Jedro

Za pridobitev lastninske pravice na premičnini s pravnim poslom se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, in veljavna izročitev v posest pridobitelja. Da bi bil razpolagalni pravni posel z izročitvijo veljaven, pa mora biti izpolnjen tudi pogoj razpolagalne sposobnosti izročevalca.

Pogodba z navideznim kupcem je veljavna pogodba. V situaciji, ko namesto pravega kupca sklepa pogodbo t.i. slamnati kupec, bi šlo za navidezno pogodbo le v primeru, če bi prodajalec za dogovor med resničnim kupcem in navideznim kupcem vedel in je bila njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi (to je točki II in III izreka) ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo (točki II in III izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev svoje lastninske pravice na osebnem vozilu Volkswagen Golf Plus TDI, identifikacijska številka X in mu naložilo, da toženki povrne 687,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh s pripadki.

2. Tožnik zoper takšno odločitev vlaga pritožbo in uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje ter opredeljuje stroške. Meni, da ne gre za navidezen pravni posel. Sodišče je prezrlo izpoved priče N. S., iz katere izhaja, da je nastopal kot slamnati prodajalec vozil. Pogodba zato ni neveljavna. Gre za to, da nekdo sklene pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu osebe, ki se ne razkrije kot pogodbena stranka. Zavezanec po pogodbi postane navidezni prodajalec, ki koristi iz pogodbe prenese na dejanskega gospodarja posla. Pogodba med kupcem – tožečo stranko in navideznim prodajalcem privede do pridobitve lastninske pravice v korist kupca. Izpolnitev pogodbenih obveznosti na veljavnost pravnega posla ne vpliva. Tožnik je posest pridobil, saj je avto želel preko nove komisijske pogodbe prodati naprej. Pri tem poslu je bil dobroveren, saj je na isti način že večkrat kupil vozilo. Ni sklepal nobene navidezne pogodbe.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sklep o zavrženju dela zahtevka (točka I izreka) postal pravnomočen, saj pravdni stranki zoper to odločitev nista vložili pritožbe. V preostalem delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sodbo (točki II in III izreka), pa je bila odločitev preizkušena v obsegu v pritožbi uveljavljenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je lastnik vozila Volkswagen Golf Plus TDI, identifikacijska številka X, ki ga je Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana, 13. 1. 2010 zarubila v okviru postopka davčne izvršbe zoper davčnega zavezanca A. d. o. o (v nadaljevanju A.). Trdi, da je lastnik vozila, saj ga je 17. 11. 2009 (preko komisionarja A.) kupil od N. S.. Sam ga je nato 21. 12. 2009 dal v komisijsko prodajo družbi A., d. o. o. (v nadaljevanju A.).

7. Tožena stranka je lastninski pravici tožnika oporekala. Trdila je, da N. S. nikoli ni bil lastnik vozila, saj je zgolj posodil svoje ime, vozila pa nikoli ni niti videl niti plačal. Dejanski kupec je bila družba A.. Šlo je za navidezno pogodbo. Navidezni sta tudi komisijska pogodba med N. S. in A. in prodajna pogodba s tožnikom. Vsi posli so nični, saj so imeli namen izogibanja davkom in zato nasprotujejo prisilnim predpisom in morali.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da že N. S. kot domnevni prodajalec vozila ni pridobil lastninske pravice na vozilu, saj ni sklenil veljavnega zavezovalnega pravnega posla (1), prav tako pa lastninske pravice ni pridobil tožnik, saj je šlo tako pri komisijski pogodbi kot pri kasnejši kupni pogodbi s tožnikom le za navidezen posel, ki nima pravnih učinkov.

9. Pritožnik v pritožbi takšnemu stališču utemeljeno ugovarja in meni, da ni šlo za navidezne posle.

10. Po 50. členu Obligacijskega zakonika (OZ) navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. Navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti pošteni tretji osebi.

11. Pravna teorija (2) in sodna praksa (3) sta enotni, da gre za navidezno (simulirano) pogodbo takrat, ko je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Pogodbeni stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz sta ustvarili (na primer pisni zapis), velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju. Navidezna pogodba predvideva strinjanje (obeh) strank o njeni navideznosti. Pravnoposlovna volja obeh strank je torej le zaigrana oziroma je njuna volja, da pogodba med njima nima učinkov. Prodajna pogodba, pri kateri ni navidezna vsebina, saj stranki pogodbe dejansko hočeta pravni posel takšen, kakršen se pokaže navzven ter hočeta njegove pravne učinke, v skladu z resničnostjo pa ni le oseba enega pogodbenika, pa je pogodba z navideznim oziroma slamnatim kupcem. Navidezni pogodbenik se navzven fiktivno izkaže kot pogodbenik, med tem ko je dejanski pogodbenik oseba, ki ostaja prikrita in je dejansko stranka pogodbenega razmerja. Pogodba z navideznim kupcem, o tem je sodna praksa enotna, je veljavna pogodba (4). V situaciji, ko namesto pravega kupca sklepa pogodbo t.i. slamnati kupec, bi šlo za navidezno pogodbo le v primeru, če bi prodajalec za dogovor med resničnim kupcem in navideznim kupcem vedel in je bila njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec (5).

12. V konkretnem primeru dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je N. S. posodil svoje ime za nakup vozila, ni ga pa niti videl niti ni vedel, od koga ga je kupil in je vozilo le registriral ter za to prejel plačilo, ne pomenijo zadostne podlage za zaključek, da je šlo pri pogodbi, na podlagi katere naj bi N. S. pridobil lastninsko pravico, za navidezno pogodbo. Da bi v tej situaciji lahko govorili o navidezni pogodbi, bi morala tožena stranka trditi in dokazati, da je prodajalec (6), ki je vozilo prodal N. S., vedel za dogovor med zatrjevanim resničnim kupcem (družbo A.) in navideznim kupcem (N. S.) in je bila njegova pogodbena volja, da je njegov pogodbenik le resnični kupec. Tega pa ni trdila. O navidezni pogodbi v smislu 50. člena OZ zato ni mogoče govoriti.

13. Enako velja glede ostalih poslov, ki so sledili, to je komisijske pogodbe med N. S. in družbo A. ter prodajne pogodbe, s katero je vozilo od komisionarja kupil tožnik. Zgolj na podlagi ugotovitve, da N. S. kupnine za vozilo, ki naj bi ga kupil tožnik preko družbe A., ni dobil, tožnik pa ne plačal, da se je vozilo nahajalo v prostorih družbe A. in da je tožnik že 21. 12. 2009 sklenil nadaljnjo pogodbo o komisijski prodaji z družbo A., zaključka, da je šlo za navidezni pogodbi, ne omogočajo. Tak zaključek ni mogoč niti na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru, na katerega se sodišče sklicuje, saj iz njega (glede konkretne komisijske in prodajne pogodbe) ni razvidno kaj več od že ugotovljenega. Dejstva, nanašajoča se na druge sklenjene pogodbe, pa za to zadevo ne morejo biti relevantna, saj jih ni mogoče nekritično posploševati. Tožniku veljavnega zavezovalnega pravnega posla na tej podlagi in takšnih dejanskih ugotovitvah zato ni mogoče odrekati.

14. Se pa ob takšni presoji kot pravno pomembno za odločitev o tožbenem zahtevku izkaže vprašanje, ali je že prvi udeleženec pogodbenega razmerja, to je prodajalec N. S., na vozilu sploh pridobil lastninsko pravico, saj v nasprotnem primeru z vozilom ni mogel veljavno razpolagati, tožnik pa, razen pod pogoji, ki jih določa 64. člen SPZ, ne pridobiti lastninske pravice.

15. Za pridobitev lastninske pravice na premičnini s pravnim poslom se tako zahteva veljaven pravni posel (7), iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (40. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ), in veljavna izročitev v posest pridobitelja (8) (60. člen SPZ). Da bi bil razpolagalni pravni posel z izročitvijo veljaven, pa mora biti izpolnjen tudi pogoj razpolagalne sposobnosti izročevalca (9). Če torej N. S. kupljeno vozilo ni bilo (tudi) izročeno (glede oblike izročitve glej 60. člen SPZ), lastninske pravice kljub veljavnemu zavezovalnemu poslu ni pridobil, zaradi posledičnega pomanjkanja svoje razpolagalne sposobnosti pa tudi ni mogel v korist tožnika veljavno razpolagati, tožnik pa ne (razen, kot je že bilo omenjeno, pod pogoji, ki jih določa 64. člen SPZ) pridobiti lastninske pravice.

16. Trditvena podlaga tožene stranke za presojo v tej smeri je podana, saj je navajala, da N. S. nikoli ni postal lastnik vozila. Le-ta naj bi le posodil svoje ime za nakup, vozila pa nikoli ni niti videl niti plačal. Iz takšne trditvene podlage izhaja, da N. S. vozilo nikoli ni bilo izročeno v posest. To pa pomeni, upoštevajoč 60. člen SPZ, da lastninske pravice ni pridobil. 17. Sodba sodišča prve stopnje sicer (že) vsebuje nekaj ugotovitev, ki nakazujejo na pravilnost sklepa, da N. S. ni postal lastnik vozila, vendar pa izrecnih ugotovitev v smeri, ali mu je bilo vozilo izročeno v posest, sodba nima. A tudi v primeru, če bi sodba vsebovala ugotovitev, da izročitve v posest ni bilo, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi tudi možnost, ali je tožnik lahko postal lastnik vozila glede na 64. člen SPZ, ki ureja pridobitev lastninske pravice na premičnini od nelastnika. Pri tem je potrebno opozoriti, da je tožena stranka zatrjevala njegovo slabo vero in se sklicevala na dejstvo, da je bil tožnik pooblaščen za zastopanje družbe A. in zaposlen v družbi A., podpisal pa je tudi blagajniški izdatek, ki je bil izročen N.S..

18. V tem okviru bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, po potrebi z ustrezno dopolnitvijo dokaznega postopka, presoditi, ali je na spornem vozilu N. S. pridobil lastninsko pravico, upoštevajoč pri tem trditve tožene stranke, da izročitve ni bilo. Če bo ugotovilo, da lastninske pravice ni pridobil, pa tudi, ali jo je pridobil tožnik kljub temu, da ni izpolnjena predpostavka razpolagalne sposobnosti N. S.. Presoditi bo torej moralo, če so za to izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji po 1. in 2. odstavku 64. člena SPZ.

19. V kolikor se bo to izkazalo za potrebno, bo moralo sodišče prve stopnje opraviti tudi presojo ugovora tožene stranke, ki se nanaša na ničnost zavezovalnih pravnih poslov.

20. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugodilo pritožbi in na podlagi 355. člena ZPP sodbo razveljavilo ter vrača zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je namreč dejansko stanje glede odločilnih dejstev ostalo nepopolno ugotovljeno, dopolnitev pa bo sodišče prve stopnje, ki je dokazni postopek že izvedlo in ga bo moralo le dopolniti, lažje in hitreje izvedlo.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v 3. odstavku 165. člena ZPP.

(1) Glede zavezovalnega posla, ki predstavlja podlago za pridobitev lastninske pravice N. S. in za katerega prvo sodišče ugotovi, da ni veljaven, sicer ne zapiše izrecno zakaj, se pa da iz nanizanih okoliščin zaključiti, da je imelo v mislih njegovo navideznost. (2) Primerjaj komentar k določbi 50. člena OZ v delu Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 360. (3) Primerjaj odločbe VS RS II Ips 538/1996, II Ips 152/2008, II Ips 601/2008, II Ips 1015/2008, II Ips 183/2009 in druge.

(4) Primerjaj odločbe VS RS II Ips 595/2008, II Ips 213/1997, II Ips 963/2007 in druge.

(5) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 963/2007. (6) Iz trditev tožene stranke ni razvidno, kdo naj bi to bil. (7) Gre za t.i. zavezovalni pravni posel. (8) Gre za t.i. razpolagalni pravni posel. (9) Razpolagalna sposobnost je sposobnost prenesti lastninsko pravico. Podlaga singularnega pravnega nasledstva in derivativne narave prenosa lastninske pravice s pravnim poslom je pravilo, ki izvira že iz rimskega prava, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic kot jih ima sam (primerjaj odločbo VS RS II Ips 706/2007 in II Ips 707/ 2007).