Jedro

Tožnica je delo opravljala na stroju - štanci. Pod stroj je položila krpe, ki vpijejo olje, ki kaplja iz stroja na tla. Tožnica je ob nezgodi krpe polagala tako, da jih je nameščala skozi odprtino med obema stopnicama, za katerima se je nahajala vrteča se os. Pri tem se je z glavo toliko približala vrtečemu se delu stroja, da ji je ta zagrabil njene lase, pri tem pa ji je skoraj celotno lasišče potegnilo z glave.

Glede temelja odškodninske odgovornosti pritožbe tožnica v pritožbi pravilno navaja, da je sekalni stroj — štanca med obratovanjem in vzdrževanjem oziroma čiščenjem nevarna stvar, delo na njem pa predstavlja delo s povečano nevarnostjo za nastanek škode.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka, prvi in drugi alineji točke II izreka ter v točkah IV.b) in IV.c) izreka delno spremeni tako, da se: - v točki I izreka znesek 26.205,00 EUR zviša na 32.205,00 EUR; - v točki II izreka znesek 208.795,00 EUR zniža na 202.795,00 EUR, znesek 208.295,00 EUR pa na 202.295,00 EUR; - v točki IV.b) izreka znesek 283,96 EUR za drugo toženko zniža na 105,46 EUR, v točki IV.c) izreka pa tako, da je poleg dosojenega zneska stroškov 2.103,57 EUR tožnica dolžna drugi toženki povrniti še 1.615,92 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožnici solidarno plačati odškodnino v znesku 26.205,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2013 do plačila, drugo toženka pa je dolžna poleg tega tožnici plačati še 500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2013 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo še 208.795,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, tožbeni zahtevek zoper drugo toženko pa za plačilo še 208.295,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki za solidarno plačilo 9.837,20 EUR odškodnine za premoženjsko škodo (točka II izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženih strank do tožnice v višini 1.252,00 EUR ter je pobotni ugovor toženih strank glede zneska 1.252,00 EUR zavrnilo (točka III izreka). Nadalje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno v roku 15 dni za tožnico na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani plačati 4.221,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV.a izreka); da sta toženi stranki dolžni solidarno v roku 15 dni za tožnico na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani plačati 283,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV.b) izreka) in da je tožnica dolžna toženima strankama v roku 15 dni plačati 2.103,57 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV.c) izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili tožnica in drugo toženka.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnili del sodbe in tisti del odločitve o stroških postopka, ki so njej naloženi v plačilo, zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma naj jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Glede temelja odškodninske odgovornosti navaja, da je sodišče prve stopnje ob zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno odločilo glede soodgovornosti tožnice. Prav tako se ne strinja s stališčem sodišča, da stroj, na katerem se je poškodovala, ni nevarna stvar in da zaradi tega ni podana objektivna odškodninska odgovornost druge toženke. Tožnica se je poškodovala na stroju — "štanci", na katerem pogonska gred ni bila zaščitena. Izpod stroja je curljalo olje, ki se ni v celoti ni iztekalo v (eno) lovilno posodo, delavci pa so izpuščanje olja reševali s polaganjem krp na tla. Takšna praksa je bila drugi toženi stranki znana. Olje na tleh je predstavljalo potencialno nevarnost. Druga toženka je pogonsko gred po škodnem dogodku zaščitila. Navaja, da druga toženka ni izdelala in podala pisnih navodil za postopek čiščenja oljnih madežev izpod stroja. Izvedenec za varstvo pri delu je v svojem mnenju podal ugotovitev, da proizvajalec stroja ni predvidel možnosti poseganja delavca v nevarno območje in tako tudi ni izvedel zaščite v tem predelu stroja. Tveganja za nastanek poškodb pa po ugotovitvi izvedenca tudi ni predvidela druga toženka, pa bi po stališču tožnice to morala storiti, glede na poznavanje dejanske prakse pri delu na sporni štanci ter bi s tem preprečila nezgodo. Zaščita vrtljivega dela stroja bi bil tako prvi in nujni ukrep drugo toženke, ki bi absolutno preprečil nezgode, kot se je pripetila tožnici. Eden od ukrepov bi bil tudi obveznost uporabe kape z mrežico, ki bi zavarovala proste lase delavcev. Druga toženka tega ni predpisala in ni zahtevala uporabe takšne kape. V oceni tveganja bi morala druga toženka predvideti tovrstno čiščenje in za svoje delavce izdelati pisna navodila, a tega ni storila. Očitek sodišča, da tožnica v postopku čiščenja oljnih madežev ni uporabila predvidene metle, ne temelji na ugotovljenih dejstvih, saj postopek brisanja oljnih madežev ni bil določen oziroma predviden. Tožnici ni mogoče očitati, da je premalo poskrbela za varno delo, saj je delo opravljala tako, kot ga je vedno in kot so ga tudi drugi delavci, na način, kot ji je bil znan oziroma pokazan. Ugotovljene okoliščine kažejo na izključno odgovornost druge toženke za nastalo nezgodo, sodišče pa jih ni v zadostni meri upoštevalo.

Nadalje meni, da se druga toženka, glede na konstrukcijo stroja, ne more razbremeniti objektivne odškodninske odgovornosti. Glede na lastnosti stroja ob nezgodi je namreč lahko do nesreče prišlo zaradi hotenih ali nehotenih posegov v delovno območje stroja, saj niso bili z ničemer preprečeni. Zato meni, da je podana objektivna odgovornost druge toženke v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ, na presojo katere ne more vplivati morebitno delavčevo neskrbno ravnanje.

V zvezi z višino dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženost ter za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožnica meni, da je odmerjena prenizko. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je zahtevala 75.000,00 EUR, sodišče pa ji je prisodilo 30.000,00 EUR. Utrpela je iztrganje kože lasišča in čela, s čimer je prišlo do prekinitve vseh struktur, ki zagotavljajo preživetje in funkcijo skalpa. To je povzročilo krvavitev iz vseh žil na razgaljeni površini glave in neznosne bolečine. Opravljena je bila replantacija iztrganega skalpa, a je kasneje prišlo do zamašitve rekonstruiranih žil, kar je zahtevalo dodatne medicinske postopke, ki pa niso bili uspešni. Potrebne so bile dodatne operacije, s katerimi je bila opravljena dokončna rekonstrukcija poškodovanih delov. Izvedenca (travmatolog in plastični kirurg) sta potrdila, da je tožnica utrpela težko telesno poškodbo, natančno sta tudi opredelila obseg in trajanje telesnih bolečin. Glavoboli pri tožnici so tudi posledica te nezgode, ker je najpogostejši vzrok tenzijskih glavobolov napetost mišic. Tožnica ima občutek zategnjenosti kože v predelu čela, očesnih lokov, korena nosu in v zatilju. Vse navedeno lahko povzroča tudi nespečnost. Tožnica je prestala štiri zahtevne operacijske posege v splošni narkozi, v pritožbi pa tudi natančno pojasnjuje kakšno medikamentozno terapijo je prejemala in katere preiskave je morala opraviti. Zato meni, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Nadalje obširno navaja psihične težave, ki jih ima v posledici nesreče pri delu, je zaskrbljena in nesamozavestna. Tožnica ima močan strah, da bo izgubila lasuljo in razkrila plešo. Njena samopodoba je uničena, njeni lasje so bili pred nezgodo del njene ženskosti. Del njene samopodobe pa je porušen zaradi debelosti, ki se je pojavila po nezgodi kot posledica prenajedanja, s čimer je prekrivala občutke nemoči in tesnobe, ki so bili vzrok za to motnjo. Fazi prenajedanja je sledila faza sramu zaradi izgube nadzora. Zaradi motnje hranjena je bil pri tožnici celo zamenjan antidepresiv z drugim, ki je indiciran tudi za to motnjo. Zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bila primerna odškodnina 80.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa 100.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri obračunu stroškov postopka zmotno izhajalo iz nižje vrednosti, in sicer pri nagradi za postopek v višini 335,40 EUR in pri nagradi za narok iz višine 309,60 EUR, ker je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč. Pri toženih strankah pa je o stroških postopka odločilo v skladu z OT.

4. Druga toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka, ki so njej naloženi v plačilo, zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Meni, da je odločitev sodišča napačna tako glede temelja kot glede višine prisojene odškodnine, začetka teka zakonskih zamudnih obresti kot glede stroškov postopka. Sodišče je popolnoma izničilo ugotovitve v izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi izvedenca za varstvo pri delu mag. A.A.. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da druga toženka ni kršila nobenih predpisov iz varstva pri delu, stroj, na katerem se je poškodovala tožnica, pa ni predstavljal povečanega tveganja za nezgode oziroma poškodbe pri delu, ob poznavanju in doslednem upoštevanju navodila za varno delo na tem stroju. Tožnica je bila z navodili za varno delo na konkretnem sekalnem stroju seznanjena. Vedela je, da sme stroj in tla čistiti le, ko stroj miruje, in da je poseganje v nevarno območje vrteče se gredi med obratovanjem stroja nedopustno. Navodila za varno delo so bila nameščena na stroju, kar pomeni, da je tožnica imela stalni vpogled v njih. Proizvajalec stroja ni predvidel poseganja delavcev v nevarno območje vrteče se gredi za stopnicami in zato tudi ni bilo potrebno na tem mestu izvesti zaščite. Kljub izrecnim navodilom in prepovedim, se je tožnica sklonila ter z rokama in glavo posegla med l . in 2. stopnico v neposredno bližino vrteče se gredi. Izvedenec je ugotovil, da do obravnavane nezgode ne bi prišlo, če bi tožnica dosledno upoštevala navodila za varno delo, in če bi pri čiščenju oljnih kapljic s krpami uporabila metlo. Izvedenec je tudi ugotovil, da bi se lahko samo v primeru, če delavci dalj časa ne bi obrisali olja, oljni madeži razširili in šele takrat bi nastala nevarnost zdrsa oziroma padca. Takšnega položaja pa v času nezgode ni bilo. Tožničino ravnanje je bilo izjemno in povsem nepričakovano. Nadrejeni delavec B.B. je vedel za polaganje krp pod stroj. Seznanjen je bil, da so to delavci počeli z metlami tako, da so položil krpo in jo nato z metlo porinili. Nikoli ni videl, da bi to kdo počel z roko. Zato ni pravilna ugotovitev sodišča, da so nadrejeni odobravali takšno ravnanje. Glede na minimalno količino izkapljanega olja dnevno, sodišče prve stopnje nekritično sprejema navedbe tožnice, da so morali delavci olje čistiti zaradi možnosti zdrsa. Sodišče neupravičeno nalaga del soprispevka drugo toženki z obrazložitvijo, da je prispevala k nastanku nezgode, ker tožnici pri delu ni zagotovila čepice z mrežico za zaščito las. Tega ne določa noben predpis. Vse domnevne in nedokazane opustitve druge toženke ne predstavljajo dejanske in pravne podlage niti za 10 % soodgovornost druge toženke za nastalo nezgodo.

Pritožba nadalje opozarja, da je tožnica sama navajala, da je bilo njeno zdravljenje zaključeno konec meseca maja 2013. Iz nobenega od izvidov psihiatra, ki jih je v spis vložila tožnica, ni razvidno, da se je tudi kasneje zdravila pri psihiatru. Razen izvidov, ki jih je v spis vložila tožnica, izvedenka dr. C.C. druge dokumentacije ne bi smela upoštevati. S tem, ko je sodišče dovolilo oziroma naložilo, da izvedenka psihiatrije sama pridobi zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na psihiatrično zdravljenje tožnice, in s tem prevzame vlogo tožnice glede predvajanja dokazov, je kršilo določbe ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu na škodo toženih strank. Tožnica je pavšalno predlagala pridobitev zdravstvene dokumentacije, pri čemer ni navedla zdravstvene ustanove, pri kateri naj se pridobi. Toženi stranki sta predlagali vpogled celotnega zdravstvenega kartona. Edina listina, ki se ji reče zdravstveni karton, je zdravstveni karton pri izbrani zdravnici in v njem se nesporno niso nahajali izvidi tožničine lečeče psihiatrinje (glede na to, da je bila kronologija psihiatričnega zdravljenja tožnice pridobljena pri njeni lečeči psihiatrinji).

Glede odškodnine za škodo iz naslova bolečin in nevšečnosti med zdravljenem meni, da je prisojena odškodnina iz tega naslova neprimerljiva in bistveno odstopa od sodne prakse. Primerna odškodnina po stališču pritožbe znaša 10.000,00 EUR, kolikor je bilo tožnici že priznano in ob upoštevanju soodgovornosti za nastanek nezgode v predpravdnem postopku, izplačano v manjšem znesku. Glede odškodnine za škodo iz naslova strahu meni, da je nerealna in pretirana in bistveno odstopa od sodne prakse. V objavljeni literaturi (Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo) je opisan primer, ko je oškodovanec zaradi eksplozije stroja iz tega naslova prejel približno tri povprečne plače zaposlenega v Republiki Sloveniji. Primerna odškodnina bi bila 10.000,00 EUR, kolikor je bilo tožnici že priznano in ob upoštevanju soodgovornosti za nastanek nezgode v predpravdnem postopku, izplačano v manjšem znesku. Glede odškodnine za škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih in delovnih sposobnosti in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti meni, da je tudi iz teh dveh naslovov prisojena odškodnina neprimerljiva in bistveno odstopa od sodne prakse na škodo toženih strank, saj bi bila primerna odškodnina za skaženost v višini 10.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 30.000,00 EUR, kolikor je bilo tožnici že priznano in ob upoštevanju soodgovornosti za nastanek nezgode v predpravdnem postopku, izplačano v manjšem znesku. Napačna je tudi odločitev sodišča glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Glede na upoštevano novo zdravstveno dokumentacijo zakonske zamudne obresti ne morejo teči prej kot od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče ne bi smelo uspeh v pravdi deliti ločeno glede na temelj in glede na višino. Tožnica je v postopku uspela samo z 10,80 %. Prav tako ni obrazložena odločitev sodišča, da toženi stranki sami nosita stroške izvedenca mag. A.A.. Uporaba 38. člena ZDSS-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev — toženi stranki sta, ne samo delodajalec temveč tudi zavarovalnica. Poleg tega so vsi stroški v tej pravdi bili potrebni za odločitev (posebej vsa izvedenska mnenja in pričanja) in z izvedbo le-teh so nastali skupni stroški.

5. V odgovoru na pritožbi tako tožnica kot drugo toženka prerekata navedbe v pritožbah in predlagata zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede odločitve o neobstoju objektivne odškodninske odgovornosti druge toženke, višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in stroškov postopka pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem sodba sodišča prve stopnje temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

8. Pritožba druge toženke neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka zaradi kršenja 7. člena ZPP, ker naj bi sodišče sodbo oprlo na dejstva (izvidi o psihiatričnem zdravljenju tožnice), ki jih tožnica ni navajala. Sodišče prve stopnje je dalo izvedenki psihiatrične stroke dr. C.C. napotilo, da pri podaji izvedenskega mnenja pridobi tožničino zdravstveno dokumentacijo. Pri tem je izhajalo iz bistvene okoliščine, da je tožnica že v tožbi predlagala pridobitev njene zdravstvene dokumentacije, hkrati pa sta tudi toženki v odgovoru na tožbo predlagali, da izvedenci medicinske stroke pregledajo celotni zdravstveni karton tožnice. Tako podan dokazni predlog se nanaša tudi na tisto dokumentacijo, ki ni prisotna v kartonu osebne zdravnice, temveč tudi v kartonu lečeče psihiatrinje, glede na to, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago glede psihičnih težav, ki jih je utrpela v posledici škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je pridobitev zdravstvene dokumentacije naložilo izvedencem, ustrezno utemeljilo s tem, da imajo ti največ znanja pri tolmačenju te dokumentacije in so najbolj kompetentni strokovno presoditi, kaj v njej je lahko relevantno za odgovore na vprašanja sodišča. Poleg tega sta imeli toženi stranki možnosti izjaviti se o tako pridobljeni dokumentaciji. Glede na navedeno je utemeljeno zavrnilo predlog toženih strank, da naj sodišče pri odločitvi upošteva zgolj tisto zdravstveno dokumentacijo, ki jo je v spis vložila tožnica sama, oziroma da naj izvedenka psihiatrične stroke izdela izvedensko mnenje zgolj na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki jo je v spis vložila tožnica sama. Poleg tega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je za postavitev diagnoz tožnice v sodnem postopku kompetenten sodni izvedenec, to pa ne more biti zdravnik, ki je tožnico zdravil. Ker mnenje izvedenke psihiatrinje temelji na opisu psihičnih težav, ki jih je tožnica trpela po nezgodi, in ne na diagnozi, ki je bila oziroma ni bila zapisana v njeni zdravstveni dokumentaciji, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da na tožničino zdravstveno stanje po nezgodi niso vplivale že kakšne predhodno navzven izražene tožničine zdravstvene težave (upoštevanje te dokumentacije ni moglo odločilno vplivati na ugotovitve sodne izvedenke). Posledično pritožba neutemeljeno navaja, da bi morale zakonske zamudne obresti, od dosojenega zneska odškodnine, teči šele od izdaje sodbe dalje, glede na kasneje pridobljeno medicinsko dokumentacijo.

9. Tožnica je uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka z dne 14. 3. 2012, ko se je poškodovala pri delu, od drugo toženke (delodajalca) ter od prvo toženke, pri kateri je imela drugo toženka zavarovano civilno odgovornost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugo toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo in da je tožnica s svojim ravnanjem sokriva za nastanek škode v višini 40 %. Tožnici je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo 30.000,00 EUR od vtoževanih 75.000,00 EUR, za strah 15.000,00 EUR, kolikor je tožnica tudi zahtevala, za duševne bolečine zaradi skaženosti 20.000,00 EUR od vtoževanih 100.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 40.000,00 EUR od vtoževanih 80.000,00 EUR. Skupaj je tožnici dosodilo 105.000,00 EUR, oziroma 63.000,00 EUR ob upoštevanju soprispevka. Znesek je znižalo za revaloriziran znesek že plačane zavarovalnine v višini 36.295,00 EUR. Za tujo pomoč in postrežbo v času zdravljenja je tožnici dosodilo odškodnino za materialno škodo za 145 ur pomoči v znesku 870,00 EUR od vtoževanih 8.100,00 EUR, ob upoštevanju tožničinega 40 % soprispevka pa 522,00 EUR. Nadalje je tožnici dosodilo 589,68 EUR stroškov prevoza, od vtoževanih 702,00 EUR, ob upoštevanju soprispevka pa 353,81 EUR. Tožnici je dosodilo znesek 243,60 EUR, ki ga je porabila za nakup krem, od vtoževanih 835,00 EUR, ob upoštevanju soprispevka pa 146,16 EUR. Za kupljene rutice in šale je tožnici v celoti dosodilo zahtevanih 200,00 EUR, ob upoštevanju soprispevka pa 120,00 EUR. Skupaj je tožnici dosodilo 1.141,97 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, ker pa ji je tožena stranka dne 30. 5. 2014 že izplačala 1.250,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor glede zneska 1.252,00 EUR, ki ga je drugo toženka tožnici izplačala 25. 4. 2012 kot solidarnostno pomoč.

10. Odločitev zoper prvo toženko je postala pravnomočna.

11. Tožnica je delo opravljala na stroju – štanci. Pod stroj je položila krpe, ki vpijejo olje, ki kaplja iz stroja na tla. Tožnica je ob nezgodi krpe polagala tako, da jih je nameščala skozi odprtino med obema stopnicama, za katerima se je nahajala vrteča se os. Pri tem se je z glavo toliko približala vrtečemu se delu stroja, da ji je ta zagrabil njene lase, pri tem pa ji je skoraj celotno lasišče potegnilo z glave.

12. Glede na to, da je do škodnega dogodka prišlo 14. 3. 2012, je treba za presojo odškodninske odgovornosti drugo toženke uporabiti Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in 103/07), ki v 184. členu določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v členih 131 do 189 Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, ki opredeljuje krivdno odškodninsko odgovornost. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11) v 5. členu določa obveznost delodajalca zagotavljati varnost pri delu in v ta namen izvajati ukrepe, ki so za to potrebni, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, tudi z ustrezno organizacijo dela. V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZVZD-1 pa bi morala tožnica spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

13. Glede temelja odškodninske odgovornosti pritožbe tožnica v pritožbi pravilno navaja, da je sekalni stroj X. — štanca med obratovanjem in vzdrževanjem oziroma čiščenjem nevarna stvar, delo na njem pa predstavlja delo s povečano nevarnostjo za nastanek škode. Nevarna stvar na podlagi 150. člena OZ predvideva objektivno odgovornost njenega imetnika. V obravnavani zadevi je bila tožnica v okviru svojih delovnih nalog zadolžena za to, da čisti okolico stroja, iz katerega je kapljalo olje, ki ga lovilna posoda ni mogla v celoti ujeti. To je lahko storila le na način, da je pod stroj položila krpe, ter s tem preprečila, da se oljni madeži niso povečali do te mere, da bi bilo delo (gibanje) na stroju nevarno zaradi zdrsa in padca. Glede na vrtečo se os stroja, ki ni bila zaščitena, in je obstajala možnost, da se delavec osi dotakne oziroma, bodisi z roko ali pa z drugim delom telesa (v konkretnem primeru lasmi), ter že sama možnost, da delavcu pri izpolnjevanju delovnih nalog vrteča se os zagrabi lase in jih tako močno potegne, da zaradi tega odtrga lasišče z glave delavca (v tem položaju namreč delavec nima nobene možnosti stroj ustaviti), po presoji pritožbenega sodišča zadošča za ugotovitev, da gre za nevarno stvar. Drugo toženka v pritožbi sicer pravilno navaja, da je tudi tožnica s svojim (nepravilnim) ravnanjem prispevala k nastanku škode, vendar pa je to pomembno pri odločitvi o višini njenega soprispevka, ni pa iz tega razloga podan razlog za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti druge toženke. Kljub pravilnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je stroj ustrezno opremljen z navodilom, ki prepoveduje poseg z roko v nevarno območje, ter da je bila tožnica seznanjena s tem, da se čiščenje stroja lahko izvaja le takrat, ko je ta ustavljen, pa ni mogoče zaključiti, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnice, ki ga drugo toženka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ). Zato je v obravnavanem primeru podana tudi objektivna odgovornost drugo toženke, objektivno odgovorni imetnik nevarne stvari pa se odgovornosti za nastalo škodo v takšnem primeru nikoli ne more v celoti razbremeniti.

14. Zmotno pa je pritožbeno stališče tožnice, da ni sokriva za nastalo škodo, prav tako pa tudi stališče druge toženke, da je tožnica v celoti, ali pa vsaj v bistveno večjem obsegu, sokriva za nastalo škodo. Tožnica je delo opravljala na stroju – štanci. Pod stroj je položila krpe, ki vpijejo olje, ki kaplja iz stroja na tla. Tožnica je ob nezgodi krpe polagala tako, da jih je nameščala skozi odprtino med obema stopnicama, za katerima se je nahajala vrteča se os. Pri tem se je z glavo toliko približala vrtečemu se delu stroja, da ji je ta zagrabil njene lase, pri tem pa ji je skoraj celotno lasišče potegnilo z glave.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca iz varstva pri delu mag. A.A. ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva in zavzelo pravna stališča: - Tožnica je ob nezgodi opravljala delo na svojem delovnem mestu.

- Olje je iz stroja kapljajo na tla praktično vsakodnevno in ga je bilo vsaj pred koncem izmene potrebno pobrisati.

- Dopuščanje druge toženke, da stroj deluje na tak način, in posledična zahteva delavcem, da redno čistijo olje s tal (tako kot velja tudi npr. za pometanje pod strojem), sama po sebi ne predstavlja nedopustnega ravnanja druge toženke. Posledično ta ni nedopustno ravnala niti s tem, da pod stroj ni namestila dodatne lovilne posode, ki bi popolnoma preprečila kapljanje olja neposredno na tla in ki ne bi terjala brisanja olja s tal. - Iz 6. točke Navodil za delo na sekalnem stroju X. (B16) izhaja, da mora biti med delovanjem stroja okolica čista, mastne krpe ali razlito olje pa je potrebno redno čistiti. Zato tožnici ni mogoče očitati nepravilnega ravnanja, ker se je med delovnim časom (in ne šele ob koncu izmene) odločila očistiti olje, ki je iztekalo na tla na način, da je preprečila njegovo nadaljnje iztekanje izpod stroja, s tem da je namestila krpe.

- Poleg tožnice so krpe za vpijanje olja, ki je iztekalo iz stroja, polagali še D.D. in precej let pred tožničino nezgodo (do leta 2008) tudi E.E..

- Tožnici nadrejena B.B. in F.F. sta vedela, da delavci polagajo krpe pod stroj tudi z rokami ob delujočem stroju.

- Čeprav naj bi delavci olje pod strojem praviloma pobrisali s krpo ob uporabi metle oziroma kovinske palice v obliki črke T, druga toženka delavcem ni prepovedala polaganja krp, pač pa je vedoma dopuščala preprečitev iztekanja olja s polaganjem krp pod stroj.

- Kljub temu, da so to prakso polaganja krp delavci uvedli po lastni presoji, tožnici ob dopuščanju tovrstne prakse s strani druge toženke ni mogoče očitati, da je ravnala nepravilno ali v nasprotju z navodili delodajalca.

- Nedopustnost tožničinega ravnanja, ki je pomemben vzrok nastali nezgodi, je v tem, da tožnica ni ustavila stroja, preden je začela polagati krpe pod stroj. Zgolj okoliščina, da so nadrejeni prišli vprašati, zakaj je stroj ustavljen, če so ga med delovnim procesom ustavili, še ne pomeni, da delavci niso bili dolžni stroja ustaviti, preden bi pričeli polagati krpe pod stroj, kar je tožnica navedla kot razlog, zakaj stroja ni ustavila.

- Na oddelku je bilo dovolj metel oziroma kovinskih palic v obliki črke T, da bi tožnica lahko z metlo, in ne s poseganjem z roko, očistila mastne madeže. - Tožničine (so)odgovornosti za nastalo nezgodo ne utemeljuje njena opustitev nošnje športne čepice (B26), katere nošnjo je druga toženka zahtevala zaradi zagotavljanja higienskih zahtev (HACCP sistem).

- Druga toženka je k nastanku nezgode prispevala s tem, da ob poznavanju prakse delavcev pri polaganju krp pod stroj, mesta na stroju, kjer se je zgodila nezgoda, ni zaščitila. Skrbnosti ravnanja druge toženke ne gre presojati zgolj po tem, kakšno zaščito vrteče gredi je predvidel proizvajalec stroja, pač glede na vse okoliščine opravljanja dela na stroju, ki so bile drugo toženki znane oziroma ki bi ji morale biti znane.

- Zaradi polaganja krp pod stroj in poseganja delavcev v območje strojev z rokami, bi morala drugo toženka sprejeti tehnične in organizacijske ukrepe, dopolniti navodila za varno delo ter zlasti zavarovati vrtečo se gred stroja. Ker drugo toženka tega ni storila, zlasti ni namestila niti zaščite gredi, je s svojim ravnanjem k nastanku tožničine nezgode prispevala v večjem delu kot tožnica.

- Tožena stranka neutemeljeno navaja, da ravnanja tožnice ni mogla predvideti in da ga zato ni mogla preprečiti z namestitvijo zaščite gredi, ki bi preprečila nezgodo tožnice.

16. OZ v 171. členu določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

17. Glede na vse navedeno se pritožbeno sodišče strinja z načelnim stališčem sodišča prve stopnje, da je prispevek drugo toženke kot delodajalca k nastanku škode, s tem, ko je dopuščal ravnanje delavcev, ki so z rokami segali v nevarno delovno območje stroja, večji kot prispevek tožnice, ki stroja ni ustavila. Tožnica v pritožbi neutemeljeno ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, da druga toženka ni izdelala in podala pisnih navodil za postopek čiščenja oljnih madežev izpod stroja, ter da ni izvedla zaščite v tem predelu stroja. Sodišče prve stopnje je vsa ta dejstva ugotovilo, ter jih tudi ustrezno upoštevalo pri odločitvi o temelju tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tudi povzelo ugotovitve izvedenca, da v primeru, ko bi imela tožnica lase pokrite z zaščitno kapo z elastiko, do poškodbe na opisan način ne bi prišlo. Torej je pri svoji odločitvi tudi v tem delu upoštevalo ugotovitve izvedenca, zato tožnica tudi z opozarjanjem na to okoliščino, ne more vplivati na drugačen obseg sokrivde. Bistveno je, da bi lahko tožnica nezgodo preprečila ob doslednem upoštevanju navodil za varno delo, ki predpisujejo, da je med obratovanjem stroja prepovedano poseganje v nevarno območje stroja z roko ali drugim delom telesa in da se vsako popravilo ali čiščenje stroja lahko vrši le pod pogojem, da je stroj izklopljen iz pogona.

18. Nadalje je zmotno stališče pritožbe tožene stranke, da očitek sodišča, da tožnica v postopku čiščenja oljnih madežev ni uporabila predvidene metle, ne temelji na ugotovljenih dejstvih, saj postopek brisanja oljnih madežev ni bil določen oziroma predviden. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so imeli delavci na voljo dovolj metel oziroma kovinskih palic v obliki črke T, s katerimi so čistili mastne madeže, ki so bile predvidene za čiščenje s krpo. Dejstvo, da drugo toženka ni dopolnila navodil za varno delo, predvsem z jasno prepovedjo polaganja krp z rokami, pa je bilo v zadostni meri upoštevano. Predvsem dejstvo, da je bila tožnica seznanjena z navodilom, da ne sme z roko posegati v nevarno območje stroja, če stroj ni ustavljen, ne dopušča sklepanja, da je drugo toženka izključno odgovorna za nastalo škodo.

19. Drugo toženka pa se v pritožbi neutemeljeno zavzema za izključno odgovornost tožnice za nastalo škodo, oziroma za bistveno večjo sokrivdo, pri čemer povsem protispisno navaja, da je sodišče prve stopnje povsem "izničilo" ugotovitve v izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi izvedenca za varstvo pri delu mag. A.A.. Njena sokrivda je podana prav zaradi dejstva, ker je poznala prakso delavcev, ki so krpe polagali pod stroj ročno, tako da so se sklonili in z roko položili cunjo na mesto kapljanja olja, zato se ne more izgovarjati, da proizvajalec ni predvidel zaščite vrtljive osi oziroma drugačnega načina čiščenja olja, kot ga je določila v navodilu za delo (torej ustavitev stroja 10-15 minut pred koncem izmene, enkrat tedensko praznjenje lovilne posode, ustavitev stroja v primeru čiščenja, ...). Dejstvo, da je bila tožnica seznanjena z navodili za delo, ki pa jih je bila drugo toženka dolžna dopolniti glede na prakso delavcev, pa je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo. Posledično se tudi ne more sklicevati na to, da je bilo tožničino ravnanje izjemno in povsem nepričakovano.

20. Drugo toženka tudi neuspešno izpodbija dokazno oceno sodišča v delu, da so nadrejeni vedeli za prakso delavcev, s tem ko navaja, da je nadrejeni delavec B.B. (sicer) vedel za polaganje krp pod stroj, vendar pa je videl le to, da so delavci to počeli z metlami tako, da so položil krpo in jo nato z metlo porinili pod stroj, oziroma da ni nikoli videl, da bi kdo z roko brisal oljne madeže pod strojem. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožničino izpoved v zvezi s tem potrdil D.D., ki je potrdil, da ga je nadrejeni B.B. videl, kako je krpo polagal z roko ob delujočem stroju. Tudi nadrejena delavca B.B. in F.F. nista prepričljivo izpovedala, da delavci niso polagali krp pod stroj z rokami, saj je F.F. izpovedal, da so eni delavci metali krpe z rokami pod stroj ter ob tem niso ustavljali stroja, B.B. pa je dopustil možnost, da so delavci morda kdaj vrgli krpo s strani stroja, torej da niso ustavili stroja in da niso vedno uporabili metle oziroma kovinske palice. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so nadrejeni delavci tožnice vedeli za prakso delavcev, ter jih niso opozorili, da bi morali v vsakem primeru stroj ustaviti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je torej tudi v tem delu vestna in skrbna ter analitično pripelje do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja.

21. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka krivdno odgovarja za nastalo škodo, tožnica pa je zaradi svojega ravnanja soprispevala k nastali škodi v višini 40 %.

22. Po določbi prvega odstavka 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

23. V zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja G. fakultete v H., ki sta ga izdelala prim. I.I., dr. med. specialist za plastično in rekonstruktivno kirurgijo, in prof. dr. J.J., dr. med., svetnik, s področja travmatologije. Izvedenca sta mnenje izdelala na podlagi podatkov medicinske dokumentacije ter osebnega pregleda tožnice. Prav tako je zaradi ugotovitve psihičnih posledic imenovalo sodno izvedenko za področje psihiatrije dr. C.C.. Ugotovilo je, da je tožnica v delovni nezgodi utrpela iztrganje kože lasišča in čela. Prekinitev kože je potekala po mejah z drugimi funkcionalnimi in estetskimi enotami glave, in sicer spredaj po zgornjem robu očesnih odprtin lobanje, na straneh nad uhljema in zadaj v spodnjem delu zatilja. Z iztrganjem je prišlo do prekinitve vseh struktur, ki zagotavljajo preživetje in funkcijo skalpa — žile, živci. Po sodno medicinskih kriterijih je tožnica utrpela težko telesno poškodbo.

24. Na podlagi izvedenskega mnenja plastičnega kirurga in travmatologa je sodišče ugotovilo, da je je tožnica trpela stalne hude telesne bolečine od trenutka poškodovanja dne 14. 3. 2012 do nekaj dni pred odpustom iz bolnišnice 2. 4. 2012, prav tako ob ponovnih operativnih posegih, ki so bile prisotne do nekaj dni pred odpustom iz bolnišnice, pri čemer je hospitalizacija skupaj trajala 38 dni. Stalne hude bolečine je trpela do 3 tedne. Občasne hude bolečine je trpela predvsem ob prevezih nezaceljenih predelov in prevezih mesta odvzema presadkov na desnem stegnu v začetnem obdobju, skupaj so trajale 2 tedna. Stalne srednje hude bolečine je trpela 2 tedna. Občasne srednje hude telesne bolečine pa so se ji pojavljale predvsem ob prevezih nezaceljenih poškodovanih predelov in mest odvzema presadkov na desnem stegnu do popolne zacelitve, skupno do dva tedna. Pretežno stalne lahke bolečine so se ji pojavljale do 3 mesece. Občasne lahke bolečine so se ji pojavljale v kasnejšem obdobju in se nadaljujejo v obliki tenzijskih glavobolov. Tožnica še trpi občasne lahke bolečine v obliki tenzijskih glavobolov, ki jih bo imela tudi v bodoče. Občasne lahke bolečine, ki so posledica obravnavane poškodbe, se ji lahko v zgornjem delu vratu pojavljajo še danes. Tožnica ima občutek zategnjenosti kože v predelu čela, očesnih lokov, korena nosu in v zatilju, nima pa občutka zategnjenosti obraza. Zaradi teh občutkov in tenzijskih glavobolov lahko občasno prihaja tudi do nespečnosti. Zaradi obravnavane poškodbe in njenega zdravljenja je po ugotovitvi sodišča prve stopnje trpela naslednje nevšečnosti: nudenje prve pomoči s strani sodelavcev po poškodovanju, prevoz z reševalnim vozilom v bolnišnico, pregled v urgentni travmatološki ambulanti, rentgensko slikanje, sprejem v bolnišnico neposredno po poškodovanju in nato še dva ponovna sprejema, odvzem krvi, štirje operativni posegi v splošni narkozi, tudi s transplantacijo kože, transfuzija krvi, prejemanje zdravil v krvni obtok in v obliki tablet, zdravljenje v hiperbarični komori, številne preveze, številni pregledi pri osebnem zdravniku, ambulantni pregledi pri specialistih – plastičnem kirurgu, otorinolaringologu, psihiatrinji, nevrologinji, CT preiskava glave, obravnava in pregled pri invalidski komisi ZPIZ, vsaj 1 leto trajajočo masažo brazgotin z mastno kremo in začasno delno odvisnost od tuje pomoči. 25. Kirurško zdravljenje tožnice je bilo zaključeno ob zacelitvi vseh ran 22. 5. 2012, zdravstveno stanje pa je bilo stabilizirano, ko je prišlo do dokončnega preoblikovanja vseh brazgotin, kar običajno traja eno leto. Izvedenca sta poudarila, da dolžina bolniškega staleža, aktivnega zdravljenja in rehabilitacije običajno nimajo enakih časovnih intervalov.

26. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih ugotovitev tožnici pravilno, v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ dosodilo odškodnino v višini 30.000,00 EUR. Glede presoje višine odškodnine pritožbeno sodišče izpostavlja, da v objavljeni slovenski sodni praksi ni podobnega primera, ko bi torej prišlo do iztrganja lasišča. Zato sklicevanje drugo toženke na drugačno sodno prakso ni utemeljeno v smislu, da je sodišče prve stopnje v primerjavi s podobnimi primeri dosodilo previsoko odškodnino, pri čemer naj bi neupravičeno odstopilo od ustaljene prakse v njeno škodo. Posledice, ki jih je trpela tožnica, je torej mogoče le na načelni ravni primerjati s objavljenimi primeri iz sodne prakse, torej glede trajanja telesnih bolečin, hospitalizacije, nevšečnosti med zdravljenjem, kot so diagnostični postopki, kontrolni obiski zdravnikov ipd, saj je tožnica trpela vrsto nevšečnosti, ki se v drugih primerih ne pojavljajo. Tako je npr. morala tožnica mazati brazgotine na presajenem delu kože s kremo, se zdraviti v hiperbarični komori, imela številne preveze, ki so vezane prav na samo naravno poškodbe. Vse navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje odškodnino v dosojeni višini, saj bi določitev višjega zneska pomenilo odločitev v nasprotju z drugim odstavkom 179. člena OZ. Tožnica je uveljavljala odškodnino v višini 75.000,00 EUR, kar pa je bistveno previsoko, saj se tovrstne odškodnine priznavajo v nesrečah z bistveno hujšimi posledicami.

27. Pritožba drugo toženke neutemeljeno izpodbija dosojeno odškodnino za strah v znesku 15.000,00 EUR. Gre sicer za visok znesek, vendar pa drugo toženka v zvezi s tem ne navede nobenih bistvenih okoliščin, ki bi lahko v konkretnem primeru utemeljevale nižji znesek odškodnine. Tudi glede strahu velja isto, kar je navedeno zgoraj, in sicer da ni primerljive sodne prakse. Tožnica je ob samem dogodku nenadno utrpela grozljivo posledico, saj ji je odtrgalo skoraj celotno lasišče s kožo (le v zatilju je ohranila nekaj lasišča), skupaj z obrvmi, in ji celoten predel glave dobesedno razkrilo. To je povzročilo krvavitev in izredno hud šok oziroma grozo. Sodišče prve stopnje je zato tožnici utemeljeno verjelo, da je ob nezgodi mislila, da bo umrla. Pred seboj je videla nekaj belega, mislila je na otroke, potem pa naenkrat prišla k sebi in videla reševalce. Hud primaren strah je bil prisoten vse do pregleda v urgentni travmatološki ambulanti, to je približno eno uro. Ob nezgodi je bila ves čas pri zavesti. Izvedenka psihiatrične stroke je potrdila, da je nezgoda za tožnico predstavljala nepričakovano, nenadno in izjemno agresivno dejanje, zaradi katerega je v trenutku poškodbe in neposredno po poškodbi doživljala primarni strah najhujše intenzitete, strah za življenje, ki je bil prisoten do pregleda v urgentni travmatološki ambulanti. Strah je bil izredno hude, do najhujše intenzitete. Hud sekundarni strah je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaradi nepredvidljivega končnega izida zdravljenja in pred zapleti med zdravljenjem prisoten do zadnjega operativnega posega in še nekaj dni po njem oziroma do zadnjega odpusta iz bolnišnice, skupno dva meseca. Srednje hud sekundarni strah zaradi trajnih posledic poškodbe je tožnica doživljala še 3 mesece, ko se je stanje v večji meri stabiliziralo in so bile jasne objektivne trajne posledice poškodbe.

28. Vse navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje dosojen znesek odškodnine, tako za primarni strah, kot tudi za sekundarnega. Ne gre spregledati, da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara 33 let in 10 mesecev, mati dveh mlajših otrok, ter da se je utemeljeno bala, kako bo poškodba vplivala na njeno družinsko življenje. Pritožba drugo toženke se v tem delu neutemeljeno sklicuje na sodno odločbo, objavljeno (na strani 1161) v zbirki sodnih odločb s področja negmotne škode (Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, 2010). Kljub pomanjkljivi navedbi sodne prakse, saj ne navaja opravilne številke, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni šlo za primerljiv škodni dogodek, zato tudi predlaganega znižanja odškodnine ni mogla utemeljiti na navedeni sodni odločbi.

29. Sodišče prve stopnje je razloge za odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugotavljalo v medsebojni povezavi ter natančno ugotovilo obseg škode, ki jo je tožnica utrpela po teh dveh postavkah. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeče: - Tožnica je bila z odločbo ZPIZ z dne 22. 7. 2013 (A81) razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu.

- Življenjska aktivnost tožnice je zmanjšana za dolgotrajne intenzivne fizične aktivnosti ter za aktivnosti v izrazito hladnem ali toplem okolju, saj pri fizičnih aktivnostih pride do povečanega izločanja tekočine iz telesa prek kože v obliki znojenja. Na površinah, prekritimi s presadki, ta proces ni mogoč, zato se na njih pojavlja občutek povišane temperature in drugi neprijetni občutki. Tudi na nizke temperature so kožni presadki občutljivi.

- Na krajše razdalje in krajše časovne intervale je tožnica še vedno zmožna kolesarjenja, pri daljšem in intenzivnem kolesarjenju pa se ji pojavljajo težave zaradi pritiska čelade na kožo čela in zaradi nezmožnosti znojenja lasišča. - Iz istih razlogov ne zmore dolgotrajnih težjih fizičnih opravil in aktivnosti, kjer je potrebno ponavljajoče pripogibanje.

- Tožnica je neposredno po poškodbi doživela akutno reakcijo na stres (F43.0), ki se je kasneje približno osem mesecev po poškodbi pričela pojavljati kot posttravmatska stresna motnja — PTSM. Kasneje je bila vodena z diagnozo zmerna depresivna motnja (F32.10) in ponavljajoča se depresivna motnja – zmerna do huda (F33.1 in F33.2). Njeno stanje se je vtkalo v osebnostno strukturo v smislu trajne osebnostne spremenjenosti po katastrofični izkušnji (F60.2).

- Tožnica še vedno trpi zaradi psihičnih težav. Je zaskrbljena, nesamozavestna, ima slabo samopodobo, občutke strahu in krivde, se hitro utrudi, slabo spi. Pri njej so bili opisani simptomi kot so depresivnost, razdražljivost, slaba energetska opremljenost, pa tudi osebnostna spremenjenost, ki ni bila natančneje definirana. PTSM je v veliki meri izzvenela, ne pa povsem, v času, ki je pričakovan, to je v dveh letih. Nekateri znaki motnje PTSM so prešli v kronično obliko.

- Tožnica ima v posledici nezgode moreče sanje, zaradi nespečnosti ji je bilo predpisano zdravilo — uspavalo. Ves čas po nesreči ne spi v zakonski spalnici, temveč v kuhinji, delno zaradi tega, ker se ponoči pogosto prebuja in s tem prebudi moža, pa tudi zaradi smrčanja, ki je najverjetneje somatska posledica poškodbe.

- Tožnico je strah, da bi ob nepredvidenih dogodkih izgubila lasuljo in razkrila plešo. Zaradi strahu, da bi ji veter odpihnil lasuljo, so zmanjšanje nekatere njene življenjske aktivnosti: ne vozi kolesa, ki ga je pred nesrečo vozila ali pa ga vozi počasi in samo takrat, ko ni vetra. Ne igra se z otroci, npr. sorodnikov na srečanjih, ki se jih udeleži, ker se boji, da bi ji kateri potegnil lasuljo z glave. Opustila je več socialnih stikov z znanci, ne zahaja več v družbo ali zelo redko. Večinoma se druži s svojimi bližnjimi in eno prijateljico.

- Zaradi slabega prenašanja temperaturnih sprememb, potenja, občutka mraza, posledično tenzijskih glavobolov se izogiba odhodu od doma ob neprimernih vremenskih razmerah.

- Tožnica ima slabo samopodobo, predvsem slabo telesno samopodobo, ki obsega predstave o svojem videzu, privlačnosti, telesni pripravljenosti in debelosti. Slaba samopodoba je posledica sprememb gibljivosti zgornjega dela obraza, ki je negibljiv, in brazgotin, zaradi česar je bistveno poslabšano neverbalno izražanje čustvovanja. Slabša samopodoba je tudi posledica plešavosti. Ta je za žensko manj družbeno sprejemljiva kot pri moških in jo ženske težje prenašajo.

- Moten je odnos z možem ter njuno izražanje intimnosti.

- Prevelika teža ima velik vpliv na razvoj sladkorne bolezni, ki se je razvila, težjo gibljivost in utrudljivost. - Avtobusa in drugih javnih prevoznih sredstev ne uporablja zaradi občutka, da jo opazujejo (ne v psihotičnem smislu), s čimer se ne more sprijazniti.

- Zaradi kroničnega poteka težav in izčrpanja prilagoditvenih zmožnosti ni pričakovati večjih sprememb v njenem funkcioniranju.

30. Vse navedeno po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje ugoditvi pritožbe tožnice in delno spremembo sodbe tako, da se odškodnina iz tega naslova z 40.000,00 EUR zviša na 50.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče meni, da pri odločitvi o višini odškodnine v smislu določbe 179. člena OZ sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica mlajša oseba in bo trajne posledice čutila še dolgo časa. Njena samopodoba se ne bo izboljšala, to pa vpliva na siceršnje socialne kontakte, ki se jim tožnica po ugotovitvi izvedenke psihiatrinje izogiba, saj se zapira v stanovanje, ki ga zapusti le, če oceni, da so vremenske razmere primerne. Kot je navedeno zgoraj, je tožnica opustila športne aktivnosti, s katerimi se je ukvarjala pred nesrečo, saj je rada igrala tenis. V preteklosti je bila ona opora družini v težkih trenutkih, sedaj tega ne zmore več. Glede na vse navedeno torej ni utemeljeno zavzemanje pritožbe drugo toženke, da je tožnica upravičena do odškodnine v višini 30.000,00 EUR, niti pritožba tožnice, da je upravičena do višjega zneska. Glede na soprispevek tožnice je torej tožnica upravičena do 6.000,00 EUR višjega zneska odškodnine. Višji zahtevek po tej postavki (tožnica se zavzema za odškodnino v višini 80.000,00 EUR), pa je bistveno pretiran, saj sodišča dosojajo odškodnino v višini 80.000,00 EUR v bistveno težjih primerih.

31. Tožnica iz naslova skaženosti zahteva 100.000,00 EUR odškodnine, drugo toženka pa meni, da je upravičena kvečjemu do 10.000,00 EUR, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da sta obe pritožbi v tem delu povsem pavšalni in ne navajata okoliščin, ki bi v smislu določbe 179. člena OZ lahko vplivale na drugačno višino odškodnine. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je bila tožnica ob samem dogodku stara 33 let, da gre torej za mlajšo žensko, ki jo je izguba las in obrvi težko zaznamovala. Sodišče prve stopnje je natančno ugotavljalo posledice škodnega dogodka ter ugotovilo, da je tožnica zaradi poškodbe, razen v spodnjem delu zatilja, brez las in obrvi, presadki kože, s katerimi je prekrita razgaljena površina glave, pa so bistveno tanjši, temnejši in neenakomerno obarvani v primerjavi z normalno kožo skalpa in čela. Koža čela je bistveno manj premakljiva, kar vpliva na izgled obraza pri izražanju razpoloženja in pri drugih gibih mišic obraza. Predel lasišča tožnica sicer lahko pokrije z lasuljo ali pokrivalom, koža čela pa je v večji meri izpostavljena pogledom okolice. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je posebej opazna odsotnost obrvi, poškodba pa je pri tožnici zapustila zmerno do hudo skaženost obraza. Gre namreč za jasno opazno spremembo oblike in funkcije dela telesa. Na stegnu, od koder ji je bil transplantiran del kože, pa je pri tožnici prisotna le majhna razlika v barvi kože na mestu odvzema. Upoštevaje dejstvo, da gre za mlajšo žensko, ter da so posledice videne na obrazu, ki je najbolj izpostavljen del telesa v vsakodnevnem komuniciranju z okolico, takšne posledice utemeljujejo dosojeno odškodnino, pritožbi pa zato v tem delu nista utemeljeni.

32. Ker drugo toženka v celoti izpodbija ugodilni del sodbe, torej tudi zavrnitev zahtevka za ugotovitev obstoja v pobot uveljavljane terjatve v znesku 1.252,00 EUR, ki jo je drugo toženka izplačala tožnici, sodišče druge stopnje v tem delu, glede preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, ugotavlja, da ni pravne podlage, da bi se znesek, ki pomeni solidarnostno pomoč upošteval pri odmeri odškodnine, drugo toženka pa tudi ni zatrjevala, da bi bilo ob izplačilu dogovorjeno drugače. 33. Smiselno enako velja tudi glede pritožbe tožnice zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo materialne škode. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ko je zahtevek v tem delu zavrnilo, saj je bil tožnici iz tega naslova že izplačan višji znesek od tistega, s katerim je uspela v sodnem postopku.

34. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče glede odločitve o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbi tožnice delno ugodilo ter ob pravilni uporabi materialnega prava to zvišalo, pri čemer je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

35. Glede odločitve o stroških postopka je pritožba tožnice delno utemeljena zaradi delne spremembe uspeha v pritožbenem postopku, pritožba drugo toženke pa zaradi zmotne ugotovitve uspeha. Pritožba tožnice pa se neutemeljeno zavzema za to, da bi ji moralo sodišče priznati višji znesek stroškov postopka, ne glede na to, da ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč.

36. Pritožba drugo toženke neutemeljeno izpodbija tisti del odločitve sodišča prve stopnje (točka IV.a izreka), v katerem so bili stroški izvedencev v celoti naloženi toženkama. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), po katerem sodišče lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V obravnavani zadevi gre prav za tak primer, saj so stroški izvedencev v isti višini nastali neodvisno od višine tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine, ki jo uveljavlja tožnica, in se glede na citirano določbo ZDSS-1 ne odmerijo glede na uspeh tožnika v postopku.

37. Tožnica je v pravdi deloma uspela, s tem da se je uspeh v pritožbenem postopku zvišal z 10 % na 13,15 %. Ta uspeh je odločilen za odmero njenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da je treba uspeh ugotoviti kot aritmetično sredino uspeha po temelju (60 %) in po višini (10 %), torej v višini 35 %, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine (takšno stališče je zavzelo VS RS v sodbi, opr. št. II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011). Zato drugo tožena stranka v pritožbi utemeljeno graja takšno stališče sodišča prve stopnje.

38. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg stroškov, do katerih je upravičena tožnica, in sicer 335,40 EUR nagrade za postopek, 309,60 EUR nagrade za narok, 20,00 EUR materialnih stroškov ter 22 % DDV, skupaj 811,30 EUR. To glede na uspeh znaša 105,46 EUR.

39. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica v celoti upravičena do povrnitve stroškov pričnin v skupnem znesku 101,97 EUR. Poleg tega sta toženki solidarno dolžni tožnici plačati (le) 13 % od 2.590,00 EUR plačane sodne takse, torej 336,70 EUR. Tožnica je torej upravičena do povrnitve stroškov v znesku 438,67 EUR. Sodišče prve stopnje je toženkama pravilno priznalo 1.756,30 EUR nagrade za postopek, 1.621,20 EUR nagrade za narok, 526,89 EUR nagrade za zastopanje dveh strank (30 % od nagrade za postopek), 20,00 EUR materialnih stroškov, kar skupaj z 22 % DDV znese 4.787,76 EUR. Tožnica je toženkama dolžna povrniti 86,85 % tega zneska oziroma 4.158,16 EUR, kar ob upoštevanju uspeha znaša 3.719,49 EUR. Ker pa je odločitev zoper prvo toženo stranko pravnomočna, tožnici ni mogoče naložiti višjega zneska stroškov, ki bi ga bila dolžna povrniti prvo toženki, zato je dolžna povrniti, poleg že dosojenega zneska iz sodbe sodišča prve stopnje, drugo toženki še 1.615,92 EUR stroškov postopka.

40. Stranki sta s pritožbo delno uspeli, vendar tožnica z minimalnim uspehom 2,8 % od izpodbijanega dela sodbe, drugo toženka pa le glede dela stranske terjatve. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

41. Odgovor toženk na pritožbo tožnice ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krijeta toženi stranki sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).