Jedro

Organ je svojo odločitev utemeljil (le) z navedbo, da je po preučitvi prošnje in listin v spisu ter evidence prejetih zahtev za BPP ugotovil, da tožnica pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje, ker je bila tožnici že izdana zavrnilna odločba istega organa z dne 1. 9. 2011. Organ ni navedel konkretne vsebine prošnje v obravnavanem postopku, kot tudi ne konkretne vsebine prošnje v postopku, zaključenem z odločbo z dne 1. 9. 2011. Obrazložitev sklepa pa mora vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku, teh razlogov pa izpodbijani sklep nima.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Krškem, Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 630/2011z dne 27. 12. 2011, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP zavrgel prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 23. 12. 2011. Organ je namreč ugotovil, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, h kateri je priložila zavrnilno odločbo Okrožnega sodišča v Krškem, št. Bpp 184/2011 z dne 1. 9. 2011, in odločbo CSD Krško št. 1222-20608/2011 z dne 29. 9. 2011. Glede na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in po preučitvi prošnje in listin v spisu ter evidence prejetih zahtev za BPP je organ ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je bila tožnici za zaprošeno zadevo že izdana zavrnilna odločba Okrožnega sodišča v Krškem, št. Bpp 184/2011 z dne 1. 9. 2011. Ker se dejansko stanje ali pravna podlaga, iz katere izhaja prošnja, nista spremenila, je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Tožnica je v tožbi navedla, da se s stališčem organa ne strinja, saj že prva odločitev ni bila pravilna, od takrat pa se je zadeva še spremenila. Prošnja je bila prvič zavrnjena zato, ker po prepričanju organa naj ne bi bila potrebna. Tožnica naj bi bila v skladu z Ustavo RS nedolžna, vse dokler se ji ne dokaže nasprotno, zaradi česar ni potrebovala zagovornika. Z izpodbijanim sklepom je organ odločal o drugačni prošnji, kot je bila že zavrnjena. V preteklosti je bila zavrnjena prošnja za tri zadeve, od katerih je ostala sedaj le še ena zadeva in še ta ni v enaki fazi, kot je bila. Dejstvo je, da je dejansko stanje, na katerega je vezana vloga za brezplačno pravno pomoč, bistveno drugačno od dejanskega stanja, kakršno je bilo v času odločanja z odločbo, št. Bpp 184/2011. Vendar v napadenem sklepu o tem ni nič govora in ga ni mogoče preizkusiti. Organ je le navedel, da je o tem vprašanju že odločal (kar pa ne drži). O tej vlogi še ni bilo odločeno in ne gre za odločitev o istem vprašanju. Tožnica je prepričana, da je vsebina sklepa rezultat drugih razlogov oziroma da obstaja drugo ozadje. Npr. njena prošnja je bila že večkrat negativno rešena ali pa je morda kakšen drug razlog. Glede na navedeno je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo (točno: sklep) spremeni tako, da se tožnici prizna pravica do BPP in se njeni prošnji ugodi, podrejeno, da se odločba odpravi in vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa predlaga, da sodišče odloči, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Tožnica je tudi prosila za oprostitev plačila sodnih taks.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Po 228. členu ZUP pa mora biti sklep, če je zoper njega dovoljena pritožba, obrazložen in mora vsebovati pouk o pritožbi.

Z izpodbijanim sklepom je organ zavrgel prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči in se pri tem oprl na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi organ zavrže zahtevo ob njenem predhodnem preizkusu, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Svojo odločitev je organ utemeljil (le) z navedbo, da je po preučitvi prošnje in listin v spisu ter evidence prejetih zahtev za BPP ugotovil, da tožnica pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje, ker je bila tožnici že izdana zavrnilna odločba istega organa, št. Bpp 184/2011 z dne 1. 9. 2011. Tudi po presoji sodišča je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvami pravil postopka, zlasti ker tožnica ugovarja, da ne gre za isto dejansko stanje, na podlagi katerega je bilo odločeno z odločbo, št. 184/2011 z dne 1. 9. 2011, temveč za bistveno drugačno dejansko stanje. Tožnica v tožbi namreč trdi, da je bilo z odločbo z dne 1. 9. 2011 odločeno o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za tri kazenske zadeve, od katerih je ostala le ena kazenska zadeva in še ta v drugi fazi postopka. Tega ugovora pa sodišče glede na povzete navedbe iz obrazložitve ne more preizkusiti, saj organ ni navedel niti konkretne vsebine prošnje tožnice v obravnavanem postopku, kot tudi ne konkretne vsebine prošnje v postopku, zaključenem z odločbo z dne 1. 9. 2011. Ker mora obrazložitev sklepa glede na zgoraj citirane določbe ZUP vsebovati (tudi) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku, teh razlogov pa izpodbijani sklep nima, je sklep nezakonit že iz tega razloga ter ga je zato treba odpraviti. Če odločba (oziroma sklep) take obrazložitve, kot jo predpisuje zgoraj citirani 214. člen ZUP, nima, stranke namreč niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, sodišče pa iz istega razloga odločbe tudi ne more preizkusiti (sodba VS RS, U 529/92-5 z dne 15. 12. 1993).

Sodišče tako ugotavlja, da so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči. Sodišče še pripominja, da se ni spuščalo v presojo tožničinih ugovorov, ker je bila že zgoraj ugotovljena kršitev zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta, jih bo moral pa presoditi organ, ko bo ponovno odločal o zadevi.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Sodišče ni odločalo o tožničini prošnji za oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnica že po 10. členu Zakona o sodnih taksah v tem postopku oproščena plačila sodnih taks.