Jedro

Oblasti v Srbiji, tako kažejo poročila, korenito spreminjajo razmere v državi v smeri demokratizacije in približevanja Evropi in zato tožnik tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu izpolnjevanja pogojev za priznanje azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1121/2003-7 z dne 14.7.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.5.2003 (1. točka izreka), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000, 113/2000, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil) zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku trideset dni po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države Srbije v letu 2001 navedel, da je bil preganjan kot član stranke SPO (Srbski pokret odpora), katere predsednik je Vuk Drašković, da se nanj izvajajo psihični pritiski, kličejo ga na informativne razgovore, ga zaslišujejo in silijo k podpisu izjave, ki blati predsednika izvršilnega odbora SPO v N. V letu 1995 in 1999 je bil mobiliziran v enote službe državne varnosti (SDB) in bil priča izginotju štiridesetih ljudi ter tudi uboja s strelom v hrbet. Zato je tožnik v mesecu maju 2001 podal ovadbo zoper načelnika SDB v regiji B. in državni varnosti na splošno, zaradi česar naj bi bil sedaj v izvorni državi ogrožen. Sodišče prve stopnje je opravilo presojo odločitve tožene stranke, ki jo je ta sprejela na podlagi zaslišanj tožnika in številnih poročil, navedenih v izpodbijani odločbi. Pri tem je sodišče pritrdilo toženi stranki, da so se razmere po uboju srbskega predsednika vlade Zorana Đinđića začele radikalno spreminjati tudi v stališču države do vprašanj, ki so se nanašala na službo državne varnosti in preiskovanja odgovornosti njenih pripadnikov. Že prej je bil zamenjan direktor te službe, ki se je reorganizirala v Varnostno informativno agencijo (BIA), novoimenovani direktor pa uživa zaupanje mednarodne skupnosti, predvsem pa vlade v Beogradu, saj velja za profesionalca, ki bo lahko sledil odločitvi pokojnega Zorana Đinđića, da BIA prekine povezavo s kriminalnim podzemljem, zlasti z zemunskim klanom. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z ugotovitvami tožene stranke, da podatki, ki jih je zbrala tožena stranka v azilnem postopku, ne potrjujejo izjav tožnika o njegovi ogroženosti. Zato je tožnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovi tožbi ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Predlaga tudi oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Meni, da organi odločanja niso ugotavljali niti upoštevali vseh dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembne za razjasnitev stvari, ter niso preverili oziroma pridobili dokazov, pomembnih za svojo odločitev. Zato je dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik ponavlja svoje tožbene trditve in dodaja, da je zaradi prepletenosti oblastnih in kriminalnih struktur v državi kot obremenilna priča nedvomno ogrožen in bi bil v primeru vrnitve lahko tudi likvidiran. Predstavnik SDB ga je že klical na odgovornost zaradi njegove prijave, kmalu nato pa mu je tudi eksplodiral avtomobil. Zamenjave so se izvršile le na vodilnih mestih, sicer pa so ljudje v oblastnih strukturah ostali isti. Kljub spremembam namreč ni mogoče ugotoviti, da je država sposobna tožniku nuditi učinkovito zaščito. V primeru prisilne vrnitve bi bil tožnik izpostavljen mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju in zato predstavlja odločitev tožene stranke tudi kršitev načela nevračanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoje za priznanje azila določata določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Ur. l. RS - MP, št. 9/92, Ženevska konvencija), to je zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil, se azil prizna tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo življenje ali varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli, št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom, št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Ur. l. RS - MP, št. 7/94, EKČP), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo odločitev tožene stranke, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred zatrjevanim preganjanjem zaradi svoje pripadnosti rasi, veri, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. odstavka 1. člena ZAzil. Tožena stranka je proučila sedanje razmere v Srbiji in Črni Gori na podlagi številnih aktualnih poročil vladnih in nevladnih organizacij, iz katerih je pravilno ugotovila dejansko stanje, da oblasti v Srbiji korenito spreminjajo razmere v smeri demokratizacije države in njenega približevanja Evropi. Zlasti so aktivnosti oblasti usmerjene v temeljito prestrukturiranje službe državne varnosti in prekinitvi njenih povezav s srbskim podzemljem. Iz poročil je tudi razvidno, da sedanja vlada nadaljuje politiko pokojnega predsednika vlade Srbije Zorana Đinđića. Zaradi teh ukrepov je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nedokazana tožnikova trditev o njegovi ogroženosti zaradi ovadbe, ki jo je podal pred svojim odhodom iz Srbije v letu 2001. Ker je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks že s sklepom prvostopnega sodišča, drugih stroškov postopka pa ni izkazal, pritožbeno sodišče o povrnitvi stroškov postopka ni odločalo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.