Jedro

Domnevne gmotne in socialne stiske toženke in njene družine pri odločanju ni mogoče upoštevati. Toženka bi morala najkasneje v 30 dneh po nastanku okoliščin, ki naj bi ji onemogočale plačilo dolgovane najemnine in drugih stroškov, v skladu s 1. odstavkom 104. člena SZ-1 sprožiti postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja ter v istem roku o tem obvestiti tožnico kot lastnico stanovanja. Toženka sama priznava, da niti subvencioniranja najemnine ni predlagala. Zmotno pa je njeno pritožbeno prepričanje, da bi o tej pravici morala biti posebej poučena. Tega tožnici ne nalaga noben predpis. Toženka se po navedenem zgolj s sklicevanjem na ustavna načela o pravni in socialni državi ne more uspešno upirati tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odpove najemna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 20. 4. 2004 za dvosobno stanovanje št. 13 v četrtem nadstropju večstanovanjske stavbe na V. Toženki je naložilo, da se mora v 60 dneh izseliti iz navedenega stanovanja ter ga prostega oseb in lastnih stvari izročiti v posest tožnici. Nazadnje je toženko zavezalo še k povrniti tožničinih pravdnih stroškov v znesku 344,65 EUR z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se je pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba predstavlja presenečenje, saj nima razlogov in je brez podlage. Obrazložitev je protislovna in protispisna, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče toženke sploh ni zaslišalo, čeprav je bilo to dolžno storiti. Pravdnih strank ni obravnavalo enako, zato je sodba nepravična. Izvedenih dokazov ni ocenilo. Toženka vztraja, da je tožnica s samovoljnim zviševanjem najemnine iz neprofitne v profitno povzročila, da toženka najemnine ni več zmogla plačevati. Tožnica bi morala poskrbeti za svoje občane. Toženki nihče ni predočil, da sme predlagati subvencioniranje najemnine. Sicer pa toženka s svojo družino živi v sožitju z vsemi prebivalci stanovanjskega objekta. Nihče ni zainteresiran, da bi prišlo do njene izselitve. S sodbo so grobo kršene toženkine ustavne temeljne svoboščine in človekove pravice.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere meri pritožba, niti tistih procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijano sodbo je mogoče brez težav preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo jasne in razumljive dejanske in pravne razloge. V obrazložitvi sodbe ni nobenega notranjega protislovja in tudi vsebina izvedenih dokazov je pravilno povzeta. Sicer pa toženka pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na domnevno pomanjkljivo oziroma napačno sestavo sodbe ni konkretizirala. Zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče toženko moralo zaslišati. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Po 213. členu ZPP se dokazovanje omeji le na tista dejstva, ki so pomembna za odločbo, k temu pa toženkina izpoved ne bi ničesar pripomogla.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnica v skladu s 4. točko prvega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) upravičena do odpovedi najemne pogodbe, saj toženka kljub opominu že od novembra 2008 ne plačuje najemnine in obratovalnih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine. Toženka ni dokazala, da je tožnica v nasprotju z najemno pogodbo zahtevala plačilo profitne najemnine. Morebitna takšna neupravičena zahteva toženki ne bi škodila, če bi poravnala (vsaj) neprofitno najemnino in pripadajoče stroške, vendar te svoje pogodbene obveznosti kljub tožničinim opozorilom ni izpolnila. Toženka se zato ne more upirati odpovedi najemne pogodbe ter izselitvi iz stanovanja. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da bi ji tožnica morala omogočiti brezskrbno življenje v najetem stanovanju. Ob izkazanem odpovednem razlogu ni relevantno mnenje drugih prebivalcev v stanovanjskem objektu, kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Domnevne gmotne in socialne stiske toženke in njene družine pri odločanju ni mogoče upoštevati. Toženka bi morala najkasneje v 30 dneh po nastanku okoliščin, ki naj bi ji onemogočale plačilo dolgovane najemnine in drugih stroškov, v skladu s prvim odstavkom 104. člena SZ-1 sprožiti postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja ter v istem roku o tem obvestiti tožnico kot lastnico stanovanja. Toženka sama priznava, da niti subvencioniranja najemnine ni predlagala. Zmotno pa je njeno pritožbeno prepričanje, da bi o tej pravici morala biti posebej poučena. Tega tožnici ne nalaga noben predpis. Toženka se po navedenem zgolj s sklicevanjem na ustavna načela o pravni in socialni državi ne more uspešno upirati tožbenemu zahtevku.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Posplošeni pritožbeni očitki o nelogičnosti in nepravičnosti sodbe so odveč, medtem ko zatrjevanih grobih kršitev ustavnih pravic toženka v pritožbi ni obrazložila. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

8. Toženka je s pritožbo propadla, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena. Tožničin odgovor na pritožbo glede na enostavnost zadeve ni bil smotrn, stroški zanj pa ne potrebni. Pravdni stranki morata zato svoje pritožbene stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).