Jedro

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno izredno pravno sredstvo, se sodišče po 1. odstavku 424. člena ZKP pri odločanju o njej omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik. Glede na to pa mora določno opredeliti, katere so tiste okoliščine, ki utemeljujejo očitek, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.03.1998 obsojenega B.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki 1. odstavka 212. v zvezi s 25. členom KZ ter mu izreklo kazen dveh let in dveh mesecev zapora. V izrečeno kazen je obsojencu po 49. členu KZ vštelo čas prebit v priporu od 06.10.1997 od 8.00. ure dalje. Po 105. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti oškodovancu S.G. premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.360.000,00 SIT z obrestmi od 05.10.1997 dalje do plačila, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po 1. odstavku 98. v zvezi s 1. odstavkom 97. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik zahteve sodišču oporeka zaključkom in ugotovitvam predvsem glede izpovedbe priče G.B. in tudi drugih prič v zvezi z alibijem obsojenca in očita, da sodišče ni izvedlo rekonstrukcije dogodka ter ogleda kraja dejanja. Na ta način po mnenju vrhovnega državnega tožilca uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi zatrjevanje, da je sodišče kršilo določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljeno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega B.T. ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse predloge za izvajanje dokazov v obsojenčevo korist in mu tako popolnoma onemogočilo udejanjanje pravice do obrambe. Po oceni vložnika zahteve je tako ravnanje sodišča v nasprotju z določbo 3. alinee 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovlja tudi pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. S temi navedbami vložnik po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP.

V odločbi št. Up-34/93 z dne 08.06.1995 (odl. US IV 129) je Ustavno sodišče med merili, ki jih je treba upoštevati pri tehtanju, ali je sodišče z zavrnitvijo dokaza(ov) kršilo pravico do obrambe, navedlo, da (1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in (4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Ne držijo navedbe v zahtevi, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse predloge za izvedbo dokazov v korist obsojenca, saj je zaslišalo vse priče, naštete v obsojenčevem dokaznem predlogu z dne 23.01.1998 (list. št. 194) in tiste, katerih zaslišanje je obsojenčev zagovornik predlagal na glavni obravnavi dne 30.01.1998 (list. št. 219), s katerimi je obsojeni B.T. dokazoval svoj alibi. Sodišče je v skladu z 7. odstavkom 364. člena ZKP tudi obrazložilo, iz katerih razlogov ni ugodilo ostalim dokaznim predlogom obrambe. Ko utemeljuje zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vložnik zahteve navaja, da je sodišče zavrnilo predlog, da se opravi ogled ali rekonstrukcija dogodka in predlog, da se senat seznani s krajem, na katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje. Obramba predloga za rekonstrukcijo dogodka do vložitve tega izrednega pravnega sredstva sploh ni podala, zato v tem delu že iz tega razloga zatrjevana bistvena kršitev ne more biti podana. Predlog obsojenčevega zagovornika za ogled kraja dejanja in bližje okolice, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ocenilo, da je priča G.B. prepričljivo in dovolj natančno pojasnil svoje gibanje in svoje zaznave ter da ogled zato ne bi pripomogel k razjasnitvi stvari. Pojasnilo je tudi, da je bila omenjena priča v svoji izjavi logična in jasna ter da je povsem razumljivo, da je zaznala tisto, zaradi česar je sploh opravljala obhod. Sodišče je dokazni predlog za ogled kraja dejanja zavrnilo, saj je ocenilo, da je dejstvo, ki naj bi se s tem dokazom dokazovalo, že dokazano na podlagi pričevanja G.B. Na ta način je ravnalo v skladu s kriteriji, naštetimi v navedeni odločbi Ustavnega sodišča in ne drži, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za ogled kraja dogodka zagrešilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Zagovornik obsojenega B.T. z navedbami, da priča G.B. ne govori resnice, kar da je razvidno tudi iz videoposnetka odvzema oškodovančevega avtomobila, da je napačno zarisal smer gibanja vozila po dejanju, da je svojo izpovedbo večkrat spreminjal in prilagajal ter da vse do zadnjega dne glavne obravnave ni bilo podatkov o tem, da je B. povedal za številko avtomobila, ki ga je uporabljal obsojenec, podaja lastno dokazno presojo izpovedbe navedene priče, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zavrača tudi ugotovitev sodišča, da je kamera dogajanje snemala v intervalih, kar po presoji vložnika ne more biti res, saj da stavba Ministrstva za obrambo ni tako varovana, da bi imel potencialni storilec 10 do 15 minut časa izogniti se kameri. Poudarja, da bi kamera, četudi ni "zaznamovala" obsojenca, vsekakor morala posneti pričo G.B., kako z razdalje 3 do 4 m sveti z močno lučjo proti vozniku avtomobila, pa tega na videoposnetku ni videti. Obsojenčev zagovornik, ki v zahtevi zatrjuje, da je sodišče v pravnomočni odločbi na ta način storilo bistveno kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je podano popolno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov (izpovedba priče B. ter posnetek) in med samimi zapisniki, ki da govorijo drugače, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za njegovo trditev, da je iz skice v spisu razvidno, da priča B., če je bil skrit za transformatorsko postajo, ni mogel opazovati premikanja avtomobila, pa da mu je sodišče kljub temu v celoti verjelo. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi v delu, ko obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je sedem prič potrdilo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja v diskoteki K. in da je nekatere od teh, kot osebe, ki bi lahko potrdile njegov alibi, obsojenec navedel že na prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, da pa je sodišče ugotovilo, da so se priče zmotile ali da namenoma ščitijo obsojenca, kar da ni res, obsojenčev zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč podaja lastno dokazno presojo izpovedb G.P., T.K., A. in E.A., D.H., G.Š. in I.K., ki naj bi po videnju vložnika zahteve potrdili obsojenčev alibi. Vložnik zahteve ne zatrjuje, da sodba v tem delu nima razlogov, zakaj sodišče ne verjame naštetim pričam, ki da so v času storitve kaznivega dejanja obsojenca videli drugje, pač pa, da so ti popolnoma neprepričljivi. Glede na to je očitno, da ne sprejema dejanskih ugotovitev v tem delu izpodbijane pravnomočne sodbe in tudi v tem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa, kakor je bilo že povedano, ni podlaga iz katere je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Tudi s trditvami, da je sodišče v dosedanjem delu postopka kršilo načelo kontradiktornosti in načelo, da ima obdolženec enakopraven položaj s tožilcem ter da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, tako ravnanje pa da je v nasprotju s 16. in 17. členom ZKP, vložnik zahteve na posplošen način izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Obsojenčev zagovornik navaja, da so bile kršene tudi določbe Zakona o kazenskem postopku (očitno meri na določbo 242. člena ZKP), ki predpisuje način izvedbe sodne prepoznave. Posplošeno navaja, da prepoznava ni bila opravljena v skladu s procesnimi določbami in se v celoti sklicuje na navedbe iz svoje pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi o varstvu zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato morajo biti zatrjevane kršitve obrazložene. Četudi vsebina tega izrednega pravnega sredstva v zakonu o kazenskem postopku ni izrecno predpisana, pa bi glede na navedeno določbo vložnik v zahtevi moral določno opredeliti, katere so tiste okoliščine, ki utemeljujejo očitek, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka. Navedba v zahtevi, da prepoznava ni bila opravljena v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku, je v tolikšni meri posplošena, da njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega B.T. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.