12. 1. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 20. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 229/2003 z dne 6. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 742/2002 z dne 20. 2. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju št. K 121/2000 z dne 23. 4. 2002 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je bila s prvostopenjsko sodbo spoznana za krivo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo in določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V plačilo ji je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in povprečnino. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožničinega zagovornika in potrdilo izpodbijano sodbo. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo njenega zagovornika za varstvo zakonitosti.

2.V ustavni pritožbi pritožnica opisuje svoje videnje dogodka. Meni, da je nedolžna, izraža nezadovoljstvo z obsodbo in ponavlja navedbe, s katerimi ni uspela v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve 22. člena in prvega odstavka 23. člena, 25., 28. in 29. člena Ustave. V utemeljitev kršitve 22. člena Ustave pritožnica navede, da je sodna praksa v kazenskih postopkih nedvoumna, da obsodbe temeljijo na trdnih obremenilnih dokazih, vendar naj bi pri njej ne bilo tako. Obsojena naj bi bila na podlagi lažnih dokazov, sodišče pa naj ne bi upoštevalo tistih, ki so ji bili v korist. Ker je po prepričanju pritožnice Vrhovno sodišče odločalo pristransko, naj bi s tem kršilo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V zvezi s kršitvijo 25. člena Ustave pritožnica navede, da je Višje sodišče "ignoriralo" pritožbo njenega zagovornika. Isto kršitev naj bi storilo tudi Vrhovno sodišče. Slednje naj bi imelo za posledico, da je bilo izredno pravno sredstvo neučinkovito. Vrhovnemu sodišču pritožnica očita, da je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo iz "nekorektnih razlogov" in podalo nerazumljivo obrazložitev. Ker naj bi bila pritožnica kaznovana za "očitno fingirano dejanje", naj bi prišlo do kršitve 28. člena Ustave. Pritožnica še navede, da so ji sodišča, ki so odločala v kazenskem postopku, onemogočila obrambo s tem, ko so "zamolčala njen zagovor in razbremenilne priče". Zato naj bi bila podana kršitev pravic iz prve in iz tretje alineje 29. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi, zadevo vrne v novo odločanje in nasprotnemu udeležencu naloži v plačilo stroške ustavne pritožbe.

B.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi v zvezi z zatrjevanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe prava ponavlja navedbe, s katerimi ni uspela v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi prava. Zato pritožnica zgolj s takšnim zatrjevanjem ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče le, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Po določbi 22. člena Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pritožničine navedbe, da je bila glede na ustaljeno sodno prakso obravnavana drugače, bi lahko bile relevantne z vidika 22. člena Ustave. Ta med drugim zagotavlja, da sodišče v zadevi vsakogar odloči tako, kot sicer redno odloča. Vendar pritožnica, ki se zgolj sklicuje na obstoj ustaljene sodne prakse, te kršitve s takó posplošenimi navedbami ne more utemeljiti.

5.Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Očitek pritožnice o zatrjevani kršitvi ni utemeljen. Pravica do sodnega varstva je namreč ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v obravnavani zadevi prišlo. Nestrinjanje z odločitvijo in zgolj zatrjevanje, "da je Vrhovno sodišče odločalo pristransko", pri čemer pritožnica slednje trditve z ničimer ne utemelji, za ugotovitev o kršitvi pravice ne zadošča.

6.Neutemeljen je tudi pritožničin očitek kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Navedeni pravici odgovarja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da jo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Iz sodbe Višjega sodišča je razvidno, da je slednje presojalo utemeljenost pritožničinih navedb v pritožbi in se je do njih opredelilo ter svojo odločitev razumno obrazložilo. Tega pritožničino zatrjevanje, "da je Višje sodišče pritožbene navedbe ignoriralo", pri čemer sploh ne pojasni, do katere izmed navedb se ni opredelilo, ne more ovreči. Zato za kršitev 25. člena Ustave očitno ne gre.

7.Pritožnica tudi Vrhovnemu sodišču očita kršitev 25. člena Ustave, vendar iz navedb izhaja, da zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Že iz jamstva enakega varstva pravic izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Iz navedene pravice izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli. Navedeno velja tudi v postopku odločanja o izrednih pravnih sredstvih. Pritožnica zgolj pavšalno zatrjuje očitano kršitev in spet ne pojasni, do katere izmed relevantnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče ni opredelilo. Po oceni Ustavnega sodišče je sodba Vrhovnega sodišča tudi razumno obrazložena in takšne ocene zgolj s pritožničino navedbo, da je Vrhovno sodišče navedlo le "nekorektne razloge", tudi ni mogoče ovreči. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

8.Pritožnica zgolj z navedbo, "da je bila obsojena za očitno fingirano dejanje", kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave ne izkaže.

9.Po določbi prve alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe in po določbi tretje alineje tega člena tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Do zatrjevanih kršitev naj bi prišlo s tem, ker so po navedbah pritožnice "sodišča zamolčala njen zagovor in razbremenilne priče", upoštevala naj bi lažne dokaze, ne pa tistih, ki naj bi ji bili v korist. Očitka pritožnice nista utemeljena. Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da so se sodišča opredelila do zagovora, ki ga je podala pritožnica in ob njegovi vsebinski oceni razumno pojasnila, zakaj določenih dejstev in dokazov ni mogoče šteti za odločilna in relevantna. Obrazložila in prepričljivo pojasnila so, zakaj je mogoče z gotovostjo trditi, da je prav pritožnica storila očitano kaznivo in zakaj je med njenim ravnanjem in prepovedano posledico vzročna zveza. Kateri so tisti dokazi, katerih izvedbo je sama predlagala, pa jih sodišče ni hotelo obravnavati in se do njih opredeliti, pritožnica ne pojasni ter zatrjevane kršitve v zvezi s tem ne izkaže. To, s čimer pritožnica utemeljuje kršitev ustavnih pravic, predstavlja vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov. Slednje sodi v polje proste sodnikove presoje, ki, kot je bilo navedeno, ni nerazumna in brez podlage v izvedenih dokazih. Zato za kršitev pravic iz druge in iz tretje alineje 29. člena Ustave očitno ne gre.

10.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

11.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno.

Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer