Up-101/96

1.10.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. N. iz L., ki ga zastopajo dr. P. Č., R. Č. in A. Č., odvetniki v G. na seji dne 1. oktobra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. N. zoper mnenje Uprave za notranje zadeve Ljubljana Ministrstva za notranje zadeve št. 1201-S-22/44-1/96 z dne 4.4.1996 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik je v ustavni pritožbi navedel, da mu je dne 14.2.1996 policija vzela prostost. Njegov zagovornik naj bi na podlagi drugega odstavka 4. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 25/96 - odl. US, 39/96 - odl. US in 5/98 - odl. US - v nadaljevanju: ZKP) zahteval pogovor z njim.

Pogovor naj bi mu policija omogočila, vendar pa naj bi temu pogovoru prisostovala dva kriminalista. Ker je pritožnik menil, da mu je s takim ravnanjanjem policije kršena pravica do obrambe, je vložil nadzorstveno pritožbo. Načelnik ljubljanske Uprave za notranje zadeve je v odgovoru na nadzorstveno pritožbo povzel mnenje Ministrstva za notranje zadeve, da opisano ravnanje policije ne pomeni kršitve pritožnikove pravice do obrambe.

Ministrstvo za notranje zadeve meni, da ZKP določa prosto in nenadzorovano komuniciranje zagovornika z osebo, ki ji je odvzeta prostost, le v primerih, ko je oseba priprta, ne pa tudi, ko je pridržana. Pri tem se sklicuje na 74. člen ZKP. V primeru pridržanja naj bi šlo za osebo, zoper katero kazenski postopek še ni uveden in morda niti ne bo; izjave osumljenca, dane policiji, naj bi zaradi instituta izločitve dokazov ne imele dokazne vrednosti v kazenskem postopku. Funkcija zagovornika v predkazenskem postopku naj bi bila zato omejena na kontrolo zakonitosti policijskega dela. Pritožnik meni, da je tako ravnanje policije v nasprotju z ZKP, s pravico do obrambe iz tretjega odstavka 19. člena Ustave, s tretjo točko 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94) in tretjo b točko 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71). Predlaga, naj Ustavno sodišče odpravi izpodbijano odločitev načelnika Uprave za notranje zadeve Ljubljana in samo odloči o sporni pravici do obrambe.

Pozvan, naj izkaže, ali je v zadevi izčrpal vsa pravna sredstva, je pritožnik navedel, da je zoper ravnanje policije vložil nadzorstveno pritožbo in da je bila ta zavrnjena z izpodbijanim dopisom. S tem naj bi bil ustvarjen položaj iz drugega odstavka 263. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86). Po tej določbi je mogoče odpraviti dokončno odločbo upravnega organa, če je bil očitno prekršen materialni zakon. Pritožnik meni, da zoper izpodbijani akt ni več izrednih pravnih sredstev in da upa, da bo Ustavno sodišče glede na izjemno pomembnost obravnavane problematike zadevo sprejelo v obravnavanje.

Glede na navedbe pritožnika, da izpodbijano mnenje predstavlja podlago za ravnanje policije v vseh primerih, je bilo Ministrstvo za notranje zadeve pozvano, naj pojasni, na kakšen način to mnenje zavezuje policijo pri njenem ravnanju v primeru pridržanja. Ministrstvo za notranje zadeve je odgovorilo, da gre za mnenje in ne za navodilo in da zato vsi delavci Ministrstva z njim niso bili seznanjeni.

B.

Po 51. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) je ustavno pritožbo mogoče vložiti, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

Pritožnik ni izkazal, da bi bil izčrpal vsa pravna sredstva.

O zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika in zoper katere ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče (drugi odstavek 157. člena Ustave). Če pa je bil zoper pritožnika uveden kazenski postopek, ima možnost, da v tem postopku uveljavlja izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in dokazov, pridobljenih na podlagi takega nedovoljenega dokaza (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP; prim. sklep št. Up-6/92 z dne 4.11.1996 - OdlUS V, 205).

Prav tako pa niso izpolnjene predpostavke za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Pritožnik ima prav, da tudi osebi, ki je pridržana - in ne le osebi, ki je priprta - Ustava zagotavlja pravico, da prosto in brez nadzorstva komunicira z zagovornikom. Ustava namreč ne razlikuje med pridržanjem, s čimer ZKP označuje kratkotrajen odvzem prostosti s strani policije (157. člen), in med priporom, to je odvzemom prostosti po odločbi sodišča (201. člen ZKP). Ustavodajalec je uporabil en izraz, to je odvzem prostosti. Ustava tudi ne razlikuje med funkcijo zagovornika v času, ko je nekomu odvzeta prostost, pa zoper njega še ni uveden kazenski postopek, in funkcijo zagovornika v kazenskem postopku. V obeh primerih govori o zagovorniku. Njegovo nalogo je ustavodajalec sicer opisal na dva načina opisal. V prvem primeru daje prizadeti osebi pravno pomoč, v drugem pa ji pomaga pri obrambi (tretji odstavek 19. člena in druga alinea 29. člena Ustave). Vendar v nobenem primeru ne gre zgolj za nadzor nad zakonitostjo dela policije. Že gramatikalna razlaga besedne zveze "pravna pomoč zagovornika" pove, da gre za pomoč pravnega strokovnjaka laiku v situaciji, v kateri se je znašel. Naloga zagovornika je torej, da osebi, ki ji je odvzeta prostost, svetuje, kaj naj stori, da jo bodo izpustili. Argumento a maiori ad minus je vključen tudi posvet o tem, ali naj prizadeta oseba uporabi pravico do molka ali pa naj odgovarja na vprašanja in na kakšen način se bo branila zoper očitke, ki so bili temelj za odvzem prostosti. Funkcija zagovornika torej ni omejena na pasivno opazovanje, ampak terja njegovo aktivno ravnanje.

Pravica do zaupnega stika je bistven sestavni del pravice do zagovornika. Nobene izmed svojih nalog zagovornik ne more dobro opraviti, če mu oseba, ki ji je odvzeta prostost, ne more brez zadržkov predstaviti, zakaj gre in kako z njo ravnajo.

Prisotnost policista pri pogovoru med osebo, ki ji je odvzeta prostost, in njenim zagovornikom je že sama po sebi lahko tak zadržek in zato omejitev pravice, ki je Ustava - vsaj na splošno - ne predvideva. V presojo tega, ali je bila pravica do takojšnje pravne pomoči zagovornika iz tretjega odstavka 19. člena Ustave očitno kršena v pritožnikovem primeru, pa se ni bilo treba spuščati. Obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem vseh pravnih sredstev je dopustno le, če bi - ob izpolnjenosti drugih predpostavk - z izvršitvijo izpodbijanega posamičnega akta za pritožnika nastale nepopravljive posledice.

Ker je ravnanje policije, ki je predmet izpodbijanega mnenja, prenehalo že v času vložitve ustavne pritožbe, in ker pritožnik ni zatrjeval morebitnih drugih nepopravljivih posledic, navedena predpostavka ni podana. Presoja ustavnosti določbe 74. člena ZKP, na katero se je sklicevalo Ministrstvo za notranje zadeve v svojem mnenju v pritožnikovi zadevi, pa bi bila lahko predmet pobude, za vložitev katere tudi pritožnik izkazuje pravni interes.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in sodnica dr. Miroslava Geč - Korošec ter sodnik dr. Peter Jambrek.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič