Jedro

S tem, da so bila zatrjevana pravno odločilna dejstva, je v obravnavani zadevi zadoščeno razpravnemu načelu, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka. Tožeča stranka se je imela možnost opredeliti in se je tudi opredelila do vseh pravno odločilnih dejstev, ki jih je zatrjevala tožena stranka. V teku postopka je imela možnost odzvati se na izpoved priče, ki je izpovedala o subjektivnem dojemanju podatkov o poteku kanalizacije. Ne gre za okoliščino, ki bi morala biti zajeta v trditvah, ampak za podrobnost, ki se je izkazala ob ugotavljanju zatrjevanih pravno odločilnih dejstev.

Lastninska pravica zemljišča, na katerem je kanalizacija locirana, ni edina pravica, ki mogoča zaključek o tem, da je kanalizacija skupna naprava in torej v skupni lasti etažnih lastnikov več večstanovanjskih hiš. Obstajajo tudi druge stvarne in celo obligacijske pravice, ki omogočajo skupno lastništvo naprav, ki so locirane izven objekta, kateremu služijo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (točka B.II izreka) spremeni tako, da se znesek odmerjenih stroškov 682,16 EUR nadomesti z zneskom 421,62 EUR. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je - po tem, ko je zaradi umika zahtevka glede odprtja posebnega transakcijskega računa za sredstva rezervnega sklada in zahtevka za prepoved razpolaganja s sredstvi rezervnega sklada v teh delih ustavilo postopek - zavrnilo zahtevek za plačilo 278,16 EUR odškodnine z obrestmi na transakcijski račun rezervnega sklada večstanovanjske stavbe B. 3, K. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 682,16 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku za plačilo odškodnine ugodeno. Zahteva povrnitev stroškov celotnega postopka. Opozarja, da je odločba nevaren precedens za strokovno delo upravnikov, saj jim dovoljuje zlorabo denarja v rezervnem skladu. Opozarja, da je tožbo delno umaknila šele po tem, ko je novi upravnik stavbe B. 3 v septembru 2015 odprl poseben račun za sredstva rezervnega sklada. S prenosom sredstev na nov račun je prenehala nevarnost samovoljnega in nezakonitega prilaščanja denarja s strani tožene stranke. Zatrjuje kršitev pravice do izjave, ker je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala; ni imela možnosti, da se izjavi o dejstvih, ki jih je zatrjevala tožena stranka: o zmoti priče U. O. glede poteka kanalizacije in razlogih za pomanjkljivo prvo obvestilo o sanaciji; o posledicah okvare spornega jaška, o razlogih za nujno ukrepanje (primeren čas za sanacijo jaška zaradi takratne izčiščenosti, nemožnost uporabe kanalizacije za daljši čas, smrad izven stavbe B. 10 in njegov vpliv na vse ostale prebivalce in obiskovalce naselja B., turistični pomen K., grožnja ekološke katastrofe in okoljske škode tretjim osebam, onesnaženje potoka P.); o naslovniku računa za sanacijo jaška; o plačilu stroškov sanacije s strani etažnih lastnikov ostalih stavb. Zatrjuje kršitev pravice do obrazložene sodbe. Razloge sodbe označuje za pomanjkljive in protislovne glede: - obstoja upravniškega razmerja; - lastništva spornega jaška oz. lastništva zemljišča, na katerem je jašek; - primarne funkcije spornega jaška za stavbo B. 10 in posledične nepotrebnosti tega jaška za stavbo B. 3; - nujnosti sanacije; - dokazne ocene izpovedbe U. O. Graja ugotovitev, da je bila tožena stranka v spornem obdobju upravnik stavbe B. 3 s pristojnostmi in pooblastili iz Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1). Ta ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvijo iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. V P 1926/2014. Za neobravnavan označuje ugovor neveljavnosti pogodbe o opravljanju upravniških storitev. Od sodišča je bilo zahtevano, da toženo stranko pozove k predložitvi originalne pogodbe o upravljanju, ker je tožeča stranka razpolagala le z nepodpisanim izvodom pogodbe, ki ga je priložila tožbi. S tem je trditveno in dokazno breme glede veljavne pogodbe za opravljanje upravniških storitev prešlo na toženo stranko. Sodišče je le protispisno navrglo, da veljavnost pogodbe - zaradi nezadostnega števila podpisov - ni bila izpodbijana. Pri tem je prezrlo ugovore iz vloge z dne 4.3.2014, da je priložen seznam podpisnikov k pogodbi z dne 12.10.1992 pomanjkljiv, brez datuma in namena podpisov. Neobstoj upravniškega razmerja med toženo stranko in etažnimi lastniki stavbe B. 3 pa dokazuje zlasti pogodba o opravljanju storitev z dne 10.10.1994, ki je nepodpisana in jo je tožena stranka razkrila šele z vlogo z dne 19.5.2016. Tožena stranka je celo sama dopustila možnost, da predloženi pogodbi nista bili sklenjeni z veljavno večino. Za arbitraren in materialnopravno očitno napačen označuje zaključek, da je v času izvedbe sporne sanacije na podlagi pogodbe z dne 12.10.1992 obstajalo veljavno upravniško razmerje. Meni, da tožena stranka ni pogodbeni upravnik in zato nima pooblastil in pristojnosti, ki jh določa SZ-1. Postavlja trditev, da sanirani jašek ni skupni del stavbe B. 3. Ker sodišče ni ugotovilo lastništva jaška, manjkajo razlogi o ključnih dejstvih. Moralo bi biti ugotovljeno, kdo je lastnik zemljišča, na katerem stoji jašek. Šele nato bi se lahko ugotavljalo, kakšen pravni režim velja za to zemljišče in kakšna so pravna razmerja med lastniki. Sodišče je zgolj na podlagi funkcije jaška zaključilo, da so etažni lastniki stavbe B. 3 dolžni poravnati sorazmerni del stroškov sanacije jaška. Ni pa se opredelilo do ugovora, da niso lastniki jaška oz. zemljišča, na katerem jašek stoji. Lastništvo se ugotavlja na podlagi podatkov zemljiške knjige in ne po splošnih določbah SZ-1. Sklicuje se na 5. čl. in 23. čl. SZ-1 in meni, da morajo biti za lastništvo skupnih delov izpolnjeni vsi pogoji za lastništvo zemljišča, na katerem so skupni deli, pravice na skupnih delih pa vpisane v zemljiško knjigo. Kanalizacija je torej (skupna) lastnina etažnih lastnikov le, kolikor se nahaja v sami stavbi oz. na zemljišču, na katerem stavba stoji. Etažni lastniki so dolžni vzdrževati le tiste skupne dele, katerih lastniki so. Sklicuje se na 8., 16. in 18. čl. Stvarnopravnega zakonika in zaključuje, da je lastnik kanalizacijskih jaškov lahko le lastnik zemljišča, po katerem kanalizacija poteka. Lastništvo kanalizacijskega jaška, od stavbe B. 3 oddaljenega več sto metrov, ni bilo ugotovljeno. Arbitrarno je sodišče ugotavljalo dejstva, na podlagi katerih je sporni jašek uvrstilo med skupne dele stavbe B. 3. Z ugotavljanjem, ali je bila U. O. v zmoti glede poteka kanalizacije, je grobo kršeno razpravno načelo in načelo kontradiktornosti. Navedb o zmoti U. O. ni, zato se tožeča stranka o tem ni mogla izjaviti. Sodišče ni upoštevalo in se ni opredelilo do nespornega dejstva, da so na sanirani kanalizacijski jašek št. 83 priključene stavbe B. 8, 9 in 10. Stavba B. 3 ne potrebuje še spornega jaška, ker očitno služi le nekaterim stavbam. Nasprotuje ugotovitvi, da je bila sanacija jaška nujno vzdrževalno delo. Posledice okvare jaška označuje za arbitrarno ugotovljene. Sklicuje se na trditve tožene stranke glede tega dejstva in meni, da sodišče s povzemanjem krive izpovedbe U. O. in s citiranjem izvajalca del ne bi smelo dopolnjevati trditvene podlage o nujnosti sanacije. Za samovoljno in mimo trditev ugotovljene označuje razloge o nujnosti sanacije: nemožnost uporabe kanalizacije daljši čas; smrad izven stavbe B. 3; turistični pomen K.; grožnjo ekološke katastrofe zaradi iztekanja fekalij v tla; onesnaženje potoka P. ter resna grožnja okoljske škode tretjim osebam. Obrazložitev sodbe označuje za protislovno zaradi ugotovitev: - da je bilo potrebno takojšnje ukrepanje, - da ugotavljanje okvare in njena sanacija nista bila trenutna, ampak je bila ponudba posredovana 20.5.2013, dela pa izvedena šele 3.7.2013. Zaradi teh arbitrarnih ugotovitev je napačno ugotovljeno, da je sporna sanacija nujno vzdrževalno delo. Posledično je nepravilno uporabljeno materialnopravno določilo o uporabi sredstev rezervnega sklada. Za dotrajanost jaška se je vedelo že več let. V postopku sanacije so sodelovali le etažni lastniki stavbe B. 10, ne pa tudi etažni lastniki stavbe B. 3 in ostalih stavb v naselju. Za arbitrarno in pomanjkljivo označuje dokazno oceno izpovedbe U. O. Sodišče ji ni sledilo v nebistvenih delih njene izpovedi, v celoti pa ji je sledilo glede dejstev, ki jih tožena stranka ni podala. Zahtevo za zaslišanje A. U. je tožena stranka iz taktičnih razlogov umaknila; spremljal je zaslišanje tožnice in vmes po telefonu dajal navodila priči. Za arbitrarno označuje tudi obrazložitev glede naslovnika računa. Meni, da račun dokazuje obstoj dogovora izvajalca z etažnimi lastniki stavbe B. 10 in da je U. O. s krivim pričanjem zavedla, da račun ni bil izstavljen etažnim lastnikom stavbe B. 10. Končno ugotovitev, da so etažni lastniki ostalih večstanovanjskih stavb poravnali svoje deleže stroškov sanacije označuje za arbitrarno in brez trditvene podlage. Stroškovni del odločitve graja z opozorilom, da je z vlogo z dne 18.3.2016 zahtevek delno umaknila, s čemer se je tožena stranka strinjala. Zgolj to je pomembno; ne pa časovni zamik delnega umika tožbe. Med oktobrom 2015 in marcem 2016 nobena od strank ni opravila procesnega dejanja. Ni upoštevano, da se je narok opravil le glede denarnega zahtevka. Vrednost na naroku obravnavanega zahtevka utemeljuje nagrado za narok v višini 20,40 EUR in ne 234,00 EUR, koliko jo je priznalo sodišče. Za primer razveljavitve sodbe predlaga dodelitev zadeve v delo drugemu sodniku, ker je razpravljajoči sodnik grobo kršil njena ustavna procesna jamstva. Zaradi očitne nenaklonjenosti sodnika je sodba arbitrarna, pristranska in pomanjkljivo obrazložena; kljub navidezni obširnosti.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR - prvi odstavek 443. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bila pritožnica s pravnim poukom tudi poučena. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

5. S pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih nobeden od udeležencev ni zatrjeval, ni mogoče soglašati. Vsa pravno odločilna dejstva so bila s strani udeležencev zatrjevana; med drugim lokacija in lastništvo saniranega kanalizacijskega jaška, čas in nujnost izvedbe vzdrževalnega dela. Nujnost izvedbe del je tožena stranka utemeljila z nastankom večje škode na skupnih delih vseh večstanovanjskih stavb, ker bi vanje začele odtekati fekalije iz kanalizacije (četrta stran odgovora na predlog). Ostale okoliščine v zvezi s sanacijo, njeno izvedbo, nujnostjo izvedbe, obveščanjem o izvedbi del ... so sicer pomembne, vendar niso pravno odločilne. Podrobnosti (npr. prvotna nevednost upravnice o poteku kanalizacije, poteku in vplivu sanacije na okolico, podroben opis stanja jaška pred sanacijo, naslovniku računa ...), ki so se izkazale v dokaznem postopku z zaslišanjem tožnice in priče ter s presojo listin, potrjujejo in pojasnjujejo točnost zatrjevanih pravno odločilnih dejstev, ki jih je podala tožena stranka. S tem, da so bila zatrjevana pravno odločilna dejstva, je zadoščeno razpravnemu načelu, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka (7. čl. ZPP). Pritožbeni očitek kršitve pravice tožeče stranke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. čl. ZPP) ni utemeljen. Tožeča stranka se je imela možnost opredeliti in se je tudi opredelila do vseh pravno odločilnih dejstev, ki jih je zatrjevala tožena stranka. V teku postopka je imela možnost odzvati se na izpoved priče o subjektivnem dojemanju podatkov o poteku kanalizacije - o védenju, ki ga je v teku postopka sanacije kanalizacijskega jaška s pridobivanjem podatkov in listin dograjevala. Ne gre za okoliščino, ki bi morala biti zajeta v trditvah, ampak za podrobnost, ki se je izkazala ob ugotavljanju zatrjevanih pravno odločilnih dejstev. S tem, ko je sodišče na osnovi izpovedbe priče, ki je videla jašek v izpraznjenem stanju, sklepalo tudi na možnost iztekanja fekalij v tla (in ne zgolj nazaj v stavbe, iz katerih so se fekalije odvajale), ni kršilo razpravnega načela. Popolno dotrajanost kanalizacijskega jaška in vpliv te dotrajanosti na okolico je tožena stranka zatrjevala. To zadošča. 6. Ni mogoče soglašati s pritožbeno trditvijo, da so razlogi sodbe o nujnosti sanacije protislovni. V 15. točki prvostopenjske sodbe, navezujoč se na v prejšnji točki povzeto izpovedbo priče U. O., je pravni standard nujnih vzdrževalnih del zapolnjen. Dejstvo, da je ugotavljanje razlogov za smrad v bloku B. 10 in njegovi okolici ter postopno saniranje inštalacije trajalo dalj časa, ne izključuje zaključka o nujnosti sanacije. Šele z izpraznitvijo kanalizacijskega jaška 83 je bila ugotovljena popolna dotrajanost jaška in nujnost njegove sanacije. Zaradi nujnosti izvedbe vzdrževalnega dela je njegovo izvedbo tožena stranka lahko plačala iz sredstev rezervnega sklada (prvi in drugi odstavek 44. čl. SZ-1). Razumljivo je pojasnjeno, zakaj so bili etažni lastniki stavbe B. 3 s sanacijo kanalizacijskega jaška seznanjeni šele po zaključku del. 7. Tudi očitek kršitve ustavne pravice do obrazložene sobe ni utemeljen. O vseh okoliščinah, ki jih navaja pritožba, se je sodišče prve stopnje opredelilo. Razlogi sodbe so jasni, med seboj skladni, sodba pa razumljivo in prepričljivo obrazložena in zato odločitev preverljiva. Z očitkom arbitrarnosti pri ugotavljanju več pravno odločilnih dejstev pritožnica prikrito uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni dovoljen pritožbeni razlog. Očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP ni utemeljen.

8. Z očitkom nepravilne ugotovitve upravniškega razmerja med toženo stranko in etažnimi lastniki stavbe B. 3 pritožnica uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje je to razmerje natančno pojasnilo v 11. točki obrazložitve. Očitek arbitrarnosti pri ugotavljanju tega pravno odločilnega dejstva ni utemeljen. Podrobnejša presoja medsebojnega razmerja (ali je bilo urejeno in kako je bilo urejeno s Pogodbo o opravljanju stanovanjskih storitev) ni potrebna, saj je tožeča stranka sama navedla, da je tožena stranka sanacijo kanalizacijskega jaška izvedla v okviru izvajanja upravniških storitev za vseh 9 stavb na B. (I. točka tožbe). Ker tudi tožeča stranka priznava, da se je pogodba o upravljanju izvajala, da je bila kasneje odpovedana, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo s presojo kvoruma, ki je bil v času sklepanja potreben za pravno veljavno sklenitev pogodbe o upravljanju. Sicer pa trditve pravdnih strank take presoje niti dovoljevale niso. Tožeča stranka namreč v času, ki je predviden za navajanje dejstev (451. čl. ZPP), ni zatrdila, da s toženo stranko sklenjena pogodba ne bi bila veljavna; tudi v vlogi z dne 4.3.2014 ne. Zatrjevala je zgolj to, da ne razpolaga s pogodbo in terjala, da jo tožena stranka predloži. Ker je tožnica etažni lastnik stavbe B. 3, pogodbo pa so sklepali etažni lastniki te stavbe, in ker je tožena stranka že v I. točki odgovora na tožbo navedla, da pogodbo o upravljanju tožnica lahko dobi na sedežu tožene stranke, je tožeča stranka imela možnost, da se s pogodbo seznani in pomanjkljivosti pri njenem sklepanju pravočasno uveljavi. Do vsebine pogodbe o upravljanju se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati, saj ravnanje v nasprotju s to pogodbo ni bilo zatrjevano. Trditev, da tožena stranka posluje brez veljavne pogodbe o upravljanju, je tožeča stranka postavila šele na naroku 25.10.2016, kar je prepozno. Trditev o neustreznem kvorumu pri sklepanju pogodbe o upravljanju je tožeča stranka podala še kasneje - v vlogi z dne 2.12.2016, torej tudi prepozno. Ker gre za spor majhne vrednosti, na kar je prvostopenjsko sodišče pravdni stranki izrecno opozorilo z dopisom z dne 13.4.2016 (list. št. 56), sta bili obe pravdni stranki trditve o dejanskih okoliščinah dolžni podati v vlogah, ki sta sledili (tožeča stranka v vlogi z dne 19.4.2016, tožena stranka v vlogi z dne 19.5.2016).

9. Ni sprejemljiva pritožbena trditev, da bi bilo treba ugotoviti lastništvo zemljišča, na katerem stoji sanirani jašek št. 83. Zadošča ugotovitev, da je ta jašek skupna naprava več večstanovanjskih stavb, med drugim tudi večstanovanjske stavbe B. 3. V 13. točki prvostopenjske sodbe je razumljivo pojasnjeno, na osnovi katerih dokazov je sprejet tak zaključek in zakaj sodišče ni sledilo izpovedbi tožnice, ki dvomi1 v povezanost stavbe B. 3 s kanalizacijskim jaškom št. 83. Ker je bistveno, da je sporni kanalizacijski jašek del skupne kanalizacije, ki služi več večstanovanjskim stavbam, in torej v skupni lasti etažnih lastnikov teh stavb, lastništvo zemljišča, na katerem je lociran, ni pomembno. Lastninska pravica zemljišča, na katerem je kanalizacija locirana, ni edina pravica, ki mogoča zaključek o tem, da je kanalizacija skupna naprava in torej v skupni lasti etažnih lastnikov več večstanovanjskih hiš. Obstajajo tudi druge stvarne in celo obligacijske pravice, ki omogočajo skupno lastništvo naprav, ki so locirane izven objekta, kateremu služijo.

10. Dejstvo, da se v sanirani kanalizacijski jašek stekajo fekalije iz stavbe B. 3 in drugih okoliških stavb, je ugotovljeno. Slednje - da se v sanirani jašek stekajo fekalije tudi iz drugih stavb - bi bilo lahko pomembno pri opredelitvi višine prispevka k stroškom sanacije, ki pa ni sporna. Ni pa to dejstvo pomembno za opredelitev o temelju zahtevka - torej, da so lastniki etažnih enot stavbe B. 3 dolžni vzdrževati ta jašek.

11. O verodostojnosti izpovedbe U. O. se je prvostopenjsko sodišče izreklo. Njene izpovedi o času obveščanja etažnih lastnikov B. 3 sodišče ni sprejelo, kar pa na oceno verodostojnost njene izpovedi kot celote oz. njene izpovedi o ostalih okoliščinah ni vplivalo. Gre namreč za izpoved o pravno neodločilnem dejstvu in za izpoved o dogodkih, več kot 3 leta odmaknjenih od njenega zaslišanja. S povzemanjem okoliščin oz. dogajanja ob zaslišanju priče in vrednotenjem njene izpovedbe pritožnica ne uveljavlja dopustnih pritožbenih razlogov.

12. Vsebina računa, med drugim tudi naslovnik (tožena stranka) in skupnost stanovalcev, za katero naj bi bila storitev opravljena, je razvidna iz računa. Dokaz je sodišče prve stopnje celovito in razumljivo ocenilo. Zaradi omejenosti pritožbenih razlogov pritožnica drugačne dokazne ocene računa in izpovedi priče ne more doseči. Pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ki naj bi bil storjen pri ocenjevanju tega dokaza, ni razumljiv. Očitek o arbitrarnosti ugotovitve, da so lastniki ostalih večstanovanjskih hiš svoj delež stroškov sanacije poravnali, je navržen. Pritožbeno sodišče arbitrarnosti pri ugotavljanju te okoliščine ni zaznalo.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, glede odločitve o glavni stvari, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba, kolikor se nanaša na odločitev o glavni stvari, zavrnjena. Delno pa je utemeljena pritožba zoper določitev o stroških postopka.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožeča stranka, ki v postopku ni uspela, toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka. Ker do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke, je stroške tega postopka - tudi tiste, ki se nanašajo na umaknjen del zahtevka - dolžna kriti tožeča stranka (prvi odstavek 158. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je to upoštevalo in s tem razlogom utemeljilo svojo odločitev o stroškovnem delu zahtevka. Ker sta bila oba naroka izvedena po delnem umiku zahtevka in po tem, ko je tožena stranka z delnim umikom zahtevka soglašala, pa pritožnica utemeljeno graja odmero nagrade z narok (tar. št. 3102 Odvetniške tarife - Ur. list RS 67/2008). Pravilno navaja, da je imela tožena stranka zaradi udeležbe na naroku zgolj 20,44 EUR oziroma z vključenim DDV 24,94 EUR stroškov. Predmet obravnave na naroku je bil zgolj zahtevek za plačilo 278,16 EUR; kljub temu, da je bil sklep o ustavitvi postopka glede umaknjenega dela zahtevka izdan šele ob zaključku postopka (obenem z izpodbujano meritorno odločitvijo). Ker je bil predmet obravnave na naroku zgolj zahtevek v vrednosti 278,16 EUR, je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov nagrade za narok v višini 24,94 EUR (17,00 x 1,2 + 22 % DDV). Ker je sodišče za narok priznalo nagrado 285,48 EUR (234,00 EUR + 22 % DDV), so stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, znižani za 260,54 EUR.

15. Sodnica posameznica odloča na podlagi četrtega odstavka 458. čl. ZPP.

1 Tožnica je izpovedala, da ji potek kanalizacije ni znan.