Jedro

Skladno z 9. alinejo prvega odstavka 90. člena ZDR-1 je razlog odpovedi neutemeljen, če je razlog osebna okoliščina, v konkretnem primeru torej zakonski stan. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v VII. točki izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižajo na znesek 1.136,83 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2017 nezakonita ter da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 18. 11. 2017, ampak je trajalo do 24. 11. 2017 (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici za čas od 18. 11. 2017 do 24. 11. 2017 priznati delovno dobo in jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja (II. točka izreka) ter ji za isto obdobje obračunati bruto plačo (pravilno: nadomestilo plače) glede na mesečno (bruto) plačo v višini 980,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek (III. točka izreka). Zavrnilo pa je priznanje delovne dobe in prijavo v zavarovanje ter plačilo plače za čas od 18. 5. 2017 do 17. 11. 2017. V IV. točki izreka je tožencu naložilo, da je dolžan obračunati tožnici denarno povračilo v višini 14.700,00 EUR, od tega zneska odtegniti in plačati vse davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek. V V. in VI. točki izreka je tožencu tudi naložilo, da je dolžan obračunati tožnici regres za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 in za leto 2013 v višini 783,66 EUR, od teh zneskov plačati predpisani davek ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila za regres za letni dopust za leto 2012 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 do plačila za regres za letni dopust za leto 2013. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.476,17 EUR, in sicer v korist proračuna Republike Slovenije (VII. točka izreka).

2. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da se je sodišče že na poravnalnem naroku jasno postavilo na stališče, da gre med strankama pravzaprav za spor v zvezi z delitvijo premoženja. Iz takega stališča je izhajalo skozi celoten postopek, kar se kaže tudi v obrazložitvi sodbe, saj sodba izključuje obstoj poslovnega razloga, ki ga sodišče ni dokazno presojalo, ampak je štelo, da je poslovni razlog fiktiven in ugotavljalo le, ali je na strani toženca obstajal kakšen neutemeljen odpovedni razlog. Sodišče je s tem toženca onemogočilo v izvajanju pravice do sodnega varstva in do enakosti pred zakonom, saj je bilo na njem trditveno in dokazno breme, vendar pa je sodišče glede na to, da je med strankama obstajala in razpadla življenjska skupnost, zaključilo, da je odpoved nezakonita.

Nadalje toženec uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ker je sodišče v 13. točki obrazložitve sodbe jasno zapisalo, da si je toženec s svojo izpovedbo glede obstoja zunajzakonske skupnosti v celoti odvzel verodostojnost glede drugih dejstev, o katerih je bil zaslišan. Na podlagi ocene neresničnosti izpovedbe toženca v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti je sodišče sklepalo na neresničnost celotne toženčeve izpovedbe in njegovih navedb, kar predstavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v tem postopku ni imelo nikakršne podlage, da med strankama presoja obstoj zunajzakonske skupnosti. V postopku tudi ni ugotavljalo elementov obstoja zunajzakonske skupnosti, prav tako ni v okviru materialno procesnega vodstva opozorilo, da bo elemente obstoja zunajzakonske skupnosti štelo za relevantne, zato gre za sodbo presenečenja. Sodišče je namreč v okviru materialno procesnega vodstva na prvem naroku pojasnilo, da obstoja zunajzakonske skupnosti ne bo presojalo in ugotavljalo, ampak bo preverjalo obstoj poslovnega razloga. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju zunajzakonske skupnosti med strankama. Ugotavljanje obstoja bo predmet drugih postopkov, ki so že v teku, in ni bistveno za ta postopek, sodišče pa bi moralo ugotoviti pravno odločilna dejstva v zvezi z reorganizacijo.

Sodišče tudi ni dokazno ovrednotilo verodostojnosti izpovedbe priče A.A. in pisne izjave B.B.. Oceno verodostojnosti bi sodišče moralo obrazložiti, glede na to, da sta obe izkazovali interes za uspeh tožnice v tej pravdi. Toženec notarju C.C. ni nikoli navedel, da naj bi šlo med strankama za zunajzakonsko skupnost, zato je lahko notar na obstoj zunajzakonske skupnosti le sklepal. Poleg tega toženec ni vedel, da bo obstoj zunajzakonske skupnosti sploh relevanten. Zato je menil, da izjava notarja nima bistvenega vpliva, še toliko bolj, ker je sodišče na koncu opustilo njegovo zaslišanje ter ga ni vabilo na narok, kar kaže na to, da je sodišče z načinom izvajanja dokaznega postopka kot irelevantno štelo dejstvo obstoja zunajzakonske skupnosti. To izhaja tudi iz tega, da je sodišče vabilo na narok le pričo A.A., zaradi zaslišanja glede aktivnosti tožnice v kritičnem obdobju, to je v zvezi z zatrjevanim delom na kmetiji v mesecu februarju. Tudi lastnoročni sporazum je sodišče obravnavalo kot izraz volje toženca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, vendar je navedena listina nastala neodvisno od reorganizacije. Sodba nima razlogov o tem, da je tožnica ob poskusu sklenitve lastnoročnega sporazuma vedela za poslovni razlog, to je za reorganizacijo. Uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov, zakaj ni verjelo izpovedbi prič D.D. in E.E., ki sta potrdili izvedbo reorganizacije. To absolutno bistveno kršitev določb postopka ter kršitev 8. člena ZPP uveljavlja tudi z navedbami o tem, da dokazna ocena glede obstoja reorganizacije temelji na logičnem sklepanju in ne na izvedenih dokazih.

Nadalje podrejeno uveljavlja, da je prisojeno denarno povračilo glede na kriterije iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) previsoko. Poleg tega je sodišče pri odmeri napačno upoštevalo, da je bila tožnica pri tožencu zaposlena 20 let, namesto 12 let. Prav tako dejstvo, da živi skupaj s hčerko in bolezen, ne da bi bila ugotovljena morebitna povezava z oteženim iskanjem nove zaposlitve, ter razlogi, ki so privedli do odpovedi, niso kriteriji, ki bi utemeljevali višino denarnega povračila. Tožnica tudi ni izkazala, da je aktivno iskala zaposlitev oziroma pošiljala prošnje.

Toženec izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je napačno priznalo stroške postopka v seštevku zahtevka po točki 1a in 1b tarifne številke 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), saj takšna kumulacija ni dovoljena. Meni, da vloge z dne 7. 9. 2017, 20. 9. 2017 in 6. 10. 2017 ne predstavljajo obrazloženih vlog po 2. točki tarifne številke 15, ampak gre le za obrazložene dopise po 3. točki 39. tarifne številke OT. Tožnici je sodišče tudi neutemeljeno priznalo urnino za zastopanje na poravnalnem naroku, ker je trajal le 1 uro in 5 minut ter potne stroške pooblaščenca, saj bi lahko tožnica izbrala pooblaščenca iz kraja sodišča, pri čemer je bil pooblaščencu iz F. bližji Zunanji oddelek v Slovenj Gradcu kot na Ptuju. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zgolj pojasnjuje, da se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje ter da konkretnega odgovora na neutemeljeno pritožbo ne podaja.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede odločitve o stroških postopka.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožnici, ki je bila zaposlena na delovnem mestu gospodarskega pomočnika na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2005, podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 3. 2017, v kateri je navedeno, da je zaradi reorganizacije del ter ukinitve administrativnih del in del na polju, delo tožnice postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da reorganizacija dela v začetku leta 2017 ni bila izvedena ter da je toženec reorganizacijo zgolj fiktivno prikazoval z namenom, da bi lahko tožnici, ki je bila njegova zunajzakonska partnerica, odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je resnični razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi razpad zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Ker torej poslovni razlog, zaradi katerega je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, ne obstoji, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

7. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je po določbi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Skladno z drugim odstavkom navedenega člena lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Drži pritožbena navedba, da je bilo dokazno breme na podlagi 84. člena ZDR-1 v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 na tožencu, da dokaže, da je bila redna odpoved iz poslovnega razloga zakonita, vendar to ne pomeni, da je tožnica prosta trditvenega bremena glede navideznosti razloga za redno odpoved.1 Njene navedbe glede obstoja zunajzakonske skupnosti in o tem, da je bil razpad zunajzakonske skupnosti resnični razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, so bile relevantne za ugotovitev, ali je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljen. Skladno z 9. alinejo prvega odstavka 90. člena ZDR-1 je razlog odpovedi neutemeljen, če je razlog osebna okoliščina, v konkretnem primeru torej zakonski stan. Pritožbene trditve, da je sodišče odvzelo tožencu trditveno in dokazno breme, ker je zgolj ugotovilo neutemeljen odpovedni razlog in po nasprotnem razlogovanju zaključilo, da ni podan poslovni razlog, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo resničnost toženčevih trditev, da je prišlo do reorganizacije, vendar toženec tega dokaznega bremena ni zmogel. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dokazov in naredilo prepričljivo dokazno oceno o tem, da je bil resnični razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi razpad zunajzakonske skupnosti in ne reorganizacija.

8. Kršitev 8. člena ZPP in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženec utemeljuje z navedbami, da je sodišče tožencu v celoti odvzelo verodostojnost na podlagi ocene njegove izpovedbe v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti, ni podana. Očitano ne predstavlja postopkovne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini izpovedbe in samo izpovedbo. Sodišče lahko na podlagi ocene, da so trditve stranke popolnoma neverjetne, neprepričljive, življenjsko gledano nerealne, zaključi, da stranka ni verodostojna in ji posledično ne verjame tudi glede drugih trditev. Sodišče oceni verodostojnost priče oziroma stranke skladno z 8. členom ZPP po svojem prepričanju, pri čemer je pomembno, da to zadostno obrazloži, kar pa je sodišče prve stopnje naredilo. Poleg tega sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je bil poslovni razlog zgolj navidezen, le na podlagi dejstva, da ni verjelo izpovedbi toženca, saj je obstoj poslovnega razloga ugotavljalo tudi na podlagi izpovedb drugih prič in drugih dokazov.

9. Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje opravilo takšno materialno procesno vodstvo, kot navaja pritožba, torej da sodišče obstoja zunajzakonske skupnosti ne bo presojalo. Poleg tega je tudi sam toženec v pripravljalnih vlogah navajal dejstva v zvezi z neobstojem zunajzakonske skupnosti, o tem je bil tudi zaslišan, zato ne gre za sodbo presenečenja. Da je obstoj zunajzakonske zveze v predmetnem postopku relevanten, je bilo znano obema strankama. Tožnica je namreč trdila, da je bil resnični razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi razveza zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je zato moralo preveriti resničnost tožničinih trditev in ugotoviti obstoj zunajzakonske skupnosti, pri čemer ni pomembno, da je glede tega vprašanja v teku drug sodni postopek. Ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti je dejansko vprašanje, ki ima skladno z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 15/1976 in nasl.) učinek le v postopku, v katerem sodišče ugotovi obstoj kot predhodno vprašanje, če je od tega odvisna odločitev o pravici (13. člen ZPP). V obravnavanem postopku je od ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti bila odvisna odločitev o obstoju neutemeljenega razloga za odpoved, kot ga je zatrjevala tožnica. Sodišče prve stopnje je tako moralo presoditi, ali je prišlo do dejanske reorganizacije in hkrati do neutemeljenega razloga za odpoved, ali pa reorganizacije sploh ni bilo. Če ne bi ugotavljalo obstoja in posledično razpada zunajzakonske skupnosti, bi tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni dokazno ovrednotilo verodostojnosti izpovedbe priče A.A. in pisne izjave B.B., glede na to, da sta obe izkazovali interes po uspehu tožnice. Sodišče prve stopnje je izpovedbo priče A.A. označilo kot prepričljivo, medtem ko priče B.B. ni zaslišalo. Toženec je umaknil dokazni predlog za njeno zaslišanje, iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 24. 10. 2017 pa izhaja, da sta stranki soglašali, da neposredno zaslišanje priče B.B. ni potrebno ter se zato prebere zgolj njena pisna izjava. Sodišče je zato svoj zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti lahko dodatno podkrepilo tudi z navedbo, da to izhaja iz pisne izjave priče B.B.. Njeno verodostojnost bi lahko preverilo le z ustnim zaslišanjem, česar pa s soglasjem strank sodišče prve stopnje ni izvedlo. Ravnalo je skladno s šestim odstavkom 236.a člena ZPP in ni kršilo določb pravdnega postopka.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z načinom izvajanja dokaznega postopka kot irelevantno štelo dejstvo obstoja zunajzakonske skupnosti, ker je opustilo zaslišanje notarja C.C.. Sodišče notarja C.C. ni zaslišalo, ker je toženec sam umaknil dokazni predlog za njegovo zaslišanje, potem ko ga je sodišče že vabilo (vendar se je notar C.C. opravičil zaradi odsotnosti). Na naroku pa je sprejelo dokazni sklep, da v soglasju s strankami njegovo neposredno zaslišanje ni potrebno ter da se prebere zgolj njegova pisna izjava. Pritožba neutemeljeno prikazuje, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita, ker naj bi sodbo oprlo izključno na elemente zunajzakonske skupnosti, čeprav naj bi sodišče z načinom izvajanja dokaznega postopka to dejstvo štelo kot irelevantno. To naj bi po mnenju toženca izhajalo tudi iz tega, da je sodišče vabilo na narok le pričo A.A., pri čemer je zapisalo, da je treba to pričo zaslišati glede aktivnosti tožnice v kritičnem obdobju. Te pritožbene navedbe ne držijo. Sodišče je na zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 24. 10. 2017 navedeno zapisalo kot navedbo pooblaščenca tožnice in ne sodišča. Poleg tega iz navedenega zapisnika izhaja, da je priči A.A. tudi pooblaščenka toženca zastavila vprašanje v zvezi z razpadom zunajzakonske skupnosti, kar dodatno kaže na to, da sta obe stranki obstoj oziroma razpad zunajzakonske skupnosti šteli kot relevantno okoliščino. Prav tako so navedbe toženca, da je sodišče na narok vabilo le pričo A.A. povsem neresnične. Sodišče je vabilo vse priče, nato pa je toženec umaknil dokazne predloge za njihovo zaslišanje.

12. Nadalje pritožba obširno izpodbija, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da reorganizacije pri tožencu ni bilo in je bila zgolj navidezna, ter da sodba nima razlogov, zakaj sodišče ni verjelo izpovedbi prič D.D. in E.E., ki sta potrdili izvedbo reorganizacije. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne razloge o tem, zakaj do reorganizacije pri tožencu dejansko ni prišlo. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedbama prič D.D. in E.E.. To je utemeljilo s tem, da je bila odpoved dana tri mesece kasneje, kot naj bi bila izvedena reorganizacija, pri čemer ni verjelo tožencu, da je bila odpoved dana kasneje zaradi groženj tožnice s samomorom. Po mnenju toženca takšna dokazna ocena temelji zgolj na logičnem sklepanju in ne na izvedenih dokazih, vendar je sodišče prve stopnje tak zaključek (da do reorganizacije s 1. 1. 2017 ni prišlo) dodatno obrazložilo tudi v 19., 20. in 21. točki obrazložitve sodbe, zlasti z ugotovitvijo, da je tožnica po zatrjevani reorganizaciji s strani toženca še naprej delala. Takšno sklepanje je po oceni pritožbenega sodišča logično in pravilno. Ker je pravi, resnični razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v obravnavanem primeru, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, razpad zunajzakonske skupnosti (kar je neutemeljen odpovedni razlog po deveti alineji prvega odstavka 90. člena ZDR-1), bi bila odpoved nedopustna, tudi če bi toženec uspel izkazati obstoj reorganizacije. Vzrok odpovedi po pravilni presoji sodišča prve stopnje niso bile objektivne poslovne potrebe, temveč izključitev tožnice iz drugih (subjektivnih) razlogov. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče lastnoročni sporazum obravnavalo kot izraz volje toženca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, čeprav naj bi navedena listina nastala neodvisno od reorganizacije. Ta navedba je pravzaprav v nasprotju s pritožbenimi navajanji, saj je jasno, da je bila toženčeva volja, da tožnici delovno razmerje preneha že zato, ker naj bi bila reorganizacija po njegovih navedbah že izvedena in delo tožnice ni bilo več potrebno. Če te njegove volje ne bi bilo, ji pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi odpovedal. 13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je prisojeno denarno povračilo previsoko ter da je sodišče prve stopnje nekatere kriterije napačno upoštevalo. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi tožnice, da je bila pri tožencu zaposlena že 20 let (in ne le 12 let, glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), zato je to okoliščino pravilno upoštevalo pri odmeri denarnega povračila. ZDR-1 v 118. členu izrecno določa, da se pri odmeri denarnega povračila upoštevajo tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo okoliščino, da je do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi privedel razpad zunajzakonske skupnosti. Prav tako je sodišče prve stopnje v okviru kriterija možnosti delavca za novo zaposlitev pravilno upoštevalo tožničino starost, poklic in neuspešno iskanje nove zaposlitve, kar je tožnica dokazovala s svojo izpovedbo, ki ji je sodišče prve stopnje verjelo. Ni nujno, da bi navedeno dokazovala tudi z listinskimi dokazili, kot to navaja pritožba. Tudi socialne razmere in zdravstveno stanje sta lahko okoliščini, ki se upoštevata pri odmeri denarnega povračila, čeprav pritožba meni nasprotno. Po uveljavljeni sodni praksi2 namreč kriteriji za odmero denarnega povračila v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 niso taksativno navedeni v tem smislu, da drugih kriterijev sodišče ne bi smelo upoštevati. Glede na navedene okoliščine konkretnega primera in ob upoštevanju primerljive sodne prakse je denarno povračilo namesto reintegracije v višini 15 plač, to je 14.700,00 EUR bruto, ustrezno, in sicer tudi samo ob upoštevanju izrecno navedenih kriterijev iz 118. člena ZDR-1. 14. Pritožba neutemeljeno graja, da je sodišče zmotno priznalo stroške postopka v seštevku zahtevka po točki 1a in 1b tarifne številke 15 OT. Tožnica je poleg ugotovitve nezakonitosti odpovedi, pri čemer gre za neocenljivo zadevo o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih po točki 1b tarifne številke 15 OT, zahtevala od toženca tudi plačilo regresa za leto 2012 in 2013, pri čemer gre za dajatveni (ocenljiv) zahtevek po točki 1a tarifne številke 15 OT. Sodišče prve stopnje je zato pravilno priznalo stroške postopka v seštevku po točki 1a in 1b tarifne številke 15 OT. Nadalje je napačno tudi pritožbeno stališče, da tožnici ne pripada urnina v višini 50 točk za narok, ki je trajal 1 uro in 5 minut, saj skladno s 6. členom OT urnina v višini 50 točk pripada za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro. Ker je trajal narok več kot eno uro, ji torej pripada urnina za začete nadaljnje pol ure nad eno uro. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo potne stroške skladno z 10. členom OT, saj je bil odvetnik, ki je izvajal storitve brezplačne pravne pomoči, z območja okrožja sodišča, pri čemer ni relevantno, da je njegovemu sedežu poslovanja bližje zunanji oddelek sodišča v Slovenj Gradcu od zunanjega oddelka v konkretnem postopku.

15. Delno pa je utemeljena pritožba v delu, v katerem toženec graja odločitev o nagradi za pripravljalne vloge. Vloge z dne 7. 9. 2017, 20. 9. 2017 in 6. 10. 2017 res ne predstavljajo obrazloženih vlog po 2. točki tarifne številke 15, ampak le obrazložene dopise po 3. točki 39 tarifne številke OT. Stroške tožnice je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in, upoštevaje OT, ugotovilo, da tožnici pripada za vloge z dne 7. 9. 2017, 20. 9. 2017 in 6. 10. 2017 po točki 3 tarifne številke 39 - 50 točk za vsak obrazložen dopis, skupaj torej 150 točk (namesto 1350 točk), tako kot to predlaga toženec v pritožbi, to je, glede na vrednost točke 0,459 EUR po OT, 68,85 EUR (namesto 619,65 EUR). Posledično se spremeni tudi odmera materialnih izdatkov za tožnico skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT, ker vrednost vseh storitev ni 4760 točk, kot je to priznalo sodišče prve stopnje, ampak je 3560 točk (4760 točk - (1350 točk - 150 točk)). Tožnici tako namesto 57,60 točk (26,43 EUR) pripada za materialne izdatke 45,60 točk (2 % od 1000 točk plus 1 % od 2560 točk), to je 20,93 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče od skupnega zneska storitev in izdatkov, kot ga je priznalo sodišče prve stopnje, odštelo seštevek preveč priznanega zneska stroškov in izdatkov (2.419,95 EUR - (/619,65 EUR - 68,85 EUR/ + /26,43 EUR - 20,93 EUR/)) ter tako tožnici priznalo 1.863,65 EUR stroškov postopka, z upoštevanjem še 22 % DDV 2.273,65 EUR. Skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, torej mora toženec povrniti tožnici 1.136,83 EUR stroškov postopka.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo v VII. točki izreka tako, da je stroške postopka, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici, znižalo na znesek 1.136,83 EUR. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v tovrstnih sporih pa delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 95/2016 z dne 17. 5. 2016. 2 Glej sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 668/2016 z dne 15. 12. 2016 in Pdp 678/2016 z dne 1. 12. 2016.