Up-216/99

19.12.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. in B. B. ter C. in Č. Č. iz Ž., ki jih zastopa D. D., odvetnik v Z., ter I. I. iz V. na seji senata dne 19. decembra 2000

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A., B. B., C. C. in Č. Č. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 495/99 z dne 30. 3. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1429/98 z dne 16. 6. 1999 ter sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. P 310/90-57 z dne 23.11.1998 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba J. J. zoper zgoraj navedene sodne odločbe se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdnem postopku je bil zavrnjen predlog prvih štirih pritožnikov (tedaj tožnikov) za vrnitev v prejšnje stanje, potem ko je njihov pooblaščenec (peti pritožnik) zamudil rok za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ustavno pritožbo skupaj vlagajo tožniki in njihov pooblaščenec. Navajajo, da je pooblaščenec zamudil rok za vložitev pritožbe, ker je med dopustom v tuji državi nepričakovano zbolel in po navodilu zdravnika ter skladno z zdravniškim potrdilom tam ostal na okrevanju. Navajajo, da se je v kraj, v katerem ima odvetniško pisarno, vrnil šele zadnji dan pritožbenega roka, pritožbo pa je skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložil nekaj dni zatem. Menijo, da so z odločitvijo sodišč kršene določbe ustave o načelih pravne in socialne države (2. člen), pravici do enakosti pred zakonom(14. člen), varstvu človekovih pravic (15. člen), varstvu osebne svobode (19. člen), spoštovanju človekovega dostojanstva v postopku (21. člen), pravici do enakega varstva pravic (22. člen), pravici do sodnega varstva (25. člen), pravici do pravnega sredstva (25. člen), svobodi gibanja (32. člen), pravici do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen), varstvu pravic osebnosti (35. člen), prepovedi prisilnega dela (49. člen), pravici do socialne varnosti (50. člen) ter pravici do zdravstvenega varstva (51. člen). Meni, da iz stališča Vrhovnega sodišča izhaja, da pooblaščenec sploh nima pravice do dopusta in počitka in da ga stališče o nizkem pragu predvidljivosti dogodkov sili k trajnemu delu ter k opravi procesnih dejanj v prvem dnevu zakonsko predvidenih rokov. Kot odvetnik naj bi bil postavljen v neenakopraven položaj nasproti drugim ljudem. Navaja, da iz teh stališč izhaja, da se pooblaščenec ne bi smel niti zdraviti. Navaja, da sodišča v drugih primerih dovolijo vrnitev v prejšnje stanje tudi v manj utemeljenih primerih.

2.Ustavna pritožba petega pritožnika (pooblaščenca strank v pravdnem postopku) ni dopustna. Iz 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) izhaja, da lahko ustavno pritožbo zoper sodno odločbo vloži tisti, katerega človekove pravice ali temeljne svoboščine bi lahko bile s to sodno odločbo prizadete. To pa predpostavlja, da gre za osebo, ki je bila stranka v sodnem postopku, v katerem je bila ta odločba izdana, oziroma osebo, na katero se učinek sodne odločbe neposredno razteza. Pri petem pritožniku pa ne gre za tak primer, saj ni bil stranka v postopku (je zgolj odvetnik strank) in izpodbijana sodna odločba nanj neposredno ne učinkuje. Ker ni upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe, njegova ustavna pritožba ni dopustna in jo je treba zavreči.

3.Dopustna pa je ustavna pritožba prvih štirih pritožnikov (tožnikov v pravdnem postopku). Prav tako ni mogoče zanikati ustavnopravnega pomena odločitev sodišč glede predlogov za vrnitev v prejšnje stanje. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave namreč izhaja, da mora biti stranki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku ter obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali pravni položaj. Zato mora biti stranki v primeru, ko iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice (npr. zamuda roka za opravo procesnega dejanja), omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in si s tem zagotovi možnost učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Ker so zakonske določbe o vrnitvi v prejšnje stanje neposredno namenjene zagotovitvi pravice do sodelovanja v postopku, ki izhaja iz 22. člena Ustave, lahko morebitne kršitve s tem v zvezi na podlagi ustavne pritožbe presoja tudi Ustavno sodišče. Vendar je ob tem potrebno upoštevati tudi položaj nasprotne stranke ter njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. Zato je možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejena le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz opravičenih razlogov. Prav tako je z ustavnimi zahtevami skladno izhodišče, da ni le odgovornost sodišča, pač pa tudi strank, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku prispevajo k zagotovitvi učinkovitosti in pospešitve sodnih postopkov.

4.Ob navedenih izhodiščih se izkaže, da sodišča z zavrnitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje v obravnavani zadevi niso kršila pritožnikovih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

5.Pritožnik ima sicer prav, ko opozarja, da ga ni mogoče siliti k temu, da bi procesna dejanja opravljal že prvi dan zakonsko določenih rokov. Stranka ima pravico, da zakonsko predvidene roke izkoristi v celoti, zato ne bi bilo v skladu z ustavnimi zahtevami, če bi sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo z utemeljitvijo, da bi stranka določeno procesno dejanje lahko opravila že pred nastankom nepredvidljivega in neodvrnljivega vzroka za zamudo. Vendar pa v obravnavani zadevi odločilni razlog za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni bil v tem, da bi pooblaščenec že pred odhodom na dopust (kjer je nato prišlo do razloga za zamudo) lahko vložil pritožbo, pač pa v tem, da stranka tudi v času trajanja bolezni ni ravnala z zadostno skrbnostjo in ni izkoristila možnosti, da zagotovi pravočasno opravo procesnega dejanja. Stališča Vrhovnega sodišča, da si pooblaščenec - odvetnik, v času visečnosti pritožbenega roka ne more privoščiti daljšega potovanja, ne da bi poprej zagotovil nadomeščanje za primer izjemnih dogodkov, da bi ob ugotovljenih zdravstvenih težavah pritožnik tudi tedaj lahko poskrbel vsaj za substitucijo, da vsaj zadnji dan pritožbenega roka vzroka za zamudo ni bilo več (ker se je pooblaščenec vrnil v kraj odvetniške pisarne), da pooblaščenec, ki v času odsotnosti sploh ni vedel, da se izteka rok za vložitev pritožbe, zato ni izakazal zahtevane vestnosti in skrbnosti v postopku, ter da se vestnost in skrbnost sodelovanja odvetnika v postopku presoja po standardu dobrega strokovnjaka, niso v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave ali s katero drugo ustavno pravico ali temeljno svoboščino. Ker odločitev sodišč ne temelji na stališču, da bi tudi bolan človek moral delati, so očitno neutemeljene tudi navedbe pritožnika v tej smeri.

6.Neodvisna od zgornjih očitkov je navedba pritožnika, da naj bi sodišča v drugih primerih dopuščala vrnitev v prejšnje stanje tudi iz manj opravičenih razlogov. Očitek o odstopu od sodne prakse bi namreč lahko utemeljil sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, vendar pod dvema pogojema: da gre za odstop od enotne in utečene sodne prakse in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni ponudilo nobenih razumnih pravnih argumentov. Nobenega od teh dveh elementov pa pritožnik v obravnavanem primeru ni izkazal.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi tretje alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude in člana Franc Testen ter dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata: dr. Lojze Ude