Jedro

Vložena zahteva za denacionalizacijo daje denacionalizacijskemu upravičencu lastnost stranke v postopku pridobitve lokacijskega dovoljenja, kar pomeni, da s tem tudi lastnost upravičenega predlagatelja obnove postopka po 9. točki 249. člena ZUP (1986).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15.6.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo pravnega naslednika denacionalizacijske upravičenke odpravila sklep Upravne enote Ljubljana in zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek. Prvostopni upravni organ je z navedenim sklepom zavrgel zahtevek denacionalizacijske upravičenke A.A. za obnovo postopka, končanega z odločbo - lokacijskim dovoljenjem Upravne enote Ljubljana z dne 28.2.1996, s katero je bila investitorju B. d.o.o., odobrena lokacija za prvo fazo poštnega centra, za objekt pošte, za vratarnico s pripadajočo komunalno in zunanjo ureditvijo na zemljišču parc. št. 6, 8, 9, 7, 15 in 20, vse k.o...

Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe navedla, da gre v tem primeru za obnovo postopka iz razloga 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), končanega z izdajo navedenega lokacijskega dovoljenja, med drugim tudi za gradnjo na zemljiščih parc. št. 8, 9 in 15, katerih vrnitev zahteva denacionalizacijska upravičenka, oziroma sedaj njen pravni naslednik. S predložitvijo dokazila o teku denacionalizacijskega postopka, v katerem je predlagateljica obnove zahtevala med drugim vrnitev navedenih parcel, na katerih pa je dobila tožeča stranka lokacijsko dovoljenje, je okoliščina, na katero se predlog opira, zahtevana v določbi 1. odstavka 265. člena ZUP (1986), verjetno izkazana. Obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP (1986) je podan s samim dejstvom, da organ, ki je vodil postopek ni sam vključil v postopek osebe, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka kot stranka. Predlagateljica obnove je imela pravico udeleževati se postopka, saj je pravica razpolaganja z navedenimi zemljišči postala z vlogo za denacionalizacijo z dne 7.6.1993 za vrnitev nacionaliziranega premoženja, sporna. Ker denacionalizacijski postopek še ni pravnomočno končan, je denacionalizacijski upravičenki, oziroma njenemu pravnemu nasledniku v tem postopku treba priznati položaj stranke, saj sicer ne bi mogel učinkovito varovati pravic, ki mu gredo po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke, da vložena zahteva za denacionalizacijo, ki se vodi pri Upravni enoti Ljubljana daje denacionalizacijski upravičenki oziroma njenemu pravnemu nasledniku lastnost stranke v postopku pridobitve lokacijskega dovoljenja, torej tudi lastnost upravičenega predlagatelja obnove postopka na podlagi 9. točke 249. člena ZUP (1986), po presoji sodišča prve stopnje zakonita in pravilna. Denacionalizacijska upravičenka lahko namreč svoje pravice in pravne koristi (49. člen ZUP 1986), ki ji gredo po določbah ZDen, varuje v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, ta lastnost in pravica pa ji daje tudi pravico zahtevati obnovo postopka, v kolikor so seveda izpolnjeni pogoji iz 250. in 252. člena ZUP 1986 (da je predlog podala v zakonitem roku). Na pravilnost in zakonitost odločitve pa ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da denacionalizacijski upravičenki, oziroma njenemu pravnemu nasledniku ni mogoče priznati lastnosti stranke v postopku, ker ni podala predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahteve po 11. člen ZLPP, niti ni bil na podlagi določbe 68. člena ZDen podan predlog zaradi izdaje začasne odredbe za zavarovanje zahtevka. Te ugovore bo tožeča stranka lahko uveljavljala v denacionalizacijskem postopku.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je prvostopni upravni organ povsem upravičeno zavrgel predlog za obnovo postopka, ki ga je podala denacionalizacijska upravičenka. Ta nima statusa stranke v predmetnem postopku, saj kot denacionalizacijska upravičenka na podlagi 11. člena ZLPP ni podala predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahteve v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij, niti ni bil na podlagi 68. člena ZDen podan predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijske zahteve. V času izdaje lokacijskega dovoljenja je kot investitor za sporna zemljišča izkazala pravico razpolaganja z zemljiškoknjižnimi izpiski. Kolikor bi bila njena pravica na podlagi 88. člena ZDen omejena, bi morala denacionalizacijska upravičenka to izkazati z ustrezno listino, začasno odredbo denacionalizacijskega organa ali z odločbo o vrnitvi spornih zemljišč. Zato meni, da je izdana odločba tožene stranke nezakonita. Glede na navedeno vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma, da samo odloči o stvari.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, da vložena zahteva za denacionalizacijo daje denacionalizacijskemu upravičencu lastnost stranke v postopku pridobitve lokacijskega dovoljenja, kar pomeni, da s tem tudi lastnost upravičenega predlagatelja obnove postopka po 9. točki 249. člena ZUP (1986). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da glede na to, da denacionalizacijski postopek za tri parcele, na katerih je bila tožeči stranki odobrena lokacija za gradnjo objektov, še ni pravnomočno končan, je denacionalizacijski upravičenki, oziroma njenemu pravnemu nasledniku v predmetnem postopku treba priznati položaj stranke, saj sicer ne bo mogel učinkovito varovati pravic, ki mu gredo po ZDen. Za priznanje tega položaja pa zadošča, da je njegov pravni interes izkazan z vloženo zahtevo za denacionalizacijo za predmetne parcele, o vrnitvi katerih pa še ni bilo pravnomočno odločeno.

Ugovor tožeče stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da denacionalizacijski upravičenki, oziroma njenemu pravnemu nasledniku ni mogoče priznati lastnosti stranke v lokacijskem postopku, ker ni podala predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijske zahteve po 11. člen ZLPP, oziroma predloga za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, ni utemeljen. Navedeni ugovor ni predmet postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja, ampak denacionalizacijskega postopka. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, bo navedeni ugovor lahko tožeča stranka uveljavljala v denacionalizacijskem postopku, ko bo pristojni organ odločal o vrnitvi nacionaliziranih parcel. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.