prilastitve tudi pride: dovolj je že ravnanje s takšnim namenom. To pomeni, da bo znaki tatvine toliko bolj podani, kadar do prilastitve, tj. do izpolnitve cilja, h kateremu je bilo naklepno ravnanje storilca usmerjeno, tudi pride. V takšnem primeru bo presoja ciljnosti storilčevega ravnanja vključena v presojo, ali je ravnal krivdno, z naklepom. Storilec mora ravnati z direktnim naklepom, torej: (i) hoteti prilastitev tuje stvari oziroma premoženja, in (ii) se zavedati, da si stvar oziroma premoženje prilašča.

Čeprav imajo vložniki prav, da v opisu dejanja ni zatrjevano obsojenkino ravnanje z namenom prilastitve sredstev na tekočem računu, to ne pomeni, da je opis pomanjkljiv. Opisano je namreč več, kot se za opis tatvine zahteva: opisana je prilastitev prenakazanih denarnih sredstev. To je mogoče prepoznati: (i) v navedbi, da je obsojenka sredstva nakazala na svoj bančni račun, in (ii) da si je s tem ta sredstva prilastila. Opisano je torej, da obsojenka ta sredstva vključila v svoje premoženje (kot dobropis sredstev na bančnem računu) in z njimi razpolagala kot njihova lastnica, tj. upravičenka do samostojnega in trajnega razpolaganja s temi sredstvi, ki so po storitvi dejanja deponirana na njenem računu v njeno korist.

S tem so v opisu podana zadostna izhodišča za prepoznavanje krivdne oblike, tj. direktnega naklepa. Na podlagi tega opisa je namreč mogoče ugotavljati (in obrazložiti), ali se je obsojenka zavedala, da s prenakazilom ta sredstva vključuje v svoje premoženje, kot da so njena last, in ali je to tudi hotela. Z drugimi besedami, opis celovito ponuja tista navzven prepoznavna obsojenkina ravnanja (objektivne zakonske znake), da se nanje lahko naveže ugotavljanje subjektivnih zakonskih znakov, ki jih sodišče obrazloži in navede v razlogih sodbe. Razlikovanje med namenom (prilastitve) in voljno sestavino naklepa, za kar si prizadevajo vložniki, v tem primeru torej ni več smiselno (primerjaj 47. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 37451/2012 z dne 22. 2. 2022) in tudi ne nujno za pravilno pravno opredelitev dejanja kot tatvine.

25.Vrhovno sodišče zato ponovno ugotavlja, da opis dejanja vsebuje izvršitveno ravnanje (prenakazilo denarja z bančnega računa družbe na svoj bančni račun), oškodovanega lastnika premoženja (družba A.), protipravnost njenega ravnanja (brez privolitve družbe), prilastitev, tj. vključitev v obsojenkino premoženje (nakazilo na obsojenkin osebni bančni račun), in premično premoženje (tj. knjižni denar, kot sredstva, vpisana na bančnem računu). Opisana je tudi naklepna prilastitev denarja na način, ki sporoča voljo prilastiti si (navedeni denar). Vrhovno sodišče je zato v dejanju, opisanem v izreku pravnomočne sodbe, tudi ob ponovni presoji prepoznalo kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1.

O kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

26.Vložniki na več mestih uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer sodbi vsebujeta zadostne razloge glede dejstev, ki so odločilna za ugotovitev, da je obsojenka (upoštevaje zgoraj ugotovljeno kršitev kazenskega zakona) storila kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1.

26.Sodišči sta ugotovili (tudi z izvedenskim mnenjem izvedenke za ekonomijo - računovodstvo in poslovne finance), (i) da so bila denarna sredstva, ki jih je obsojenka brez vednosti in dovoljenja direktorja družbe prenakazala na svoj račun, sredstva družbe A. (5., 6. in 9. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe); (ii) da je obsojenka ravnala protipravno, tj. brez soglasja družbe A. (7. in 9. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe); (iii) da je obsojenka sebi prenakazala sredstva, do tega pa ni bila upravičena (8. in 9. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe); (v) da si je ta sredstva prilastila (in ne zgolj zavarovala pred direktorjem družbe; 9. - 10. str. prvostopenjske sodbe), in (vi) da je ravnala pri tem naklepno, tj. da se je zavedala, da ni upravičena razpolagati s sredstvi družbe A., in da si jih s prenakazilom prilašča, kar je tudi hotela (10. str. prvostopenjske sodbe).

26.Sodišči sta obrazložili tudi, da je dejanje obsojenka storila s prilastitvenim namenom, torej da si denar zadrži, ter da obsojenkin motiv, ob zavedanju, da gre za tuja sredstva, ne more biti upošteven. V tem delu razlogi pravnomočne sodbe presegajo zahteve, ki izvirajo iz pravilne pravne opredelitve očitanega dejanja. Vendar pa to ne pomeni, da so razlogi nejasni ali da si nasprotujejo: v 9. točki obrazložitve sodbe je prvostopenjsko sodišče sklenilo svojo dokazno oceno in ugotovilo tudi, da je obsojenka storila dejanje naklepno zaradi osebnega okoriščanja, tj. da si je sredstva prilastila, s tem pa ugotovilo, da je obsojenka svoj namen tudi (naklepno) udejanjila. Drugačna zatrjevanja že prehajajo v polje zatrjevanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja (v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP).

26.Tudi vprašanje, kdo je kasneje opravil kakršnekoli storitve za vplačnika sredstev, ki jih je obsojenka prenesla z računa družbe na svoj bančni račun, za odločitev v zadevi niso več relevantna, in jih zato ni mogoče šteti za odločilna dejstva v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kaznivo dejanje je bilo dokončano s prenosom družbinih sredstev na obsojenkin račun. Za obstoj kaznivega dejanja tatvine pa so, ob ugotovitvi, da gre za sredstva družbe A., nerelevantna tudi vsa navajanja, ki se nanašajo na očitek računovodstvu in direktorju družbe v zvezi s pravilnim knjiženjem poslovnih dogodkov.

27.Vložniki z večino navedb v zahtevi zatrjujejo za obstoj kaznivega dejanja tatvine nerelevantne okoliščine, v preostalem delu pa nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ne predstavlja kršitev procesne narave, temveč nestrinjanje z dokazno oceno sodišč in torej nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Do istovrstnih pritožbenih navedb se je obširno in razumno opredelilo že višje sodišče, tako da ni podana niti po vsebini zatrjevana kršitev 395. člena ZKP. Del teh navedb ponavljajo vložniki tudi v ustavni pritožbi, na katero se sklicujejo v ponovljenem postopku odločanja.

To so navedbe: (i) da bi bilo podjetje neupravičeno obogateno, če bi sredstva ostala na računu podjetja, saj da je vse storitve za vplačnika sredstev opravljala le obsojenka; (ii) da je obsojenka glede na dobre odnose s stranko ta sredstva s prenosom na njen bančni račun le zaščitila in je kasneje, ko ni bila več zaposlena v družbi A., za stranke za ta denar tudi opravila naročene storitve; (iii) da motivi niso nepomembni ter to, da je za navedena sredstva obsojenka opravila storitve, kar kaže na uporabo denarja, in ne na namen protipravne prilastitve; (iv) da zaradi tega obsojenka ni obogatena, do oškodovanja družbe A. pa ni prišlo, ker so sredstva že "zapadla", poleg tega storitev ni bila opravljena; (v) da je bilo pravilno knjiženje poslovnih dogodkov v pristojnosti računovodskega servisa in ne obsojenke; (vi) da bi lahko samo B. B. kot direktor računovodstvu dal nalog za knjiženje ter da za pravilno knjiženje sredstev ni storil ničesar; (vii) da bi računovodstvo moralo nakazili poknjižiti kot avans, kar bi pomenilo, da sredstva niso "last" podjetja, pač pa last naročnika; (viii) da je sodba protislovna in nerazumljiva, ker obsojenki očita, da bi ona morala obveščati računovodstvo o pravilnem knjiženju poslovnega dogodka v zvezi s prenakazilom denarnih sredstev, na drugi strani pa zaključuje, da je samo B. B. tisti, ki vodi družbo, in da ni nič mogoče početi mimo njega; (ix) da so bila sredstva naročnika B. dejansko porabljena za izvedbo naročila in da zato izvedensko mnenje sodne izvedenke Mojce Jovičevič zaradi neizpolnjenosti zakonskih znakov ni merodajno; (x) da je obsojenki kot zaposleni v podjetju jasno, da za prenakazana sredstva jamči samo obsojenka, pri čemer opozarja, da sodišče ni sprejelo izvedenskega mnenja, da bi obsojenka, v kolikor bi za sredstva jamčila osebno, predložila osebno menico, in da je nihče ni seznanil, da bi lahko predložila osebno menico; (xi) da je direktor v e-sporočilu z dne 19. 1. 2018 priznal, da sporni znesek ni od podjetja oziroma da bo imela obsojenka tudi še obveznost do naročnika izvesti storitev, ki je bila vnaprej plačana,

C.

28.Zahteva za varstvo zakonitosti je, glede na obrazloženo, utemeljena v delu, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona (v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP) pri opredelitvi kaznivega dejanja. Vendar ob pravilni pravni opredelitvi dejanja ni podlage za poseg v pravnomočno sodbo v smeri, za katero si prizadevajo vložniki. Zato je Vrhovno sodišče, upoštevajoč naravo ugotovljene kršitve, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o pravni opredelitvi spremenilo tako, da je dejanje, opisano v pravnomočni sodbi, opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1.

29.Vrhovno sodišče je na podlagi 57. in 58. člen KZ-1 obsojenki tudi ob drugačni pravni opredelitvi dejanja izreklo pogojno obsodbo, v kateri je na podlagi določbe prvega odstavka 204. člena KZ-1 določilo kazen dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Pri izbiri kazenske sankcije in odmeri določene kazni in preizkusne dobe je upoštevalo okoliščine, kot sta jih v smislu 49. člena KZ-1 upoštevali in obrazložili že sodišči prve in druge stopnje (10. točka obrazložitve prvostopenjske in 10. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča); teh razlogov vložniki niso izpodbijali. Ker v pravnomočni sodbi ni odločeno ne o odvzemu premoženjske koristi ne o premoženjskopravnem zahtevku, podlage za izrek posebnega pogoja (kot v izpodbijani sodbi) ni.

30.Upoštevajoč izhodišča v odločbi Ustavnega sodišča Up-410/21-24, U-I-79/24-10 z dne 20. 11. 2024 je Vrhovno sodišče odločilo tudi, da se v preizkusno dobo všteva čas od pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je sodbo višjega sodišča prejelo 28. 12. 2021 (list. št. 210), ko je nastopila pravnomočnost (prvi odstavek 129. člena ZKP), v preizkusno dobo pa se všteje čas od 29. 12. 2021 dalje.

31.29. Ker Vrhovno sodišče posebnega pogoja ni izreklo, navajanj vložnikov, s katerimi (v zvezi s posebnim pogojem, določenim v pogojni obsodbi) zatrjujejo kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni obravnavalo.

32.30. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20.

2Drugi odstavek 15. člena SPZ: "Za stvar se štejejo tudi različne oblike energije in valovanja, ki jih človek lahko obvladuje."

3Uradni list RS, št. 7/18, 9/18 - popr., 102/20 in 113/24.

4Uradni list RS, št. 58/09, 34/10, 9/11, 32/12, 81/15 in 47/16.

5Uradni list SFRJ, št. 29/78, s spremembami in dopolnitvami.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 204

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.