Jedro

Udeleženci v prometu so glede na splošna pravila previdnosti v prometu dolžni računati tudi s kršitvami cestnoprometnih predpisov v razumnih mejah, ne pa z nerazumno vožnjo drugih udeležencev v prometu.

Preneseno na konkretni primer pomeni, da ne gre terjati od voznika, ki zavija v križišču levo, da bo svojo pozornost usmerjal tako daleč naprej, da bo lahko ne le zaznal marveč tudi ocenil hitrost vozila, ki pelje nasproti z nerazumno visoko hitrostjo, ki presega 150 % dovoljeno hitrost.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi v delu, ki se nanaša na obsojenega S. Š. razveljavita ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo sta bila A. D. in S. Š. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojenemu A. D. je sodišče prve stopnje izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora, obsojenemu S. Š. pa kazen tri leta in štiri mesece zapora, pri čemer je slednjemu na podlagi tretjega odstavka 49. člena KZ v zaporno kazen vštelo denarno kazen 155.766,00 SIT oziroma šestnajst dni zapora izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani Pr 5938/2005 z dne 11. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani Prp 927/2007 z dne 13. 6. 2007. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbama zagovornika obsojenega S. Š. in okrožnega državnega tožilca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi in kazenskih sankcijah za oba obsojenca spremenilo tako, da je iz opisa dejanja v prvem odstavku izpustilo besedilo „prvi odstavek 102. člena“ obsojenemu A. D. izrečeno kazen zvišalo na štiri leta zapora, obsojenemu S. Š. pa na pet let zapora, sicer je pritožbi zagovornika obsojenega Š. in okrožnega državnega tožilca ter v celoti pritožbo zagovornice obsojenega A. D. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenega S. Š. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Že pritožbeno sodišče se je namreč natančno opredelilo do vseh očitanih procesnih in materialnopravnih predpisov, obramba pa v bistvu v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke pa obramba obsojenega Š. vztraja na navedbah zahteve in ocenjuje, da se vrhovna državna tožilka do argumentiranih očitkov v zahtevi ni opredelila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Bistveni očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti je očitek kršitve pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je zavrnilo vpogled v „izvedensko mnenje izvedenca“ T. J., vpogled zgoščenke s filmskim materialom, ki ga je napravil omenjeni izvedenec ter s tem, ker tega „izvedenca“ ni zaslišalo. Z izvedbo teh dokazov, je obramba hotela dokazati: da povprečni voznik v dani prometni situaciji ne bi mogel realno oceniti dejanske hitrosti nasproti vozečega vozila; da v dani situaciji ne bi mogel odstopiti od nadaljnjega zavijanja; ter da gre razlog (vzrok) „za nastanek obravnavane prometne nesreče iskati izključno v protipredpisni vožnji obsojenega D. 7. Iz presojenega procesnega gradiva v spisu in razlogov sodbe izhajajo naslednja dejstva: do nesreče je prišlo ponoči (ob 04.20 uri), cestišče je bilo od dežja mokro in spolzko; obsojeni D. se je po C. cesti bližal križišču s hitrostjo med 142,8 do 146,2 km/h; Š. je vozil s hitrostjo približno 30 km/h in je v križišču zavijal levo; obsojeni D. je pričel z zaviranjem na oddaljenosti približno 72 metrov pred trčenjem, iz česar sodišče sklepa, da je vozilo obsojenega Š. zaznal na razdalji več kot 110 metrov; obsojeni D. bi lahko ustavil svoje vozilo z zaviranjem, če hitrost vožnje ne bi presegla 87 km/h (se pravi, četudi bi vozil s hitrostjo, ki bi kar za 45 % presegla dovoljeno hitrost, bi z zaviranjem lahko ustavil); izvedenec cestnoprometne stroke J. S. med drugim ugotavlja, da bi voznik avtomobila Opel (Š.) sicer lahko videl na razdalji 127 do 128 metrov bližajoči se avtomobil Volkswagen Golf, ni pa verjetno, da bi lahko realno ocenil dejansko hitrost vožnje tega avtomobila. Odločitev za zavijanje levo zato navidezno ni bila tvegana (stran 88 spisa). To ugotovitev je kasneje na glavni obravnavi še pojasnil, in sicer je navedel, da njegov zaključek izhaja iz dejstva, da je šlo za primer vzdolžne vožnje, pri kateri je nemogoče oceniti razdaljo oziroma čas bližanja. Pogled je bil torej usmerjen vzdolž vožnje vozila Volkswagen Golf, ki je vozilo v nasprotni smeri; tega dne je ta izvedenec še na vprašanje, s kakšno hitrostjo bi moral voziti voznik vozila Golf (obsojeni D.), da bi lahko preprečil trčenje, oziroma nemoteno nadaljeval vožnjo, pojasnil, da bi bil za to potreben še dodatni izračun, na vsak način pa bi bila ta hitrost daleč višja kot je dovoljena (stran 362 spisa); da ni verjetno, da bi voznik Opla lahko realno ocenil dejansko hitrost nasproti vozečega vozila oziroma, bi bila ta ocena zelo nenatančna, pa izhaja tudi iz mnenja izvedenca psihiatra dr. D. T. (stran 422). Ko pa je želel zagovornik obsojenega Š. na obravnavi opravljeni dne 1. 6. 2010 v zvezi s tem razčistiti ali bi lahko povprečna oseba v danih prometnih razmerah pričakovala takšno hitrost nasproti vozečega vozila, predsednik senata tega vprašanja ni dovolil z obrazložitvijo, da ta izvedenec (psihiater) ni bil angažiran, da bi „razlagal o običajnih prometnih situacijah“ (stran 429 spisa); izvedenec dr. D. T. je pojasnil še, da je pri obsojenemu Š. bil reakcijski čas zelo podaljšan (v času prometne nesreče je imel 1,5 g/kg alkohola v krvi), pri obsojenemu D., ki je imel v času nesreče okoli 1,05 g/kg alkohola v krvi, pa je bil podaljšan za približno več kot 50 %, zaradi česar je tudi prepozno reagiral, ko je zagledal vozilo obsojenega Š.

8. Ob takem dejanskem stanju obramba meni, da do nesreče ne bi prišlo, če bi obsojeni D. vozil v okviru dovoljene hitrosti, saj bi bilo križišče prazno in je tako izključno v protipredpisni vožnji D. iskati vzrok za nastalo prometno nesrečo, kar je obramba želela dokazati s predlaganimi dokazi.

9. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je sodišče prve stopnje dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da zasebnega izvedenskega mnenja, ki ga je priskrbela obramba in katerega je želela vložiti v spis, sodišče ni upoštevalo, ker bi bilo to v nasprotju z 248. členom ZKP. Sodno izvedenstvo sme odrediti le sodišče, izvedene priče po načelu našega ZKP pa niso dovoljene. Karkoli bi izhajalo iz zasebnega izvedenskega mnenja, sodišče tega ne bi moglo upoštevati, zaradi česar je dokaz zavrnilo. Nenazadnje je sodni izvedenec cestnoprometne stroke izdelal kar štiri pisna in podal dve ustni mnenji, da so lahko stranke celovito razčistile vsa sporna vprašanja (stran 10 in 11 sodbe sodišča prve stopnje).

10. Na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja obramba v zahtevi, je pritožbeno sodišče odgovorilo, da sicer res drži, da ima zgolj sodišče možnost postaviti izvedenca in izvedencu označiti predmet, ki naj ga pregleda, mu postavljati vprašanja ter po potrebi zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Ne glede na to pa ima stranka vedno možnost angažirati strokovnjaka, ki mu v tem primeru določi nalogo in od njega zahteva pojasnila. Četudi je ta oseba vpisana v seznam stalnih sodnih izvedencev, v takem primeru ni pomočnik sodišča, temveč pomočnik stranke, saj dela po njenih navodilih in v njeno korist. Sodišču predložena ekspertiza takega strokovnjaka ni izvedensko mnenje, temveč strokovno mnenje, ki ga je pridobila stranka in predstavlja del njenih navedb. Kljub temu pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da zatrjevana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj obramba ni uspela izkazati, da je kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V pritožbi pritožnik navaja (enako je zatrjeval tudi na glavni obravnavi), da je v strokovnem mnenju, ki so ga želeli predložiti, izvedenec J. prišel do zaključka, da povprečni voznik v dani prometni situaciji ne bi mogel realno oceniti dejanske hitrosti nasproti vozečega vozila, da ne bi mogel odstopiti od nadaljnjega zavijanja ter da gre razlog (torej vzrok) za nastanek obravnavane prometne nesreče iskati v protipredpisni vožnji obtoženega D. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tudi izvedenec S. ugotovil, da ni verjetno, da bi obtoženi Š. lahko realno ocenil dejansko hitrost vožnje D. avtomobila, ker je šlo za primer vzdolžne vožnje, pri kateri je nemogoče oceniti razdaljo oziroma čas bližanja (listovni številki 88 in 361). Ker je torej že izvedenec S., ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, ugotovil enako, kar naj bi po zatrjevanju obrambe ugotovil tudi izvedenec J., ki ga je angažirala obramba, zavrnitev tega dokaznega predloga s strani sodišča prve stopnje ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (stran 7 in 8 sodbe pritožbenega sodišča). Iz istega razloga je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog obrambe z vpogledom zgoščenke s filmskim materialom, tako da kljub temu, da so bili razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev teh dokaznih predlogov v delu, ki se nanašajo na izvedeno pričo napačni, to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

11. V takšnem razlogovanju pritožbenega sodišča pa vidi obramba še kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ne sodišče prve stopnje in ne sodišče druge stopnje nista pojasnili, zakaj ni treba razčistiti okoliščin, ki se nanašajo na možnost odstopa od nadaljnjega zavijanja v levo, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je edini oziroma ključni očitek obtoženemu Š. ravno to, da je imel možnost odstopiti od nadaljnjega zavijanja, ko je nastala kritična prometna situacija, a tega ni storil. Če bi se namreč ugotovilo, da ob nastanku kritične situacije ni imel možnosti izogniti se trčenju, je povsem jasno, da je očitek, ki se nanaša nanj, neutemeljen.

B.

12. Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča glede dopustnosti izvedbe dokaza z angažiranjem strokovnjaka s strani obrambe ne pa presoji, da izvedba predlaganih dokazov ne predstavlja kršitve pravice do obrambe. Vrhovno sodišče namreč ocenjuje, da če bi se trditve, ki jih je želel dokazati zagovornik z izvedbo predlaganih dokazov potrdile, bi to ovrglo zaključke v izpodbijanih sodbah o krivdi obsojenega Š.

13. Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga z branjem dokumentacije, ki jo je izdelal s strani obrambe predlagani strokovnjak cestnoprometne stroke, namreč izhaja, da sodišče šteje za dokazano (pri čemer se je v celoti oprlo na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke), da ni verjetno, da bi obsojenec lahko realno ocenil dejansko hitrost vožnje vozila Golf. Nadalje sodišče v celoti sprejema mnenje tega izvedenca tudi glede njegove navedbe, da bi voznik vozila Golf (D.) svoje vozilo lahko ustavil z zaviranjem, če hitrost vožnje ne bi presegla 87 km/h, da bi torej svoje vozilo lahko ustavil, četudi bi vozil skoraj 50 % nad dovoljeno hitrostjo. Glede na to ugotovitev, bo treba z izvedbo predlaganih dokazov in s ponovnim zaslišanjem izvedenca S. natančno razčistiti, ali bi do trčenja sploh prišlo, če bi obsojeni D. vozil na zgornji meji še dovoljene hitrosti, to je s hitrostjo 60 km/h, ali pa bi v tem primeru obsojeni Š. že neovirano izpraznil križišče, kakor tudi ali bi obsojeni D. neovirano prevozil križišče tudi, če bi vozil nekoliko hitreje (npr. 10 %, 15 % nad dovoljeno hitrostjo), saj je glede na čas, ko je do obravnavane prometne nesreče prišlo (ponoči, ko so ceste praviloma bolj prazne), še realno pričakovati določene prekoračitve hitrosti. Udeleženci v prometu so glede na splošna pravila previdnosti v prometu dolžni računati tudi s kršitvami cestnoprometnih predpisov v razumnih mejah, ne pa z nerazumno vožnjo drugih udeležencev v prometu. Upoštevaje izjemno hitrost, s katero se je pripeljal nasproti vozeči avtomobil (s hitrostjo do 146 km/h, torej skoraj s 150 % prekoračitvijo in je kljub zaviranju trčil v Š. vozilo s hitrostjo okrog 88 km/h), bo nadalje potrebno ugotoviti ali je imel obsojeni Š. po tem, ko se je odločil za zavijanje v levo (ki je bilo po mnenju izvedenca S. navidezno „varno“), sploh kakšno možnost nesrečo preprečiti. Pri presoji navedenega ni pomembna točka zaustavljanja, kot jo navaja izvedenec – črta pri semaforski luči, kjer mora voznik ustaviti, če ima rdečo luč, ampak sredina križišča, kjer mora voznik ustaviti, če iz nasprotne smeri prihaja vozilo, ki mu mora dati prednost (ugotovljeno je bilo, da sta imela oba voznika, ko sta vozila v križišče, zeleno luč). Pri tem tudi ni prezreti zagovora obsojenega D., ki je navedel, da se je voznik nasproti vozečega avtomobila naenkrat odločil, da bo zavil v levo, ko je to sam videl, je pričel zavirati. To pomeni, da je Š. začel zavijati v trenutku, ko je bil D. oddaljen od mesta trčenja najmanj 110 metrov. Pri razčiščevanju možnosti, ki jih je imel obsojeni Š. za odvrnitev nesreče, pa bo nadalje treba upoštevati še ugotovitev izvedenca T., da je bil tudi pri obsojenemu D. reakcijski čas podaljšan za več kot 50 %, to se pravi, da je začel z zaviranjem po tem, ko je videl, da obsojeni Š. zavija v levo občutno kasneje, kot bi to storil povprečni voznik v enaki prometni situaciji.

14. Če se ugotovi, da bi v primeru prilagojene hitrosti D. brez zaviranja prevozil križišče, ker bi ga Š. pred tem izpraznil, da Š. tudi če bi bil povsem trezen po tem, ko je prevozil navidezno črto med obema voziščema in zavil v levo ni imel več nobene možnosti (z zaustavitvijo vozila ali pospeševanjem) preprečiti nesrečo, bo potrebno ugotoviti še, ali gre na strani D. res za vožnjo, ki jo je mogoče oceniti kot predvidljivo oziroma odklonljivo, kot to zaključuje pritožbeno sodišče (stran 13 sodbe). Kot je bilo že poudarjeno je D. pripeljal v križišče po mokri in spolzki cesti ponoči s hitrostjo, ki je kar 1,5 krat presegla dovoljeno, pri čemer je treba upoštevati še, da se je približeval mestnemu semaforiziranemu križišču, torej območju, kjer se zahteva še posebna pazljivost. Pravilno opozarjajo zagovorniki tudi na načelo zaupanja v prometu brez katerega se promet glede na gostoto v mestu sploh ne bi odvijal. Že Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) glede na njegov celoten kontekst, upošteva postavko, da mora udeleženec v prometu tudi v razmerju do drugih udeležencev ravnati tako, kot lahko v danih razmerah pričakuje, da bodo ravnali tudi drugi udeleženci. Preneseno na konkretni primer pomeni, da ne gre terjati od voznika, ki zavija v križišču levo, da bo svojo pozornost usmerjal tako daleč naprej, da bo lahko ne le zaznal marveč tudi ocenil hitrost vozila, ki pelje nasproti z nerazumno visoko hitrostjo, ki presega 150 % dovoljeno hitrost. Pri tem je potrebno upoštevati še, da imajo semaforizirana križišča poseben pomen, saj ga morajo vozila, ki zapeljejo vanj, tudi izprazniti, da jih ne prehiti menjava luči na semaforju, zaradi česar je tudi vožnja v naselju prilagojena hitrostim, ki jih dopušča promet v takšnem okolju, ko že med drugim pogosta križanja cest ne dovoljujejo visokih hitrosti.

15. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, saj je presodilo, da je sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov obsojencu kršilo pravico do obrambe in je to vplivalo oziroma bi lahko vplivalo na zakonitost sodbe (glede na to, da so isto kršitev zagovorniki uveljavljali že v pritožbi zadošča, da je vzročna zveza vsaj verjetno izkazana). V ponovljenem sojenju, bi se namreč lahko z izvedbo dokazov izkazalo, da obsojencu ni mogoče očitati kršitve pravil o prednosti oziroma kršitve drugega odstavka 46. člena ZVCP, medtem ko vožnja pod vplivom alkohola ni v vzročni zvezi z nesrečo. Skrbneje bo potrebno presoditi upoštevaje vsakdanja pravila previdnosti, ali je bil obsojeni Š. dolžan računati s tako protipredpisno – nerazumno vožnjo nasproti vozečega avtomobila, ki je kar za 1,5-krat presegla najvišjo dovoljeno hitrost na tej cesti oziroma presoditi, ali bi se moral zavedati nastanka prepovedane posledice (ob upoštevanju dejstva, da hitrosti vožnje D. vozila ni bilo možno oceniti). Nadalje bo potrebno razčistiti, kdaj bi lahko zaznal, da obsojeni D. vozi s tako nerazumno prekoračeno hitrostjo od dovoljene, kje se je tedaj sam nahajal in kakšne možnosti za preprečitev nesreče je takrat sploh še imel. Seveda bo pri tem potrebno izhajati iz možnosti zaznav in sposobnosti reagiranja povprečnega treznega voznika. Če bo v tako dopolnjenem postopku sodišče ugotovilo, da nastanek prepovedane posledice v danem položaju ni bil objektivno predvidljiv ter da katerikoli povprečni trezni voznik v takih razmerah ne bi mogel preprečiti trčenja, subjektivnih okoliščin na strani Š. (vpliva vinjenosti na zaznavo in reagiranje), sploh ne bo presojalo, ker je to irelevantno oziroma ni vzročne zveze med kršitvijo tega cestnoprometnega predpisa in nastalo prometno nesrečo. 16. Glede na to, da je Vrhovno sodišče tej kršitvi procesnih pravil ugodilo in glede obsojenega Š. izpodbijano sodbo razveljavilo drugih uveljavljanih kršitev procesnega zakona in kršitev materialnega kazenskega zakona v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo obsojenemu Š. ni presojalo.