Jedro

Splošni pogoji v 7. točki 1. odstavka 3. člena izključujejo iz zavarovalnega kritja tudi škodo, ki je nastala v času, ko priklopnik ali polpriklopnik ni priključen na vlečno vozilo, razen če se je priklopnik ali polpriklopnik nahajal v zaklenjeni garaži ali ograjenem in zaklenjenem osvetljenem dvorišču ali na 24 ur varovanem parkirišču. Tudi tako opredeljen izključitveni razlog je potrebno razumeti v smislu dogovorjenih ukrepov, ki jih mora zagotoviti zavarovanec za preprečevanje nastanka zavarovalnega primera. Zato je tudi v takšnem primeru mogoče izključiti kritje zavarovalnice samo v tistih primerih, ko je nastanek tega dejanskega stanu mogoče pripisati krivdnemu ravnanju zavarovanca. Zavarovalnega kritja torej ni mogoče izključiti v tistih primerih, ko je dejanski stan iz 7. točke 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev posledica ravnanja tretje osebe, na katero zavarovanec nima vpliva, kakor tudi voznika, v kolikor je pri tem ravnal v izrecnem nasprotju z navodili zavarovanca. Drugačna razlaga bi namreč pripeljala do rezultata, da bi tožena stranka zagotavljala kritje za škodo, ki bi izvirala celo iz naklepno povzročene škode s strani voznika (tatvine), izključeno pa bi bilo kritje škode, povzročene zgolj iz voznikove malomarnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zavarovalnine v znesku 92.879,30 EUR z obrestmi, ki jo je tožeča stranka vtoževala na podlagi sklenjene zavarovalne police za prevozniško odgovornost s toženo stranko.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

Razlogi izpodbijane sodbe

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za mednarodni prevoz, ko je voznik tožeče stranke I. E., ki se je vračal iz N., dne 24. 02. 2012 okoli 18:00 ure na parkirišču X, parkiral priklopno vozilo in se z vlečnim vozilom odpeljal domov. Dne 27. 02. 2012, okoli 6:45 ure pa je ugotovil, da priklopnega vozila ni več na parkirišču. Priklopno vozilo je bilo odtujeno skupaj z naloženim blagom. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da so izpolnjeni pogoji za izključitev kritja po zavarovalni polici, ki so določeni v 7. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje prevozniške odgovornosti v cestnem prometu 01-TOP-01/10 tožene stranke (priloga A16 – v nadaljevanju: Splošni pogoji) in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo škode, ki je nastala zaradi odtujenega blaga. Navedena določba Splošnih pogojev določa, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki za škodo, ki je nastala v času, ko priklopnik ali polpriklopnik ni priključen na vlečno vozilo, razen če se je priklopnik ali polpriklopnik nahajal v zaklenjeni garaži ali ograjenem in zaklenjenem osvetljenem dvorišču ali na 24 ur varovanem parkirišču. Prvostopenjsko sodišče je torej odločilo, da parkirišča X ni mogoče šteti kot ograjeno in zaklenjeno, osvetljeno dvorišče ali 24 ur varovano parkirišče. Navedbe v pritožbi

6. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se sodišče v sodbi sploh ni opredelilo do dejstva, da je tožeča stranka izkazala dolžno skrbnost in je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da do kraje priklopnika ne bi prišlo. Tožeča stranka je vozniku odtujenega priklopnika I. E., kot vsem svojim voznikom, ob sklenitvi delovnega razmerja pojasnila, da mora vozilo vselej parkirati na lastnem parkirišču tožeče stranke. Tožeča stranka ima 60 tovornjakov s priklopniki in ni mogoče, da bi za vsakega vsak trenutek vedela, kje se nahaja. Če se je voznik E. sam odločil, da bo parkiral priklopnik na parkirišču X, mu tožeča stranka tega ni mogla preprečiti in je torej sam prevzel odgovornost za morebitno škodo. Poleg tega navaja, da je parkirišče X namenjeno tovornjakom oziroma priklopnikom, sodišče pa je napačno zaključilo, da ne zadostuje pogojem iz 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Sodišče je namreč svojo odločitev utemeljilo na izpovedi dveh prič, od katerih pa nobena ni bila na parkirišču ponoči, zato ne moreta z gotovostjo potrditi, da je parkirišče ves čas odklenjeno oziroma so zapornice na parkirišču ves čas dvignjene. Poleg zapornic je na vhodu v parkirišče izobešeno obvestilo, na katerem so podatki o tem, na koga naj se vozniki pri izvozni rampi obrnejo, da se le-ta odpre. Sodišče tudi ni popolnoma raziskalo dejanskega stanja glede delovanja kamer, nameščenih na parkirišču, od česar je odvisen pogoj, da je parkirišče 24 ur varovano. Nadalje navaja, da je določba 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev nejasna in neenakopravna, saj ne omogoča enakega obravnavanja enakih primerov oziroma pravičnega obravnavanja podobnih primerov, s tem ko enači parkirišče X z vsakim divjim parkiriščem ali pa parkiriščem ob cesti, kljub temu, da je bilo to parkirišče sprojektirano za tovorna vozila in priklopnike, in sicer samo zaradi dejstva, da ni 24 ur varovano in ni ves čas zaklenjeno. Ta določba Splošnih pogojev nasprotuje tako sklenjeni pogodbi med pravdnima strankama kot tudi dobrim poslovnim običajem, saj je glede na okoliščine v predmetnem primeru prestroga in nepravična, zato bi moralo sodišče v smislu 121. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) zavrniti uporabo le te, oziroma jo razlagati v korist šibkejše pogodbene stranke, to je tožeča stranka (83. člen OZ).

Neutemeljeni pritožbeni razlogi

7. Pritožba je neutemeljena v delu, kjer graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da parkirišče X ne zadostuje pogojem iz 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Sodišče prve stopnje je na podlagi fotografij (priloga B2 spisa) in izpovedi obeh zaslišanih prič voznika I. E. in V. L., pravilno ugotovilo, da je parkirišče sicer res namenjeno tovornjakom oziroma priklopnikom, vendar pa ga je mogoče šteti le kot osvetljeno in ograjeno, ne pa tudi zaklenjeno, saj so, kot izhaja iz fotografij in izpovedi prič, zapornice dvignjene in poškodovane tako na vhodu kot izhodu iz parkirišča. Obvestilo, ki je izobešeno na vhodu na parkirišče, na katerem so podatki o tem, na koga se pri izvozni rampi obrniti, da se le ta odpre, pa je očitno brezpomensko, saj rampe ne delujejo. Prav tako parkirišča ni mogoče šteti za 24 ur varovanega, saj iz izpovedi obeh prič izhaja, da v času škodnega dogodka nihče ni nadzoroval parkirišča oziroma upravljal z njim, zato je mogoče z zadostnim prepričanjem sklepati, da tudi varnostne kamere takrat niso delovale, kot je to priči L. povedal varnostnik, zaposlen na bližnjem L. Pri tem je neodločilno pritožbeno sklicevanje, da priči, na izpoved katerih se je oprlo prvostopenjsko sodišče, nista bili na prizorišču ponoči, saj bi v skladu s Splošnimi pogoji varovanje moralo biti zagotovljeno 24 ur dnevno. Iz navedenega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da parkirišče X v času škodnega dogodka resnično ni zadostovalo pogojem iz 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev.

8. Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnice, da je določba 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev neenakopravna, ker ne omogoča enakega obravnavanja enakih primerov oziroma pravičnega obravnavanja podobnih primerov s tem, ko enači parkirišče X z vsakim divjim parkiriščem ali pa parkiriščem ob cesti. Zgolj na okoliščini, da so v praksi možna tudi večja odstopanja od predpisanega dejanskega položaja, za katerega je zagotovljeno zavarovalno kritje, ni mogoče utemeljevati neenakopravnosti položaja tožeče stranke, ker naj bi konkretni dejanski stan odstopal od predpisanega samo v enem segmentu, to je v nezagotovljenem 24 urnem varovanju parkirišča. Utemeljeni pritožbeni razlogi

9. Utemeljena pa je pritožba v tistem delu, ko očita, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vprašanja ali je tožeča stranka izkazala potrebno skrbnost in storila vse, da do kraje priklopnika ne bi prišlo. Predmet zavarovanja po zavarovalni pogodbi so bili riziki, ki izvirajo iz prevoznikove odgovornosti za izgubo ali uničenje blaga, ki ga prevaža prevoznik (689. člen Obligacijskega zakonika(1) ter 17. in 23. člen Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti – CMR). Prevoznik (tožeča stranka) objektivno odgovarja za vsakršno poškodbo ali izgubo blaga, ki ga je prevzel, v času od prevzema blaga do njegove izročitve. S tem prevoznik odgovarja za kakršnokoli škodo na blagu, ki je posledica ravnanja svojih delavcev in to tako voznikov kot tudi drugih delavcev ali izpolnitvenih pomočnikov. Smisel zavarovanja tovrstnega rizika, ki izvira iz prevoznikove odgovornosti je torej v prevalitvi tega rizika na zavarovalnico za ceno plačane premije zavarovanja.

10. V 1. členu Splošnih pogojev je opredeljen obseg kritja zavarovalnice (tožene stranke) in sicer za kritje škode zaradi civilnopravnih zahtevkov tretjih zaradi nenadnega in presenetljivega škodnega dogodka (nesreče) zaradi delne ali popolne fizične izgube blaga, poškodbe blaga ali zamude pri izročitvi prevzetega blaga. Že v tem členu Splošni pogoji izključujejo obseg kritja za določene vrste blaga (šesti odstavek) ali določajo posebne pogoje, ki so vezani na potrebno stanje vozila (četrti odstavek) ali dokumentacije (peti odstavek).

11. Posebne izključitvene razloge pa je tožena stranka opredelila v 3. členu Splošnih pogojev. V tem delu pritožnica upravičeno opozarja na razmerje med izključitvenima razlogoma iz 1. in 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. V 1. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev so iz kritja izključene škode v posledici hude malomarnosti ali naklepa zavarovanca ali njegovih delavcev, razen voznika, če zavarovanec za njegov naklep ali hudo malomarnost ni vedel. Voznikovo krivdno ravnanje torej ne izključuje kritja tožene stranke, torej tudi v primeru, če bi izginotje ali uničenje blaga naklepno povzročil sam voznik. Po eni strani je takšna izključitev kritja skladna z dolžnostjo zavarovanca, da preprečuje nastanek zavarovanih rizikov (prvi odstavek 950. člena OZ). Po drugi strani pa ob takšni opredelitvi voznikovega krivdnega ravnanja ni mogoče enačiti z ravnanjem zavarovanca. V tem delu je takšna opredelitev izključitvenega razloga v 1. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev skladna z zavzetimi stališči sodne prakse(2) glede distinkcije med krivdnim ravnanjem voznika in ravnanjem oseb, ki jim je pripisati učinek ravnanja zavarovanca, na kar pravilno opozarja tudi pritožnica.

12. Splošni pogoji pa v 7. točki prvega odstavka 3. člena izključujejo iz zavarovalnega kritja tudi škodo, ki je nastala v času, ko priklopnik ali polpriklopnik ni priključen na vlečno vozilo, razen če se je priklopnik ali polpriklopnik nahajal v zaklenjeni garaži ali ograjenem in zaklenjenem osvetljenem dvorišču ali na 24 ur varovanem parkirišču. Tudi tako opredeljen izključitveni razlog je potrebno razumeti v smislu dogovorjenih ukrepov, ki jih mora zagotoviti zavarovanec za preprečevanje nastanka zavarovalnega primera. Zato je tudi v takšnem primeru mogoče izključiti kritje zavarovalnice samo v tistih primerih, ko je nastanek tega dejanskega stanu mogoče pripisati krivdnemu ravnanju zavarovanca. Zavarovalnega kritja torej ni mogoče izključiti v tistih primerih, ko je dejanski stan iz 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev posledica ravnanja tretje osebe, na katero zavarovanec nima vpliva, kakor tudi voznika, v kolikor je pri tem ravnal v izrecnem nasprotju z navodili zavarovanca. Drugačna razlaga bi namreč pripeljala do rezultata, da bi tožena stranka zagotavljala kritje za škodo, ki bi izvirala celo iz naklepno povzročene škode s strani voznika (tatvine), izključeno pa bi bilo kritje škode, povzročene zgolj iz voznikove malomarnosti. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožnikovemu stališču, da bi bila takšna razlaga pogodbenih določb v nasprotju z namenom zavarovanja, saj bi bilo zavarovalno kritje izključeno iz razloga, na katerega zavarovanec nima vpliva.

13. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge se za presojo utemeljenosti zahtevka izkaže kot relevantno vprašanje skrbnosti in vpliva tožeče stranke na izbiro lokacije parkirišča s strani voznika. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi zgolj povzelo izpoved zaslišane priče I. E., pri čemer pa te izjave niti ni dokazno ocenilo. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe pa je razvidno, da se je prvostopenjsko sodišče zadovoljilo zgolj s sicer pravilno ugotovitvijo, da parkirišče, na katerem je izginilo blago, ne zadostuje pogojem, ki jih zahtevajo Splošni pogoji. Ker prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo morebitne krivde tožeče stranke za postopanje voznika, v posledici katerega je prišlo do izginotja blaga, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je tožeča stranka že v tožbi zatrjevala ravnanje voznika v izrecnem nasprotju z njenimi navodili in s tem v zvezi tudi predlagala dokaz z zaslišanjem priče A. D. mlajšega. Brez da bi sodišče sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke, se do tega vprašanja ni mogoče opreti zgolj na izpoved že zaslišane priče I. E., saj bi bila s tem tožeči stranki neupravičeno odvzeta možnost obravnavanja njenega zahtevka pred sodiščem. Pri tem pa ne gre prezreti niti tega, da tožena stranka trditvam tožeče stranke o njenem skrbnem ravnanju niti ni konkretizirano nasprotovala.

14. Ne glede na pooblastila pritožbenega sodišča, da na glavni obravnavi izvede tudi dokaze, ki jih ni izvedlo sodišče prve stopnje (355. člen ZPP), pa bi ugotavljanje tega relevantnega dejstva zgolj na pritožbeni stopnji strankama odvzelo učinkovito sredstvo pritožbenega izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg tega pa se bo potrebno v primeru ugotovitve temelja odgovornosti tožene stranke potrebno opredeliti tudi do višine tožbenega zahtevka, še posebej v luči ugovorov tožene stranke glede neizkazanosti nastale škode tožeči stranki.

15. Navedeni razlogi zato utemeljujejo razveljavitev izpodbijane sodbe v posledici nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je pogojena z zmotno uporabo materialnega prava prvostopenjskega sodišča pri razlagi izključitvenih razlogov za zavarovalno kritje tožene stranke. V ponovljenem postopku bo zato prvostopenjsko sodišče moralo ustrezno dopolniti dokazni postopek in ob nakazanih materialnopravnih izhodiščih ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Uradni list RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 - Odl. US, 40/200 – v nadaljevanju OZ.

(2) Sklep in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 95/2004 z dne 17.10.2004.