Jedro

V prvostopenjski sodbi izrečena zaporna kazen je po oceni pritožbenega sodišča, ob pravilnem upoštevanju vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin, kot pravilno navaja pritožba, prenizka. Količina droge in način storitve kaznivega dejanja sta narekovala zvišanje zaporne kazni. Da vrsta in višina kazenske sankcije nista in ne smeta biti predmet razprave med tožilcem in sodnikom na predobravnavnem naroku, pa tudi ne kasneje, saj sme sodišče svojo odločitev o kazenski sankciji predstaviti šele z razglasitvijo sodbe, to je po tem, ko je izreklo, da je obdolženec kriv storitve kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče o sodni taksi kot strošku pritožbenega postopka ni odločilo, ker se sodna taksa odmeri le, kadar se zavrne ali zavrže pritožba zoper sodbo, če je pritožbo vložil obdolženec ali nekdo drug v njegovem imenu (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah).

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu D. T. na prvi stopnji izrečena kazen 1 (eno) leto in 9 (devet) mesecev zapora zviša na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora.

Obdolžencu se v tako izrečeno kazen všteje čas prestan v priporu od 3. 12. 2016 od 10.45 ure dalje.

II. Pritožba okrajne državne tožilke zoper sklep se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 51275/2016 z dne 15. 2. 2017 obdolženega D. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po navedenem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto in devet mesecev zapora in mu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu od 3. 12. 2016 od 10.45 ure dalje. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 mu je odvzelo zaseženo drogo konopljo v bruto količini 81,165 kg, po petem odstavku 186. člena v zvezi s tretjim odstavkom 73. člena KZ-1 je odvzelo tovorno vozilo za prevoz vozil - avtovleko znamke Fiat 250 Ducato, reg. št. (BIH), po prometnem dovoljenju last podjetja D. d.o.o., K., Z. cesta b.b., in prometno dovoljenje za specialno vozilo za vleko vozil št. AA.. na ime podjetja D. d.o.o., po prvem odstavku 73. člena KZ-1 pa mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer dveh mobilnih telefonov znamke Alcatel z v izreku sodbe navedenima IMEI številkama ter navigacijski napravi Garmen Nuvi 55 in Garmen Nuvi 42. V izreku sodbe je bilo odločeno še o vrnitvi predmetov, kot so razvidni iz izreka sodbe, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 72. člena tega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je bilo odločeno, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornice S. G. J., ki je bila obdolžencu postavljena po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. V obravnavani zadevi je predsednik Okrožnega sodišča na Ptuju s sklepom Su 140/2017 z dne 31. 1. 2017 zavrnil zahtevo državne tožilke za izločitev predsednice senata - okrožne sodnice K. K., zoper katerega je pritožba dovoljena v pritožbi zoper sodbo.

3. Okrajna državna tožilka je vložila pritožbo zoper sodbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zoper sklep predsednika sodišča pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izrečeno zaporno kazen zviša na tri leta in štiri mesece zapora, podrejeno pa predlaga, da glede na predlagano izločitev predsednice senata zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Na pritožbo je podala odgovor zagovornica obdolženca, S., odvetnica v Mariboru, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.

4. Pregled zadeve je pokazal, da pritožba zoper sklep ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba zoper sodbo.

5. Pritožba državne tožilke, ko graja odločbo o kazenski sankciji, utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri njeni odmeri dalo prevelik poudarek ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, premalo pa je upoštevalo zlasti dejstvo, da količina droge, ki jo je z namenom dajanja v promet ali nadaljnje prodaje v posebej prirejenem prostoru vozila prevažal obdolženec, ne predstavlja zanemarljive količine, temveč da gre kar za 81,165 kg bruto droge konoplje, ki je bila zapakirana v 67 zavojih, skritih na podvozju vozila. Pravilno trdi, da sta bila mladost obdolženca in njegov zagovor, ob upoštevanju načina storitve kaznivega dejanja in količine prepovedane droge, namenjene za prodajo, kot olajševalni okoliščini upoštevani v preveliki meri in da pravilna ocena vseh okoliščin narekuje izrek višje zaporne kazni kot jo je v obravnavani zadevi izreklo sodišče prve stopnje. Pri tem opozarja na sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju, izrečene obdolžencem za istovrstna kazniva dejanja, ki po njeni oceni potrjujejo zaključek, da je bila kazen v obravnavani zadevi prenizko odmerjena ter hkrati opozarja na okoliščino, da je obdolženec sicer nekaznovan, vendar teče zoper njega več kazenskih postopkov, tudi zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prometa z drogami, česar pa kot obteževalne okoliščine ni mogoče upoštevati. Kot obteževalno okoliščino je namreč mogoče upoštevati le pravnomočno sodbo za storjeno kaznivo dejanje, ki je bila izrečena pred kaznivim dejanjem, ki ga je storil obdolženec v zadevi, ki jo sodišče obravnava. Glede primerjave višine zaporne kazni s sankcijami v sodbah, ki jih navaja pritožba, pa je potrebno upoštevati, da so bile pri vsaki obsodbi upoštevane tistim obdolžencem lastne obteževalne in olajševalne okoliščine ter da je potrebno vsako zadevo tudi pri odmeri kazni presojati individualno.

6. V prvostopenjski sodbi izrečena zaporna kazen je po oceni pritožbenega sodišča, ob pravilnem upoštevanju vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin, kot pravilno navaja pritožba, prenizka. Količina droge in način storitve kaznivega dejanja sta narekovala zvišanje zaporne kazni. Pri tako zvišani kazni je v zadostni meri upoštevana tudi obdolženčeva mladost in dejstvo, da je pri preiskovanju kaznivega dejanja sodeloval ter da doslej še ni bil obsojen. Pritožba poudarja tudi kazenske postopke zoper obdolženca, ki niso končani, a jih ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, saj njihov bodoči izid ni znan, prav tako pa kot obteževalne okoliščine ne gre upoštevati dejstva, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v krivdni obliki direktnega naklepa, kar poudarja pritožba. Kot pravilno opozarja zagovornica obdolženca v odgovoru na pritožbo, obravnavanega kaznivega dejanja namreč ni mogoče storiti v drugi krivdni obliki, pri odmeri kazni pa kot obteževalne okoliščine tudi ne gre upoštevati številnih obdolženčevih prehajanj državnih meja BIH in Republike Hrvaške, saj v tem ni bilo ugotovljeno nič prepovedanega.

7. Pritožbeno sodišče zaporno kazen v višini, kot je odmerjena v drugostopenjski sodbi, šteje kot primerno in ustrezno tudi glede na vrsto prepovedane droge in na drugi strani glede na njeno količino, zato je pritožbi okrajne državne tožilke, potem ko ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pazi po uradni dolžnosti, ugodilo in kazen zvišalo na dve leti in šest mesecev zapora. Tako odmerjena kazen bo obdolženca odvračala od izvrševanja novih kaznivih dejanj.

8. Sodba pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 394. člena ZKP.

9. Pritožbo okrajne državne tožilke zoper sklep predsednika okrožnega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za izločitev predsednice senata, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Državna tožilka v pritožbi navaja, da višina na prvi stopnji izrečene kazni v celoti potrjuje v zahtevi za izločitev navedene razloge, s katerimi je utemeljevala izločitev predsednice senata in ki dokazujejo, da predsednica senata ob izreku sodbe ni pretehtala okoliščin, pomembnih za izrek kazenske sankcije, temveč se je o kazenski sankciji izjasnila že na predobravnavnem naroku ter s tem vršila pritisk na obtožbo.

11. Pritožbeno sodišče po presoji razlogov prvostopenjskega sklepa in pritožbenih navedb v celoti pritrjuje razlogom sklepa in jih povzema. Razmislek o tem, kakšna kazenska sankcija bi bila primerna, če bo obdolženec na predobravnavnem naroku krivdo priznal, kadar v spisu zbrani dokazi morebitno priznanje potrjujejo, sodi v del priprav sodnika na predobravnavni narok. Pritožbeno sodišče se strinja z navedbo v izpodbijanem sklepu, da vrsta in višina kazenske sankcije nista in ne smeta biti predmet razprave med tožilcem in sodnikom na predobravnavnem naroku, pa tudi ne kasneje, saj sme sodišče svojo odločitev o kazenski sankciji predstaviti šele z razglasitvijo sodbe, to je po tem, ko je izreklo, da je obdolženec kriv storitve kaznivega dejanja. Pravilna pa je tudi ugotovitev predsednika sodišča, da predstavljena razprava na predobravnavnem naroku ni utemeljevala izločitve predsednice senata.

12. Pritožbeno sodišče o sodni taksi kot strošku pritožbenega postopka ni odločilo, ker se sodna taksa odmeri le, kadar se zavrne ali zavrže pritožba zoper sodbo, če je pritožbo vložil obdolženec ali nekdo drug v njegovem imenu (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah).