Jedro

Kljub temu, da je toženec za tožnika od 25. 7. 2009 do 30. 10. 2009 ugotovil začasno nezmožnost za delo po tem, ko mu je z izpodbijano odločbo bolniški stalež z dnem 24. 7. 2009 zaključil, ima tožnik pravni interes za izpodbijanje te odločbe, ker je uveljavljal ugotovitev njene nezakonitosti in odobritev bolniškega staleža tudi po 30. 10. 2009.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrže tožba tožeče stranke in da ta nosi sama svoje stroške postopka, ker je ocenilo da ni podan pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnica in vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje zaradi meritorne odločitve. Meni, da je odločitev sodišča, da tožnica ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe, brez opravičene podlage. Tožnica se je več kot tri leta zavzemala za to, da je potrebno stranskemu intervenientu priznati nepretrgani bolniški stalež ne pa mu priznavati stalež do 30 dni, potem je sledila krajša prekinitev v kateri je bil stranski intervenient zmožen za delo, nato pa se mu je bolniški stalež ponovno nadaljeval. Toženko pri tem očitno niso vodili medicinski, temveč fiskalni razlogi, da bi breme denarnega nadomestila ostalo na delodajalcu. V predmetni zadevi je bilo vloženih preko 10 istovrstnih tožb s katerimi je tožnica kot delodajalec izpodbijala takšno ravnanje toženke. V pritožbi pritožnica podrobno opiše, kako je potekalo odločanje glede priznavanja bolniškega staleža stranskemu intervenientu od 17. 6. 2009 dalje. Pritožba meni, da je bil takšen sistem odločanja izbran zaradi tega, da bi se delodajalcu onemogočilo nadaljnje izpodbijanje spornega obravnavanja staleža za zavarovanca. Če delodajalec ne bi na vsako odločitev imenovane zdravnice vložil pritožbe gotovo imenovana zdravnica ne bi staleža ponovno podaljšala, še preden je o prejšnji pritožbi odločila zdravstvena komisija. Ob tem je pomembno tudi to, da imenovana zdravnica pred tem, vse od leta 2007, ni imela takšnega pristopa. Res je, da tožnica potem, ko je bil stalež z novimi odločbami naknadno odobren, ni mogla več vztrajati pri zahtevku za priznanje staleža za isto obdobje, ni pa res, da ni imela več interesa, da se ugotovi, da je bilo odločanje, kot je bilo izvedeno z izpodbijanimi odločbami, nezakonito. Nadaljnjo podaljševanje staleža je pravzaprav potrdilo upravičenost pritožb delodajalke in je zato tožeča stranka vztrajala, da je najmanj v tem obsegu njen pravni interes obstajal še ob izdaji izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, zato sodišče tožbe ne bi smelo zavreči. Sodišče tudi ni opravilo obravnave zato ni moglo razčistiti nejasnosti v modificiranem zahtevku tožnice in tožnici ni bila dana možnost, da svoja stališča pojasni, kar je prav tako kršitev postopka po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. V primeru, če pride kasneje, zaradi naknadne izpolnitve zahtevka, do prenehanja pravnega interesa za nadaljevanje spora mora to rezultirati tudi pri priznanju stroškov postopka tožeči stranki vsaj do izpolnitve zahtevka. Tožeča stranka meni, da je upravičena do priznanja vseh stroškov postopka, vključno z pritožbenimi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe in je v posledici tega nepravilno uporabilo 1. odst. 274. čl. ZPP kar predstavlja kršitev 1. odst. 339. čl. ZPP in je takšna nepravilna uporaba vplivala na zakonitost in pravilnost izdanega sklepa sodišča prve stopnje.

Iz dejanskega stanja kakor izhaja iz spisa je razvidno, da je tožnica dne 23. 9. 2009 vložila tožbo v kateri je predlagala, da se odpravi odločba zdravstvene komisije tožene stranke z dne 17. 8. 2009 v zvezi z odločbo imenovane zdravnice z dne 17. 7. 2009 oz. da se navedeni odločbi spremenita tako, da se zavarovancu M.M. prizna polni bolniški stalež od 12. 8. 2009 dalje in da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Po odgovoru na tožbo je sodišče dopustilo stransko intervenienco M.M., tožeča stranka pa je podala še eno pripravljalno vlogo z dne 4. 5. 2010. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2010 predlagala, da sodišče tožbo zavrže, ker je bil bolniški stalež stranskemu intervenientu podaljšan do 4. 11. 2009, za stalež od 5. 11. 2009 do 24. 11. 2009 pa poteka poseben socialni spor.

Tožnica je v pravdi uveljavljala dvoje in sicer to, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke z dne 17. 8. 2009 s katero je bilo zavrnjena njena pritožba zoper odločbo imenovane zdravnice z dne 17. 7. 2009 s katero je ta odločila, da je stranski intervenient od 14. 7. 2009 do 24. 7. 2009 začasno nezmožen za delo ter, da je od 25. 7. 2009 dalje zmožen za delo in sicer v tem obsegu, da bi moral biti bolniški stalež stranskemu intervenientu odobren tudi po 25. 7. 2009 brez prekinitve ter, da se mu povrnejo stroški postopka.

Tožba je v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonskem roku. Dokončnost upravnega akta je procesna predpostavka v socialnem sporu (1. odst. 63. čl. ZDSS-1). V danem primeru je bila tožba vložena zoper dokončni upravni akt in je obsegala vse kar je določeno v 1. odst. 73. čl. ZDSS-1. V socialnih sporih ima na podlagi 2. odst. 73. čl. ZDSS-1 tožeča stranka možnost, da v kolikor zahtevek ni zadostno opredeljen, da ga opredeli najkasneje do konca poravnalnega naroka, oz. če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

Ne glede na to, da je bila stranskemu intervenientu začasna nezmožnost za delo podaljšana še od 25. 7. 2009 do 30. 10. 2009 z številnimi odločbami imenovane zdravnice oz. zdravstvene komisije, pritožbeno sodišče meni, da je bil še nadalje podan pravni interes tožeče stranke tako za vložitev tožbe, kot za vodenje pravde, saj je bila podana z njegove strani zahteva, da se ugotovi, da posamični upravni akt ni bil zakonit in drugič tudi to, da je zdravstveno stanje stranskega intervenienta takšno, da bi mu moral biti bolniški stalež odobren tudi po 25. 7. 2009 torej ne samo do 30. 10. 2009. Pravilno je stališče tožeče stranke v pritožbi, da v primeru, če pride kasneje zaradi naknadne izpolnitve zahtevka do prenehanja pravnega interesa za nadaljevanje spora, mora to rezultirati tudi v priznanju stroškov postopka.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP je sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.