Jedro

Od vsakega povprečno izkušenega in skrbnega voznika se sme pričakovati, da v primeru, če hitrost in druge razmere na cesti to dopuščajo, ustavi, ko na cesti opazi oviro. Gre za tim. načelo zadnje jasne priložnosti (angl.: last clear chance), ko z razumno vožnjo vsak zlahka prepreči nesrečo tudi v situaciji, ki jo je nekdo (so)zakrivil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 145701/2010 z dne 21. 10. 2010 razveljavi v celoti in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

II. Tožeča stranka mora tožencu v roku 15 dni plačati 3692,40 EUR za pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju ocenilo, da je smotrno odločiti posebej o podlagi in glede tega presodilo, da je po temelju tožbeni zahtevek utemeljen do 50 % (v prvem sojenju je bila ocena sodišča, da 70 %). Ta odstotek je posledica ocene, da je v prav tolikšni meri toženec kot voznik nezavarovanega traktorja kriv za nesrečo, v kateri je bilo poškodovano vozilo Peugeot 206 in njegova voznica ter sopotnica, enako kriva pa naj bi bila voznica Peugeota. Tožnik od toženca zahteva povračilo odškodnine, ki jo je bil sam izplačal oškodovancem.

2. Tudi tokrat se proti sodbi pritožuje toženec in sklicujoč se na vse pritožbene razloge predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Še vedno vztraja, da je za nesrečo kriva izključno voznica Peugeota B., ki ni ustavila, ko je videla, da je na cesti ovira. Navaja, da odločitev ni skladna z dopolnjenim mnenjem izvedenca, čeprav sodišče navaja, da mu v celoti sledi. Še vedno nasprotuje ugotovitvam izvedenca o širini cestišča, češ da bi moral upoštevati tisto, ki so jo izmerili policisti, to je 4,7 m in ne 4 m. Opozarja, da je B. vozila po levi oz. po sredini, če bi vozila po svoji strani, potem sploh ne bi prišlo do trčenja. V vsakem primeru, meni, bi morala počakati, da se pešec in traktor iz ceste umakneta. Opozarja, da se ni vključeval v promet, kot to zmotno navaja sodišče, pač pa se je pripravljal na košnjo ob robu cestišča; na vozišče sploh ni zapeljal, pač pa le počasi „lezel“. Navaja, da je brez podlage ugotovitev sodišča, da ni bil sposoben oceniti, kdaj bi bil s traktorjem na polovici ceste. B., pravi, ni spregledal, le zanašal se je, da bo spoštovala cestnoprometne predpise in ustavila oz. počakala, da se umakne. Normalno je tudi, da pešec kdaj opozarja na druga vozila, to bi morala tudi upoštevati, tako pa je K. odskočila, da je B. ni povozila, opozarja pritožba. Poudarja, da nikomur ni zaprl poti, saj na voznem pasu, katerega del je zasedal, ni bilo nikogar; imel bi pravico vključiti se v promet, če nikogar ne bi oviral. Meni, da je B. kršila več pravil cestnega prometa, našteva in opisuje, katere in kako. Meni, da ni pomembno, da je on na drugi strani pustil prikolico. Nasprotuje oceni sodišča, da se vozniku lahko hitro zgodi, da se znajde na levi, saj potemtakem tudi njemu sploh ni moč očitati, da je zavozil na cesto. Opozarja, da je napadena odločitev v nasprotju s prakso sodišč v podobnih primerih (tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 127/1999 in I Cp 2478/2012 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 649/1992).

3. Tudi tokrat tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tudi tokrat pravilno ocenilo, da je treba kot pravno podlago za razrešitev spora po temelju uporabiti določbo 154. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ker gre za nesrečo premikajočih se motornih vozili in so relevantna pravila o krivdni odgovornosti.

6. Večino bistvenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo že tekom prvega sojenja, in sicer: - da je bila cesta na mestu trčenja široka 4 metre (to je zanesljivo izmeril izvedenec); - da je toženec s traktorjem vzvratno vozil na cesto in bil z zadnjo levo stranjo 1,4 m na cesti, z desno pa 1,5 m; - da se v trenutku trčenja traktor ni več premikal; - da je pred manevrom toženca na cestišču stala njegova žena, da bi z mahanjem opozorila druge udeležence v prometu na manever traktorja; - da je na drugi strani ceste je stala traktorska prikolica in segala približno pol metra na cestišče, ne ve pa se, kje točno se je ta ovira nahajala; - da je bila preglednost in vidljivost dobra in da je voznica Peugeota traktor opazila na razdalji 70 metrov, - da je voznica Peugeota zavirala in da je bila v času trčenja njena hitrost med 7 in 10 km/h, ni pa se v traktor zaletela namenoma; - da je voznica Peugeota trčila v zadnje levo kolo traktorja s svojim prednjim levim blatnikom, ko je svojo vožnjo usmerila iz levega dela cestišča proti desnemu, z namenom ogniti se traktorju.

7. Prvič sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali bi se B. glede na širino svojega vozila, širino cestišča in glede na ugotovljeno oviro, ki jo je predstavljal traktor, tej oviri mogla ogniti brez kakršnihkoli težav ali manevra, ker ni upoštevalo pravila 1., 2. in 3. odst. 25. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ki zapoveduje vožnjo po desni smerni strani in tudi ni ugotovilo širine osebnega vozila.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je avtomobil Peugeot, ki ga je vozila B., širok 1,85 m. Upoštevajoč širino vozišča, vozila, položaj traktorja in prikolice izračun pokaže, da bi se B. po svoji strani cestišča lahko mimo ovire nemoteno odpeljala tako, da bi imela na vsaki strani še 7,5 cm prostora (varnostno razdaljo), kar je „koridor“, ki ga je opisal tudi izvedenec, na mnenje katerega se je oprlo tudi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, ko je pridobilo še eno dopolnitev njegovega mnenja. Po tem koridorju bi lahko varno peljala s hitrostjo 5 km/h. 9. Pritožbeno sodišče sicer sprejema te bistvene dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, vendar ocenjuje, da je treba na njihovi podlagi napraviti delno drugačne materialnopravne zaključke, in sicer tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrniti.

10. Prvostopenjsko sodišče vidi v toženčevem ravnanju kršitev določb 1. odst. 27. in 1. odst. 44. čl. ZVCP-1, vendar se moti.

11. V 1. odst. 44. čl. ZVCP-1 določa: „Voznik mora pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka: - kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna; - kadar se vključuje z nekategorizirane ceste v promet na javni cesti; - kadar se vključuje v promet na cesti s parkirnega prostora ali z druge površine, ki ni cesta.“

12. V 1. odst. 27. čl. ZVCP-1 določa: „Preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, premikom vozila ali vključevanjem v promet, se mora voznik prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s smerno utripalko.“

13. Toženec se s traktorjem ni vključeval na prometni pas B., niti ga ni sekal. Ker s svojim ravnanjem B. ni zaprl poti, saj je bil s svojim traktorjem le na delu nasprotnega voznega pasu, in še tega ni zasedal v celoti, pač pa z delom, v katerega se je zaletela voznica, le s 1,40 m. Tedaj sploh ni ravnal protipravno. Ali je namenoma zasedel le „svoj del cestišča“ ali le „po sreči“, preden se je ustavil, sploh ni pomembno, dejstvo je, da poti voznici avtomobila ni zaprl. Sodišče se moti, ko pravi, da njegovo ravnanje ne more biti izenačeno z vožnjo morebiti nasproti vozečega vozila, saj ni videti nobenega razloga, zakaj bi bila njegova vožnja na nasprotnem pasu kakorkoli drugače ovrednotena. Svoj del vozišča je imel pravico uporabljati v skladu s predpisi kot vsak drug udeleženec v prometu, in - kot pravilno zapiše tudi sodišče prve stopnje – se je pri tem smel zanesti na to, da tudi drugi udeleženci upoštevajo pravila; med njimi je tudi osnovno – vožnja po desni, na kar je opozorilo pritožbeno sodišče že v prvem pritožbenem postopku in na kar pritožba spet upravičeno opozarja.

14. Res je, da je voznici avtomobila ostal na razpolago relativno ozek varni koridor. Vendar je treba upoštevati zlasti tudi to, kako je prišlo do trčenja – ni prišlo denimo do podrsanja zaradi ozkega koridorja, niti voznica ni zadela zadnjega, na cestišče najbolj izpostavljenega (in slabše vidnega) nastavka na traktorju, pač pa se je zaletela v njegovo zadnje levo kolo, in to s svojim prednjim levim delom.(1) Toženec se je ustavil, čeprav je bil še na svojem voznem pasu, voznica avtomobila pa ne, bila pa je na levi strani cestišča, gledano v smer njene vožnje.

15. Od vsakega povprečno izkušenega in skrbnega voznika se sme pričakovati, da v primeru, če hitrost in druge razmere na cesti to dopuščajo, ustavi, ko na cesti opazi oviro. Gre za tim. načelo zadnje jasne priložnosti (angl.: last clear chance)(2), ko z razumno vožnjo vsak zlahka prepreči nesrečo tudi v situaciji, ki jo je nekdo (so)povzročil. Treba je torej zaključiti, da je krivda za nesrečo, kot se je pripetila, izključno na strani voznice, in sicer tudi v primeru, če bi se izhajalo iz ocene, da sta nevarno situacijo povzročila oba udeleženca (toženec npr. s tem, da je na vaški cesti brez sredinske črte otežil vožnjo mimo, čeravno je ni onemogočil).

16. Izkaže se, da so pritožbeni očitki toženca utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek in glede na potek postopka tudi sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, razveljavilo v celoti (5. alineja 358. čl. ZPP), ker sicer pri uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ki bi narekovale kakršnokoli drugačno odločitev.

17. Odločitev o stroških temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP; Tožnik je v celoti propadel, zato je dolžan povrniti tožencu vse njegove za pravdo potrebne stroške, vključno s pritožbenimi, in sicer kot so priglašeni po veljavni Odvetniški tarifi za stroške ugovornega postopka, postopkov pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih postopkov, stroške za izvedenca ter sodnih taks v skladu z Zakonom o sodnih taksah, upoštevaje materialne stroške in DDV, skupaj 3692,40 EUR. Priznane stroške mora tožnik tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Op. št. (1): Zadevi tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 127/1999 in I Cp 2478/2012 in zadeva Vrhovnega sodišča RS II Ips 649/1992 niso primerljive, saj je šlo v vseh za to, da je bila ovira na voznikovi strani vozišča (na voznem pasu oškodovanca), v zadevi I Cp 2478/2012 pa je bila pod imenom adekvatne vzročnosti (napačno) upoštevana naravna vzročnost. Op. št. (2): Doktrina, razvita iz angleškega primera Davies v. Mann (1842), glej Henderson, J.A. et al.The Torts Process, Seventh Edition, Aspen Publishers, New York, 2007, str. 361. Zadeva se je nanašala nesrečo, v kateri je bil ubit tožnikov osel, in sicer po trčenju s toženkinim vozilom. Tožnik je osla pustil na robu ceste in s tem oviral promet. A sodišče je odločilo, da je tožena stranka imela možnost, da bi se z racionalno vožnjo (z vožnjo primerne hitrosti) izognila nesreči, zato je bila ugotovljena njena izključna krivda za nesrečo. Ta nauk je postal znan kot doktrina "zadnje jasne priložnosti" - če voznik ne izkoristi (jasne, očitne) priložnosti, da s skrbnim ravnanjem prepreči nesrečo, potem je njegova malomarnost edini relevanten vzrok zanjo.