Jedro

Zakonitost procesnih dejanj se presoja po zakonu, ki je veljal v času, ko so bila posamezna procesna dejanja opravljena.

Če se je organ za notranje zadeve odločil za odvzem prostosti šele po opravljenem razgovoru, se je kot čas prijetja štel čas, ko je občan prišel na razgovor ali je bil tja priveden.

Če je preiskovalni sodnik obsojenca pred prvim zaslišanjem poučil o pravici do zagovornika in mu pri tem povedal, da glede na pravno kvalifikacijo ta še ni potreben, med drugim pa tudi, da pomeni priznanje kaznivega dejanja olajševalno okoliščino pri odmeri in izbiri kazenske sankcije, gre za zakonsko nekorekten pravni pouk, ne pomeni pa kršitve prepovedi iz 219. člena ZKP-77. Preslepitev, s katero se doseže kakšna izjava ali priznanje obdolženca, namreč pomeni zavajanje z navedbo neresničnih dejstev.

S tem ko organi za notranje zadeve in preiskovalni sodnik v roku 24 ur niso obvestili obsojenčeve družine o odvzemu prostosti obsojencu, ki tega sicer ni zahteval, temu pa tudi ni nasprotoval, je bilo kršeno določilo 200. člena ZKP-77. Opustitev obveščanja njegovih staršev, ki bi mu lahko najela zagovornika, pa ni vplivala na zakonitost obsojenčevega prvega zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom, saj je bil v času odvzema prostosti pred preiskovalnim sodnikom poučen o pravici do zagovornika, a se je ni poslužil. Čeprav sta bila spisu priložena kazenska spisa, glede katerih so nastopili pogoji za zakonsko rehabilitacijo in izbris sodbe po 103. členu KZ, to ni razlog za njuno izločitev na podlagi 83. člena ZKP.

Ker osebi na glavno obravnavo nista bili vabljeni kot priči in ju predsednik senata sploh ni poznal, zagovornica pa je šele po branju obtožnice povedala, da sta bili zaslišani v prejšnjem postopku in je ugovarjala njuni navzočnosti, predsednik senata ni ravnal v nasprotju s 1. odstavkom 319. člena ZKP. Pred začetkom glavne obravnave namreč ni dolžan spraševati prisotnih v dvorani, ali bi utegnili biti zaslišani kot priče. Ker so trije izvedenci podali skupen izvid in mnenje, je bilo zaradi razjasnitve morebitnih nejasnosti v mnenju, ki so ga teamsko izdelali, potrebna hkratna navzočnost vseh treh na glavni obravnavi. Določilo 2. odstavka 331. člena ZKP zato ni bilo kršeno.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega P.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 12.04.1996 obsojenega P.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 127. člena KZ in mu na podlagi iste kazenske določbe izreklo kazen 12 let zapora. V izrečeno kazen mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 15.09.1994 od 7.30 ure dalje. Obsojencu je po 1. odstavku 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, očitno tiste iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v znesku 1.107.967,00 SIT in na 300.000,00 SIT določeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.09.1996 pritožbe obsojenega P.K. in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenega P.K. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi, vloženi dne 13.1.1997, pravnomočno sodbo izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter ob upoštevanju 427. člena ZKP zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Zagovornik obsojenega P.K. z zahtevo, vloženo dne 14.1.1997, pravnomočno sodbo napada zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1., 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, tedaj razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena istega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter da sodbi sodišč prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec svetnik J.F. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da so v času sojenja v letu 1996 že veljale določbe ZKP iz leta 1994. Ta ZKP je prinesel bistvene novosti glede pravic obdolženca do obrambe in pravice do zagovornika. Poudarja, da je bil obsojenec v priporu od 15.09.1994, prvič pa je bil zaslišan naslednjega dne brez zagovornika, ki bi ga po določbi 2. odstavka 70. člena ZKP, po mnenju vrhovnega državnega tožilca, moral imeti. Tudi če takrat, ko je bil obsojenec prvič zaslišan, ZKP ni predvideval obvezne formalne obrambe in določenih dokaznih prepovedi, se dokazi, ki so pridobljeni za časa veljavnosti prejšnih predpisov in jih novi zakon ne dovoljuje več, ne morejo uporabiti kot podlaga za sodbo. Obsodilna sodba temelji na obsojenčevem prvem zaslišanju, zato bi bilo treba po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahtevama za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP kljub teži dejanja ugoditi.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zakonitost procesnih dejanj se presoja po zakonu, ki je veljal v času, ko so bila posamezna procesna dejanja opravljena. Nasprotno naziranje vrhovnega državnega tožilca, da imajo nove določbe, ker se novi procesni zakoni neposredno in takoj začnejo uporabljati, tudi za nazaj takšen pomen, da se dokazi, pridobljeni v času veljavnosti prejšnjih predpisov in jih novi zakon ne dovoljuje več, ne morejo uporabiti kot podlaga za sodbo, je zato pravnopomotno.

Navedbam v zahtevah zagovornikov obsojenega P.K., da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na obsojenčev zagovor pred preiskovalnim sodnikom z dne 16.09.1994, ki da je nedovoljen dokaz in bi ga bilo potrebno iz spisa izločiti, ni mogoče pritrditi.

Zagovornika obsojenega P.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujeta, da je prvi obsojenčev zagovor pred preiskovalnim sodnikom rezultat dolgotrajne prisile, ki so jo nad obsojencem prejšnjega dne v predhodnem kazenskem policijskem postopku izvajali organi za notranje zadeve. Menita, da gre za dokaz, na katerega se po določbi 10. odstavka 218. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4-36/77 z dne 14.01.1977, v nadaljevanju ZKP-77), sodba ne bi smela opirati, ker da je bilo obsojenčevo zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom opravljeno v nasprotju z določbo 8. odstavka iste zakonske določbe.

Obsojenega P.K. je Uprava za notranje zadeve K. na podlagi 3. odstavka 151. člena ZKP povabila k sebi kot občana, naj se zglasi dne 15.9.1994 ob 7.30 uri, kar je ta tudi storil. Obsojenec je privolil v predlagano poligrafsko testiranje in podpisal izjavo (priloga C 44), iz katere izhaja, da je bil v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja umora po 46. členu Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS) predhodno poučen o namenu in načinu testiranja s poligrafom in da na tako poligrafsko testiranje pristaja. Na UNZ L. je bil obsojenec po uvodnem razgovoru poligrafista po deseti uri štirikrat testiran, dvakrat po direktni, dvakrat po indirektni metodi in nato seznanjen z rezultati preizkusa. V popoldanskih urah pa so štirje kriminalisti v okviru zbiranja obvestil z obsojencem opravili informativni razgovor, nakar je obsojeni P.K. tudi lastnoročno zapisal svojo izjavo, šele njena tretja različica se je kriminalistu I.B. zdela najbolj verjetna (listovna št. 490). Iz poročila o odvzemu prostosti in privedbi na podlagi 195. člena ZKP-77 (listovna št. 20) je razvidno, da je bila obsojencu po vrnitvi na UNZ K. ob 19.30 uri odvzeta prostost. Takrat je bil poučen o razlogih za odvzem prostosti, da si lahko vzame odvetnika in da ni dolžan dajati izjav ter da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje, kar je potrdil s podpisom. Odvetnika in obveščanja svojcev, kot izhaja iz tega poročila, obsojenec ni zahteval. Po 3. odstavku 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo o odvzemu prostosti dolžan obvestiti njegove bližnje.

ZKP-77 ni imel izrečne določbe, ki bi v predkazenskem postopku celovito urejela to vprašanje. V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o notranjih zadevah (Ur. list LRS, št. 27/1989 z dne 28.07.1989), ki je veljal do uveljavitve Zakona o policiji (Ur. list RS 66-1998), je bilo v 50.a členu predpisano, da pooblaščena uradna oseba, ki pri izvrševanju dolžnosti in pravic, določenih v zakonu o kazenskem postopku, vzame komu prostost, mora takoj po prijetju poučiti osebo, na katero se ta ukrep nanaša, da ima pravico, da si vzame odvetnika ter ji na njeno zahtevo to omogočiti, hkrati jo mora poučiti, da ni dolžna dajati izjav. Določbe, ki bi vsebinsko ustrezala sedanjemu 1. odstavku 203. člena ZKP, prejšnji zakon ni vseboval. V 200. členu ZKP-77 je bilo določeno, da mora organ za notranje zadeve oziroma sodišče o odvzemu prostosti v 24-ih urah obvestiti družino tistega, ki mu je bila odvzeta prostost, razen če ta temu nasprotuje.

Po 1. odstavku 195. člena ZKP so smele pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve nekomu vzeti prostost, če je podan katerikoli od razlogov iz 191. člena istega zakona, vendar so ga morale brez odlašanja odpeljati k pristojnemu preiskovalnemu sodniku ter mu ob privedbi sporočiti, zakaj in kdaj je bila privedenemu vzeta prostost. Pogoj za odvzem prostosti osumljencu po 1. odstavku 195. člena ZKP-77 je bil, da iz zbranih podatkov in dokazov v času prijetja izhaja utemeljen sum, da je prijeti tudi storil kaznivo dejanje. Aretacija osumljenca na začetku kriminalistično - taktičnega dela ali v fazi raziskovanja kaznivega dejanja ni bila zakonita. Mogoč pa je bil položaj, da je organ za notranje zadeve povabil občana na razgovor in šele na podlagi podatkov, ki jih je ta posredoval, ugotovil, da je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje in da so podani tudi priporni razlogi. V takih primerih je moral osumljenca takoj po razgovoru prijeti in ga pripeljati k preiskovalnemu sodniku. Kot čas prijetja se je štel čas, ko je občan prišel na razgovor ali je bil tja priveden, neglede na to, da se je organ za notranje zadeve za odvzem prostosti odločil šele po opravljenem razgovoru.

Ravno za tak primer gre v tej zadevi, ko je bila obsojenemu P.K. prostost odvzeta, potem ko je opravil poligrafsko testiranje in so od njega organi za notranje zadeve dobili obvestila o kaznivem dejanju.

Za vsakogar, ki je osumljen tako hudega kaznivega dejanja, je že po naravi stvari sodelovanje v predkazenskem in pozneje tudi v kazenskem postopku zelo obremenjujoče. S takim postopkom država, neodvisno od obdolženčeve volje, praviloma globoko poseže v nekatere obdolženčeve, tudi ustavno zagotovljene pravice, zato je povsem razumljivo, da to obdolženec doživlja, in to tudi je, kot določeno obliko prisile. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno navaja, da je dolgotrajno zasliševanje in poligrafsko testiranje zagotovo že samo po sebi lahko naporno ali celo stresno, posebej zaradi pomembnosti primera.

Organi za notranje zadeve so v obsojenčevem primeru ravnali v skladu s 151. členom ZKP-77 in se zato ni mogoče strinjati z vložnikoma zahteve, da so zlorabili svoja pooblastila ter obsojenca z neprekinjenim večkratnim poligrafskim testiranjem in z dolgotrajnim izmeničnim izpraševanjem pripeljali v tako stanje, v bistvu pa prisilili, da se je ta pred preiskovalnim sodnikom zagovarjal tako, kot so si sami zamislili.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da so sum, da je P.K. vpleten v utopitev žene, zelo naglas izražali sorodniki pokojne M.K. tudi na policiji, in da je za te sume obsojenec vedel tudi sam, saj so nekateri od njih bili njemu iz ust nekaterih sorodnikov posredno izrečeni, bil pa je seznanjen od preiskovalnega sodnika tudi z rezultati sodne obdukcije in to še preden je bil priveden k dežurnemu preiskovalnemu sodniku.

Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v L., ki so jo sestavljali prof. dr. J.L., psihiater, dr. T.P., klinični psiholog in docent dr. S.Z., psihiater, je podala izvedensko mnenje (listovna št. 802), da je po opravljenih pregledih mogoče sklepati, da je obsojeni P.K. na prisilo približno tako ranljiv kot večina ostalih ljudi; da je njegova značilnost, da so čustvene reakcije živahne, da včasih na obremenjujoče razmere odreagira s čustveno zbeganostjo, kar mu preprečuje, da bi bil zelo odporen proti prisili, na drugi strani pa, da mu nadpovprečne intelegenčne sposobnosti omogočajo, da vzpostavi ustrezne varovalne procese in da zato ni pretirano ranljiv za prisilo.

Preiskovalnemu sodniku je bil obsojenec priveden dne 16.09.1994 ob 6.00 uri in je na vprašanje preiskovalnega sodnika povedal, da je noč prespal v prostoru za pridržanje in se naspal toliko, kolikor se je pač mogel glede na okoliščine. Pojasnil je tudi, da je v takšni psiho-fizični kondiciji, da lahko sodeluje in da voljno podaja svoj zagovor.

Obsojenec je lahko utemeljeno pričakoval, da bodo organi odkrivanja z njim opravili informativni razgovor o kaznivem dejanju, kar pa upoštevajoč njegove osebnostne značilnosti in njegovo duševno ter fizično stanje tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže, da ni mogoče pritrditi vložnikoma zahteve, da je bil obsojenec v takem stanju, da je zaradi načina obravnave pred organi za notranje zadeve v prvem delu zagovora pred preiskovalnim sodnikom izpovedoval proti svoji volji. Nikjer tudi ni predpisano, da bi pred prvim zaslišanjem moral imeti osumljenec 8 ur neprekinjenega počitka, kot to zatrjujeta vložnika. Po 1. odstavku 195. člena ZKP-77 so morali organi za notranje zadeve osebo, ki so ji vzeli prostost, brez odlašanja pripeljati k preiskovalnemu sodniku, da ta lahko opravi zaslišanje in odloči o priporu. To so v obravnavani zadevi, potem ko je obsojenec v prostoru za pridržanje, kolikor so mu okoliščine to dopuščale, prespal noč, takoj zjutraj tudi storili.

Kolikor pa vložnika v nasprotju z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča navajata, da so kriminalisti zavračali obsojenčeve prošnje po hrani in pijači, pa po vsebini podajata glede te okoliščine drugačno dokazno presojo in izpodbijata v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča večkratno poligrafsko testiranje in dolgotrajno zbiranje obvestil pred obsojenčevim priprtjem nikakor ni mogoče razlagati kot prisilo, pod vplivom katere je nato obsojenec podal prvi zagovor pred preiskovalnim sodnikom. Zato tudi ne drži, da je bila na ta način kršena obsojenčeva pravica do varstva osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave in da je bil obsojenčev zagovor (priznanje, ki mu je sodišče v pravnomočni sodbi le deloma sledilo) izsiljen. Prav tako tudi ne drži navedba v zahtevah, da je bilo obsojencu kršeno pravno jamstvo v kazenskem postopku, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe.

Zagovornikoma obsojenega P.K. ni mogoče pritrditi niti v delu, ko navajata, da je bila obsojencu kratena pravica do zagovornika in da je šlo za kaznivo dejanje, za katero je obramba obvezna ter da tudi iz tega razloga po 10. odstavku 218. člena ZKP-77 na ta dokaz sodišče ne bi smelo opreti sodbe, marveč bi ga moralo iz spisov izločiti.

V 2. alinei 29. člena Ustave je obdolžencu ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se brani sam ali z zagovornikom, v 4. alinei iste določbe pa je predpisano, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe, svoje bližnje ali priznati krivdo.

Po 1. odstavku 70. člena ZKP-77 je obdolženec (potem ko je bila v Republiki Sloveniji odpravljena smrtna kazen) moral imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju, če je zoper njega tekel postopek za kaznivo dejanje, za katero je bilo mogoče izreči kazen 20 let zapora. Po 2. odstavku 67. člena ZKP-77 je bilo treba obdolženca pred prvim zaslišanjem poučiti, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju. Preiskovalni sodnik je moral po 2. odstavku 218. člena ZKP-77 pri prvem zaslišanju obdolženca seznaniti, česa je obdolžen in katere podlage za sum so zoper njega podane ter ga nato vprašati, kaj lahko navede v svoj zagovor, pri tem pa mu tudi sporočiti, da se ni dolžan zagovarjati in tudi ne odgovarjati na vprašanja.

Iz zapisnika o obsojenčevem zaslišanju je razvidno, da je preiskovalni sodnik obsojenca pred prvim zaslišanjem poučil o pravici do zagovornika in mu pri tem povedal, da glede na pravno kvalifikacijo ta še ni potreben, da pa pravico do zagovornika ima. Prav tako mu je podal pouk, da se ni dolžan zagovarjati niti odgovarjati na posamezna vprašanja ter da lahko v svojem zagovoru navede vse, za kar meni, da bi mu koristilo ter da priznanje kaznivega dejanja predstavlja olajševalno okoliščino pri odmeri in izbiri kazenske sankcije. Nato je obsojenec povedal, da se bo zagovarjal sam in odgovarjal na zastavljena vprašanja ter da si bo odvetnika (zagovornika) s pomočjo mame angažiral pozneje. Dodatek po pouku o pravici do zagovornika, da ta glede na težo kaznivega dejanja obsojencu pri prvem zaslišanju ni potreben, je bil glede na zakonsko besedilo povsem odveč, enako tudi pouk, da pomeni priznanje kaznivega dejanja olajševalno okoliščino. Vendar pa ti pomanjkljivosti pri izvedbi tega procesnega dejanja nimata take teže, da bi bilo mogoče obsojenčev zagovor šteti za nedovoljen dokaz, na katerega sodišče ne bi smelo opreti sodne odločbe. S tako vsebino pouka obsojencu, ki zakonsko gledano gotovo ni povsem korekten, preiskovalni sodnik obsojenca ni preslepil, da bi dosegel kakšno njegovo izjavo ali priznanje, kar je izrecno prepovedoval 219. člen ZKP-77. Preslepitev namreč sama po sebi pomeni zavajanje z navedbo neresničnih dejstev, česa takega pa preiskovalni sodnik v tej zadevi ni storil. Obsojenčeva zagovornica navaja tudi, da je preiskovalni sodnik kršil določbo 10. člena ZKP-77, ki je prepovedovala izsiljevati od obdolženca ali kakšnega drugega udeleženca v postopku priznanje ali kakšno drugo izjavo in določala, da je tako ravnanje kaznivo.

Preiskovalni sodnik naj bi po navedbah vložnice obsojenca zavedel ne le s poukom, da pomeni priznanje olajševalno okoliščino pri odmeri in izbiri kazenske sankcije, temveč tudi s predočanjem neresničnega dejstva, da iz obdukcijskega mnenja in zapisnika izhaja, da je oškodovanka utrpela več podplutb in da le-te ni mogla utrpeti na način, kot ga je opisal obsojeni, čeprav je bilo iz izvedenskega mnenja razvidno, da je šlo za možnost enega udarca z neobuto nogo ali s čim podobnim. Povedano je bilo že, da pouk osumljencu, da pomeni priznanje kaznivega dejanja olajševalno okoliščino, ni bil v skladu z zakonsko dikcijo, vendar pa nikakor ne pomeni zavajanja, kajti drži, da priznanje, ki bistveno prispeva k razjasnitvi stvari, pomeni olajševalno okoliščino. Prav tako ne drži navedba v zahtevi zagovornice, da je preiskovalni sodnik, preden je obsojencu zastavil vprašanje, neresnično povzel vsebino obdukcijskega zapisnika, kajti iz izvedenskega mnenja izvedenca sodno-medicinske stroke dr. T.J. (listovna št. 55) je razvidno, da je po zunanjem pregledu trupla M.K. našel starejšo podplutbo na levem stegnu, podplutbo poglavine na levi strani v predelu temena in senc ter manjšo odrgnino na hrbtišču nosu. Preiskovalni sodnik bi lahko natančneje zastavil vprašanje, nikakor pa tega ni storil tako, da bi bilo to mogoče označiti za preslepitev oziroma poskus "z neresničnimi predočbami dobiti izjavo od obdolženca".

Vložnika zahteve ne moreta biti uspešna niti, ko zatrjujeta, da bi obsojenec moral imeti zagovornika že na prvem zaslišanju, ker da je bilo iz vsebine kazenske ovadbe razvidno, da je bila ta zoper obsojenca podana zaradi kvalificirane oblike umora po 2. odstavku 46. člena KZ RS, ki naj bi ga storil iz koristoljubnosti in nizkotnih nagibov. Organi za notranje zadeve so raziskovali kaznivo dejanje tudi v tej smeri, vendar so kazensko ovadbo zoper obsojenca vložili zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 46. člena KZ RS. Na podlagi vsebine kazenske ovadbe je preiskovalni sodnik utemeljeno sklepal, da so organi za notranje zadeve ugotovili, da so podani razlogi za sum v smeri kvalificirane oblike kaznivega dejanja, da pa se ti kvalifikatorni okoliščini nista potrdili na stopnji utemeljenega suma. Vseskozi, od zahteve za preiskavo do pravnomočne obsodilne sodbe, je zoper obsojenca kazenski postopek tekel zaradi temeljne oblike kaznivega dejanja umora. Zato je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno ugotovilo, da pri prvem obsojenčevem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom navzočnost zagovornika ni bila obvezna. Zato se ni mogoče strinjati z vložnikoma, da je potrebno na tej podlagi zapisnik o obsojenčevem zaslišanju, ki da je nedovoljen dokaz, izločiti iz spisa.

Organi za notranje zadeve in preiskovalni sodnik v roku 24-ih ur obsojenčeve družine niso obvestili o odvzemu prostosti obsojencu. Ta tega sicer ni zahteval, vendar temu tudi ni nasprotoval. Na ta način niso ravnali v skladu z 200. členom ZKP-77. Obsojenec je bil v času odvzema prostosti pred preiskovalnim sodnikom poučen o pravici do zagovornika, vendar se je ni poslužil, zato tudi navedena opustitev organov za notranje zadeve in preiskovalnega sodnika o odvzemu prostosti obvestiti obsojenčeva starša, ki bi obsojencu lahko najela zagovornika, ni vplivala na zakonitost prvega obsojenčevega zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi navaja, da obsojenec ni bil deležen pravnega pouka po 13. in 71. členu ZKP-77. V 13. členu ZKP-77, ki je bil uvrščen med splošne določbe in temeljna načela, je bilo predpisano, da obdolženca ali drugega udeleženca v postopku, ki bi iz nevednosti lahko opustil kakšno dejanje v postopku ali zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic, pouči sodišče o pravicah, ki mu gredo po zakonu in o posledicah, če bi dejanje opustil. Očitno je, da vložnica meni, da je preiskovalni sodnik to določbo kršil, ker obsojenca ni poučil v skladu z 71. členom ZKP-77. Ta pa je določal, da se obdolžencu, ki po svojih gmotnih razmerah ne more plačati stroškov za obrambo, na njegovo zahtevo lahko postavi zagovornik, če ni pogojev za obvezno obrambo, postopek pa teče za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora nad 3 leta. Vendar pa je v 2. odstavku iste zakonske določbe predpisano, da se sme postavitev zagovornika v takem primeru zahtevati samo po vložitvi obtožnice. V obravnavani zadevi pa je šlo za prvo zaslišanje obsojenca pred preiskovalnim sodnikom, kar pa pokaže, da ne drži, da bi ta kršil navedeno določbo.

Glede na navedene razloge ni mogoče pritrditi vložnikoma, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Prav tako jima ni mogoče slediti, ko v zahtevah zatrjujeta, da je sodišče, s tem da je na seji pritožbenega senata izvedlo dokaz z branjem Obvezne instrukcije uporabe poligrafa pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev, ki jo je dne 12.07.1974 na podlagi 18. alinee 137. člena Zakona o notranjih zadevah (Ur. list SRS, št. 47/72) izdal republiški sekretar za notranje zadeve, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. Za nobenega od teh primerov v navedenem procesnem položaju ne gre.

Po 1. odstavku 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstvene dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. S tem da je sodišče druge stopnje, ne da bi opravilo obravnavo, na seji prebralo navedeno obvezno instrukcijo ter ugotovilo, da je bilo poligrafsko testiranje izvedeno v skladu z obvezno instrukcijo, je ravnalo v nasprotju z navedeno zakonsko določbo. Pritožbeno sodišče se je na ta dokaz tudi izrečno sklicevalo, ko je navedlo, da je bilo poligrafsko testiranje izvedeno v skladu z obvezno instrukcijo. Če bi se ta ugotovitev nanašala na odločilno dejstvo, bi bila v takem primeru podana bistvena kršitev določb ZKP po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa to dejstvo ni tako. Sodišče svoje odločitve ni oprlo na izsledke poligrafskega testiranja, že sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da so "nesmiselne" trditve, da so policisti ob poligrafskem testiranju obsojencu polagali besede v usta, saj bi v takem primeru poligrami ne pokazali pravih vrednosti in tisti za policijo tudi ne bi imeli nikakršne vrednosti, poligrafiranje pa bi bilo zato brez smisla in nepotrebno.

Prav tako ni mogoče pritrditi obsojenčevima zagovornikoma, ko v zahtevah navajata, da je sodišče s pravnomočno sodbo zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi v obeh sodbah med obema sodbama v precejšnji meri med seboj v nasprotju, da je v odločilni dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih obeh sodb, vsebino listin in zapisnikov ter med samimi temi listinami in zapisniki in da je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi in razlogom sodišč prve in druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je v razlogih, ki jim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, izključilo možnost, da je obsojenec pokojno M.K. udaril nehote, takrat ko se je izvil iz njenega prijema in zaplaval v prostem slogu, pač pa da je oškodovanko presenetil, izkoristil njeno zaupljivost in ji namerno ter na točno neugotovljen način zadal močan udarec v glavo, s ciljem, da oškodovanka umre ter jo s tem spravil vsaj v stanje hude omotičnosti, da ni bila sposobna nikakršnih obrambnih reakcij. Nato pa, da jo v takem stanju potisnil pod vodno gladino, da je potonila in zaradi utopitve umrla. Take dejstvene ugotovitve je sodišče podrobno obrazložilo.

Zmotno pa je stališče obsojenčeve zagovornice, da bi moralo sodišče obsojenčevemu zagovoru, bodisi v celoti slediti ali v celoti odreči vero. Obsojenčev zagovor, ki ga je ta v različnih fazah postopka spreminjal, je sodišče ocenilo in o tem navedlo natančne razloge. Upoštevajoč predvsem izvid in mnenja izvedencev sodno-medicinske stroke, je potem, ko je izključilo, da bi obsojenec lahko oškodovanki zadal udarec nehote ali da bi se ta lahko poškodovala ob zadetju v jezersko dno, ugotovilo, da je obsojenec oškodovanko udaril na ugotovljen način. V stanju hude omotičnosti, in to je odločilnega pomena, bi M.K. utonila in zaradi utopitve umrla, četudi jo obsojenec z rokama ne bi potisnil pod vodno gladino. Vendar je sodišče tudi slednje prepričljivo ugotovilo na podlagi prvotnega obsojenčevega zagovora pred preiskovalnim sodnikom.

V izpodbijani sodbi so navedeni zadostni razlogi o odločilnih dejstvih, med katerimi tudi ni nobenih nasprotij. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana takrat, kadar se te pomanjkljivosti nanašajo na odločilna, ne pa na katerakoli druga dejstva. Tudi glede dejstev, pomembnih za presojo pravilnosti predkazenskega postopka in prvega zaslišanja obsojenca pred preiskovalnim sodnikom, so v izpodbijani sodbi navedeni zadostni razlogi. Med razlogi ni v obeh sodbah nobenih nasprotij in tudi med sodbama ne; izrek pravnomočne sodbe ni nerazumljiv, v čem pa naj bi bilo podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih obeh sodb, vsebino listin in zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki, pa vložnika zahteve niti ne povesta.

Zagovornica obsojenega P.K. v zahtevi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi 83. člena ZKP s sklepom iz spisov izločiti priložena kazenska spisa, glede katerih so nastopili pogoji za zakonsko rehabilitacijo in izbris sodbe po 103. členu KZ, s katero se izbriše sodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega. Za izločitev kazenskih spisov na podlagi navedene postopkovne določbe ni podlage, saj ne gre za nobenega od primerov, ki so v njej izrečno našteti. Kazenskih spisov na tak način ni mogoče izločiti, pač je treba dosledno upoštevati določbo 103. člena KZ, kar je sodišče, s tem da je obsojenca obravnavalo kot nekaznovanega, v pravnomočni sodbi tudi storilo. Na ta način tudi v tem obsegu ni zagrešilo nobene procesne kršitve.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi tudi navaja, da je predsednik senata prvostopenjskega sodišča zoper obsojenca podaljšal pripor kar z dopisom. Ta trditev tudi ne drži. Zunajobravnavani senat Okrožnega sodišča v Kranju je s svojim sklepom z dne 21.12.1995 podaljšal pripor zoper obsojenca "še za 2 meseca, to je do 29.01.1996".

Predsednik senata je dne 28.01.1996, glede na tak nejasen izrek sklepa, zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča predložil spis s predlogom, da v skladu z določili 2. odstavka 207. člena ZKP odloči o priporu. Senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP pa je naslednjega dne z dopisom predsedniku senata vrnil spis, ne da bi odločil o priporu, s pojasnilom, da je bil zadnji sklep o priporu izdan dne 21.12.1995 in da zato rok 2 mesecev še ni potekel. Kljub temu je predsednik senata dne 30.01.1996 ponovno odstopil zadevo zunajobravnavnemu senatu, naj odloči o priporu, na kar je pripor tudi podaljšal. Drži sicer, da je Ustavno sodišče v svoji odločbi z dne 24.10.1996 pod točko 13. ugotovilo, da je sodišče kršilo določbo 1. odstavka 19. člena Ustave, ker odločbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 30.01.1996 obsojencu ni vročilo 30.01.1996 do 7.30 ure, marveč ob 15.40 uri, da je bil zato v tem času v priporu brez pravne podlage. Ni pa videti in tudi vložnica tega ne zatrjuje, da je bila ta kršitev take narave, da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Kar pa zadeva trditev vložnice, da o predlogu za odpravo pripora, podanem na glavni obravnavi, ni odločal obravnavajoči senat, marveč šele čez dobre 3 mesece zunajobravnavni senat, je treba povedati, da je dne 07.03.1996 na glavni obravnavi res predlagala odpravo pripora zoper obsojenca, vendar pa je nato podala tudi zahtevo za izločitev predsednika senata. Po 43. členu ZKP mora sodnik, čim izve, da je zahtevana njegova izločitev, takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v tisti zadevi, če gre za izločitev iz 6. točke 39. člena ZKP pa sme do odločitve o zahtevi opravljati samo tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Zato o predlogu za odpravo pripora senat na isti glavni obravnavi ni mogel odločiti. To je storil zunajobravnavni senat s sklepom z dne 29.03.1996. Kršitev ni podana, ker je o predlogu odločil senat po 6. odstavku 25. člena ZKP in ne obravnavajoči senat, marveč zato, ker je to storil šele po dvaindvajsetih dneh, kar ni v skladu z določbo 2. odstavka 200. člena ZKP, ki vsem organom, ki sodelujejo v postopku, tudi sodišču, narekuje posebno hitro postopanje, če je obdolženec v priporu. Ta kršitev pa ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Neutemeljene so navedbe v zahtevi obsojenčeve zagovornice, ko zatrjuje, da je predsednik senata ravnal v nasprotju s 1. odstavkom 319. člena ZKP, ker priče ni napotil na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokliče k zaslišanju. S to posplošeno navedbo zagovornica očitno meri na to, da po ugotovitvi obsojenčeve istovetnosti na glavni obravnavi dne 05.03.1996 (listovna št. 1214), predsednik senata pred branjem obtožnice ni napotil A.V. in R.R. iz sodne dvorane. Iz odredbe za glavno obravnavo je razvidno, da omenjeni osebi na glavno obravnavo nista bili vabljeni kot priči in da ju predsednik senata sploh ni poznal, marveč je šele po branju obtožnice obsojenčeva zagovornica povedala, da sta bili priči zaslišani že v prejšnjem postopku in ugovarjala njuni navzočnosti. Predsednik senata prisotnih v sodni dvorani pred začetkom glavne obravnave ni dolžan spraševati o tem, ali bi v postopku utegnile biti zaslišane kot priče. Zato tudi ta postopkovna kršitev ni podana.

Držijo navedbe v zahtevi obsojenčeve zagovornice, da je bil na glavni obravnavi dne 19.02.1996, ko se je nadaljevalo sojenje po razveljavitvi prve obsodilne sodbe, prebran le izrek obtožnice, ne pa tudi njena obrazložitev, ker je predsednik senata zavzel stališče, da to ni potrebno. Za tako pravno stališče predsednika senata je v sklepu z dne 21.02.1996 predsednik Višjega sodišča v Ljubljani ugotovil, da ni pravilno. Obtožnica je bila na glavni obravnavi, ki se je dne 05.03.1996 začela znova, v celoti prebrana (listovna št. 1214) zato v zahtevi zatrjevana kršitev določbe 321. člena ZKP ni podana.

Ne drži navedba o zahtevi obsojenčeve zagovornice, da predsednik senata obrambi ni dopustil vložiti dokazne predloge in s tem kršil določbo 4. odstavka 329. člena ZKP. Obsojenčeva zagovornica je na glavni obravnavi 07.03.1996 izjavila, da ima nove dokazne predloge, ko pa jo predsednik senata pozval, naj jih poda, tega ni storila (listovna št. 1226). Dokazne predloge je obramba podala na glavni obravnavi dne 05.04.1996 (listovna št. 1358), sodišče pa jih je z obrazloženim sklepom zavrnilo (listovna št. 1362).

Po 330. členu ZKP priznanje obtoženca na glavni obravnavi, pa naj je še tako popolno, ne odveže sodišča dolžnosti, da izvede tudi druge dokaze. Sodišče je izvedlo izjemno obsežen dokazni postopek, zato tudi ne drži, da bi kršilo omenjeno procesno določbo, kot to v zahtevi zatrjuje obsojenčeva zagovornica. Obsojenčev zagovor je dokaz, če pa ga obtoženec med postopkom spreminja, tako je bilo tudi v tej zadevi, sodišče po načelu proste ocene dokazov ocenjuje, če bo in katerim obtoženčevim navedbam poklonilo vero.

Drži, kar v zahtevi navaja obsojenčeva zagovornica, da po 2. odstavku 331. člena ZKP izvedenec, ki še ni podal svojega izvida in mnenja, ne sme biti navzoč pri glavni obravnavi, ko daje drug izvedenec svojo izpovedbo v isti zadevi. Čeprav trditve, da so bili v razpravni dvorani izvedenci, ki še niso podali svojega mnenja, vložnica v zahtevi pobliže ne obrazloži, pa je očitno, da ima v mislih, da so bili na glavni obravnavi dne 22.03.1996 izvedenci sodnomedicinske stroke dr. T., prof. dr. A.D. in docent dr. J.B. hkrati navzoči. Predsednik senata je utemeljeno zavrnil predlog obsojenčevega zagovornika za ločeno zaslišanje izvedencev, saj so ti že podali skupen izvid in mnenje. Zato je bilo že zaradi razjasnitve morebitnih nejasnosti v mnenju, ki so ga teamsko izdelali vsi trije izvedenci, potrebna hkratna navzočnost vseh na glavni obravnavi.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP obrazložilo, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom obrambe za zaslišanje prič I.S., J.R. in E.L. ter branje mnenja Inštituta za sodno medicino pri Zagrebški fakulteti. Na ta način ni kršilo odločb 4. odstavka 329. člena, 334. člena in 2. točke 2. odstavka 340. člena ZKP, kot to zatrjuje vložnica zahteve. Neutemeljen je namreč tudi njen očitek, da je bila s spodbijano pravnomočno sodbo kršena pravica do izvajanja dokazov v korist obsojenca. Glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, sodišče ni dolžno izvesti, predlagani dokaz pa mora biti materialno-pravno relevanten, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče prve stopnje je pri zavrnitvi dokazov ravnalo v skladu s kriteriji iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 08.06.1995, opr. št. Up 34/93. Zagovornica obsojenega P.K. navaja tudi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 116. člena ZKP ter da je bila obrazložitev, ki jo je podal predsednik senata ob razglasitvi sodbe, povsem različna od tiste v pisnem odpravku sodbe. Omenjena zakonska določba govori le o načinu naznanjanja odločb, neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom, način odprave teh pomanjkljivosti pa ureja 365. člen ZKP. Da bi bila taka neskladja podana, vložnica niti ne zatrjuje. Tudi v tem delu ne gre za nobeno procesno kršitev, čeprav je res, da morebitno navajanje razlogov ob razglasitvi sodbe, ki se vsebinsko pomembno razlikujejo od tistih v njenem pisnem odpravku, zaupanju v odločitev sodišča, zagotovo ne prispeva.

Iz zapisnika na glavni obravnavi tudi ni razvidno, da bi predsednik senata vložnici zahteve ne dovolil podati pripomb na vsebino zapisnika in na ta način kršil določbo 4. odstavka 315. člena ZKP.

Če je obtoženec v priporu, mora sodišče druge stopnje poslati svojo odločbo s spisi sodišču prve stopnje najkasneje v 3 mesecih od dneva, ko jih je od njega prejelo. Višje sodišče v Ljubljani je spis s pritožbami obsojenega P.K. in njegovih zagovornikov zoper sodbo sodišča prve stopnje prejelo dne 28.06.1996 (listovna št. 1535), spis pa je dne 11.10.1996 poslalo Okrožnemu sodišču v Kranju. Na ta način je navedeni rok prekoračilo, vendar pa ta prekoračitev ni v ničemer vplivala na zakonitost sodbe, ki je postala pravnomočna že dne 25.09.1996, ko je sodišče razsodilo po opravljeni pritožbeni seji.

Vložnica zahteve zatrjuje tudi, da je Višje sodišče v Ljubljani kršilo tudi določbo 376. člena ZKP, ker da ni razpolagalo s celotnim spisom. Ta procesna določba s tem vprašanjem nima nobene zveze, saj ureja institut odgovora na pritožbo. S čim naj bi pritožbeno sodišče kršilo določbo 383. člena ZKP, vložnica zahteve sploh ne obrazloži, tako da teh njenih navedb sploh ni mogoče prizkusiti.

Kakor je bilo že pojasnjeno, je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe v zadostni meri presodilo navedbe pritožb obsojenca in njegovih zagovornikov, tako da tudi ne drži, da je kršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je v razlogih, na katere se je sklicevalo, ko je zavrnilo pritožbe zoper odločbo o kazni, za razliko od prvostopenjskega sodišča navedlo, da je izrečena zaporna kazen primerna, ker so motivi, ki so obsojenca privedli do tako krute in premišljene odločitve, izrazito zavržni (koristoljubni motiv, povezan z izplačilom zavarovalnine in čustvena navezanost na drugo žensko). Ni torej ugotovilo, da gre za zakonska znaka kvalificirane oblike umora, pač pa za okoliščini, ki kažeta na ustreznost izrečene zaporne kazni. Zato se ni mogoče strinjati z vložnikoma, da je v tem obsegu pritožbeno sodišče, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ugotovilo drugačno dejansko stanje od tistega v prvostopenjski sodbi in na ta način kršilo določbo 394. člena ZKP.

Pritožbo(e) in odgovor z vsemi spisi predloži sodišče prve stopnje sodišču druge stopnje (376. člen ZKP). Drži navedba v zahtevah, da pritožbeno sodišče na seji senata, opravljeni v skladu s 1. odstavkom 378. člena ZKP, ni imelo na razpolago dnevnika Inštituta za sodno medicino Ljubljana (zvezka dežurni zdravnik). Iz zapisnika o seji (listovna št.1565-67) ni razvidno, da je obramba predlagala branje zapisnika o zaslišanju dr. J.B. ter da te listine sodišče v spisu ni našlo. Ne glede na to, da je sodnik poročevalec na pritožbeni seji podal pojasnilo, da je sodišče druge stopnje na prejšnji seji, ko je razveljavilo prvostopenjsko sodbo, vpogledalo v original, bi sodišče moralo razpolagati s celotnim spisom.

Sodišče prve stopnje med dejstvenimi ugotovitvami ni izrečno navedlo, da je bil pri obdukciji navzoč tudi dr. Š. Vendar pa taka ugotovitev izhaja iz obrazložitve sodbe, ko je zapisalo, da je navedba obsojenčeve zagovornice pri obrazložitvi obtožnega predloga, da sta izvedenca prof. dr. D. in dr. J. krivo pričala, neprimerna in jo sodišče odklanja, torej izvedencema verjame. Zagovornica je namreč izvedencema pri podaji tega predloga očitala krivo pričanje glede navzočnosti dr. Š. pri obdukciji. Četudi pritožbeno sodišče na seji senata ni imelo v spisih navedenega dnevnika, ta procesna kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe, saj je glede navzočnosti dr. Š. pri obdukciji (to tudi ni odločilno dejstvo), sodišče v pravnomočni sodbi očitno sledilo izvedencema dr. T.J. (list. štev. 1285) in dr. A.D. (list. štev. 851), ki sta tako navzočnost omenjenega zdravnika potrdila.

Obsojenčeva zagovornica z navedbami v zahtevi, da je iz knjige dežurni zdravnik razvidno, da dr. Š. ni bil navzoč na obdukciji pokojne M.K., marveč na Ž., da obducent dr. T.J. ni opravil histološke preiskave poškodovanega tkiva, niti ni poškodbe fotografiral, kar da je po mnenju dr. B. nujno in redno opravilo obducentov, marveč je dopustil upepelitev in da tako ni ohranjen niti en sam dokaz, da je bila poškodba, ki je obducent ni niti izmeril, temveč le opisno navajal njeno velikost, sploh prizadejana; podobno tudi obsojenčev zagovornik, da so neverodostojna zatrjevanja zdravnikov sodnomedicinske stroke, da je dr. Š. navzoč pri obdukciji trupla pokojne oškodovanke, podajata lastno presojo teh dokazov in na ta način pravnomočno sodbo izpodbijata tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je tudi ugotovilo, da ni podlage za uporabo 427. člena ZKP, saj pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi, zoper katero sta zahtevi vloženi.

Kršitve, na katere se sklicujeta zagovornika obsojenega P.K. v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane, pravnomočno sodbo pa izpodbijata tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče njuni zahtevi na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.