Jedro

V okvir pojma javni red v kontekstu določila četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 spadajo tudi zaščita pred morebitnimi novimi (kaznivimi) dejanji, podobnimi tistim, ki jih je po neprerekanih dejstvih tožnik sicer že storil v Sloveniji, med tem ko se je nahajal v Sloveniji brez dovoljenja za vstop in bivanje v Sloveniji.

Tožnik je bil tik pred tem, da bi ga dne 13. 10. 2023 izpustili iz zapora na prostost, ker je prestal zaporno kazen, zaporno kazen pa je dobil izključno iz razloga, ker je storil tri kazniva dejanja. Šlo je torej za sankcijo kaznovalne narave. Določba 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa ni določba kaznovalne narave, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava z namenom zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red. Po določbi člena 50 Listine nihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen. Tožnik pa v upravnem postopku z izpodbijanim aktom ni bil ponovno kazensko sankcioniran.

Tožena stranka je imela ustrezno dejansko podlago za izrek izpodbijanega ukrepa in ga je ob izdaji pravilno oprla na okoliščino, da tožnik še vedno predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi oziroma premoženja. Ta potencialna nevarnost za javni red oziroma za ljudi in premoženje namreč lahko obstaja tudi po prestani kazenski sankciji, kar pomeni, da pristojni organ lahko izreče ukrep upravne narave po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 prosilcu za mednarodno zaščito tudi po prestani kazenski sankciji, če je potencialna nevarnost prosilca za javni red v zadostni meri izkazana, če je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen, tako da ni mogoč z milejšim ukrepom doseči istega legitimnega cilja, to je zaščititi pravice do svobode in varnosti drugih ljudi. Ob tem je treba po sodni praksi Sodišča EU upoštevati naslednje dejavnike: individualno ravnanje prosilca, ki ogroža javni red, v smislu resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe. To nevarnost mora torej pristojni organ pred izrekom pridržanja preveriti in odločiti tako, da je ukrep zaščite svobode in varnosti drugih uravnotežen s posegom v svobodo prosilca. Za ukrep pridržanja zaradi zaščite javnega reda torej ne zadošča zgolj dejstvo, da je oseba bila obsojena za neko kaznivo dejanje. Treba je upoštevati tudi druge okoliščine, kot so: vrsta in teža tega dejanja, čas, ki je potekel od njegove izvršitve, ter okoliščine, v katerih so nacionalni organi prijeli tujca v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja ter v katerih je tujec storil kazniva dejanja.

S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena v povezavi z drugim in četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) odločilo, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., rojen ... v kraju Tata Faqrullah, državljan Islamske republike Pakistan, omeji gibanje zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Prosilcu za mednarodno zaščito je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, in sicer od 13. 10. 2023 od 12.10 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 13. 1. 2024 do 12.10, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 23. 9. 2022 pred uradno osebo Ministrstva za notranje zadeve v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je bil pristojni organ s strani Centra za tujce, Veliki Otok 44 Z, Postojna, obveščen o predčasnem odpustu prosilca s prestajanja zaporne kazni iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Celje. Iz dopisa št. 225-72/2023/44 (216-8) z dne 9. 10. 2023 in prilog k dopisu je razvidno, da je prosilec na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. I K 39967/2020 z dne 25. 11. 2020 najprej prestajal zaporno kazen v trajanju dveh let in dveh mesecev, nato pa mu je bila na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 51553/2021 z dne 20. 2. 2023, izrečena kazen zapora v trajanju 10 mesecev. Prosilec je bil na podlagi navedenih sodb obsojen za tri kazniva dejanja, in sicer za prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 - uradno prečiščeno besedilo, 6/16 - popr., 54/15, 38/16 KZ-1), hudo telesno poškodbo po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in grožnjo po prvem odstavku 135. člena KZ-1. V prvi sodbi je bila prosilcu poleg zaporne kazni izrečena tudi stranska kazen izgon tujca iz države za čas pet let. Poleg obvestila o predčasnem odpustu prosilca je bil pristojnemu organu s strani Centra za tujce poslan tudi predlog, da se prosilcu zaradi narave kaznivih dejanj po odpustu v skladu s 3. oziroma 4. alinejo prvega odstavka 84 člena ZMZ-1 omeji gibanje na Center za tujce.

3. Prosilec je bil dne 13.10. 2023 predčasno odpuščen s prestajanja zaporne kazni iz Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, nato pa mu je bil istega dne, ustno na zapisnik, izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44 Z. 4. Iz zapisnika št. 2142-4125/2022/23 (1222-20) z dne 13. 10. 2023 izhaja, da je bil prosilec v zaporu najprej zaradi tihotapljenja, potem pa tudi zaradi prepiranja oziroma zaradi povzročene hude telesne poškodbe in groženj. Prosilec je pojasnil, da je v dogovoru z odvetnikom priznal kazniva dejanja, saj je zaradi tega dobil krajšo zaporno kazen. Na vprašanje uradne osebe, koliko časa se je ukvarjal z organiziranjem prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, prosilec ni želel odgovoriti. Ni vedel, da je tihotapstvo kaznivo dejanje. Izjavil je tudi, da je vse v zvezi s tem, kar je nameraval storiti po tem, ko bi tujce pripeljal do Italije, povedal že na sodišču. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je dve kaznivi dejanji storil v času pripora, je prosilec odgovoril, da so drugi ljudje, ki so bili na sodišču proti njemu razmišljali o tem, da bodo dobili odškodnino, če ga bodo prijavili, saj so vedeli, da njegov oče živi v Italiji. Prijavili so ga torej zaradi odškodnine. Nato je prosilec pojasnil, da se je takrat zbudil zgodaj zjutraj in je molil, nato pa so se zbudili še drugi, še preden so prišli varnostniki. Oseba, ki jo je poškodoval, ga je napadla, je pa imel z njo že prej slab odnos. Povedal je, da ne zna pisati, vendar je v zaporu želel podali prošnjo za zamenjavo celice. Tam so se do njega vedli rasistično. Z ostalimi ni imel težav, težava so bili Pakistanci. Ker je bil prvič v zaporu, ni vedel, da bo kaznovan za to, če bo nekoga poškodoval, niti ni vedel, da lahko en zapornik poda prijavo proti drugemu. Uradna oseba je prosilcu pojasnila, da iz sodbe, na podlagi katere je bil obsojen na deset mesecev zaporne kazni, izhaja, da ga oseba, ki jo je napadel, ni izzvala in ga prosila, naj pojasni. Prosilec je odgovoril, da je vse že pojasnil na sodišču. S strani uradne osebe mu je bil nato pojasnjen razlog za izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Pooblaščenka prosilca je na zapisnik podala opombo, in sicer je poudarila, da je bil prosilec iz zapora predčasno izpuščen zaradi lepega vedenja, zato nikakor ni logično, da bi policija predlagala omejitev gibanja na Center za tujce zaradi nevarnosti ponovitve enega od omenjenih kaznivih dejanj, storjenih v zaporu. Poleg tega je izpostavila, da se prosilcu ne more izreči strožji ukrep omejitve gibanja zaradi razlogov, ki se mu ne morejo pripisati, in sicer zaradi tega, ker azilni dom nima urejenih varnostnih ukrepov. Prosilec je na koncu razgovora dodal, da so ga ravnokar izpustili iz zapora, sedaj pa se ga ponovno namešča v zapor, kjer ne bo imel svobode.

5. S svojimi dejanji je prosilec kršil pravni red Republike Slovenije in storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, zaradi česar mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I K 39967/2020 z dne 25. 11. 2020, na podlagi tretjega odstavka 308 čl. KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 51. člena KZ-1, izrečena kazen dve leti in dva meseca zapora ter denarna kazen v višini 2.600 EUR, poleg tega pa mu je bila izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Sodba je dne 7. 1. 2021 postala pravnomočna. Tretji odstavek 308. člena KZ-1 določa, da se kaznuje z zaporom od treh do desetih let in denarno kaznijo, kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor enega ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. Iz omenjene sodbe izhaja, da je sodišče pri odločanju o vrsti in višini kazenske sankcije kot olajševalno okoliščino upoštevalo priznanje kaznivega dejanja, kot obteževalno pa dejstvo, da je prosilec v konkretnem primeru prevoza ilegalnih prebežnikov čez ozemlje Republike Slovenije v Italijo dejansko sodeloval v organizirani mreži tihotapcev migrantov, ki na račun hude stiske ljudi, ki zaradi vojn in revščine bežijo iz domačih držav, služijo znatna denarna sredstva. Prosilec je tako po mnenju sodišča izvršil težko in moralno zavržno kaznivo dejanje in ravno teža izvršenega kaznivega dejanja je bila tista okoliščina, ki je po presoji sodišča v konkretnem primeru temelj za izrek zaporne kazni. Prav tako iz sodbe izhaja, da je sodišče ocenilo, da ukvarjanje s takšno dejavnostjo ne pomeni le izkoriščanje stiske migrantov, pač pa predstavlja tudi resen varnostni problem države, zato je sodišče ocenilo, da je prosilec oseba, ki predstavlja resno grožnjo za javni red oziroma javno varnost, zaradi česar mu je izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za obdobje pet let. 6. Prosilec je v času prestajanja zaporne kazni v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni storil še dve kaznivi dejanji. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 51553/2021 z dne 20. 2. 2023 je bilo ugotovljeno, da je prosilec storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena enotna kazen deset mesecev zapora. Sodišče je pri določanju kazni kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da sta bili kaznivi dejanji storjeni v zaporniški celici, kjer na majhnem prostoru biva večje število tujih oseb proti svoji volji, kar zagotovo povzroča neugodna občutja in vpliva na njihovo vedenje ter njegovo priznanje krivde; kot obteževalni okoliščini pa je sodišče upoštevalo dejstvo, da prosilec k dejanju ni bil izzvan ter njegovo predkaznovanost za hudo kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja.

7. Pristojni organ je po izpustu iz zapora prosilcu izrekel ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, in sicer zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Prosilec je namreč kršil pravni red Republike Slovenije, tega pa ni storil le enkrat, temveč je bil z dvema različnima sodbama obsojen na zaporno kazen zaradi treh različnih izvršenih kaznivih dejanj, ki jih je storil v zelo kratkem času, pri čemer se tihotapljenje nanaša na osebno in premoženjsko varnost ter javni red, grožnje in povzročitev hude telesne poškodbe pa na osebno varnost. Nikakor ne gre zanemariti dejstva, da je prosilec drugi dve kaznivi dejanji storil v času prestajanja zaporne kazni. To je zraven okoliščine, da prosilec ni želel odgovori na vprašanje, kako dolgo se ukvarja s tihotapljenjem ljudi ter dejstva, da je drugi osebi v zaporu grozil, da jo bo ubil, ko bo izpuščen iz zapora, razlog, na podlagi katerega pristojni organ utemeljeno sklepa, da pri prosilcu obstaja ponovitvena nevarnost storitve kaznivih dejanj in s tem ogrožanja javnega reda, saj je evidentno, da prosilca prva izrečena zaporna kazen v Republiki Sloveniji ni odvrnila od tega, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal. Prosilec je drugo osebo v zaporu tako močno poškodoval, da je dva tedna trpela hude bolečine, obraz in glava sta bila zaradi bolečin in otekline znatno oslabljena, njena zmožnost za delo pa je bila znatno zmanjšana. Oseba je utrpela tudi trajno asimetrijo obraza. Prosilec je tej osebi grozil s smrtjo, v smislu, da bo osebo poiskal in ubil, ko pride iz zapora, prav tako pa je grozil, da bo sam poslal ljudi, ki bodo poiskali in ubili njegovo družino. Vsa kazniva dejanja je prosilec tudi priznal. 8. Pristojni organ na tem mestu izpostavlja, da prva izrečena kazen na prosilca očitno ni imela prav nobenega vpliva. Iz prve izdane sodbe je razvidno, da je predvsem izrek kazni izgona tujca iz države tisti, ki bo prosilcu dejansko onemogočil ponavljanje kaznivih dejanj. Na tak način bi mu bilo torej preprečeno, da bi ponovno stopil na teritorij Republike Slovenije, in tako bi bilo vsaj še pet let po prestani zaporni kazni zagotovljeno, da teh dejanj ne bi mogel izvrševati. Takšna sankcija bi dosegla tudi varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda. Iz te sodbe tudi izhaja, da je tudi pristojno sodišče ocenilo, da prosilec predstavlja resno grožnjo za javni red oziroma javno varnost države; ni mogoče ignorirati in dopustiti, da prosilec zgolj z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito takšno oceno izniči in se mu dovoli prosto gibanje.

9. Prosilec je ob naznanitvi ukrepa omejitve gibanja sicer dejal, da ga je ta oseba napadla, vendar pa glede na dejstvo, da iz omenjene sodbe izhaja, da je osebo poškodoval, kljub temu, da ni bil izzvan, pristojni organ tej njegovi izjavi ne more slediti. Pristojni organ glede na navedeno utemeljeno sklepa, da pri prosilcu, glede na naravo kaznivih dejanj, ki jih je storil, vsekakor obstaja ponovitvena nevarnost. 10. Pristojni organ opozarja tudi na dejstvo, da je prosilec namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito izrazil v času bivanja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, in sicer dne 13. 9. 2022, v Republiko Slovenijo pa je vstopil že 4. 8 2020. Prosilec je imel dobri dve leti, torej več kot dovolj časa in vse možnosti za to, da bi v Republiki Sloveniji izrazil svojo namero za vložitev prošnje, pa tega ni storil. Vse navedeno kaže na to, da prosilec postopka mednarodne zaščite očitno ne jemlje z vso potrebno resnostjo oziroma ga celo zlorablja.

11. Tožena stranka v nadaljevanju pravi, da je preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo prosilcu omejeno gibanje na območje azilnega dom in to vprašanje obravnava na strani 4-5 izpodbijanega sklepa. Glede na vse navedeno, predvsem pa glede na že pojasnjeno verjetnost ponovitve kaznivih dejanj, pristojni organ meni, da je povsem utemeljeno pričakovati, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, s takšnimi dejanji nadaljeval. Kot je razvidno iz omenjene sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, se bo varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda doseglo le tako, da se bo prosilcu preprečilo ponavljanje kaznivih dejanj s tem, da se mu prepreči vstop na teritorij Republike Slovenije. Vse navedeno kaže na to, da ima prosilec resne težave s spoštovanjem pravnega reda, pri čemer ga od nadaljnjih storitev kaznivih dejanj ne odvrača niti kaznovanje. Glede na to, da izrek omejitve gibanja na območje azilnega doma po mnenju pristojnega organa v konkretnem primeru nikakor ne bi dosegel svojega namena, je edina učinkovita možnost, s katero se lahko prosilcu prepreči ponavljanje kaznivih dejanj in s tem ogrožanja pravnega reda, uporaba strožjega ukrepa, to je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce.

12. V tožbi, ki ji tožnik dodaja predlog za izdajo začasne odredbe in predlaga zaslišanje, tožnik pravi, da je upoštevajoč upravno-sodno in ustavno-sodno prakso v Sloveniji treba izpodbijani akt o pridržanju tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave. Tožnik se z razlogi za omejitev ne strinja oziroma meni, da je omejeni sklep nezakonit in dejansko odvzama svobodo tožniku brez kakršnega storjenega dejanja oziroma brez kakršnega zakonsko določenega razloga. Tožena stranka prevzema vlogo sodišča ter, kot tudi sama obrazloži, zaradi že storjenih kaznivih dejanj oziroma ponovitvene nevarnosti le-teh, za katera je tožnik prestal zaporno kazen, ponovno odvzema svobodo. Tožena stranka je tudi tožnika izpraševala o kaznivemu dejanju, s čim je zopet prekoračila svoja pooblastila in izkoristila svojo nadmoč. Tožnik je večkrat pravilno odgovoril, da je o tem vsem že povedal na sodišču. 13. Poleg tega, da se tožena stranka postavlja v vlogo sodnika, tožena stranka opira svojo odločitev na pretekla tožnikova ravnanja, za katera je odslužil zaporno kazen. To je popolnoma nedopustno, skregano z temeljnim načelom pravne države. Tožena stranka je samo povzela, kar je tožnik že storil ter bil obsojen za zaporno kazen oziroma za dve zaporni kazni. Za vsa dejanja, za katera je bil obsojen je tudi prestal zaporno kazen. Zdaj pa se tožena stranka sklicuje na te enako razloge, oziroma dejanja, za katera kot že rečeno, je tožnik bil že kazensko obsojen in je tudi prestal zaporno kazen.

14. Tožena stranka je preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo prosilcu omejeno gibanje na območju azilnega doma. Tožnik se sprašuje kakšen namen je tožena stranka sploh zasledovala ob odvzemu svobode prosilcu in namestitvi v Center za tujce ter kašen učinek bo to imelo? Na podlagi česa tožena stranka dela zaključke, da bo sedaj tožnik prenehal s kršitvami? Zaključek tožene stranke, da bo z odvzemom svobode tožnik prenehal s kaznivimi dejanji, nima nobene podlage, je v bistvu nelogičen zaključek, ki temelji zgolj na zaključku tožene stranke. Tožnik je namreč tudi pri prestajanju zaporne kazni, se pravi, ko mu je bila odvzeta svoboda, storil kaznivo dejanje. Tožena stranka po mnenju tožnika zasleduje nek drug cilj, in to dela popolnoma nezakonito.

15. Tožena stranka ima namreč tudi možnost, da bi prosilcu omejila gibanje na izpostavo Azilnega doma, ki sta namreč kar dve, in te možnosti sploh ni presojala ter opravila testa, ali bi bil milejši ukrep omejitve gibanja na eno izmed dveh izpostav možen. S tem, da ni preizkusila, ali je možna omejitev gibanja na eno izmed izpostav Azilnega doma je kršila 2. odstavek 84. člena, ki zelo jasno določa, da je omejitev gibanja mogoče odrediti na center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave.

16. Tožnika tudi ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, da država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave št. 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost "omejitev gibanja na prostore Centra za tujce (drugi odstavek 84. čl. ZMZ-1) ter omejitev gibanja na območje azilnega doma.

17. Manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti so npr.: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, ali obveznost zadrževanja na določenem mestu (člen 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU). Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti v ZMZ-1 ni urejen, tožena stranka ne more izvajati tega ukrepa. Tožena stranka bi morala pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja opraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito postavilo Ustavno sodišče v zadevi (Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011).

18. Kar se tiče absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, jih je tožnik že navedel: odločilna dejstva ter razlogi za odvzem svobode sploh ne obstajajo in ni jasno, na kakšni pravni podlagi je tožena stranka sklepala na obstoj le teh. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi ali pa da se zadeva vrne toženi s stranki v ponoven postopek.

19. Tožnik na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna). Tožnik je v tej tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. členom Procesne direktive 2013/327EU zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtega odstavka 5. člena EKČP. Zahtevi za izdajo začasne odredbe naj sodišče ugodi in se, do pravnomočne odločitve o sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce (Postojna).

20. V odgovoru na tožbo se glede pravne podlage za izpodbijani ukrep tožena stranka sklicuje na argument oziroma sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1322/2022 z dne 6. 10. 2022. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja argumente iz izpodbijanega akta o tem, zakaj meni, da obstaja velika nevarnost, da bi tožnik nadaljeval s kaznivimi dejanji. Strinja se s tožečo stranko, da ne more izrekati ukrepov omejitve gibanja, ki nimajo podlage v zakonu. Nasprotuje tudi izdjaio začasne odredbe, ker za to nios izpolnjeni pogoji ter dodaja, da je izpodbijani akt izdalo Ministrstvo za notranje zadeve in ne Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov.

21. Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v upravni in sodni spis, zaslišalo je tožnika, pooblaščenka tožnika pa se je seznanila z odgovorom tožene stranke na tožbo in ob tem izpostavila, da se tožena stranka v izpodbijanem aktu sklicuje na pretekla dejanja tožnika.

**Obrazložitev k prvi točki izreka:**

22. Tožba ni utemeljena.

23. Sodišče ne bo posebej navajalo in obremenjevalo te obrazložitve z standardizirano interpretacijo,1 da gre v tovrstnih primerih ukrepov pridržanj, ki se izvršujejo v Centru za tujce v Postojni, upoštevajoč pri tem razmere v tem centru, ki jih je opisal tožnik na zaslišanju, za odvzem svobode iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Tudi v tem primeru torej ne gre zgolj za omejitev gibanja, kakor ta ukrep poimenuje tožena stranka v izpodbijanem aktu, ampak gre za odvzem prostosti tožniku. Ta sistemska napaka v uporabi izrazov v izpodbijanem aktu pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

24. Izpodbijani ukrep pridržanja ima jasno in vnaprej določeno pravno podlago v četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, preko katere se v notranji pravni red prenaša določba člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, če oziroma ker se jo mora razlagati in uporabiti v povezavi z interpretacijami določbe člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s 6. členom Listine s strani Sodišča EU.

25. Po določbi člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU se prosilca sme pridržati le tudi _"kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda"_. Tožena stranka se je oprla na del določila iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki zadeva nujno potrebno varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Pri tem je pomembno tudi, da predmetno določilo ZMZ-1 na koncu besedila pravi, da se drugi primerljivi razlogi javnega reda razumejo kot tisti, ki predstavljajo _"resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države."_ V konkretnem primeru gre za zahteve javnega reda in na to se tožena stranka upravičeno sklicuje v izreku in v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

26. Sodišče EU je pojem "javnega reda" v kontekstu Direktive o sprejemu 2013/33/EU interpretiralo na način, da pojem javni red vsekakor predpostavlja - razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev - resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe.2

27. Brez vsakršnega dvoma spadajo v okvir pojma javni red v kontekstu določila četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi zaščita pred morebitnimi novimi (kaznivimi) dejanji, podobnimi tistim, ki jih je po neprerekanih dejstvih tožnik sicer že storil v Sloveniji, med tem ko se je nahajal v Sloveniji brez dovoljenja za vstop in bivanje v Sloveniji. Tožnik je namreč storil kazniva dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (tretji odstavek 308. člena Kazenskega zakonika3 v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika4) in sicer je šlo za dejanje dne 5. 8. 2020 v zvezi s skupino 23 državljanov Pakistana;5 poleg tega pa je drugi osebi dne 18. 12. 2020 povzročil hude telesne poškodbe (prvi odstavek 123. člena KZ-1)6 in mu izrekel grožnje (prvi odstavek 135. člena KZ-1),7 in sicer je šlo za državljana Pakistana, s katerim je bil skupaj v zaporu na Povšetovi v Ljubljani.8

28. Ob teh nespornih dejanskih okoliščinah tožeča stranka s prvim tožbenim ugovorom uveljavlja, da pravna podlaga za ukrep pridržanja ni podana, ker je tožnik že prestal zaporno kazen zaradi omenjenih treh kaznivih dejanj, ki jih je tudi priznal in izhajajo iz dveh pravnomočnih sodb kazenskih sodišč. Takšna razlaga določila četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot jo zagovarja tožeča stranka, ni nujno pravilna in v konkretnem primeru tudi ni pravilna.

29. Tožnik je bil torej tik pred tem, da bi ga dne 13. 10. 2023 izpustili iz zapora na prostost, ker je prestal zaporno kazen, zaporno kazen pa je dobil izključno iz razloga, ker je storil tri kazniva dejanja. Šlo je torej za sankcijo kaznovalne narave. Določba 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa ni določba kaznovalne narave, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava z namenom zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red.

30. Po določbi člena 50 Listine nihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen. Tožnik pa v upravnem postopku z izpodbijanim aktom ni bil ponovno kazensko sankcioniran. Iz določbe 50. člen Listine po praksi Sodišča EU izhaja, da načelo ne bis in idem prepoveduje kumulacijo postopkov in sankcij kazenske narave, v smislu tega člena, za ista dejanja in proti isti osebi.9 V predmetni zadevi pa ne gre za kumulacijo postopkov in sankcij kazenske narave. Tudi ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 4. členom Protokola št. 7 k EKČP, ki s pomočjo t.i. _Engel_ testa preverja, ali določen ukrep, ki ga v državi podpisnici EKČP zakonodaja in praksa sicer opredeljujeta kot upravni ukrep, pomeni kazensko sankcijo po avtonomnem konceptu kazenske zadeve iz 6. člena EKČP,10 Upravno sodišče ne more priti do ugotovitve, da je pridržanje v predmetni zadevi po naravi kazenska sankcija.11 Z vidika slovenske pravne ureditve pri pridržanju na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 gre za preprečevanje nevarnosti prosilca za mednarodno zaščito za premoženje in varnost drugih ljudi in ne gre za takšno naravo dejanj ali obnašanj, ki bi bila nujno prepovedana s kazenskim pravom, pridržanje zaradi omenjene nevarnosti ni kazenska sankcija, trajanje pridržanja pa je odvisno od obnašanja prosilca in traja samo tako dolgo, kolikor časa prosilec zaradi svojih dejanj predstavlja nevarnost za javni red. Zato načelo _ne bis in idem_ v konkretnem primeru ne pride v poštev in ga ni treba uporabiti oziroma upoštevati v skladu z določilom 50. člena Listine v zvezi z 4. členom Protokola št. 7 k EKČP. 31. Tožena stranka je imela ustrezno dejansko podlago za izrek izpodbijanega ukrepa in ga je ob izdaji pravilno oprla na okoliščino, da tožnik še vedno predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi oziroma premoženja. Ta potencialna nevarnost za javni red oziroma za ljudi in premoženje12 namreč lahko obstaja tudi po prestani kazenski sankciji, kar pomeni, da pristojni organ lahko izreče ukrep upravne narave po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 prosilcu za mednarodno zaščito tudi po prestani kazenski sankciji, če je potencialna nevarnost prosilca za javni red v zadostni meri izkazana, če je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen,13 tako da ni mogoč z milejšim ukrepom doseči istega legitimnega cilja,14 to je zaščititi pravice do svobode in varnosti drugih ljudi.15 Ob tem je treba po sodni praksi Sodišča EU upoštevati naslednje dejavnike: individualno ravnanje prosilca, ki ogroža javni red,16 v smislu resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe.17 To nevarnost mora torej pristojni organ pred izrekom pridržanja preveriti in odločiti tako, da je ukrep zaščite svobode in varnosti drugih uravnotežen s posegom v svobodo prosilca.18 Za ukrep pridržanja zaradi zaščite javnega reda torej ne zadošča zgolj dejstvo, da je oseba bila obsojena za neko kaznivo dejanje.19 Treba je upoštevati tudi druge okoliščine, kot so: vrsta in teža tega dejanja, čas, ki je potekel od njegove izvršitve, ter okoliščine, v katerih so nacionalni organi prijeli tujca v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja ter v katerih je tujec storil kazniva dejanja.20

32. Izpodbijani akt je torej zakonit, ker se tožena stranka v obrazložitvi ne sklicuje zgolj na dejstvo, da je tožnik storil tri kazniva dejanja. Tožena stranka je namreč upoštevala, da je tožnik najprej storil kaznivo dejanje, ki pomeni resen varnostni problem za državo, in da mu je bila kazen dosojena s prvostopenjsko sodbo dne 25. 11. 2020,21 dejanje pa je storil dne 5. 8. 2020 v zvezi s skupino 23 državljanov Pakistana; potem pa je dne 18. 12. 2020 med prestajanjem kazni storil še drugi dve nasilni kaznivi dejanji in dobil kazen s sodbo prvostopenjskega sodišča dne 20. 2. 2023. Tožena stranka je upoštevala, da med prvim in naslednjima dejanjema ni preteklo veliko časa, da je drugo in tretje kaznivo dejanje storil v zaporu; povzelo je oteževalne in olajševalne okoliščin iz sodb kazenskega sodišča.22 Nato pa je tožena stranka izpostavila bistvene okoliščine drugih dveh kaznivih dejanj za izrek ukrep pridržanja in sicer je tožnik drugi osebi v zaporu grozil, da jo bo ubil, ko bo izpuščen iz zapora. Zato je pristojni organ upravičeno sklepal, da pri prosilcu obstaja ponovitvena nevarnost ogrožanja javnega reda, ki je resnična dovolj resna in sedanja. Tožena stranka dodaja, da prosilca prva izrečena zaporna kazen v Republiki Sloveniji ni odvrnila od tega, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal. Tožena stranka je tudi pravilo upoštevala za zakonito uporabo določila četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, da je prosilec drugo osebo v zaporu tako močno poškodoval, da je dva tedna trpela hude bolečine, obraz in glava sta bila zaradi bolečin in otekline znatno oslabljena, njena zmožnost za delo pa je bila znatno zmanjšana. Oseba je utrpela tudi trajno asimetrijo obraza. Prosilec je tej osebi grozil s smrtjo, v smislu, da bo osebo poiskal in ubil, ko pride iz zapora, prav tako pa je grozil, da bo sam poslal ljudi, ki bodo poiskali in ubili njegovo družino. Tožena stranka pa je upoštevala tudi, da je tožnik za azil zaprosil šele v zaporu dne 13. 9. 2022, čeprav je v Slovenijo vstopil 4. 8. 2020, kar kaže na možno zlorabo azilnega postopka. Tožena stranka je torej upoštevala individualna ravnanja tožnika, težo, naravo strjenih kaznivih dejanj, časovno komponento dejanj, dejstvo, da narava in vsebina kaznivih dejanja zoper življenje in telo v zaporu pomeni potencialno, sedanjo, dovolj resno nevarnost za življenje in svobodo drugih ljudi, vsaj tistih, ki jim je tožnik neposredno grozil in da je za azil zaprosil šele po dveh letih, ko je vstopil v Slovenijo.

33. Tožnik je sicer na zaslišanju pojasnil, da je tako pozno zaprosil za azil, ker so mu tako svetovali zaporniki, namreč, da je bolje, da izrazi namero proti koncu prestajanja kazni. Glede na okoliščine, ki jih je opisal na osebnem razgovoru v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ko je pojasnjeval, da se boji konkretnih groženj, ki so jih napadalci že uresničevali zoper njega, ker je mlademu paru v Pakistanu proti volji družine pomagal, da sta se poročila in je tudi prišlo do umorov v zvezi s tem, bi bilo bolj razumljivo, da za azil zaprosi čim prej, ne pa šele po dveh letih. To sicer ni zelo pomembna okoliščina, ni pa nepomembna. Bolj pomembno pa je, da iz sodbe Okrožnega sodišča z dne 20. 2. 2023 izhaja, da grožnje državljanu Pakistana ni izrekel na kratko in na hitro, ampak je v sodbi navedeno, da je drugega ustrahoval, mu resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo, da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, da bo zoper to osebo poslal ljudi iz Pakistana, Turčije Grčije in Makedonije, da bodo poiskali njegovo družino in jo ubili ter da bodo, ko bo izpuščen iz pripora, poiskali tudi njega in ga ubili. Na zaslišanju pa je na posebno vprašanje sodišča povedal, da ta oseba ni več v zaporu, ampak je že na prostosti.

34. Sicer tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi ni dajal nobenega znaka, da bi bil agresiven, maščevalen do osebe, s katero je imel resen konflikt v zaporu, ali da bi bil nevaren za okolico. Vendar je bil to le vtis, ki ga je dobilo sodišče na zaslišanju. V zaključni besedi je povedal, da je že tri leta zaprt, da bi rad šel na odprti oddelek zato, da bi lahko delal, kot je ta možnost dana drugim prosilcem za azil. Tekom bivanja v Centru za tujce ni imel nobenega incidenta, kljub temu da je v sobi še s tremi tujci. Vendar je njegovo desetdnevno bivanje v Centru za tujce prekratko, da bi sodišče lahko že ugotovilo, da pravno relevantne okoliščine ne izkazujejo več stopnje nevarnosti za premoženje in ljudi, ki bi še naprej opravičevale ukrep pridržanja v Centru za tujce. Trajanje ukrepa pridržanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je do neke mere odvisno tudi od obnašanja tujca, zato lahko tožnik s svojim obnašanjem v Centru za tujce ustvari okoliščine, ki bi na podlagi njegove vloge vodile do ustavitve izvajanja ukrepa pridržanja, ker to ne bi bilo več nujno in sorazmerno. Po določbi člena 9(1) Direktive o sprejemu 2013/33/EU se prosilca namreč pridrži za čim krajše obdobje in se ga obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler veljajo razlogi iz člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.23 Po določbi člena 9(5) Direktive o sprejemu 2013/32/EU pridržanje v razumnih časovnih presledkih pregleda sodni organ po uradni dolžnosti in/ali na zahtevo zadevnega prosilca, zlasti kadar traja pridržanje dalj časa, se pojavijo relevantne okoliščine ali so dostopne nove informacije, ki lahko vplivajo na zakonitost pridržanja. Ta določba se uresničuje preko določbe šestega odstavka 84. člena ZMZ-1.24 To določbo je treba uporabiti in izvajati ob upoštevanju interpretacije Sodišča EU v zadevi C B X, C-704/20, C-39/21. 35. Zaenkrat, v času odločanja sodišča, pa sodišče v izpodbijanem ukrepu še ne vidi nesorazmernosti oziroma da ukrep ne bi bil nujen predvsem zaradi opisane teže in narave dejanj, ki jih je tožnik storil v kratkem časovnem obdobju. Vrednota oziroma pravice do varnosti drugih ljudi zaenkrat pretehtajo poseg v pravico tožnika do svobode. Nikakor pa ne more biti podlaga za pridržanje iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 argument, ki ga je navedla tožena stranka na glavni obravnavi, da če bo tožnik izpuščen iz Centra za tujce, potem tožena stranka ne bo mogla odločiti o njegovi prošnji. To ni zakonita podlaga za pridržanje po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in tudi omenjeni argument ne drži, kajti če tožnik zapusti Slovenijo tekom postopka za mednarodno zaščito, je zakonodajalec za to predvidel točno določene pravne posledice. Z obravnavanega vidika izpodbijani akt torej ni nezakonit. 36. Preostane še tožbeni ugovor, da slovenski zakonodajalec ni prenesel v notranji pravi red določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, in da zato ukrep pridržanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni možen oziroma dopusten oziroma da s tega vidika nima potrebne pravne podlage. Tožeča stranka s tem meri na interpretacijo, da ukrep pridržanja ne glede na konkretne okoliščine posamičnega primera nikoli ni dopusten, dokler slovenski zakonodajalec ne bo prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/3/EU v notranji pravni red.

37. Glede tega pravnega vprašanja se je Upravno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, tako glede pridržanja po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU kot tudi v zvezi s pridržanjem po Dublinski uredbi 604/2013, že opredelilo in sodišče enako interpretacijo ZMZ-1 v luči prava EU in enako odločitev sprejema tudi v tem primeru.

38. Zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1, čeprav je v relevantnem času s spremembami že posegel v ta zakon in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa in zaradi neizpolnitve obveznosti iz določbe člena 2(n) Uredbe EU št. 604/2013 pristojni organ pridržanja po tem predpisu dalj časa niti ni mogel izvajati. Po določbi člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, _"če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa."_ Po določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU države članice _"zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu."_

39. Upravno sodišče je zato dostikrat tožbam v tovrstnih upravnih sporih ugodilo, ker določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ni bila prenesena v notranji pravni red, saj se to določilo nanaša na konkretno uporabo načelo sorazmernosti in standarda, da je ukrep pridržanja v smislu odvzema prostosti skrajno sredstvo.25 Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je _"manj prisilni ukrep"_ od pridržanja v Centru za tujce (drugi odstavke 84. člena ZMZ-1), vendar še zmeraj pomeni odvzem svobode.26 Pri zgoraj omenjenih alternativah pridržanja pa gre zgolj za omejitev gibanja. Vendar je sodišče v teh nekaj primerih tožbi ugodilo, ker ni bilo očitno, da noben ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki je milejši od odvzema prostosti v Centru za tujce, ne bi mogel doseči istega legitimnega cilja. Če pa je sodišče na podlagi okoliščin konkretnega primera ugotovilo, da je očitno, da noben milejši ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne bi bil učinkovit z vidika varstva pravic drugih, potem omenjena sistemska pomanjkljivost v odsotnosti prenosa prava EU v notranji pravni red ni bila podlaga za presojo, da je izpodbijani akt nezakonit.27 Tak je zaenkrat tudi obravnavani primer.

40. Sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na varnostnih incidente, ki jih je povzročil tožnik, v času odločanja tožene stranke in sodišča v tem upravnem sporu ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v Centru za tujce. Tveganje, da bi tožnik storil kakšno podobno dejanje nasilja, je zaenkrat še preveliko, lahko pa se to s potekom časa in v odvisnosti od obnašanja tožnika v Centru za tujce spremeni. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, in ki dopušča prosilcu več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve - v času odločanja sodišča v upravnem sporu.

41. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

42. Ker je sodišče v prvi točki izreka ugotovilo, da izpodbijani akt ni nezakonit, tožnik pa v delu utemeljitve zahteve za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo utemeljuje z argumenti o nezakonitosti akta, v tem okviru težko popravljive škode očitno ni uspel izkazati. V preostalem delu zahteve tožnik težko popravljivo škodo veže na sam odvzem prostosti ter na pravico do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Sodišče tožbi ni ugodilo, zato tudi v tem smislu težko popravljiva škoda ni izkazana. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

1 Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28. 2 J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 65. 3 Po tem določilu, kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor enega ali več takih tujcev z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let in denarno kaznijo. 4 Določilo 20. člena KZ-1 ureja pojem storilca in sostorilca. 5 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 39967/2020 z dne 25. 11. 2020. 6 Kdor koga tako telesno poškoduje ali mu prizadene tako škodo na zdravju, da bi bilo lahko zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali za vselej in znatno oslabljen kakšen del njegovega telesa ali kak organ ali je začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa ali pomemben organ ali je zaradi tega poškodovani začasno nezmožen za vsakršno delo ali je njegova zmožnost za delo za vselej zmanjšana ali je bila začasno precej zmanjšana ali je bil začasno skažen ali mu je začasno hudo ali za vselej v manjši meri okvarjeno zdravje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. 7 Kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev. 8 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 51553/2021 z dne 20. 2. 2023. 9 Sodba Sodišča EU v zadevi WS, C-505/19, 12. 5. 2021, odst. 78. 10 Glej: Michalache v. Romannia, App. no. 54012/10, 8. 7. 2019, odst. 49. 11 Ibid. odst. 54. 12 J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 55. 13 Ibid. odst. 56, 63. 14 Ibid. odst. 61. 15 Ibid. odst. 53. 16 Ibid. odst. 52, 67, 73. 17 Ibid. odst. 67; glej mutatis mutandis tudi: Z.Zh, C-554/13, 11. 6. 2015, odst. 50. 18 J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 69. 19 Glej mutatis mutandis Z.Zh, C-554/13, 11. 6. 2015, odst. 50, 54. 20 Glej ibid, odst. 55, 62. 21 Prvi in tretji odstavek na strani 3 izpodbijanega akta. 22 Ibid. drugi in tretji odstavek na strani 3 izpodbijanega akta. 23 Glej tudi uvodno izjavo št. 16 Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 24 Po tej določbi se ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jihdoloči, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter da mu o tem poročajo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa. 25 Glej na primer: I U 775/2020, 3. 7. 2020, odst. 36; I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 43-55; 26 Natančneje o razliki med odvzemom svobode in omejitvijo gibanja glej na primer: I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28. 27 Glej na primer: I U 1731/2021 z dne 2. 12. 2021 in I U 1828/2021 z dne 17. 12. 2021.