Jedro

Tožeča stranka temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, do katere naj bi prišlo z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, ni izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka s tožbo, vloženo pri tem sodišču, dopolnjeno dne 7. 9. 2016, izpodbija sklep inšpektorja za delo Inšpektorata RS za delo, Območna enota Koper-Postojna-Nova Gorica, št. 06110-36/2013-011004 z dne 30. 11. 2015. S tem sklepom je bilo ugotovljeno, da je odločba istega organa, št. 06110-36/2013 z dne 10. 6. 2015, s katero je bilo tožeči stranki prepovedano opravljanje dela, oziroma delovnega procesa, s posameznimi delavci, ki imajo priglašeno dejavnost kot samostojni podjetniki, dokler bodo opravljali delo na način, ki vsebuje vse elemente delovnega razmerja, postala dne 1. 9. 2015 izvršljiva (točka 1. izreka) in da se dovoljuje njena izvršba, če tožeča stranka ne bo izpolnila zahtev iz navedene odločbe v roku 15 dni po prejemu izpodbijanega sklepa ter o tem obvestila toženo stranko. Določeno je bilo tudi, da bo, kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 1.000,00 EUR (točka 2. izreka). Tožena stranka izpodbija tudi odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 0610-31/2016 z dne 22. 6. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

2. Skupaj s tožbo tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo akta prizadela tožeči stranki težko popravljiva škoda, pri tem pa je predlog, skladno z načelom sorazmernosti, utemeljen tudi glede prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank. V predlogu navaja, da v svojem igralnem salonu izvaja igralniško dejavnost, zato pa je primorana zagotoviti ustrezen kader, ki izpolnjuje zahteve po Zakonu o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS), ki v 85.a členu zahteva, da morajo imeti zaposleni dovoljenje za delo v dejavnosti prirejanja posebnih iger na srečo (licenca). Blagajnik A.A. s tožečo stranko pogodbe o zaposlitvi ne želi skleniti, zato bi tožeča stranka morala iskati novega blagajnika z licenco, ki pa ga na trgu, na katerem deluje tožeča stranka, praktično ni, zaradi česar delovnih potreb na delovnem mestu ne bi mogla zapolniti. Brez blagajnika ne more delovati, s tem pa bi ji nastala težko popravljiva škoda. Zaprtje salona pred pravnomočnostjo sodbe bi nedvomno ogrozilo poslovanje tožeče stranke do te mere, da bi povzročilo likvidnostne težave in posledično postopke po ZFPPIPP, kar bi imelo za posledico izgubo zaposlitve večjega števila zaposlenih, kar pa nedvomno ni ne pri interesu zavezanca niti Republike Slovenije. Razen tega A.A. opravlja dejavnost za tožečo stranko zgolj občasno, tako kot tudi prevoznik gostov B.B. 3. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

4. Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

5. Ob upoštevanju ustaljene sodne prakse (sklep I Up 38/2013 in drugi), začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, ob izpolnjenih zakonskih pogojih, začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, izkazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

6. Po presoji sodišča tožeča stranka temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, do katere naj bi prišlo z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, ni izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

7. Po ustaljeni sodni praksi materialna škoda sama po sebi, ne da bi tožnik izkazal tudi svojo neposredno ogroženost, ne pomeni težko popravljive škode (npr. sklepi I Up 326/2008, I Up 144/2011 in drugi).

8. Tožnica v tožbi zatrjuje nastanek težko popravljive škode z navajanjem, da na območju, na katerem deluje, ne more najti ustreznega kadra, ki izpolnjuje zahteve po 85.a členu ZIS, v posledici pa naj bi ji grozilo zaprtje igralnega salona ter likvidnostne težave, posledično pa postopki po ZFPPIPP. Za navedena zatrjevanja tožeča stranka, razen zaslišanja priče-blagajnika, ne predloži nobenih dokazov, predlagani dokaz z vpogledom v javne evidence AJPES za pretekla leta pa zatrjevanja tožeče stranke ne izkazuje. Tožeča stranka tako ni izkazala svojega celotnega finančnega stanja in obsega poslovanja, ki se nanaša na v izpodbijanem postopku obravnavano dejavnost ter posledic izvršitve izpodbijane odločbe, s tem pa po mnenju sodišča, ni v zadostni meri izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Glede na navedeno torej ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe in se zato sodišče tudi ni opredeljevalo do morebitne prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank.

9. Glede na navedeno je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.