Jedro

Določbo 20. člena Bruseljske uredbe IIa je treba razlagati restriktivno, ker pomeni odstop od pristojnosti po tej uredbi. Sodišča, na katera se nanaša ta določba, lahko uporabijo nacionalne določbe o pristojnosti le, če so izpolnjeni naslednji trije kumulativni pogoji. Zadevni ukrepi morajo biti nujni, sprejeti morajo biti glede oseb ali premoženja, ki so v državi članici, v kateri ima sedež sodišče, ki odloča v zadevi in morajo biti začasni. Ukrep je nujen, če bi čakanje na odločitev o glavni stvari ne nudila zadovoljivega pravnega varstva. Ti ukrepi se uporabljajo za otroke, ki imajo običajno prebivališče v eni državi članici, začasno ali priložnostno pa bivajo v drugi državi članici in so v položaju, ki lahko resno škodi njihovemu zdravju ali razvoju, kar upravičuje takojšnje sprejetje ukrepov zavarovanja. Pojem nujnosti se hkrati nanaša na položaj, v katerem je otrok, in na dejansko nezmožnost, da bi se vloga v zvezi s starševsko odgovornostjo vložila pri sodišču, ki odloča o glavni stvari. Po razlagi sodišča EU se morata v državi članici, ki odloča o izdaji začasnega ukrepa, nahajati tako otrok kot starš, ki zahteva, da se mu zaupa starševska skrb. V državi pa se mora nahajati tudi starš, kateremu naj bi se odvzela starševska skrb, kar pomeni močno omejitev pristojnosti sodišča pri izdaji začasnega ukrepa. Ukrepi morajo biti začasni. Njihova začasnost izhaja iz dejstva, da v skladu s členom 20 Bruseljske uredbe IIa ti ukrepi prenehajo učinkovati, ko sodišče države članice, ki je pristojno v zadevi, sprejme ukrepe, za katere meni, da so primerni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da v predmetnem sporu ni podana pristojnost slovenskega sodišča. 2. Proti sklepu vlaga pritožbo upnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek. Meni, da sodišče v konkretni zadevi ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin primera. Dejstvo je, da je mladoletni A. A. enajst let bival v Sloveniji, dokler ga mati ni preselila v Avstrijo, kjer pa A. A. ne želi živeti, zato se je vrnil k očetu v Slovenijo, kjer ima sorodnike in prijatelje in kjer želi obiskovati šolo. A. A. je državljan Republike Slovenije in tudi od 12. 8. 2018 dalje dejansko biva na ozemlju Slovenije. Slovensko sodišče je v preteklosti že odločalo v zadevah v zvezi z A. A., zato bi bilo popolnoma neživljenjsko pričakovati, da bi se moral udeleževati postopka v tuji državi. Družbeno in družinsko okolje A. A., ki je bistveno za določitev kraja običajnega prebivališča, je v Sloveniji. Njegovo preteklo nekajletno življenje v Avstriji, upoštevaje prejšnje enajstletno bivanje v Sloveniji, ne predstavlja tako dolgega časovnega obdobja, da bi se A. A. že popolnoma vključil in adaptiral v okolje, poleg tega pa ima težave z znanjem nemškega jezika. Res je A. A. v šoli odličnjak, vendar ima zelo dobre ocene pri ostalih predmetih, nikakor pa ne pri nemškem jeziku. A. A. v svojem pismu izraža, da se pri očetu boljše počuti in da se z njim tudi bolje razume. Tudi po mnenju CSD X je izdaja začasne odredbe nujna. Po pritožnikovi oceni sodišče nima niti konkretnega znanja, sploh pa ne konkretnih podatkov obravnavne zadeve, da bi lahko strokovno mnenje CSD X, iz katerega izhaja, da je izdaja začasne odredbe nujna, preseglo oziroma ne upoštevalo. Sodišče ne pojasni, zakaj bi otrokova želja nasprotovala njegovi dejanski koristi, pri čemer sodišče na drugi strani povzema skrb matere glede nadaljevanja A. A. šolanja v 9. razredu osnovne šole, kjer je prisotno nacionalno preverjanje znanja. Kljub temu, da je A. A. v obdobju adolescence, je sposoben presojati trenutne razmere tako, da razume daljnosežnost svoje odločitve, da želi bivati v Sloveniji, in je sposoben razmišljanja tudi v smeri varovanja in zagotavljanja svojega uspešnega telesnega in duševnega razvoja, zdrave rasti ter skladnega osebnostnega razvoja. Pritožnik opozarja na člen 13 in člen 20 Uredbe 2201/2003, ki ju je sodišče v celoti spregledalo oziroma se do njiju ni opredelilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik je predlagal, da sodišče z začasno odredbo sina A. A. začasno dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo njemu, da na njegovem naslovu določi A. A. stalno prebivališče in da mu začasno dovoli vpis A. A. v Osnovno šolo ... na X. 5. Po določbi 17. člena ZPP sodišče presodi pristojnost na podlagi navedb v tožbi oziroma predlogu in na podlagi dejstev, ki so splošno znana.

6. Glede na to, da stranki postopka prebivata v različnih državah, gre za razmerje z mednarodnim elementom. Ker sta Republika Slovenija in Republika Avstrija članici Evropske unije, je sodišče prve stopnje pravilno kot pravno podlago za odločanje o pristojnosti v predmetni zadevi uporabilo Uredbo sveta št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi uredbe (ES) št. 1347/20002, ki v členu 8 določa, da je v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom pristojno sodišče države članice, kjer otrok običajno prebiva, ko je sodišče začelo postopek.

7. Osrednja navezna okoliščina za določitev pristojnosti v obravnavani zadevi je otrokovo običajno prebivališče. Ker Uredba definicije običajnega prebivališča ne vsebuje, ga je potrebno opredeliti ob upoštevanju okvira, v katerega so umeščene določbe Uredbe in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej Uredbi, oblikovani tako, da kar najbolj upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti. Kot je pravilno razlagalo sodišče prve stopnje, je pojem običajnega prebivališča iz člena 8 Uredbe treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.

8. Kot izhaja iz trditvene podlage upnika je bil A. A. skupaj z bratom B. A. dodeljen v vzgojo in varstvo materi. Po razvezi se je mati z otrokoma preselila v Avstrijo, kjer sta otroka s šolanjem nadaljevala. A. A. je v Avstriji, kjer je pridobil tudi stalno prebivališče, prebival približno 3 leta. Od 12. 8. 2018 dalje A. A. živi pri očetu na X. Za odločitev o pristojnosti so pravno pomembne samo tiste dejanske okoliščine, ki so obstajale v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe dne 16. 8. 2018. 9. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je običajno prebivališče A. A. v smislu določil Uredbe v Avstriji. Dolžina bivanja A. A. v Avstriji, kjer je obiskoval šolo in je razrede izdeloval z najboljšim uspehom, je vsekakor pokazatelj njegove vpetosti v okolje v Avstriji. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da se je A. A. v to okolje ustrezno jezikovno asimiliral. Pravilno je prvo sodišče poudarilo, da je bil oče s spremenjenim krajem bivanja otroka v Avstriji zagotovo seznanjen že v letu 2015, pri čemer postopka za vrnitev otroka ni sprožil, iz česar izhaja, da je vsaj konkludentno podal soglasje za prebivanje A. A. v Avstriji, medtem ko mati soglasja, da se običajno prebivališče A. A. prenese v Slovenijo, ni dala, temveč je dala soglasje le za začasno in kratkotrajno bivanje A. A. v Sloveniji, in sicer od 12. 8. 2018 do konca počitnic. Upnikov predlog za začasno predodelitev otroka njemu je bil vložen dne 16. 8. 2018, torej le 4 dni po prihodu A. A. v Slovenijo.

10. Člen 13 Uredbe, na katerega se v pritožbi sklicuje upnik, v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je bilo v postopku ugotovljeno običajno prebivališče A. A. 11. Sodišče prve stopnje ni prezrlo člena 20 Uredbe, ki določa, da sodiščem države članice določbe te Uredbe v nujnih primerih ne preprečujejo sprejetja začasnih ukrepov ali ukrepov zavarovanja glede v tej državi nahajajočih se oseb ali premoženja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko je po tej Uredbi za odločanje o glavni stvari pristojno sodišče druge države članice. Tak začasni ukrep pa velja le toliko časa, dokler sodišče, pristojno v glavni stvari, ne sprejme primernih ukrepov. Podobne določbe so v 31. členu Uredbe Bruselj I, 14. členu Uredbe o preživljanju, 19. členu Uredbe o dedovanju. Za razliko od teh določb, 20. člen Uredbe omejuje izdajo začasnega ukrepa na nujne primere in na osebe in stvari, ki se nahajajo v državi članici. 20. člen tako ne oži pristojnosti za odločanje o glavni stvari, temveč vodi k dvojni ureditvi mednarodne pristojnosti za začasne ukrepe. Poleg določb te Uredbe so pomembne tudi določbe nacionalnega prava. Ker gre za odstop od pristojnosti po Uredbi, je treba 20. člen Uredbe razlagati restriktivno.3 Sodišča, na katera se nanaša ta določba, lahko uporabijo nacionalne določbe o pristojnosti le, če so izpolnjeni naslednji trije kumulativni pogoji. Zadevni ukrepi morajo biti nujni, sprejeti morajo biti glede oseb ali premoženja, ki so v državi članici, v kateri ima sedež sodišče, ki odloča v zadevi in morajo biti začasni. Ukrep je nujen, če bi čakanje na odločitev o glavni stvari ne nudila zadovoljivega pravnega varstva. Ti ukrepi se uporabljajo za otroke, ki imajo običajno prebivališče v eni državi članici, začasno ali priložnostno pa bivajo v drugi državi članici in so v položaju, ki lahko resno škodi njihovemu zdravju ali razvoju, kar upravičuje takojšnje sprejetje ukrepov zavarovanja. Pojem nujnosti se hkrati nanaša na položaj, v katerem je otrok, in na dejansko nezmožnost, da bi se vloga v zvezi s starševsko odgovornostjo vložila pri sodišču, ki odloča o glavni stvari. Po razlagi sodišča EU se morata v državi članici, ki odloča o izdaji začasnega ukrepa, nahajati tako otrok kot starš, ki zahteva, da se mu zaupa starševska skrb. V državi pa se mora nahajati tudi starš, kateremu naj bi se odvzela starševska skrb4, kar pomeni močno omejitev pristojnosti sodišča pri izdaji začasnega ukrepa. Ukrepi morajo biti začasni. Njihova začasnost izhaja iz dejstva, da v skladu s členom 20 Uredbe ti ukrepi prenehajo učinkovati, ko sodišče države članice, ki je pristojno v zadevi, sprejme ukrepe, za katere meni, da so primerni5. 12. V konkretni zadevi je upnik zatrjeval, da se je A. A. z materjo odtujil, da naj bi mu mati nalagala nerazumne prepovedi in kazni (opisal je dogodek, ko je A. A. kolesaril in je začel padati dež in ko je poklical mater, da ga pride iskat, ga je zavrnila ter mu hkrati rekla, da mora biti doma ob 20. uri, če ne, bo kaznovan, prav tako pa bo kaznovan, če bo prišel domov moker), da so bili med A. A. in materjo prisotni prepiri, da A. A. želi več stikov z očetom ter da mu težave dela nemški jezik. Že iz trditvene podlage upnika tako ne izhaja, da bi odsotnost ustreznega ukrepanja sodišča povzročila resno nevarnost za A. A. zdravje oziroma za njegov nadaljnji razvoj. 6 Iz dopisa CSD X z dne 30. 8. 2018 izhaja, kot to navaja pritožba, da naj bi bila po mnenju CSD izdaja začasne odredbe nujna, saj oče ne bo imel pravne podlage za vpis otroka v osnovno šolo na X, kar nikakor ni v korist otroku. Res se vloga CSD približuje strokovnemu pomočniku sodišča in mu je v pomoč pri ugotavljanju dejstev in razumevanju njihovega pomena ter pri ugotavljanju vsebine pravnih standardov, kadar so ta spoznanja dosegljiva z uporabo specifičnih strokovnih znanj, vendar pa je subsumpcija konkretnega dejanskega stanja pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice v sodnem postopku v pristojnosti sodnika.7 Prav tako upnik niti v predlogu niti v pritožbi ni navedel, da bi predlog oziroma tožbo za predodelitev otroka ne mogel vložiti pri avstrijskem sodišču, ki je pristojno v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z A. A., glede na ugotovitev, da je običajno prebivališče otroka v Avstriji. Tudi mati, na katero se nanaša ta ukrep, se ne nahaja v državi članici, katere sodišče naj bi bilo po mnenju upnika pristojno za odločitev.

13. Presojo pravno relevantnih dejstev, ki pomembno opredeljujejo otrokovo korist, bo v konkretnem primeru v skladu z načelom medsebojnega zaupanja med državami članicami EU potrebno prepustiti rednemu kontradiktornemu postopku, ki je glede na običajno prebivališče A. A. v pristojnosti avstrijskega sodišča. 14. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

15. Pritožbeno sodišče še opozarja na določbo drugega odstavka 18. člena ZPP, po kateri se sodišče, če med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo. Sodišče prve stopnje hkrati z odločitvijo o svoji nepristojnosti ni zavrglo predloga za izdajo začasne odredbe, kar bo še moralo storiti.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju Uredba. 3 Glej prof. dr. Cristoph Althammer, Bruselj IIA, ROM III, Komentar zu den Verordungen (EG) 2201/2003 und (EU) 1259/2010, C.H. BECK, 2014, stran 139 do 146. 4 Glej zadevo sodišča EU v zadevi Detiček (C-403/09 ). 5 Primerjaj zadevo sodišča EU, C 523/07 z dne 2. 4. 2009, točka 47. 6 Ustavno sodišče RS je v zadevi Up 410/01 izpostavilo, da imajo začasne odredbe v družinskopravnih sporih velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadane interese obeh strank in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. 7 Glej: Odločba Ustavnega sodišča Up - 460/14 z dne 5.3.2015