Jedro

Ker leži zemljišče, ki je v lasti tožnice, znotraj Krajinskega parka Strunjan, je prvostopni organ na podlagi 63. člena ZON pravilno izdal izpodbijano odločbo, s katero je ugotovil, da se nahaja nepremičnina v zavarovanem območju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopno odločbo je bilo ugotovljeno, da je nepremičnina z ID znakom …, parc. št. 421/1 k.o. …, ki je v lasti tožnice do celote, v zavarovanem območju Krajinskega parka Strunjan (1. točka izreka). V zemljiški knjigi se pri navedeni nepremičnini vpiše zaznamba zavarovanega območja (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je z namenom, da se zavarujejo naravne vrednote ter ohranita biotska raznovrstnost in krajinska pestrost območja Strunjanskega polotoka Vlada RS sprejela akt o zavarovanju, to je Uredbo o Krajinskem parku Strunjan. Meje krajinskega parka in ožjih zavarovanih območij so prikazane na publikacijski karti, ki je priloga te Uredbe. Prvostopni organ je vpogledal v atlas okolja, zemljiški kataster in zemljiško knjigo, obvestil o svojih ugotovitvah lastnico zemljišča in jo glede seznanitve z varstvenim režimom zavarovanega območja napotil na določbe Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Lastnica je po svoji pooblaščenki podala izjavo, da na ugotovitve nima pripomb. Upravni organ je ugotovil, da parcela št. 421/1 k.o. … leži v zavarovanem območju Krajinskega parka Strunjan, ki je v skladu z zgoraj navedeno Uredbo krajinski park državnega pomena. Glede na obrazloženo je prvostopni organ izdal predmetno ugotovitveno odločbo, po njeni pravnomočnosti pa se bo to pravno dejstvo vpisalo v zemljiško knjigo.

2. Tožnica se je zoper to odločitev pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je kot drugostopni organ njeno pritožbo zavrnilo. V svoji odločbi se sklicuje na določila ZON in ugotavlja, da leži predmetna nepremičnina v zavarovanem območju Krajinskega parka Strunjan, zato je prvostopni organ pravilno izdal izpodbijano odločbo. Pri tem ugotavlja, da tožnica tekom upravnega postopka na ugotovitve organa prve stopnje ni imela pripomb. Pritožbene navedbe drugostopni organ zavrača kot neutemeljene. Prvostopni organ je bil v skladu s 63. členom ZON pristojen za izdajo predmetne prvostopne odločbe, določba 63. člena ZON pa se ne uporablja le za ožje zavarovana območja, kot zmotno zatrjuje tožnica v pritožbi.

3. Drugostopni organ še dodaja, da ZON v prehodnih določbah v 166. členu določa, da se za akt o zavarovanju naravnih vrednot državnega pomena med drugim šteje občinski odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti – odlok o razglasitvi Krajinskega parka Strunjan, vendar se je pozneje, kot to izhaja iz prehodne in končne odločbe 27. člena Uredbe o Krajinskem parku Strunjan, ki je stopila v veljavo 16. 10. 2004, prej omenjeni odlok v delu, ki se nanaša na varstvo naravne dediščine, razen spomenika oblikovane narave park ob Vili Tartini, prenehal uporabljati.

4. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da se predmetna parcela ne nahaja znotraj zavarovanega, torej niti znotraj širšega zavarovanega, območja ustanovljenega z Uredbo o Krajinskem parku Strunjan. ZON je že v letu 1999 v prehodnih določbah določal, da se za akte o zavarovanju naravnih vrednot državnega pomena štejejo tudi nekateri občinski odloki, med katerimi je odlok Občin Izola in Piran o razglasitvi Krajinskega parka Strunjan. Tudi ZON iz leta 1999 je že določal, da se na podlagi 63. člena izda ugotovitvena odločba glede zavarovanega območja, kolikor gre za območje, ki je v interesu države in je to območje ustanovila država. Vendar pa kljub temu tožena stranka ni izdala ugotovitvene odločbe v zvezi s predmetno parcelo, kar kaže na to, da se ta ni nahajala znotraj območja Krajinskega parka Strunjan. V letu 2004 sprejeta Uredba o Krajinskem parku Strunjan ni spreminjala določitve meje zavarovanega območja. Določba 4. člena te Uredbe določa meje parka v ožjih zavarovanih območjih, pri čemer se sklicuje na državno topografsko karto v merilu 1:10000, vsa zavarovana območja pa so prikazana na publikacijski karti v merilu 1:20000, ki je sestavni del Uredbe. Ob vpogledu v to karto pa je mogoče ugotoviti, da navedene parcele v zavarovanem območju ni. Aplikacija atlas okolja po mnenju tožeče stranke ni aplikacija, ki bi izkazovala meje zavarovanega območja po Uredbi, saj ni prikazana v ustreznem merilu. Ker prvostopni organ ni vpogledal v ustrezno publikacijsko karto, ni pravilno ugotovil dejanskega stanja. Ker je prvostopni organ zmotno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k ohranjanju narave določa ZON. Sistem varstva naravnih vrednot je sistem, ki določa postopke in načine podeljevanja statusa naravnih vrednot ter izvajanje njihovega varstva (prvi in tretji odstavek 1. člena ZON). Naravne vrednote se zavarujejo z aktom o zavarovanju naravne vrednote (prvi odstavek 49. člena ZON). Akt o zavarovanju med ostalim določa naravno vrednoto z njenim obsegom in sestavinami (1. točka drugega odstavka 49. člena ZON). S tem aktom se lahko ustanovi tudi zavarovano območje ene ali več naravnih vrednot (četrti odstavek 49. člena ZON).

8. Zavarovana območja so ožja in širša, med slednje pa sodi tudi krajinski park (četrti, peti in šesti odstavek 53. člena ZON). Akt o zavarovanju, s katerim se ustanovi zavarovano območje, določa med ostalim tudi meje zavarovanega območja na preglednem topografskem načrtu v merilu 1:25000 oziroma v drugem ustreznem merilu, ki omogoča določitev meje na parcelo natančno (1. točka prvega odstavka 53. člena ZON). Pristojna upravna enota izda na podlagi akta o zavarovanju lastnikom zemljišč na zavarovanem območju, ki ga je ustanovila država, ugotovitvene odločbe. Obstoj tega pravnega dejstva se vpiše v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe (prvi in drugi odstavek 63. člena ZON).

9. V prehodnih in končnih določbah in sicer v 4. točki drugega odstavka 166. člena ZON je določeno, da za akt o zavarovanju naravnih vrednot državnega pomena, med ostalimi občinskimi odloki o razglasitvi naravnih znamenitosti, šteje tudi odlok o razglasitvi Krajinskega parka Strunjan občin Izola in Piran.

10. Odlok o razglasitvi Krajinskega parka Strunjan Občin Izola in Piran se z dnem uveljavitve Uredbe o Krajinskem parku Strunjan v delu, ki se nanaša na varstvo naravne dediščine, preneha uporabljati, razen v delu, ki se nanaša na spomenik oblikovane narave park ob Vili Tartini (27. člen Uredbe). Uredba o Krajinskem parku Strunjan določa, da se z namenom, da se zavarujejo naravne vrednote ter ohranita biotska raznovrstnost in krajinska pestrost, območje Strunjanskega polotoka določi za Krajinski park Strunjan. Meje parka in ožjih zavarovanih območij iz prejšnjega člena so določene v državni topografski karti v merilu 1:10000 in se podrobneje prikažejo na digitalnem katastrskem načrtu na parcelo natančno (prvi odstavek 4. člena Uredbe). Meje parka in ožjih zavarovanih območij so prikazane tudi na publikacijski karti v merilu 1:20000, ki je kot priloga sestavni del te Uredbe (tretji odstavek 4. člena Uredbe). Ministrstvo pristojno za geodetske zadeve na podlagi podatkov iz registra naravnih vrednot evidentira območje parka v bazi zemljiškega katastra (četrti odstavek 4. člena Uredbe).

11. Iz zgoraj citiranih določb izhaja, da je krajinski park širše zavarovano območje, ki se ustanovi z aktom o zavarovanju (prvi, četrti in šesti odstavek 53. člena ZON). Naravne vrednote so lahko lokalnega ali državnega pomena. V prvem primeru izvaja ukrepe varstva naravnih vrednot lokalna skupnost, v drugem pa država (prvi do četrti odstavek 45. člena ZON).

12. Krajinski park Strunjan je naravna vrednota državnega pomena, zato je o tem sprejet akt o zavarovanju, to je Uredba o Krajinskem parku Strunjan. Za čas od uveljavitve ZON pa do sprejema ustrezne državne uredbe, je kot akt o zavarovanju naravne vrednote Strunjanskega polotoka štel odlok občin Piran in Izola o razglasitvi Krajinskega parka Strunjan. S tem je bil urejen status te vrednote državnega pomena za čas do sprejema ustreznega akta o zavarovanju na državni ravni. S sprejemom tega akta, to je z Uredbo o Krajinskem parku Strunjan, pa se je navedeni občinski odlok v delu, ki je urejen z državno uredbo, prenehal uporabljati (27. člen Uredbe).

13. Sestavni del Uredbe o Krajinskem parku Strunjan je tudi publikacijska karta v merilu 1:20000 (tretji odstavek 4. člena te uredbe), iz te karte pa izhaja, da je sestavni del tega krajinskega parka tudi parcela št. 421/1 k.o. …. Pri tem je navedeno mogoče preveriti tudi z atlasom okolja, ki sta ga kot pripomoček uporabila tudi prvostopni in drugostopni organ. Neutemeljene so tožbene navedbe, ki se nanašajo na primernost uporabe tega pripomočka, ker ni v ustreznem merilu. Atlas okolja je mogoče uporabljati v poljubnem merilu, tudi merilu 1:10000 ali 1:20000, pri tem pa za odločitev ni bistveno uporabljeno merilo ampak, da je meja zavarovanega območja določena na parcelo natančno (1. točka prvega odstavka 53. člena ZON). Glede parcele št. 421/1 k.o. … pa je mogoče iz atlasa okolja mogoče povsem nedvoumno ugotoviti, da leži znotraj zavarovanega območja Krajinski park Strunjan.

14. Ker leži navedeno zemljišče znotraj Krajinskega parka Strunjan, je prvostopni organ na podlagi 63. člena ZON pravilno izdal izpodbijano odločbo. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more omajati. Glede na to, da se odlok občin Izola in Piran o razglasitvi Krajinskega parka Strunjan z dnem uveljavitve Uredbe o Krajinskem parku Strunjan preneha uporabljati, na odločitev ne vpliva, kje je tekla meja krajinskega parka po tem odloku, saj je podlaga izpodbijane odločitve državna Uredba o Krajinskem parku Strunjan. Glede na to, da je izpodbijana odločitev pravilno sprejeta na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, so za odločitev razlogi, iz katerih ugotovitvena odločba ni bila izdana že prej, irelevantni.

15. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.