Jedro

Toženka je pravilno sprejela odločitev o nepristojnosti. Tožnica je namreč pri ZRSŠ vztrajala, da o zadevi odloči, čeprav je že predhodne zadeve odstopal osnovni šoli kot stvarno pristojnemu organu. Ker je tožnica vztrajala, da ZRSŠ izda individualiziran program, je ZRSŠ navedel, da ni stvarno pristojen organ za odločanje o navedenem, zato navedenega tudi ne bo poslal v odločanje drugostopnemu organu, saj ne gre za upravno zadevo v okviru ZUOPP-1, ampak gre za vprašanja, o katerih lahko glede na stvarno pristojnost in določbe ZOsn, odloča le osnovna šola.

Tožba je deloma v nasprotju sama s sabo. Tožnica na eni strani izpodbija upravni akt – sklep toženke, na drugi strani pa želi od sodišča doseči rezultat, ki ga pred organom ni dosegla in sedaj želi, da se ugotovi kršitev človekovih pravic, ker toženka o njeni vlogi ni odločila, ampak jo je zavrgla. Zoper izdane upravne akte, kot je izpodbijan sklep, je dopusten upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1. Vendar tožnica izrecno vlaga tožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki pa je dopustna le, če zoper akt ali dejanje organa, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožnica ima zoper sklep toženke pravno varstvo na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ta člen je pravna podlaga za upravni spor zoper akte, ki sicer ne ustrezajo definiciji upravnega akta, vendar je zoper njih treba zagotoviti sodni nadzor za učinkovito varstvo pravic fizične in pravne osebe. Tožnica ima tako zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper izpodbijani sklep, kar pa izključuje tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

V delu, v katerem pa tožnica zahteva, da se prizna pravica do prilagojenega napredovanja, brez pozitivne ocene iz matematike, tako da v šolskem letu 2024/2025 napreduje v 5. razred prilagojenega programa nižjega izobrazbenega standarda, pa je o tem pristojna odločiti, skladno z ZOsn, šola, in zoper to odločbo bo imela tožnica sodno varstvo po 2. členu ZUS-1.

Izrek

I.Tožba se v delu, v I. točki, ki se glasi: "Sklep, ki ga je dne 15. 10. 2024 izdala tožena stranka, opr. št. 60340-80/2024, je nezakonit in se v celoti odpravi", se zavrne.

II.V preostalem delu, v II. in III. točki, ki se glasi:

II."II. Ugotovi se, da je tožena stranka ravnala nezakonito in je kršila človekove pravice tožeče stranke mld. A. A. do izobrazbe in šolanja (57. člen URS), pravice invalidov (2. odstavek 52. člena URS), pravice do enakega obravnavanja (14. člen URS) in pravice do pravne in socialne države (2. člen URS), s tem, ko za tožečo stranko ni odločila o njeni vlogi, s katero je tožeča stranka uveljavljala pravico do prilagojenega napredovanja, prilagojenega preverjanja znanja in prilagojenega ocenjevanja, temveč je njeno vlogo zavrgla.

III.ter se ugotovljene kršitve človekovih pravic odpravijo tako, da se mld. A. A. na podlagi četrtega odstavka 11. člena in drugega odstavka 7. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami za šolsko leto 2024/2025 prizna pravica do prilagojenega napredovanja, brez pozitivne ocene iz matematike, tako da v šolskem letu 2024/2025 napreduje v 5. razred prilagojenega programa nižjega izobraževalnega standarda pri osnovni šoli B., ki je tožečo stranko mld. A. A. dolžan v ta razred in program sprejeti in zanjo izpolniti vse zakonske in strokovne obveznosti za šolanje v tem razredu in programu."

se tožba zavrže.

III.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica je 21. 11. 2024 vložila tožbo v upravnem sporu zoper sklep toženke št. 603340-80/2024/7 z dne 15. 10. 2024, s katerim je toženka zahtevo za priznanje pravice do prilagojenega napredovanja, prilagojenega načina preverjanja znanja in prilagojenega ocenjevanja zavrgla zaradi nepristojnosti.

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je toženka prejela neposredno pritožbo zaradi molka organa, in sicer Zavoda RS za šolstvo, Območne enote Celje (v nadaljevanju ZRSŠ CE) na vloženo vlogo 19. 6. 2024 (že predhodno 30. 5. 2024, 11. 6. 2024 in 18. 6. 2024, dopolnjeno 26. 6. 2024 in 27. 6. 2024), skupaj z vlogami in dokaznimi predlogi ter urgenco vlagatelja. V veljavnem Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1) je sprejeto strokovno stališče v 27. členu, da Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami prve stopnje (v nadaljevanju KUOPP I. stopnje) v strokovnem mnenju predlaga usmeritev v ustrezni program vzgoje in izobraževanja ali pa ugotovi, da usmeritev ni potrebna. V strokovnem mnenju se opredeli vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje ter se na podlagi ugotovljenih vzgojno-izobraževalnih potreb otroka poda predlog njegove usmeritve v ustrezen vzgojno-izobraževalni program. Odločitev o prilagoditvah (razen trajnih prilagoditev prostora in opreme ter pripomočkov, v obrazcu strokovnega mnenja točka 8.6) pa je pridržana strokovni skupini na šoli in ni predmet odločbe ali strokovnega mnenja, temveč individualiziranega programa (v nadaljevanju IP), kot to določata 30. in 36. člen ZUOPP-1.

3.Toženka poudarja, da je iz upravnega spisa, ki ga je tekom postopka pridobila, razvidno, da je ZRSŠ z dopisom odstopil zadevo v reševanje osnovni šoli B. več vlog staršev, v katerih za mld. A. A. predlagata, da naj se izda odločba, s katero bi bila pri ocenjevanju znanja A. A. prisotna oseba posebnega zaupanja, ter da se A. A. oprosti ocenjevanja pri predmetu matematika. ZRSŠ je navedel, da ni stvarno pristojen organ za odločanje o navedenem, zato navedenega tudi ne bo poslal v odločanje drugostopnemu organu, saj ne gre za upravno zadevo v okviru ZUOPP-1, ampak gre za vprašanja, ki jih lahko glede na stvarno pristojnost in določbe Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn, 12., 69. in 78. člen) reši le osnovna šola B., v katero je mld. A. A. vključena. Toženka se sklicuje na 2., 4., 23. in 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4.Toženka v obsežni obrazložitvi ugotavlja, da iz dosedanjih vlog tožnikov ni razvidno, da bi s svojimi vlogami želela spremembo usmeritve in da bi njune vloge ter dopolnitve lahko obravnavali kot zahtevo za spremembo dokončne odločbe glede usmeritve, nasprotno, vsa ravnanja in prizadevanja tožnikov potekajo v smeri, da otrok ostane v tem programu, upoštevaje, da je šola, dne 27. 6. 2024 pri pristojnem ZRSŠ CE, skladno s 33. členom ZUOPP-1, podala zahtevo za spremembo dokončne odločbe oz. usmeritve, kjer šola navaja, da izraža skrb, da gre pri deklici najbrž za drugačno motnjo, kot je zapisana v trenutni odločbi, da se starša nista strinjala s strokovnimi delavci na OŠ C., kjer so za učenko predvideli prešolanje v posebni program in se je zato 30. 5. 2023 vključila v osnovno šolo B.

5.Toženka je ob dejstvu, da sta starša vztrajala pri vlogi, pritožbi zoper molk organa ugodila, vlogi in dopolnitvam vloge staršev kot zadevo, o kateri se ne odloča v postopku usmerjanja po ZUOPP-1, s sklepom zavrgla na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Pojasnila je še, da se postopek, ki se je začel na zahtevo šole za spremembo dokončne odločbe z dne 27. 6. 2024, ne more biti predmet pritožbe zoper molk organa, in se nadaljuje pred pristojnim, prvostopnim organom.

6.Tožnica v tožbi izpodbija 2. točko izreka, s katero je toženka zavrgla vlogo tožnice zaradi nepristojnosti, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava, napačne uporabe pravil postopka, zaradi napačnega ugotavljanja in ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve človekovih pravic. Predlaga združitev s postopkom opr. št. IV U 144/2024, ki teče pred naslovnim sodiščem, kjer je sicer tožena druga pravna oseba. Izpostavlja, da ima A. A. priznan status otroka - učenca s posebnimi potrebami. Tekom šolskega leta sta tožničina starša z laično vlogo podala predlog ali zahtevo za spremembo odločbe zavoda, ki ji po ZUOPP-1 pripadajo, in sicer sta laično uveljavljala pravice, ki jih je opredeliti kot prilagoditev načina preverjanja znanja za tožnico, prilagoditev predmetnika zanjo in prilagojeno napredovanje. To bi po mnenju tožnice utemeljevalo in narekovalo priznanje dodatnih pravic, ki jih kot otroku s posebnimi potrebami pripadajo. Sočasno je tožnica tudi šoli predlagala, da prilagodi tehnično izvedbeni del pri izvajanju pouka. Opozarja na dvotirno uveljavljanje pravic oz. udejanjanje pravic otroka s posebnimi potrebami, in sicer ZZRŠ, ki je bil ustanovljen za ta namen, je prepuščeno odločanju o pravicah in dolžnostih udeležencev, torej vodenje upravnih postopkov in izrekanje konkretnih (posamičnih) upravnih aktov za priznanje pravic in nalaganje obveznosti, šoli pa tehnično izvedbeno udejanjanje pravic, o katerih je zavod s konkretnim upravnim aktom odločil. Opozarja, da ima A. A. na večini šolskih področij pozitiven rezultat. Zaradi ovir, ki jih trpi, je nekoliko okrnjena njena sposobnost abstraktnega razmišljanja in sklepanja, vendar ob spodbudi in pravem pristopu in s pravimi pripomočki, ob povečanem času tudi na tem področju doseže rezultate. Opozarja, da odločanje o pravicah in obveznostih, ki otrokom s posebnimi potrebami pripadajo, v domeni ZRSŠ na prvi stopnji in resornega ministrstva na drugi stopnji. Pripominja, da so pravice otrok s posebnimi potrebami urejene v 11., 7. in 4. členu ZUOPP-1. Pravice teh otrok so v navedenih členih urejene v obliki splošnih klavzul z opredelitvijo splošnih značilnosti pravic, ki zmorejo doseči izhodiščno zadane cilje zakona v priznavanju in varovanju najmanj zgoraj opisanih človekovih pravic skozi cilje in načela iz 1. člena ZUOPP-1.

7.Tehnično pravno ni mogoče vnaprej napolniti vsebine vseh pravic, kot jih je potrebno neštetim različnim primerom otrok s posebnimi potrebami prilagoditi prav njihovimi konkretnimi potrebami. Toliko kot je otrok s posebnimi potrebami (za katere velja, da so posebej z ustavo varovana skupina ljudi — tako izhaja že iz 52. člena Ustave RS), toliko je posebnih potreb in tolikokrat je potrebno presoditi njihove potrebe odločiti o konkretizaciji in vsebini pravic otrok s posebnimi potrebami z oblastnim, konkretnim (posamičnim) upravnim aktom, torej z odločbo upravnega organa.

8.Zakonodajalec je ustanovil ZRSŠ, mu predpisal postopanje v skladu z upravnim postopkom ter mu dal na voljo celoten dokazni postopek, vključno z dvema posvetovalnima telesoma v obliki strokovne komisije I. in II. stopnje. Zakonodajalec takšnega instrumentarija ni uzakonil z namenom, da bi ta organ prepuščal, da šola odloča o pravicah otrok s posebnimi potrebami, temveč je šoli dal nalogo za izvajanje odločb ZRSŠ. Razlika je torej med zavodom kot odločevalcem o vsebini pravic in med šolo kot izvrševalcem pravic. Tej razliki skladna pa je tudi njuna pristojnost in njune naloge in pravna narava aktov, ki jih sprejema.

9.Meni, da je izrek iz 2. točke izpodbijanega akta nasproten obrazložitvi in pravni podlagi, ki se navaja. Iz izreka izhaja, da je toženka vlogo zavrgla zaradi domnevne nepristojnosti. Posledica nepristojnosti organa ni v zavrženju vloge, temveč v njenem odstopu pristojnemu organu. Če toženka domnevno ne bi bila pristojna (pa je), bi morala vlogo odstopiti pristojnemu organu, ne pa jo kar zavreči, saj je organ (tudi če dobi nepopolno vlogo, kar pa vloga staršev ni bila, saj je imela vse potrebne sestavine za obravnavanje) dolžan stranko pozvati na dopolnitev, pa tega ni storil. Pred tem podlage za zavrženje ni. Prav tako meni, da toženka ne bi smela zavreči vloge kar sama na drugi stopnji. Zoper sklep o zavrženju je namreč dovoljena pritožba, ki pa je s tem, ko jo je toženka kar sama zavrgla, tožnica nima. S tem je toženka bistveno kršila pravila postopka in tožnici odvzela pravico do pritožbe. lzpodbijani akt je poleg tega, da je njegov izrek v nasprotju sam s seboj, tudi nerazumljiv.

10.Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v celoti odpravi. Prav tako podaja zahtevek, da se ugotovi, da je toženka ravnala nezakonito in je kršila človekove pravice tožnice do izobrazbe in šolanja (57. člen Ustave RS, v nadaljevanju URS), pravice invalidov (2. odstavek 52. člena URS), pravice do enakega obravnavanja (14. člen URS) in pravice do pravne in socialne države (2. člen URS), s tem, ko ni odločila o vlogi tožnice, s katero je ta uveljavljala pravico do prilagojenega napredovanja, prilagojenega preverjanja znanja in prilagojenega ocenjevanja, temveč je njeno vlogo zavrgla ter da se ugotovljene kršitve človekovih pravic odpravijo tako, da se mld. tožnici na podlagi četrtega odstavka 11. člena in drugega odstavka 7. člena ZUOPP-1 za šolsko leto 2024/2025 prizna pravica do prilagojenega napredovanja, brez pozitivne ocene iz matematike, tako da v šolskem letu 2024/2025 napreduje v 5. razred prilagojenega programa nižjega izobraževalnega standarda pri osnovni šoli B., ki je tožnico v ta razred in program dolžan sprejeti in zanjo izpolniti vse zakonske in strokovne obveznosti za šolanje v tem razredu in programu.

11.Toženka je v odgovoru na tožbo nasprotovala tožbi ter ponovila razloge iz izpodbijane odločbe.

12.Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri že podanih navedbah in jih ponavlja.

K I. točki izreka

13.Tožba je v delu, da je sklep, ki ga je dne 15. 10. 2024 izdala tožena stranka, opr. št. 60340-80/2024, nezakonit in se v celoti odpravi, neutemeljena.

14.Tožnica v tožbi meni, da je sklep o tem, da se vlogo tožnice zavrže zaradi nepristojnosti, nezakonit.

15.Sodišče v zadevi ugotavlja, da ni sporno, da je toženka prejela neposredno pritožbo zaradi molka organa, in sicer ZRSŠ CE na vloženo vlogo 19. 6. 2024 (že predhodno 30. 5. 2024, 11. 6. 2024 in 18. 6. 2024, dopolnjeno 26. 6. 2024 in 27. 6. 2024) skupaj z vlogami in dokaznimi predlogi ter urgenco vlagatelja. Tožnica je zahtevala od ZRSŠ CE, da mld. A. A. prizna pravico do prilagojenega napredovanja, prilagojenega načina preverjanja znanja in prilagojenega ocenjevanja. Nadalje ni sporno, da je predhodno ZRSŠ z dopisom odstopil zadevo v reševanje osnovni šoli B. več vlog staršev, v katerih za mld. A. A. predlagata, da naj se izda odločba, s katero bi bila pri ocenjevanju znanja A. A. prisotna oseba posebnega zaupanja, ter da se A. A. oprosti ocenjevanja pri predmetu matematika. ZRSŠ je navedel, da ni stvarno pristojen organ za odločanje o navedenem, zato navedenega tudi ne bo poslal v odločanje drugostopnemu organu, saj ne gre za upravno zadevo v okviru ZUOPP-1, ampak gre za vprašanja, ki jih lahko glede na stvarno pristojnost in določbe ZOsn (12., 69. in 78. člen) reši le osnovna šola B., v katero je mld. A. A. vključena.

16.V zadevi je ugotoviti, da 30. člen ZUOPP-1 med drugim odloča, da ZRSŠ izda odločbo o usmeritvi v program vzgoje in izobraževanja na podlagi strokovnega mnenja, ki ga pripravi komisija za usmerjanje prve stopnje (prvi odstavek). Z odločbo o usmeritvi prve stopnje se odloči o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami v program vzgoje in izobraževanja ali pa se z odločbo ugotovi, da usmeritev ni potrebna (drugi odstavek). Če se otroka s posebnimi potrebami usmeri, se z odločbo odloči o: - vzgojno-izobraževalnih potrebah otroka, - programu vzgoje in izobraževanja, v katerega se otroka usmerja, - vzgojno-izobraževalnem zavodu, v katerega se bo otrok vključil, - datumu vključitve v program ali vzgojno-izobraževalni zavod, - obsegu, obliki ter izvajalcu posamezne oblike dodatne strokovne pomoči, - pripomočkih, prostoru in opremi ter drugih pogojih, ki morajo biti zagotovljeni za vzgojo in izobraževanje, - začasnem ali stalnem spremljevalcu, - zmanjšanju števila otrok v oddelku glede na predpisane normative, - roku preverjanja ustreznosti usmeritve, - pravicah, za katere tako določa poseben zakon.

17.36. člen ZUOPP-1 določa, da mora vzgojno-izobraževalni zavod oziroma socialnovarstveni zavod najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe izdelati za otroka s posebnimi potrebami individualizirani program. Z individualiziranim programom se v programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo določi organizacija in izvedba dodatne strokovne pomoči za: premagovanje primanjkljajev, izvajanje svetovalnih storitev, izvajanje učne pomoči. Z individualiziranim programom dela se določijo: cilji in oblike dela na posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih, strategije vključevanja otroka s posebnimi potrebami v skupino, potrebne prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja, doseganju standardov in napredovanju, uporaba prilagojene in pomožne izobraževalne tehnologije, izvajanje fizične pomoči, izvajanje tolmačenja v slovenskem znakovnem jeziku, prehajanje med programi ter potrebne prilagoditve pri organizaciji, - časovna razporeditev pouka, - veščine za čim večjo samostojnost v življenju (prilagoditvene spretnosti) in načrt vključitve v zaposlitev.

18.Nadalje je ugotoviti, da 69. člen ZOsn v petem in šestem odstavku določa, da ne glede na prvi odstavek tega člena lahko učenec 3., 4., 5. in 6. razreda v prilagojenem izobraževalnem programu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom na podlagi pisnega obrazloženega predloga razrednika ponavlja razred brez soglasja staršev. Učenec lahko ponavlja razred, če ni dosegel standardov znanja, ki so potrebni za napredovanje v naslednji razred, oziroma če je ob koncu šolskega leta negativno ocenjen iz enega ali več predmetov, čeprav mu je šola omogočila vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa. Odločitev o ponavljanju razreda sprejme učiteljski zbor. Če se učenec in starši ne strinjajo z odločitvijo o ponavljanju razreda, lahko v treh dneh po prejemu spričevala pri ravnatelju vložijo obrazložen ugovor. O ugovoru se odloči na način in po postopku, določenem v 68. členu tega zakona.

19.Na podlagi navedenega je ugotoviti, da je toženka pravilno sprejela odločitev o nepristojnosti. Tožnica oz. njena starša kot zakonita zastopnika sta namreč pri ZRSŠ vztrajala, da o zadevi odloči, čeprav je že predhodne zadeve odstopal osnovni šoli kot stvarno pristojnemu organu. Ker je tožnica vztrajala, da ZRSŠ izda individualiziran program, za kar je stvarno pristojna šola, je ZRSŠ navedel, da ni stvarno pristojen organ za odločanje o navedenem, zato navedenega tudi ne bo poslal v odločanje drugostopnemu organu, saj ne gre za upravno zadevo v okviru ZUOPP-1, ampak gre za vprašanja, o katerih lahko glede na stvarno pristojnost in določbe ZOsn, odloča le osnovna šola.

20.Četrti odstavek 65. člena ZUP določa, da če organ ni pristojen za sprejem vloge v fizični obliki, za sprejem ustne vloge na zapisnik oziroma na predpisan ali drugače pripravljen obrazec, uradna oseba na to opozori vložnika in ga napoti k pristojnemu organu. Če vložnik kljub temu zahteva, da se njegova vloga ali ustno sporočilo sprejme, je uradna oseba dolžna to storiti. Tako vlogo organ s sklepom zavrže zaradi nepristojnosti.

21.V četrtem odstavku 222. člena ZUP je določeno, da če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. S to določbo je zagotovljeno posebno pravno varstvo, ki temelji na fikciji, da je bila za stranko izdana neugodna odločba. Če je pritožba vložena zaradi molka organa, je organ prve stopnje ne rešuje sam, temveč jo v skladu s četrtim odstavkom 239. člena ZUP takoj pošlje organu druge stopnje, ki ravna po 255. členu ZUP. Skladno s tem členom drugostopenjski organ od prvostopenjskega organa zahteva, naj mu sporoči razloge, zaradi katerih odločbe ni pravočasno izdal. Če drugostopenjski organ presodi, da razlogi, zaradi katerih odločba ni bila izdana pravočasno, niso opravičeni, od prvostopenjskega organa zahteva, naj mu pošlje dokumente zadeve in, če lahko zadevo reši po dokumentih, sam izda odločbo na njihovi podlagi, sicer pa sam izvede postopek in reši zadevo (tretji odstavek 255. člena ZUP).

22.Glede na obrazloženo in ob dejstvu, da je toženka vztrajala, da nepristojen organ, to je ZRSŠ, o zadevi, ki ne spada v njegovo pristojnost, odloči, je toženka kot drugostopenjski organ pravilno odločila, da takšno vlog tožnice zavrže zaradi stvarne nepristojnosti.

23.Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev URS, tožnici namreč glede na zakonsko besedilo ni bila kršena pravica do pritožbe, saj je o njeni pritožbi bilo odločeno. Sodišče je tako tožbo v delu, ki se nanaša na sklep, zavrnilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

24.Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženko ni bilo sporno, sporna je bila le pravilna uporaba materialnega prava, sodišče ni izvedlo glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

25.Tožba v II. in III. točki ni dovoljena.

26.Tožnica s tožbo v upravnem sporu zahteva ugotovitev, da je toženka ravnala nezakonito in je kršila človekove pravice tožeče stranke mld. A. A. do izobrazbe in šolanja (57. člen URS), pravice invalidov (drugi odstavek 52. člena URS), pravice do enakega obravnavanja (14. člen URS) in pravice do pravne in socialne države (2. člen URS), s tem, ko za tožnico ni odločila o njeni vlogi, s katero je tožnica uveljavljala pravico do prilagojenega napredovanja, prilagojenega preverjanja znanja in prilagojenega ocenjevanja, temveč je njeno vlogo zavrgla. Prav tako uveljavlja (pod III.) ter se ugotovljene kršitve človekovih pravic odpravijo tako, da se mld. A. A. na podlagi četrtega odstavka 11. člena in drugega odstavka 7. člena ZUOPP-1 za šolsko leto 2024/2025 prizna pravica do prilagojenega napredovanja, brez pozitivne ocene iz matematike, tako da v šolskem letu 2024/2025 napreduje v 5. razred prilagojenega programa nižjega izobraževalnega standarda pri osnovni šoli B., ki je tožnico mld. A. A. dolžan v ta razred in program sprejeti in zanjo izpolniti vse zakonske in strokovne obveznosti za šolanje v tem razredu in programu.

27.Tožnica zahteva ugotovitev nezakonitosti, ker je toženka njeno vlogo zavrgla ter kršila tožnici človekove pravice in temeljne svoboščine in od sodišča zahteva, da sodišče prizna tožnici pravice do prilagojenega napredovanja.

28.Ta vrsta tožbe je v ZUS-1 urejena v 4. členu, ki določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če za to ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo tudi poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo pravic ali pravnih koristi posameznika.

29.Za obravnavo tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 morajo torej biti izpolnjene vse splošne procesne predpostavke po 36. členu ZUS-1, poleg tega pa tudi posebne procesne predpostavke, ki izhajajo iz besedila 4. člena ZUS-1 (4. točka prvega odstavka 36. člena v povezavi s 4. členom ZUS-1). Kot izhaja iz citiranega besedila prvega odstavka 4. člena ZUS-1, je tožba na navedeni podlagi dopustna le, če gre za posamični akt ali dejanje, s katerim organ države ali samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, in če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

30.Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožba deloma v nasprotju sama s sabo. Tožnica na eni strani izpodbija upravni akt - sklep toženke, na drugi strani pa želi od sodišča doseči rezultat, ki ga pred organom ni dosegla in sedaj želi, da se ugotovi kršitev človekovih pravic, ker toženka o njeni vlogi ni odločila, ampak jo je zavrgla. Zoper izdane upravne akte, kot je izpodbijan sklep, je dopusten upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1. Vendar tožnica izrecno vlaga tožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin in postavlja zahtevek na podlagi 1. točke drugega odstavka 33. člena ZUS-1, torej vlaga tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki pa je dopustna le, če zoper akt ali dejanje organa, katerih nezakonitost in poseg v človekove pravice uveljavlja tožnica, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

31.Sodišče je tožbo tožnice, ki jo zastopa odvetnik kot kvalificirani pooblaščenec, obravnavalo, kot je (izrecno in večkrat) opredeljena, torej da tožnica uveljavlja sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, torej kot tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1.

32.Konkretna tožba na podlagi 4. člena ZUS-1 ni dopustna.

33.Sodišče v zadevi ugotavlja, da je toženka zaradi nepristojnosti zavrgla njeno vlogo, da ZRSŠ CE mld. A. A. prizna pravico do prilagojenega napredovanja, prilagojenega načina preverjanja znanja in prilagojenega ocenjevanja. Nadalje ni sporno, da je predhodno ZRSŠ z dopisom odstopil zadevo v reševanje osnovni šoli B. več vlog staršev, v katerih za mld. A. A. predlagata, da naj se izda odločba, s katero bi bila pri ocenjevanju znanja A. A. prisotna oseba posebnega zaupanja, ter da se A. A. oprosti ocenjevanja pri predmetu matematika. ZRSŠ je navedel, da ni stvarno pristojen organ za odločanje o navedenem, zato navedenega tudi ne bo poslal v odločanje drugostopnemu organu, saj ne gre za upravno zadevo v okviru ZUOPP-1, ampak gre za vprašanja, ki jih lahko glede na stvarno pristojnost in določbe ZOsn (12., 69. in 78. člen) reši le osnovna šola B., v katero je mld. A. A. vključena.

34.Tako je na podlagi tega in že v predhodnih točkah obrazložitve obrazloženo, da ima tožnica zoper sklep toženke pravno varstvo na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ta člen je pravna podlaga za upravni spor zoper akte, ki sicer ne ustrezajo definiciji upravnega akta (upravni spor zoper le-te je predviden v 2. členu ZUS-1), vendar je zoper njih treba zagotoviti sodni nadzor za učinkovito varstvo pravic fizične in pravne osebe.

35.Ker je zoper sklep o zavrženju zaradi nepristojnosti dopusten upravni spor na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, to pomeni, da ima tožnica zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper izpodbijani sklep. To pa izključuje tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pogoj za katero je, kot že zgoraj pojasnjeno, da drugo sodno varstvo ni zagotovljeno.

36.V delu, v katerem pa tožnica zahteva, da se prizna pravica do prilagojenega napredovanja, brez pozitivne ocene iz matematike, tako da v šolskem letu 2024/2025 napreduje v 5. razred prilagojenega programa nižjega izobrazbenega standarda, pa je o tem pristojna odločiti, na podlagi 65. člena ZOsn, šola, in zoper to odločbo bo imela tožnica sodno varstvo po 2. členu ZUS-1.

37.Ker je sodišče tožbo v II. In III. točki zavrglo iz procesnih razlogov, je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbi v tem delu ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja procesnih predpostavk sprejelo procesno odločitev.

38.Sodišče v zadevi ni ugodilo predlogu tožnice, da bi zadevo združilo z zadevo IV U 144/2024, saj v drugi zadevi ne gre za spor med istimi strankami (tam je tožena osnovna šola B.) ter je sodišče ocenilo, da to ne bi pospešilo postopka reševanja zadev (68. člen Sodnega reda).

K III. točki izreka:

39.Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi tožnica svoje stroške postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.

-------------------------------

Prim. B. Žuber v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, 2. knjiga, str. 489.

Upravno sodišče Republike Slovenije v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 65, 65/4

Zakon o osnovni šoli (1996) - ZOsn - člen 12, 69, 69/5, 69/6, 78

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 5, 5/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.