Jedro

Samo dejstvo, da podjetje, ki se je preoblikovalo v kapitalsko družbo z izdajo internih delnic po ZDK, ni uskladilo lastninskih razmerij z določbami ZLPP, ne predstavlja domneve, da so popusti pri izdaji internih delnic bili v škodo družbenega kapitala, če ni ugotovljeno, da višina popustov ne odstopa od višine možnih popustov po ZLPP.

Izrek

Pritožbi zoper 1. odstavek II. točke izreka izpodbijane sodbe se deloma ugodi, tako da se izpodbijana sodba v tej točki izreka deloma spremeni, tako da se tožbeni zahtevek za odpravo odločbe Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Ljubljana št. 380-432/5448743 z dne 25.8.1995 deloma zavrne in se prej citirana odločba glede 1. in 2. alinee I. točke izreka, to je glede postavk: - povečati vrednost gradbenih objektov za 36.200.656,00 SIT, - povečati naložbe v povezana podjetja za 10.407.540,00 SIT ne odpravi, glede 3., 4. in 5. alinee I. točke izreka pa se odločba spremeni tako, da v teh alineah glasi: - povečati druge terjatve za 5.517.554,00 SIT, - povečati delniški kapital K d.d., Ljubljana za 40.291.771,00 SIT - povečati drug delniški kapital za 11.833.937,00 SIT; v preostalem delu pa se pritožba tožene stranke zoper to točko izreka izpodbijane sodbe zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper 2. odstavek II. točke izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Ljubljana, št. 380-2/5255171 z dne 25.8.1995, ki je bila izdana K d.d., se odpravi v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, to je za znesek 97.259.416,00 SIT." z a v r n e. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške prvostopnega postopka.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 130.000,10 SIT, v 8-dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI), opr. št. 380-432/5448743 z dne 25.8.1995 nična. Ugodilo pa je zahtevku za odpravo te odločbe (1. odstavek II. točke izreka).

Poleg tega je ugodilo tudi zahtevku za odpravo odločbe, ki jo je tožena stranka izdala K d.d. opr. št. 380-2/5255171 z dne 25.8.1995 in sicer v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, to je za znesek 97.259.416,00 SIT (2. odstavek II. točke izreka) in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 2.043.251,00 SIT pravdnih stroškov (3. odstavek II. točke izreka). Zavrnilo pa je zahtevek, kolikor je bila z njim zahtevana tudi razveljavitev prej navedene odločbe (4. odstavek II. točke izreka).

Tožeča stranka pritožbe zoper zavrnilni del sodbe ni vložila.

Tožena stranka pa je vložila pritožbo in sodbo izpodbija, kolikor je bilo z njo tožbenemu zahtevku ugodeno. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki ga ni vložila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v tem pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP/77, ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo ZPP/99 (1. odstavek 498. čl. ZPP, Ur. l. RS št. 26/99).

K 1. odstavku II. tč. izpodbijane odločbe: APPNI je z odločbo opr. št. 380-432/5448743 z dne 25.8.1995 (priloga A5) naložila, da mora tožeča stranka v svojih knjigah uskladiti razmerja, pravne posle in knjiženja, ker je v revizijskem postopku, ki ga je opravila pri njej in ob reviziji lastninskega preoblikovanja njenega ustanovitelja K. d.d. ugotovila, da je prišlo do oškodovanj družbene lastnine, opredeljenih v določilu 48.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. SRS št. 55/92-1/96, v nadaljevnju ZLPP).

Po 48.a členu ZLPP se domneva, da je družbena lastnina oškodovana, če revizijski organ ugotovi dejstva, ki so v tem členu opredeljena kot primeri oškodovanja družbene lastnine.

S 1. alineo I. točke izreka izpodbijane odločbe tožene stranke je bilo tožeči stranki naloženo, da v svojih knjigah poveča vrednost gradbenih objektov za 36.200.656,00 SIT. Svoj ukrep je tožena stranka temeljila na ugotovitvi, da je tožeča stranka ob registraciji dokapitalizacije in preoblikovanja v delniško družbo (vpis v sodni register je bil izveden dne 10.1.1992) vnesla v svoje knjige vrednost gradbenih objektov, ki jih je vanje vložil K. d.d. (ki je bil delno še v družbeni lasti) po vrednosti, ocenjeni na dan 30.10.1991. Vrednost opreme in avtomobilov, s katerimi je bila tožeča stranka istočasno dokapitalizirana pa je vnesla v knjige v revalorizirani ocenjeni vrednosti. Tožena stranka je zaključila, da bi tožeča stranka morala tudi vrednost gradbenih objektov vnesti v knjige v revalorizirani vrednosti (ocenjeno vrednost povečati za revalorizacijo za november in december 1991, ki znaša 20.545.208,00 SIT), po stanju na dan 31.12.1992 (na ta dan se ugotavlja, kakšna bi morala biti vrednost družbenih sredstev, če odškodovanja družbenega premoženja ne bi bilo) pa znaša 36.200.656,00 SIT.

Tožeča stranka v tožbi dejanskih ugotovitev revizijskega organa, to je da je v svoje knjige na dan 10.1.1992, vnesla vrednost gradbenih objektov po vrednosti na dan 31.10.1991 (torej brez upoštevanja revalorizacije za november in december 91), ni izpodbijala, trdila je le, da tožeča stranka ni bila dolžna v svojih knjigah zavesti gradbenih objektov v revalorizirani vrednosti. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je tožeča stranka v zvezi z naloženim ukrepom trdila, da obveznost revalorizacije velja le za sredstva, ki jih ima tožeča stranka v lasti. Gradbene objekte pa je prejela v last šele 10.1.1992 in zato v knjige ni bila dolžna vnesti revalorizirane vrednosti gradbenih objektov in da je tudi trdila, da je sam izračun revalorizacije napačen, ker revizijski organ pri izračunu ni upošteval amortizacije - starosti gradbenih objektov 18 let. Na podlagi tega je z uporabo 315. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS 30/93-4/99) zaključilo, da je obveznost revalorizacij in amortizacij za tožečo stranko nastala z dnem vpisa v sodni register, to pa je 10.1.1992 in da torej ni bilo podlage za zahtevek, da je bila tožeča stranka dolžna vnesti gradbene objekte v knjige v revaloriziranem znesku.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka utemeljeno zatrjuje, da določilo 315. člena ZGD za to situacijo ni uporabljivo, saj ne ureja tega vprašanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v 10. točki 48.a člena ZLPP določeno, da se domneva, da je družbena lastnina oškodovana, če se pri dokapitalizaciji ne upošteva revalorizirana vrednost družbenega kapitala. Dejstvo je, da je tožeča stranka sporne gradbene objekte pridobila ob dokapitalizaciji in zato bi bil družbeni kapital upoštevan ob dokapitalizaciji dne 10.1.1992 v revaloriziranem znesku le, če bi bili gradbeni objekti, s katerimi je bila opravljena dokapitalizacija tožeče stranke s strani K. d.d., vnešeni v knjige tožeče stranke v revalorizirani vrednosti. Le tako bi se vrednost vloženih sredstev pokazala kot realna vrednost ob dokapitalizaciji. Tožeča stranka bi torej izpodbila zakonsko domnevo o oškodovanju le, če bi dokazala, da je bila gradbena oprema ob dokapitalizaciji upoštevana v revalorizirani vrednosti. Poleg tega pa so povsem neizkazane trditve tožeče stranke, da je revalorizacija napačno obračunana, ker ni upoštevana tudi amortizacija oziroma starost gradbenih objektov. Revizijski organ je pri osnovi za obračun revalorizacije izhajal iz ocenjene vrednosti gradbenih objektov, izdelane na dan 30.10.1991, v kateri pa je starost objektov oziroma amortizacija bila gotovo upoštevana.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je na podlagi ugotovljenih dejstev revizijskega organa, katerih tožeča stranka ni izpodbila, sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožeča stranka izpodbila domnevo tožene stranke o oškodovanju družbene lastnine v zvezi z revalorizacijo vloženih gradbenih sredstev in je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izpodbijano odločbo glede tega naloženega ukrepa odpravilo.

Z 2. alineo I. točke izreka izpodbijane odločbe je bilo toženi stranki naloženo, da knjiži v knjigah povečanje naložb v povezana podjetja za 10.407.540,00 SIT.

Ukrep tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka pridobila po pogodbi o pobotu terjatev z dne 4.9.1992, sklenjeni med K. d.d. in tožečo stranko, delnice in opcije za delnice v vrednosti 800.580,00 DEM. Revizijski organ je v zvezi s tem ugotovil, da tožeča stranka dobljenih delnic in opcij ni knjižila v poslovne knjige na dan sklenitve pogodbe (4.9.1992) pač pa jih je zavedla kot naložbo v svoje knjige šele 1.1.1993 v višini 10.407.540,00 SIT, kar je v nasprotju z 12. členom Zakona o računovodstvu. Tožeča stranka ni izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da je delnice prejela po pogodbi z dne 4.9.1992 in tudi ni izpodbijala ugotovitve, da jih je kot naložbo vnesla v svoje poslovne knjige dne 1.1.1993 v višini 10.407.540,00 SIT.

Sodišče je ugotovilo, da je v zvezi s tem tožeča stranka trdila, da če bi knjižila naložbo že v letu 1992, bi morala upoštevati tudi izgubo KTI mreže kot zmanjšanje naložbe. Odločbo tožene stranke je tudi v tem delu odpravilo in se pri tem oprlo na pogodbo o pobotu terjatev, sklenjeno med K. d.d. in tožečo stranko dne 4.9.1992. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi v zvezi s to odločitvijo sodišča prve stopnje utemeljeno zatrjuje, da pogodba o odstopu terjatev, na katero se je sodišče prve stopnje oprlo, ne more biti podlaga za odločitev o odpravi tega dela odločbe tožene stranke. Dejstvo je, da naloženi ukrep tožene stranke temelji na ugotovitvi, da se je poslovni dogodek, na podlagi katerega je tožeča stranka prejela prej navedene delnice in opcije v vrednosti 800.580,00 DEM, dogodil v letu 1992, tožeča stranka pa je knjižbo v poslovnih knjigah opravila šele 1.1.1993 in ne v letu 1992, ko se je dogodek zgodil. Zato tožena stranka utemeljeno zatrjuje, da je bil ta ukrep tožeči stranki naložen le zato, da se je stanje v knjigah izkazalo že v času poslovnega dogodka, to je v letu 1992. Iz navednega je razvidno, da tožeča stranka torej ni navedla nobenega konkretnega oziroma argumentiranega dejstva, s katerim bi izpodbila ugotovitve tožene stranke, na katerih je temeljila svoje ugotovitve in domnevo o oškodovanju. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tudi v tem delu ugodilo zahtevku za odpravo odločbe.

V 3. alinei I. točke izpodbijane odločbe je tožena stranka naložila tožeči stranki, da mora povečati druge terjatve v višini 6.184.583,00 SIT.

Ta ukrep temelji na ugotovitvi revizijskega organa, da je tožeča stranka v letu 1992 odpisala terjatve do svojih kupcev doma in v tujini v znesku 5.358.481,00 SIT, čeprav ni sprožila zanje sodnih postopkov in odpisa terjatev tudi ni utemeljila z ustreznimi dejstvi.

Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu zahtevku za odpravo odločbe ugodilo in se pri tem oprlo na mnenje izvedenca, ki je ocenil, da je odpis terjatev do kupcev iz republik bivše SFRJ dovolj argumentirano dejstvo. Da je argumentirano dejstvo tudi stečaj kupcev in da je argumentirano dejstvo tudi to, da terjatve izvirajo iz let 1991 in 1992 in so bile ob izdaji revizijske odločbe že zastarane.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka utemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje svoje odločbe ne bi smelo opreti na izvedeniško mnenje. Izvedenec namreč ni ugotovil nobenih dejstev v zvezi z argumentiranimi odpisi, pač pa je navajal le pravne zaključke. Po mnenju pritožbenega sodišča je kot argumentirano dejstvo za odpis terjatev mogoče sprejeti le dejstvo, da so določeni kupci tožeče stranke bili iz republik bivše SFRJ. Po revizijskih ugotovitvah te terjatve znašajo 337.616,00 SIT. V tem delu se sodišče druge stopnje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je to dovolj argumentiran razlog za odpis terjatev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, kolikor se ta našana na odpis terjatev v znesku 337.616,00 SIT.

Strinjati se je mogoče načelno tudi s stališčem, da bi stečaj kupcev lahko bil argumentirano dejstvo za odpis terjatev. Izvedenec pa ni navedel, katere in koliko je bilo takih terjatev, glede katerih bi naj bili dolžniki tožeče stranke v stečaju. Tožeča stranka tega tudi ni izkazala in zato pavšalne in neizkazane trditve, da so nekateri kupci v stečaju, ni argumentiran razlog, s katerim bi tožeča stranka lahko izpodbila ugotovitve tožene stranke. Zmotno pa je stališče izvedenca, da je argumentiran razlog za odpis terjatev dejstvo, da so na dan izdaje revizijske odločbe bile terjatve do kupcev zastarane.

Tožena stranka utemeljeno kritizira navedeno stališče izvedenca in s tem tudi zaključek sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je terjatve odpisala leta 1992. Na dan 31.12.1992 se tudi presoja, ali so terjatve bile zastarane. Ugotovljeno pa je bilo, da terjatve izvirajo iz let 1991 in 1992. Tožeča stranka bi torej morala, da bi izpodbila ugotovljeno domnevo tožene stranke, izkazati, da so na dan 31.12.1992 bile terjatve zastarane in tudi katere terjatve ter zakaj. Vsega tega tožeča stranka ni dokazala, zato ni uspela izpodbiti ugotovitev tožene stranke v revizijskem poročilu in v izpodbijani odločbi, razen terjatev v višini 337.616,00 SIT. Zato za preostali del naloženega ukrepa ni bilo podlage za odpravo odločbe tožene stranke.

V okviru te alinee odločbe pa je tožena stranka naložila tožeči stranki tudi, da mora povečati terjatve tudi za 329.413,00 SIT.

Tožena stranka je v revizijskem postopku najprej ugotovila, da je tožeča stranka v letu 1992 prodala dva avtomobila in sicer avtomobil Ida Kadett za 590.967,00 SIT dne 7.7.1992 in dne 28.8.1992 Opel Corso za 450.000,00 SIT. Ugotovila je tudi, da sta bila oba avtomobila prodana za manj kot je znašala njuna neodpisana vrednost. Kot neodpisano vrednost pa je tožena stranka opredelila ocenjeno vrednost avtomobilov na dan 4.2.1992 (takrat sta bili narejeni cenitvi za oba avtomobila) z upoštevanjem amortizacije in revalorizacije do datuma prodaje. Ker je tožeča stranka naknadno (v postopku pripomb na revizijsko poročilo) predložila cenitev za avtomobil Ida Kadett, je tožena stranka pripombo tožeče stranke upoštevala in z izpodbijano odločbo naložila ukrep le glede avtomobila Opel Corsa za znesek 329.413,00 SIT. Sodišče prve stopnje tega, da je bil naložen ukrep le za en avtomobil, v razlogih izpodbijane sodbe sicer ni upoštevalo in je v obrazložitvi navajalo zneske oškodovanja kot da se ukrep nanaša še na oba avtomobila. Vendar to dejstvo nima nobenega vpliva na samo odločitev. Gre le za pomoto v obrazložitvi. Zahtevku tožeče stranke za odpravo odločbe je tudi v tem delu ugodilo in zaključilo, da tožena stranka pri naložitvi navedenega ukrepa ni upoštevala tržnih razmer ob prodaji avtomobila in da ni odločilna za ugotovitev oškodovanja listinsko dokazana vrednost avtomobila. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v času prodaje avtomobila "neodpisana vrednost" avtomobila zaradi tržnih razmer očitno ni bila prava. Na pravilnost takega zaključka sodišča prve stopnje kaže že dejstvo, da je tožeča stranka drugi avtomobil Ida Kadett (za katerega je kasneje tožena stranka sprejela pripombo tožeče stranke) tudi prodala po nižji ceni kot je znašala njegova neodpisana vrednost. To kaže, da so se tržne cene avtomobilov v tistem času res spremenile. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo kolikor je zaključilo, da je izpodbita domneva o oškodovanju družbene lastnine v zvezi s prepoceni prodajo avtomobila in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Tako se pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je odpravilo odločbo tožeče stranke glede povečanja drugih terjatev za 667.029,00 SIT pravilna, v preostalem delu pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka izkazala argumentirane razloge za odpis terjatev in s čemer naj bi izpodbila domnevo iz 7. točke 48.a člena ZLPP.

V 4. in 5. alinei I. točke izpodbijane odločbe je tožena stranka naložila tožeči stranki, da mora povečati delniški kapital K. d.d. za 97.259.416,00 SIT in zmanjšati delniški (zasebni) kapital za 44.466.637,00 SIT.

Naložena ukrepa deloma izhajata iz ugotovitev revizijskega organa v zvezi s prej opredeljenimi oškodovanji pri tožeči stranki sami, ki se posledično odražajo tudi v kapitalu tožeče stranke. Deloma pa naložena ukrepa izhajata iz ugotovitev revizijskega organa, ugotovljenih v revizijskem postopku pri K. d.d. in so vsebovana v poročilu tožene stranke, izdanem K. d.d. Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka na dan 31.12.1992 izkazovala v svojih knjigah delniški (zasebni) kapital v višini 140.873.919,00 SIT. Glede na prej ugotovljena oškodovanja pri njej sami bi po ugotovitvah revizijskega organa moral ves kapital tožeče stranke znašati 193.666.698,00 SIT.

Zaradi oškodovanj, ugotovljenih pri K. d.d, ki pa se po ugotovitvah revizijskega organa posledično kažejo v neustrezni strukturi kapitala tožeče stranke, pa je tožena stranka naložila tudi ukrep spremembe strukture tako povečanega kapitala s tem, da je naložila povečanje kapitala K. d.d. in s tem ustrezno zato tudi zmanjšanje drugega delniškega (zasebnega) kapitala.

Sodišče prve stopnje je tudi v teh dveh alineah odpravilo odločbo tožene stranke. Naloženi ukrep povečanja kapitala je zavrnilo zato, ker je zaključilo, da je tožeča stranka izpodbila domnevo o oškodovanju družbene lastnine oziroma da ravnanja, ki jih je pri reviziji poslovanja tožeče stranke same ugotovil revizijski organ, ne predstavljajo oškodovanja družbene lastnine. Kolikor pa je bil s tema alineama naložen ukrep spremembe strukture kapitala zaradi ugotovitev revizijskega organa pri pregledu K. d.d., pa je tudi ugodilo zahtevku za odpravo odločbe. Pri tem je sodišče prve stopnje zaključilo, da revizijski organ, oziroma tožena stranka, ni navedla pravne podlage, po kateri je štela popuste pri izdaji internih delnic za neupravičene in jih zato pripisala družbenemu kapitalu. V nadaljevanju pa je še zaključilo, da iz revizijskih poročil ni razvidno, kako so bili popusti knjiženi, in da bi revizijski organ moral ugotoviti realno vrednost aktive in obveznosti družbe na dan dokapitalizacije in šele potem ugotavljati morebitno oškodovanje družbene lastnine. Vseh teh postavk pa v revizijskem poročilu ni. Samo obračun popustov z upoštevano revalorizacijo pa ne zadošča za ugotovitev oškodovanja družbene lastnine.

Tožena stranka nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni navedla pravne podlage za naloženi ukrep in trdi, da vse to izhaja iz revizijskega poročila in inšpekcijske odločbe in da je večkrat med pravdo tudi pojasnila naložene ukrepe.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe tožene stranke (pril. A5 - Trajni viri družbe, str. 7) in revizijskega poročila izdanega K. d.d. (nanj se izpodbijana odločba opira) izhaja, da tožena stranka domnevo o oškodovanju družbene lastnine v zvezi z izdajo internih delnic in prometom teh delnic temelji na ugotovitvi, da se je K. d.d. v letu 1990 dokapitalizirala in preoblikovala iz družbenega podjetja v delniško družbo v mešani lastnini z izdajo internih delnic po takrat veljavnem Zakonu o družbenem kapitalu (Ur.

l. SFRJ št. 84/89 in 46/90, v nadaljevanju ZDK). Ugotovila je, da je internim delničarjem bil priznan popust na interne delnice ter da podjetje lastninskih razmerij, nastalih z izdajo internih delnic po uveljavitvi republiškega privatizacijskega zakona, to je ZLPP, ni uskladilo, čeprav je tako obveznost podjetjem naložil že Ustavni zakon za izvedbo Ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 37/90, v nadaljevanju Ustavni zakon) in nato tudi ZLPP v 45. členu. Na podlagi teh ugotovitev je revizijski organ zaključil, da je bila družbena lastnina oškodovana za odobrene popuste pri izdaji internih delnic (revizijsko poročilo str. 39 in 40). Nadalje je revizijski organ ugotovil, da so bile vse delnice tožeče stranke (ki so bile v lasti K. d.d.,) zamenjane za interne delnice K. d.d, zaradi česar je po mnenju revizijskega organa zaradi precenjenosti interne delnice za 50,22 % bil delniški kapital tožeče stranke prenešen v zasebno last za 50,22 % brez nadomestila.

Iz navedenih ugotovitev in zaključkov revizijskega organa izhaja, da domnevo o oškodovanju družbene lastnine temelji na tem, da so zaradi neprilagoditve lastninskih razmerjih, nastalih po ZDK, določbam ZLPP, popusti, ki so bili dani imetnikom internih delnic, nezakoniti oziroma neupravičeni in ti popusti predstavljajo oškodovanje družbene lastnine.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima revizijski organ prav, da je že Ustavni zakon določil v 2. odstavku 5. člena, da morajo podjetja, ki so se do uveljavitve Ustavnega zakona že organizirala v mešana podjetja z izdajo internih delnic, po ZDR, uskladiti lastninska razmerja in organizacijo z republiškim zakonom o privatizaciji, to je z ZLPP. ZLPP je v 45. členu določil, da morajo taka podjetja pripraviti program uskladitve lastninskih razmerjih z ZLPP tako glede popustov, načina izvedbe poplačil ter razmerij upravljalskih pravic glede na ocenjeno vrednost družbenega kapitala. Očiten namen tako določbe 2. odst. 5. čl. Ustavnega zakona kot tudi določbe 45. člena ZLPP, ki je konkretizacija ustanopravne norme, zapisane v prej citiranem Ustavnem zakonu, in ima zato sama značaj ustavne norme (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-32/93), je odpraviti nedopustna oškodovanja družbenega premoženja v preteklosti, čeprav so takrat lastninska razmerja nastala na podlagi veljavnega zakona.

Glede na vsebino te zakonske določbe pa je jasno, da je zakonodajalec določil, da je kot nedopustna oškodovanja mogoče šteti tista ravnanja v preteklosti, za katera bi se po uveljavitvi ZLPP in ob uskladitvi po 45. členu ugotovilo, da so bila storjena po drugačnih principih in osnovah, ki jih je za lastninjenje določil ZLPP. Zato je zakonodajalec določil uskladitev prej nastalih lastninskih razmerjih z določbami ZLPP. Ni pa ZLPP v nobeni določbi predpisal, da se v primeru, če podjetje ne pristopi k uskladitvi prej nastalih lastninskih razmerjih z določbami ZLPP, domneva, da je podano oškodovanje družbene lastnine za priznane popuste pri izdaji internih delnic po ZDK ali za katerakoli drugo prejšnje ravnanje. Če bi bila volja zakonodajalca taka, da ima že samo dejstvo, da podjetje ne pristopi k uskladitvi prej nastalih lastninskih razmerij z določbami ZLPP, za posledico domnevo o oškodovanju družbene lastnine, bi to gotovo določil kot enega izmed dejanskih stanov oškodovanja družbene lastnine v 48. ali 48.a členu ZLPP. Tega v teh določbah ni predpisal. Kot sankcijo za samo neuskladitev lastninskih razmerij je predpisal gospodarski prestopek (glej 7. alineo 1. odstavka 43. člena ZLPP). Iz tega izhaja, da samo dejstvo neprilagoditve prej nastalih lastninskih razmerij z določbami ZLPP nima za posledico domneve o oškodovanju družbene lastnine, kot je to očitno zaključila tožena stranka, saj je v revizijskem poročilu zaključila, da so popusti neupravičeni.

Tožena stranka je odobrene popuste po ZDK opredelila kot oškodovanje družbene lastnine po 10. točki 48.a člena ZLPP. Glede na dejanske stanove, opisane v tej točki 48.a čl. ZLPP, je dane popuste pri prodaji internih delnic po ZDK očitno opredelila kot drug primer zmanjšanja družbenenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem. Iz določbe 1. odstavka 45. člena ZLPP izhaja, da morajo uskladitve z ZLPP biti opravljene tako glede popustov, načina izvedenih vplačil ter glede sorazmernih upravljalskih pravic glede na ocenjeno vrednost družbenega kapitala. Iz vsebine in namena navedene določbe izhaja, da bi bilo o domnevi oškodovanja družbene lastnine pri lastninskih razmerjih, nastalih po takrat veljavnem ZDK, mogoče govoriti, če bi bilo v revizijskem postopku ugotovljeno, da je katero izmed ravnanj podjetij izvedenih po ZDK, bilo drugačno kot jih sedaj za lastninjenje družbenega kapitala določa ZLPP. Tožena stranka pa v revizijskem postopku kaj takega ni ugotovila. Ugotovila je, da je bila v postopku preoblikovanja Kompas International v delniško družbo z izdajo internih delnic kot osnova vzeta vrednost družbenega kapitala po bilanci stanja iz preteklega leta, to je na dan 31.12.1989. To je bilo skladno s takrat veljavnim ZDK (glej 1. odstavek 1.j člena ZDK). Po določbi 45. člena ZLPP pa je kot osnova določena ocenjena vrednost družbenega kapitala. Tožena stranka domneve o oškodovanju družbene lastnine v zvezi z lastninjenjem po ZDK ne temelji na tem, da je bil družbeni kapital, ki je bil osnova za postopek dokapitalizacije K. d.d. z internimi delnicami, napačno ugotovljen oziroma ugotovljen v prenizki vrednosti, pač pa svojo domnevo o oškodovanju družbene lastnine temelji le na dejstvu, da so bili popusti na interne delnice zaradi neuskladitve z ZLPP neupravičeni. Pri tem pa revizijski organ ni ugotovil, da bi bili popusti pri izdaji internih delnic v nasprotju s takrat veljavnim ZDK, niti ni ugotovil, da dani popusti pri izdaji internih delnic po ZDK presegajo višino dopustnih popustov po ZLPP. Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da v revizijskem poročilu ugotovljeni procent danih popustov pri izdaji internih delnic po ZDK ne presega procenta popustov, ki jih dopušča ZLPP pri notranjem odkupu (2. odstavek 25. člena ZLPP). Ugotovitve revizijskega organa torej ne dajejo podlage za zaključek, da so bili popusti pri izdaji internih delnic neupravičeni. Zato tudi ni podlage za zaključek, da je v tem primeru podana domneva o oškodovanju družbene lastnine po 10. točki 48.a člena ZLPP. Čim pa ni domneve, da so bili dani popusti pri izdaji internih delnic po ZDK neupravičeni, pa tudi ni izkazano, da bi z zamenjavo internih delnic za delnice tožeče stranke prišlo do delno neodplačnega prenosa naložbe K. d.d. iz delno družbene lastnine v zasebno lastnino. Tožena stranka je to domnevo namreč temeljila na tem, da so bile interne delnice K. d.d. precenjene in da je bil s tem kapital tožeče stranke delno neodplačno prenešen v zasebne roke. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da na podlagi ugotovitev revizijskega organa v primeru izdaje internih delnic po ZDK in prenosom le teh, ni podana domneva o oškodovanju družbenega kapitala, zato je odločbo tožene stranke v tem delu utemeljeno odpravilo.

Iz vsega doslej povedanega izhaja, da je tožena stranka ukrepe v 1. in 2. alinei izpodbijane odločbe v celoti utemeljeno naložila, v 3. alinei so bili razen zneska 667.029,00 SIT (odpis terjatev do kupcev iz bivše SFRJ in prodaja avtomobila) tudi utemeljeno naloženi. Vsi naloženi ukrepi pa se posledično odražajo tudi v kapitalu tožeče stranke tako, da se ta z dnem 31.12.1992 poveča za 52.125.750,00 SIT in znaša skupaj 192.996.969,00 SIT. Od tega odpade 36.200.656,60 SIT na kapital K. d.d., ker je bil v tem znesku premalo izkazan že ob dokapitalizaciji tožeče stranke. Preostalo povečanje kapitala pa pripada deloma v korist kapitala K. d.d., deloma pa v korist drugega delniškega (zasebnega) kapitala in sicer ob upoštevanju pravilnega razmerja v času vnešenega kapitala ob dokapitalizaciji tožeče stranke (140.873.919,00 SIT proti 36.200.656,60 SIT K. d.d. oziroma 74,31 % proti 25,69 %). Iz tega izahaja, da pripada 4.091.115,00 SIT v korist Kompasa International in 11.833.937,00 SIT v korist drugega delniškega kapitala in je bilo zato temu ustrezno treba povečati (vzpostaviti) kapital K. d.d. in povečati tudi drugi delniški kapital. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe (4. točka 373. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo, ker je preostali del ukrepov tožena stranka naložila v zvezi s popusti pri izdaji internih delnic, za kar pa je bilo obrazloženo, da ni podlage za naloženi ukrep, oziroma za spremembo v strukturi kapitala zaradi neupravičenih popustov. Izpodbijano sodbo je zato v preostalem delu 1. odstavka II. točke izreka potrdilo (368. člen ZPP).

K 2. odstavku II. točke izreka izpodbijane sodbe: Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi zahtevku tožeče stranke za odpravo odločbe tožene stranke opr. št. 380-2/5255171 z dne 25.8.1995, ki je bila izdana K. d.d. in sicer v delu, ki se nanaša na toženo stranko, to je za znesek 97.259.416,00 SIT.

Pri preizkusu tega dela sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožena stranka utemeljeno zatrjuje, da tožeča stranka nima aktivne legitimimacije za izpodbijanje te odločbe. Tožeča stranka bi bila upravičena izpodbijati odločbo, ki ni bila izdana njej, le takrat, če bi ji bila odločba dostavljena zaradi uskladitev pri njej (5. odstavek 48.b člena ZLPP). V tem primeru pa odločba, izdana K. d.d., tožeči stranki ni bila vročena zato, saj so bili ukrepi za odpravo oškodovanj družbene lastnine, ugotovljeni pri revizijskem pregledu K. d.d., ki bi se odrazili tudi pri tožeči stranki, naloženi tožeči stranki z odločbo, izdano njej. S tem je tožeča stranka dobila možnost naložene ukrepe izpodbijati v okviru izpodbijanja odločbe izdane njej. Tožeča stranka zato nima pravice izpodbijati odločbo, izdano K. d.d. in bi že zato moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, kolikor se je nanašal na odpravo te odločbe, zavrniti.

Poleg tega po tožena stranka utemeljeno zatrjuje, da je tožbeni zahtevek neustrezno postavljen, saj v njem ni navedeno, za kateri naloženi ukrep naj se odločba razveljavi oz. odpravi.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (4. točka 373. člena ZPP). S tem pa se pokaže tudi, da je nepomembno, ali je K. d.d. odločbo, izdano njej, izvršila ali ne.

Na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o vseh stroških postopka. O njih je odločilo po uspehu v pravdi.

Kot vrednost spornega predmeta je bil v tej zadevi določen znesek 194,3 miljonov SIT, kar je približen seštevek posameznih postavk iz odločbe tožene stranke. S spremembo sodbe je bila odločba za približno polovico postavk odpravljena. Zato je uspeh strank v pravdi približno enak. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).

O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo po uspehu s pritožbo. Tožena stranka je s pritožbo uspela približno do polovice, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki polovico pritožbenih stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP), to je nagrade za sestavo pritožbe z obračunanim DDV.