Jedro

Kot izhaja iz vsebine sodne poravnave, se je zaposleni odpovedal terjatvam za izplačilo neizplačanih plač in vsakršnim zahtevkom na račun zneska 35.437,59 EUR, ki mu ga je tožnica izplačala po posojilnih pogodbah, ki so bile kasneje s sodbo razglašene za nične in bi ga moral tožnici vrniti po izvršbi. Tudi po presoji sodišča se glede na vsebino poravnave izplačana posojila štejejo za izplačilo plač, od teh pa je treba odvesti davke in prispevke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 0610-615/2010-06-0803-25 z dne 14. 7. 2010 jeDavčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožeči stranki naložil v plačilo davek od osebnih prejemkov v višini 4.956,36 EUR, prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje v skupnem znesku 6.327.78EUR in davek na izplačane plače v višini 728,86 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi (točke I/1 do I/11 izreka), odločil, da morajo biti odmerjene obveznosti plačane v 30 dneh, in navedel, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov in da pritožba ne zadrži izvršitve (II. III. in IV. točka izreka). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ pri tožnici opravil davčni inšpekcijski nadzor plačevanja davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje maj 2008. O ugotovitvah je bil dne 26. 4. 2010 sestavljen zapisnik, na katerega je tožnica vložila pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica z bivšim zaposlenim, direktorjem A.A. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani dne 21. 5. 2008 sklenila sodno poravnavo. V postopku je bil pridobljen tudi zapisnik o opravljeni reviziji z dne 14. 6. 2009, ki ga je izdal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Iz zapisnika izhaja, da je bila s strani tožnice s sklenitvijo sodne poravnave z dne 21. 5. 2008 in z umikom izvršilnega predloga zoper A.A. v višini 35.437,59 EUR, poravnana razlika neto plač med pripadajočimi in izplačanimi plačami.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica dne 20. 11. 2009 predložila obrazec REK 1 ter podatke v zvezi s predložitvijo obračuna davka na podlagi samoprijave. V predloženem obračunu je tožnica obračunala in plačala davke in prispevke od bruto osnove 18.872,70 EUR. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa pa je tožnica s tem poravnala samo del davkov in prispevkov od zneska, ki je bil predmet sodne poravnave. Prvostopenjski organ se sklicuje na 59. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 47/07, 48/09, 110/09 in 43/10 v nadaljevanju ZDavP-2) in ugotavlja, da bi tožnica morala obračunati davek in plačati davčni odtegljaj in prispevke za socialno varnost še od 16.564,89 EUR (35.437,59 EUR - 18.872,70 EUR). Nato odgovarja na pripombe tožnice na zapisnik in se sklicuje na Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 12/03, 57/09 - odl. US, 12/10, odl. US, v nadaljevanju ZPP), in sicer na njegov 306. in 307. člen, ki se nanašata na sodno poravnavo. Poudarja, da so bile z zneskom 35.437,69 EUR v celoti poravnane neto plače za obdobje od maja 1998 do januarja 2002 in od aprila 2003 do oktobra 2004, kar izhaja tako iz vloženih tožb, kot tudi iz sodne poravnave.

Nadalje se prvostopenjski organ sklicuje na Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, 10/08, 78/08, 125/08 in 20/09, v nadaljevanju ZDoh-2), ZDavP-2 in na Zakon o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96, 34/06, 3/98, 81/00 in 97/01, v nadaljevanju ZPSV). Skladno s 3. in 6. členom ZPSV se prispevki plačujejo od vseh bruto prejemkov iz delovnega razmerja, razen v primeru prejemkov, ki so v tem zakonu izrecno navedeni kot izjeme od splošnega pravila. Pojasni še, da mora, kot je določeno v 353. členu ZDavP-2, zavezanec za prispevke za socialno varnost iz 2. in 3. odstavka 353. člena tega zakona predložiti obračun davčnega odtegljaja in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine. Skladno z 281., 283. in 286. členom ZDavP-2 mora plačnik davka davčni odtegljaj obračunati in plačati na dan izplačila dohodka. Dodaja še, da je kot datum izplačila štel dan sklenitve sodne poravnave, to je 21. 5. 2008, in pojasni obračun obveznosti.

Tožeča stranka se z odločitvijo ni strinjala in je vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-02-18/2010-2 z dne 19. 4. 2011 zavrnilo. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe najprej sklicuje na ZDoh-2, po določbah katerega so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu. Akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve obračuna plačnik davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja (285. člen ZDavP-2), obvezne prispevke za socialno varnost izračunavajo zavezanci za prispevke v obračunu prispevkov, po 2. odstavku 352. člena ZDavP-2 pa je to plačnik davka po 58. členu zakona. Izračun prispevkov pa se opravi v obračunu davčnih odtegljajev. V zadevi ni sporno, da sta tožnik kot delodajalec in delavec A.A. dne 21. 5. 2008 sklenila sodno poravnavo, s katero sta na sporazumen način uredila vsa medsebojna sporna razmerja, nastala v zvezi z delovnim razmerjem, ter tudi razmerje, nastalo v zvezi z opravljanjem funkcije direktorja pri tožnici, in povzame vsebino poravnave ter sklene, da je tožnica kot delodajalka s sodno poravnavo in predvsem z umikom izvršbe v višini 35.437,59 EUR zoper A.A. v celoti poravnala razliko neto plač med pripadajočimi in izplačanimi neto plačami (za obdobje maj 1998 do januar 2002 v višini 12.113,81 EUR, april 2003 do oktober 2004 v višini 15.857,11 EUR, z razliko v višini 7.466,67 EUR pa je delno poravnala neto plače za čas od 1. 5. 1998 do 31. 1. 2002, to je mesečno v višini po 165,92 EUR, obračunane na način kot plače za čas od 1. 2. 2002 do 31. 8. 2002).

Dodaja, da je sodna poravnava veljavna in predstavlja konec spora med strankami. To se da razumeti tudi iz njene vsebine, v kateri stranki na sporazumen način urejata vsa medsebojna sporna razmerja, ki se tičejo delovnega razmerja, prenehanja delovnega razmerja in opravljanja funkcije direktorja in zato A.A. umika zoper tožnico vložene tožbe (zaradi plačila zneskov neizplačanih plač), tožnica pa umika tožbo zaradi plačila 4.538,06 EUR in izvršbo zaradi izterjave 35.437,59 EUR. Poravnavo je treba razumeti tako, da se izplačana posojila štejejo kot izplačilo plač. Od teh pa je tožnica, glede na določbe ZDoh-2 in ZDavP-2, dolžna odvesti davke in prispevke. Ker davki in prispevki niso bili obračunani od celotnega izplačanega zneska, je obračun utemeljeno opravil prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo. Napačna je razlaga, da s tem, ko sta stranki umaknili vse tožbe, nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo in zato tudi ni obveznosti plačila plač ter posledično obveznosti plačila davkov in prispevkov. Nasprotno, delovno razmerje A.A. pri tožnici v spornem obdobju ni prenehalo (neprekinjeno je trajalo do 1. 5. 1998 do 24. 10. 2004), zato je bil za ta čas upravičen tudi do nadomestila plač, kar izhaja tudi iz sodbe Delovnega sodišča v Kopru. Tožnici pa pritrdi glede ugovora, da pripombe na zapisnik niso bile vložene prepozno, ter pojasni, da tožnici pravice, ki jih ima v postopku, v tej zvezi niso bile kršene.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi vztraja pri navedbah, dokazih in dokaznih predlogih iz pripomb na zapisnik in pritožbe zoper odločbo. Meni, da sta davčna organa, kot izhaja iz odločb, razumela sodno poravnavo tako, da sta tožnica in A.A. pobotala neizplačane neto plače z izplačanim posojilom v višini 35.437,59 EUR. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da so bile v višini 35.427,59 EUR v celoti poravnane neto plače za obdobje od maja 1998 do januarja 2002 in od aprila 2003 do oktobra 2004, čemur je (napačno) pritrdil drugostopenjski organ. Takšna ugotovitev je v delu, ki presega znesek 18.872,70 EUR, napačna, saj to ni bil namen strank, ko sta sklenili sodno poravnavo. Sklenjena poravnava ne pomeni, da se je A.A. odpovedal terjatvam za izplačilo neizplačanih plač na račun zneska 35.437,59 EUR, saj tožnica ni dolgovala takšnega zneska, niti ta ni bil ugotovljen s sodno odločbo. Tožnica je dolgovala plačilo 18.872,70 EUR bruto iz naslova obveznosti iz delovnega razmerja, ki so se v celoti pobotale. Za preostanek tožničine terjatve pa se ni zahtevalo plačilo.

Če bi držalo, da sta tožnica in A.A. s sodno poravnavo z dne 21. 5. 2008 pobotala terjatve iz naslova posojila v višini 35.437,59 EUR in iz naslova neizplačanih plač, se pobot nanaša zgolj in samo na znesek 18.872,70 EUR, torej na tožbo v zadevi Pd 8/2005 in ne tudi na razliko do 35.437,59 EUR, kot to napačno ugotavljata davčna organa. Nato navaja določbe o pobotu iz Zakona o delovnih razmerjih in Obligacijskega zakonika in ugotavlja, da dejansko stanje v smislu pravilne višine glede posameznih številk ni sporno. Sporna je le pravilna uporaba materialnega prava. Poravnava ne ustvarja davčnih obveznosti, ampak jih ustvarja temeljni poslovni dogodek, ki pa ga v konkretnem primeru za znesek 16.564,89 EUR ni bilo, saj tožnica kot delodajalka ni bila dolžna obračunati in izplačati plač delavcu. Navaja še, da je potrebno upoštevati tudi situacijo, ko ne bi bilo spora in bi bile plače normalno izplačane in prispevki in davki odvedeni in plačani pristojnim organom, posojilo pa bi bilo vrnjeno. V takem primeru prispevki in davki ne bi bili plačani iz razlike med višino plač, ki bi bile predmet izplačila in med višino posojila. Zato se tudi s sodno poravnavo tožnici ne more naložiti obveznosti od izplačila višjih plač, kot bi jih sicer morala izplačati, če do spora ne bi prišlo.Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb, zavrača tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (59. člen ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je A.A., kot (nekdanji) zaposleni pri tožnici, dne 21. 5. 2008 s tožnico sklenil sodno poravnavo, s katero sta na sporazumen način uredila vsa medsebojna sporna razmerja, nastala v zvezi z delovnim razmerjem, kot tudi razmerje, nastalo v zvezi z opravljanjem funkcije direktorja. Ker je tožnica dne 21. 5. 2008 umaknila izvršilni predlog pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, zaradi izterjave zneska 35.437,59 EUR (opr. št. 0002 In 2005/1159) v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 433/2004, so bile s tem tudi po presoji sodišča A.A. poravnane neto plače, kot so razvidne iz sodbe Delovnega sodišča v Kopru z dne 18. 6. 2007, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in tožbenih zahtevkov A.A. za izplačilo neizplačane razlike plač zaradi plačila 38.849,16 EUR in 29.751,07 EUR in sodbe istega sodišča z dne 30. 10. 2007 zaradi neizplačanih plač v višini 21.144,55 EUR, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 6. 2008. Na ta način so bile strani tožnice kot delodajalke poravnane razlike neto plač med pripadajočimi in izplačanimi neto plačami zaposlenega. Kot izhaja iz vsebine sodne poravnave, se je zaposleni A.A. odpovedal terjatvam za izplačilo neizplačanih plač in vsakršnim zahtevkom na račun zneska 35.437,59 EUR, ki mu ga je tožnica izplačala po posojilnih pogodbah, ki so bile kasneje s sodbo razglašene za nične in bi ga moral vrniti tožnici po izvršbi. Glede na določbe ZDoh-2 se za dohodek po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko v kateri je izplačan (15. člen). Med dohodke po tem zakonu spada tudi dohodek iz zaposlitve (1. točka 18. člena ZDoh-2). Kot dohodek iz zaposlitve pa se po 1. odstavku 35. člena ZDoh-2 šteje dohodek, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve. Po 1. odstavku 36. člena ZDoh-2 dohodek iz zaposlitve vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Po navedenem se tudi po presoji sodišča glede na vsebino poravnave A.A. izplačana posojila štejejo za izplačilo plač, od teh pa je potrebno, glede na določila ZDoh-2 in ZDavP-2 odvesti davke in prispevke. Dejstvo, da tožnica davkov in prispevkov ni obračunala od celotnega zneska, namreč med strankama ni sporno. Odločitev davčnih organov je po presoji sodišča zato pravilna in na zakonu utemeljena. Sicer se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopenjski organ. Kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v pritožbi, se sodišče nanje, ne da bi jih ponavljalo, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.